V Levu

Ponedeljek.
Nisem dočakala Oskarjev, ker ne bi zdržala tiste dolge ure. Ampak sem lepo ob vsem delu in premikanju sem ter tja uspela pogledati. Ni me kaj preveč navdušilo. Lani z Ellen se mi je zdelo boljše, tukaj je skoraj tako kot bi gledala Tonyje. Dejansko sem videla samo Boyhood, ne vem zakaj so na Oskarjih vedno filmi, ki so izdani tako, da jih nihče ne vidi. Meh.
Bodo pa verjetno na sporedu v prihodnjih mesecih, vsaj kakšen od njih.
Oskarji so bili tako dolgi, da je bilo vse zloženo še po barvah.

Kosilo sva imela tokrat kar v BTC-ju. Verjetno sem več pričakovala od tistih lignjev v ponvi, ker so bili bolj kot ne suhi. Sploh v kombinaciji s belo polento in brez omake. Ampak sva bila vseeno oba precej lačna, da je tudi skoraj zmanjkalo tistih lignjev.
Dejansko so se pred novo kolesarsko sezono vsi čisto zagnali v nakup novega kolesa. Od nas štirih ga je en že ravno pred kratkim kupil, ena ga je ravno ta dan, tretji pa je imel ogledanega. Moj? Še od mami, star že skoraj toliko kot jaz, z dvema košaricama in preskakujočimi prestavami. Za kolesarjenje do knjižnice, se je še kar obnesel.
Toliko preživetega časa med kolesi je že klicalo po sladkem. Tortica v Zvezdi. Oh, kako božanski je tisti mini črni gozdiček. Za nekaj ogrizov, ravno dovolj, da se posladkaš in da se ne pretiravaš. Jaz sem bila kot mali otrok navdušena, da sem še vse ostale navdušila s to malo tortico in smo jo na koncu skoraj vsi jedli.
Fanta sta šla naprej po kolesa, dekleti pa sva šli malo v Citypark. Dekleta in šoping, to gre pa ja skupaj. Gospodična soseda je sicer nekaj želela in iskala, ampak bolj kot sva gledali in brskali med stvari, bolj sem bila sama navdušena. Čudovit šal s cvetlicami. Potem pa še ena taka čisto preprosta oblekica, malo elegantna in v čudoviti barvi, tisti zeleni z modro, da je ravno nekje vmes. Znižana in presenetljivo številko manjša kot pričakovano. Win-win.
Ob treh odšla, ob osmih prišla.

Mini.

Torek.
Revni milijonar. Sicer ga nisem mislila gledati, ampak začneš in potem pač preprosto pogledaš celega. Ker dejansko je zanimiv film.
Zadnjič so mi bile obljubljene palačinke in danes sem prišla na svoj račun. Res fino.
Zgodilo se je, da sva skupaj v predpasnikih zamesila in spekla palačinke. No, bila sem priročen asistent z nasveti za peko palačink.
Skratka zmazala sva vse in bile so super.
The Big Bang Theory trikrat. Ker mi je končno uspelo ga prepričati, da pogledava dele, ki so se nabrali. Saj so kar zabavni te znanstveniki. Dejansko brez Sheldona sploh ne bi bilo ničesar. Živalce razprostrte na kavču. Zabavala sem se ob risanju.
Karkoli že je, se čist hudo voha.

Vsemu bova kos!

Sreda.
Vsak po svoje. On je šel smučat, sama pa tudi nisem ostala doma.
Imeli smo družinski večer v kazinoju. To verjetno doživiš samo v naši družini. Mami in brat sta izkoristila priložnost in sta me klicala, da se dobimo v Levu. Sicer pa, zakaj pa ne. Jaz sem samo gledala kako je tistih deset evrov kopnelo, medtem ko se je mami kupičilo in so kar padale prave številke. Nekako je vsem skupaj uspelo obržati pozitiven izkopiček, da smo šli na tortico v Zvezdo za nagrado. V treh dneh v dveh različnih Zvezdah. Še tisto pri kongresnem bi morala dodati poleg pa bi izpolnila normo. Tokrat je padla presna čokoladno-malinina tortica. Mmmmm. Saj pravim, malo razvajanje. Če že kazinoji niso zame, je bila vsaj ta tortica.
Muskelfiber.

Družinski večer.

Četrtek.
Dopoldanski sprehod po sončku s sosedo. Kar hodili sva kroge in debatirali in tako. Toliko časa, da sva ugotovili, da se lahko ob vsem tem sprehajanju sprehodiva še do trgovine. Vmes sva srečali še Inča na straži in sončenju. Vsaka po svojo vrečo in denarnico in po nakupih.
To se zgodi, ko imaš trgovino preblizu in se potem razvadiš, da greš iskat raznorazne malenkosti. Sploh, ko se še dodatno razvadiš in veš, da je odprta vse dni v tednu. Kaj je nastalo iz nas.
Ah, ti fantje. Sedaj imajo vsak svoje in novo kolo. Kot otroci z novimi igračami so, vsi polni navdušenja in zagona. Ampak saj to je dobro. Da imajo malo sprostitve in zabave pa še adrenalina poleg. Se zna zgoditi, da bom sedaj malo v skrbeh.
Obsedeno gledam ob kavi vsak dan. Dobro da obstaja časovni zamik. Najboljši izum televizije.

Marvin Gaye - Sexual Healing (Kygo Remix)

Grabežljivci

Četrtek.
Se je že začutilo pomanjkanje bližine in pogrešanje. Domotožje po mojem drugem domu.
Epilog. Ko prižgeš takšno oddajo na televiziji pač ne moreš biti brez mnenja ali pa mirno spregledati. Ali pa vsaj tisti dan nisem mogla mirno spregledati vsega skupaj.
Gospod je imel čisto prav. Kako si lahko vsi ti tako imenovani "direktorji" izplačujejo tako visoke nagrade in plače. Zanima me, če so srečni? Če jim ta denar prinese zadovoljstvo v življenju in če imajo kdaj sploh dovolj. Kako spi ponoči?
Ker vse kar znajo je mlatiti prazno slamo. Nihče nikoli ne odgovori na vprašanje, samo nekaj pametno razpravlja.
Eh, in potem se vrneš nazaj v življenje, ker samo preko godrnjanja v zaslon tako nič ne dosežeš.

Podvojena senca.

Izlet.
Po dolgem času je bila na sporedu Ikea.
Kuža je moral zjutraj na še en pregled k veterinarju, da mu je še on pogledal kako se celijo šivi in ali rabi antibiotike in da pove kako so se razvili rezultati. Vse je dobro, vse je super.
Ko se je mati vrnila je mene zamenjala namesto pasjega sopotnika in sva jo krenili v Ikeo.
Izbirali sva med tisto v Vilešu ali tisto v Celovcu. Ampak po tem, da je iz našega konca skoraj dvakrat bližje ta čez Ljubelj, sva jo krenili kar v Avstrijo.
Najprej center in nakupovalno središče. Obe sva bili res fino razpoloženi in navdušeni nad celotnim izletom. Že tako dolgo naju ni bilo, da se je nekaj trgovin zamenjalo. Tista, ki je požela največje navdušenje skupaj z "iii"-ji in "aaa"-ji ter drugimi samoglasniki je bila trgovinica z dekoracijo v spodnjem nadstropju. Res same luštne stvari, tako da za dušo, tako da si malo spočiješ oči in se čisto po otroško navdušiš nad vsemi belimi glinenimi zajčki. Tudi luštne ideje za dekoracijo sva dobili. Res pa je, da sva odšli ven skoraj praznih rok, ker se zna hitro zgoditi, da ti izprazni denarnico, ko bi imel kar večino, kar vidiš.
Še en sprehod skozi sončno mestno središče Celovca, kjer se je kar trlo ljudi. Ponavadi imava vedno soboto za takšen izlet, tokrat pa sva šli ob koncu delavnega tedna.
Ikea, ikea in kosilo. Nisem šla mimo mesnih kroglic, čeprav sem bila že skoraj odločena, da tokrat spremenim mojo izbiro, ampak me ni prepričal tisti losos, ko sem ga zagledala.
Sva potrebovali energijo za spodnje nadstropje. Malenkostno razočarani, ker je izgledala izropana. Tistih stvari s seznama ni bilo, ali pa so bile globoko pod pričakovanji. Vsaj mati so se od srca nasmejali, ko so zagledali uro, ki sem jo nameravala kupiti. Še jaz sem čisto razočarano držala v roki tisto plastiko od ure. V moji glavi je bila taka lesena, z zarezami in lepo izdelana. V resnici pa je bila samo votla plastika. Precej klavrno.
Svečke in kuhinjski pripomočki. To je prevladovalo, v modri barvi.
Kika. Nekako sva si želeli malce izboljšati tisti grenek okus in sva se odločili, da se nazaj grede ustaviva še v Kiki, v kateri nismo bili že leta.
Ta naju je res prijetno presenetili. Pravzaprav je nekaj podobnega kot Lesnina v spodnjem delu, ampak z veliko akcijami. Vse česar ni imela Ikea, sva našli tu.
Prtljažnik je bil kar lepo zapolnjen z velikimi vrečkami, za nama pa polni delavnik, ko sva se šele pozno popoldne vračali domov. To pa je bil obsežen šoping.

Nazajgrede iz Celovca.

Sobota.
Izbirala in tiskala sem fotografije za v okvir in razpletlo se je res luštno. Mali družinski album na steni. Vmes smo oddali velikega gasilca in sem si malo oddahnila. Da je bilo končno konec tistih klicev in dogovarjanja in pošiljanja emailov.
Obhod po trgovinah. Jaz sem bila še v tistem včerajšnjem razpoloženju, ko sem kar nabirala stvari. Predvsem tiste, ki jih v Hoferju nimajo. Pa sem imela še eno polno vrečo.
No, ko sva se vrnili, sem se samo preoblekla, stoširala avto, sebe in se odpravila na pot.
Edin pomislek glede količine nakupljenega sem imela, ko sem morala tisto količino vreč nesti od avta do stanovanja. Da sem rabila kar tri postanke na "kratki" poti. Težko!
Pavza in stiskanje in toplota. Za nekaj trenutkov me je še zmanjkalo.
Ni bilo namenjeno ne Tini in ne skakalcem. Škoda.
K sosedom na čaj, ki se je zavlekel na pico in gledanje oddaje Popolna poroka, ki se je nadaljevala s Fifo. Vsakemu svoje.

Nedelja.
Pride tisti dan, ko pogledaš v omaro in ti ni všeč kako je vse nastalo nametano in kar naenkrat si v rumenih rokavicah in drgneš vse in prestavljaš. Poleg pa diši po bananinih-marmornih mafinih, ki se pečejo. Produktivno dopoldne ob še enem odstopu Tine Maze in srebrni medalji Flisarja, ki je bil že diskvalificiran.
Zunaj pa je dež kar padal in padal.

Imagine Dragons - I Bet My Life

Snop svetlobe popoldne

Nedelja.
Ni pa bilo tradicionalnega pustovanja na Viru, ker je bilo vsako leto večje razočaranje, pa še zunaj smo bili.
Lenoben dan. Po tistem, ko smo bili maškare in sva imela pogovore dolgo v zgodnje jutro.
Skoki namesto poletov. Razočaranje v drugi seriji in tortelini.
S trgovine sem prišla natovorjena kot mula. Tako trmasta, da sem šla peš in tako trmasta, da sem se odločila, da odkljukam predolg seznam. Pa sem imela trening za moč.
Obisk razočaranih sosedov ob drugi seriji.

Snop svetlobe, ki ga odbije popoldansko sonce v sosedovo okno in v določenem trenutku obsije šopek tulipanov na mizi. Čarobno čudovito. En kratek trenutek.
Kar je prijetna sprememba, ko nimava sončnih popoldnevov tako kot druga polovica naselja, kar prav pride v vročih poletnih dneh.

Valentinovo po televiziji. Za mimogrede. Nisem si mogla pomagati, da ga ne bi pogledala. Saj sem nekaj brkljala po internetu in imela prižgano televizijo. Pa sem čisto ponesreči pogledala cel film.

Snop svetlobe.

Ponedeljek.
Hrana. Likanje. Hrana. Sprehod. Hrana. Drsanje. Hrana. In potem sem šla domov.
Tako na hitro in okvirno opisan dan. Ampak saj se ni ta zapis kaj dosti razlikoval od realnosti.
Dejansko mi je res fino poslušati Vesno Juvan, ki je ob petkih Ob kavi, na tak fin način mi razlaga. Pa kakršnakoli je že tematika.
Sprehod s sosedo. Delali sva kroge okoli naselja in lovile sončne žarke. Saj je prav fina sprehajalna pot, ki jo večina s pridom izkorišča, za klepet ali za vozičkanje.
Kako fino kosilo sva imela. Dva brancina na krompirjevi posteljici. Pa še dobro je izgledalo. Mmmm.
Popoldne sva imela načrt, da ga spravim na drsalke. Verjetno sem z navdušenjem razlagala, kako smo se nadrsale prejšnji teden, da je še on zagrabil in sva šla. Moj malček je imel že tako ali tako drsalke v prtljažniku pa še lažje ga spravim v kakšno luknjo.
In sem ga res iz prve lepo bočno spravila v zanj primeren parkirni prostor in sva se sprehodila do drsališča, ki je postavljeno na Trgu republike.
Sicer so imeli študentski večer, ampak to je pomenilo, da si moral priti z družbo pa se je en lahko "švercal".

Ker sem imela še tisti občutek od zadnjič je šlo veliko lažje. Prejšnjič smo prišle kot kakšni pingvinčki na led. Tokrat sem že vedela kaj pričakovati pod nogami, da je šlo lažje. Ampak so nama pol drsališča zasedli otroci, ki so imeli ravno tečaj.
Ravno toliko, da sva naredila nekaj krogov, se nasmejala, se zavrtela okoli in izkoristila eno bližje srečanje z ledeno ploskvijo. Potem pa počasi nazaj.
Jaz sem pa šla dalje, domov domov.

Ribje kosilo.

Torek.
Pustni torek. No, nič kaj pustni ni bil.
Jaz sem imela Nino Pušlar na današnjem seznamu glasbe in sem si vrtela skoraj vse njene pesmi. Pa še kaj za vmes.
Dognanje. Optimistične zamisli za prihodnje dni.
S tem, da sem prebrskala pol interneta. Vsaj tak občutek ti da, ko ne znaš nehati in odpiraš zavihek za zavihkom.
Pa še do novega čajčka sem prišla. Iiii. Moja zbirka je z vsakim dnem obsežnejša. Resno.

Sreda.
Čas je tako hitro minil, da je bil na vrsti že pregled oziroma so našemu Ronu pobrali ven šive. Mogoče jih je imel kakšen dan preveč, ker so se kar malo zarezali v kožo, ampak je revež kar zasmrčal med samim dejanjem. Je bilo malo kolobocij s tem, da smo ga tri ženske spravile na tla. Nikakor se ni vdal. Ko se pa je, je pa zaspal. Revež.
Vrtnega palčka ni bilo. Ampak s kužam dobro kaže. Oh, ta naš Ron.
Še nekaj dni bo pa preživel s satelitom. Saj se ga je že skoraj navadil.

Po pošti je prišel tudi voucher za dopust. Uh, že čez dobra dva tedna odpeketava v južne kraje. Kako fino. Mislim, da mi še ni čisto jasno, ampak z neznansko hitrostjo se vse skupaj približuje.
Sprehod z gospodično slaščičarko, ki je tudi nekaj prinesla za preizkusit. Da ne bova vedno samo razpravljale.
Mafine, ki so bili narastek iz prosene kaše in take školjkice, nekaj z orehi in pirino moko, če sem si prav zapolnila. Skratka na koncu sem ugotovila, da je kombinacija obojega super. Takoj je odletel še sms z zahtevo po receptu.
Sardele pri mami. Načrt, da bi jih samo del odmrznila, ampak je bil zgolj dober načrt. Na koncu je bil volk sit in koza cela, samo sardele so zmanjkale. Smo jih bili vsi veseli. Jaz sem puščala samo repe. Da me je mama kar čudno gledala, ko je iz vsake sardelice naredila file.
En ustvarjalni večer ob Prestopnem letu in z igro Enke za odmor.

Nina Pušlar - Vprašanja srca

Valentinov pust

Sreda.
Gledam Ob kavi. Zanimive stvari.
Posvetila sem se urejanju fotografij in risanju, ustvarjanju.
Ujeli so ga z roko v marmeladi. Komentar o podkupnini.
Račka je bila ravno dovolj velika, da je šla v tisti mali stekleni svečnik in sem se odločila, da jo zakurim, da prinese nekaj pozitivne energije v prostor. Ker sedaj sem na oddaji že večkrat slišala za vse pozitivne učinke, ki jih goreče sveče prinašajo v prostor ali življenje.

Račkasta svečka.

Četrtek.
Lahko se razvajava z drobnimi pozornostmi že kakšen dan prej. Jaz sem vletela s celo košarico daril, no ni bilo pretirano toliko ampak nekaj drobnih malenkosti, katerih ideje so se mi utrnile.
Rada sama izdelujem darila. Okvir, ki je že nekaj let sedel na vrhu omare, še zapakiran, je končno prišel na svoj račun, saj sem v misli dobila podobo, ki je bila kot nalašč za zapolnitev praznega okvirja. Nekaj o naju, nekaj za naju.
Rada presenetim. Ker imam rada odziv, ki ga prinesnečenje prinese.

Ampak mi je vrnil, ko sem prišla nazaj domov.
Bila sem čisto do srca ganjena. Bila je preprosta stvar, ampak ko poznaš ozadje, ko poznaš okoliščine, te to res gane.
Origami tulipan. Da svojega presenečenja in veselja sploh ne znam opisati.

Smo pa s puncami drsale. Malo drugače od običajnega kofetkanja, čeprav smo šle potem na pijačo.
Po dolgem času sem bila zopet na drsalkah. Eno sezono sem jih imela neprestano v avtomobilu, ampak nikoli niso prišle na vrsto, da bi jih uporabila. Samo z upanjem, da pride pravi trenutek. Pa sem avto zamenjala in drsalke pospravila. Tokrat pa sem jih lahko zopet vzela s seboj. In so prišle prav, saj sta dekleti imeli kar precej težav z izposojenimi.
Še mami se je oglasila za trenutek, ko je bila ravno v bližini. Da nas je videla kako smo šle kot račke na led, pazile, da ne pristanemo na riti. Ampak smo se po nekaj krogih kar vpeljale.
Ko smo se dodobra ogrele, se je moja mati poslovila. Ker je bil disko večer, so imeli tudi nekaj animacij pripravljenih. Da smo delale limonce in se vrtele v krogu. Polno smeha in lovljenja ravnotežja. Jaz sem imela dva bližnja srečanja, ampak sem imela ob sebi obe za oporo.
Drsalke sem nesla nazaj v avto, ki je bil pred Prešernovo.
Da smo šle na koktajle oziroma kuhano vino in kovale načrte za prihodnjič.

Skoraj srce.

Petek.
Ko sem videla, da pripravlja koncert sem si zaželela, da bi šla poslušati. Pa sem malo počakala, da je bilo že prepozno, ko se je tako hitro vse zapolnil. In v tistem trenutku se pač sprijazniš, da sem si sama kriva, ker nisem izrazila želje na glas. Potem pa pride novica o še enem terminu in sem samo napisala željo, ki je bila uslišana. Mislim, podprta.
Koncert Nine Pulšlar. Malo drugače.

Zame je bilo čarobno. Začela sva ob kozarcu sladkega vina, ker pač nisva videla aperitiva, ki so ga pripravili. In potem smo se počasi spravili v Štihovo dvorano. Tisto okroglo, zanimivo.
In je prišla Nina, bosa in v dolgi malo vintage bleščeči obleki z rokavicami. Elegantna, a preprosta.
Prepustila sem se zvokom, petju in uživala. Zares uživala. Potihem sem zraven preprevala besedila in se zibala v ritmu. Bila sem tukaj in zdaj. Oziroma tam in takrat. Oboževala vse zvoke in njene pesemi v malo drugačni podobi.
Tik tak tok in taki španski ritmi. Uf.
Ampak sem bila res čisto navdušena na tem koncertom in presrečna, da sem se odločila da greva. Noro. Še enkrat bi bila tam in vse to poslušala.

Najlepši koncert, uživala na polno.

Sobota.
Letos je pustna sobota padla Valentinovo. Zanimiv razplet.
Moja pustna maska? Nekaj kar združuje oboje - srčev as. Prvotno sem želela biti ogromno srce, ampak toliko me pa res ni mikalo, da bi se lotila takšnega projekta, ampak sem našla še boljšo alternativno. Pa še doma smo vse skupaj naredili.
Domov domov sem šla na krof. Oziroma k mami na domače krofe, ki se jih z mami veseliva vsak pust. Pa še ješpran sva dobili. Mmm. Kaj češ boljšega. In tisti krofi, bobi, so kar izginili iz krožnika. Da sem bila na krofovi dieti. Skupaj z navihano mini miško.
Nazaj sem bila do skokov. Tega to sezono pač ne zamujava, še predvsem, če so poleti. Skuaj z njegovim kolegomo smo jih gledali in doživeli nor polet Petra Prevca, ki je tudi prinesel svetovni rekord in čudovito dvesto pedesetico. Kakšno veselje. Noro. Luštni so ti dnevi. Polni veselja.

Pa še prepričala sem ga, da gremo ven ven za pusta. Nisem si kar tako maske naredila.
Čeprav mi varnostnik v Skeletu ni verjel, da sem maska, sem to pokazala osebku, ki je delal na okencu in mi je v odobravanje dvignil palca. Hihi.

Nina Pušlar - Kdo misliš da si

Kulturni dan

Sobota.
Bleščice v snegu. Zunaj atrij, pokrit s snežno odejo zgleda ravno tako, kot bi ga prekrivala taka velika bleščeča preproga. V soju obcestne luči se lesketajo drobni delci in pričarajo tak romantičen, zimski, malo božični pridih. Kako bi bilo šele, ko bi bilo to decembra, v tistem prazničnem času.
Ampak ker bo to zdaj en teden pred Valentinovim, je tako lesketajoče se simpatično.
Vaje v objemu. Čeprav imama na seznamu nekaj filmov, se je čisto po naključju prikradel na televizijski sprejemnik en tak slovenski in o tangu. In priznam, da me je prevzel. Da bi se stiskala, čutila in plesala v ritmu tanga.

Drugače pa pridna na športni dan.
Pridna zato, ker se parket sveti. Ker se je kosilo odmrznilo in skuhalo v treh različnih napravah. Ker je bilo vse oprano in zlikano. Ker je bilo vse zglancalo. Ker sem se pri tem zabavala, ker je bilo vse narejeno ob spremljavi glasbe. In potem še v ritmu At the celli brišeš posodo in skakljaš po prostoru. Oh, če me je kdo opazoval, se je verjetno kar malo nasmejal. Cel dan se mi že po glavi prepeva melodija od Tom Pilibi. In prepevala sem tudi skupaj s Phillom Philipsom.
Toliko enega dela, meni pa je bilo presneto luštno. Mislim imela sem ogromno energije in zagona. Ker sem se zbudila, ko se je nekdo spravil spat. Tudi to se zgodi.

Druače pa je bilo uspešno navijanje. Presneto uspešno.
Fak prvi. Žan Košir tretji. Prevc tudi tretji. Pa še Kosi je bil pravi komik, čeprav je gladko odletel s proge na prvem ovinku.
Kart za Tomorrowland pa za nas ni bilo. Pa tako smo bili prepričani, naivneži.
Da smo lahko

In jaz se vračam nazaj k pogledu na bleščečo preprogo. In še luna, ki se je razbohotila nad celotno situacijo. Uživam. In še uživam, ko mi prisloni en poljub na ustnice, ko gre mimo.

Nekam žalostni dr. Fig.

Nedelja.
Kulturni dan s športnim programom na televiziji.
Bilo je nekaj bujenja ponoči. Še vneto sva klepetala, ko me je zbudil. In ko sem uspela nazaj zaspati, sem še enkrat zbudila. Potem je že zvonila budilka. Pa me je zmanjkalo. In potem sem ugotovila, da je ura več, kot sem mislila in sem bila en dva tri budna in oblečena ter pripravljena za pot.
Sem se vrnila domov, da bi šla na en flancat. Tako se z materjo tradicionalno poklonili dr. Figu.
Ker v Kranju je osmi februar poleg kranjske noči največji praznik oziroma zapolni prazne ulice mesta duhov. Tu se tre obiskovalcev in radovednežev. Še samega Prešerna uspeš srečati, srečnega z Julijo pod roko. V današnjih časih si je končno uspel najti damo.
Kupovali sva pirino moko, pirin zdrob in čaj. Nekaj z ekološke kmetije.
Preden sva se spravili stat v vrsto za flancate, ki jih pač preprosto ne smeš zamuditi. Dejansko jih delajo gospe iz našega turističnega društva. No, preostali del dogajanja sva pregledali s sladkorjem okoli ust. Kot dva otroka sva jedli tista dva flancata.
Pokukali sva še na vse stojnice, vendar ni bilo nič za naju in sva se počasi spravili proti domu.
Ostala sem doma. Skoke sva pa komentirala na daljavo.
Dolg skok Freunda, ki je bil kasneje na presenečenje vseh diskvalificiran.

Vijolično nebo.

Ponedeljek.
Če smo bili prisiljeni opustiti idejo o Tomorrowlandu, se je pojavila čisto nova zamisel o splitski Ultri. Saj ne, da bi bila kakšen "žurer", ampak pogovori so napeljevali na te stvari in zakaj pa ne. Morebiti pa samo za en dan. Ampak so naju takoj razočarale cene prenočišč v Splitu, ki so se gibale na podobni ravni kot v Londonu, potem veš kam pes taco moli. Saj je tako pretežno samo za ta vikend, ko je poplava gostov v Splitu. Jaz sem obrnila cel booking naokoli pa ni bilo nič kaj mamljivega. Res ne. Pa še Split dojemam kot točko iz katere se lahko spraviš na sosednje otoke in ne nekaj kamor bi šel na dopust.
Zunaj je bila taka čudovita svetloba zvečer. Tisto magično vijolična. Vse kar malo zadimljeno, lepo.

Satelit.

Torek.
Oh, naš kuža. Sedaj je že osvojil tisti satelit oziroma trobento okoli vratu in se zaletava prav v vsako stvar. Na začetku se je ustavil in čakal, da ga kdo reši, sedaj pa je pogruntal sistem, da če dovolj močno potegne se lahko reši iz skoraj katerekoli zagate. Skoraj predvsem zato, ker če se spravi v kopalnico se kot miška ujame v past in mora počakati, da ga nekdo reši, ker je nemogoče, da bi s satelitom vred odprl vrata. In potem prideš gor, ugotoviš, da ga nikjer ni in ti kapne v glavo, da še nisi pogledal v kopalnici. Tam pa že malo naveličan čaka, da se bodo vrata končno enkrat odprla in ves vesel primaha ven.
Obožujem čaje, ampak ko pride ponudba za kakšen novi čaj res nastane dilema kaj vzeti. In zgodi in dogaja se mi, da se preprosto zgubim med brskanjem po spletnih trgovinah. Dobro, da se samo pri brskanju konča.

Hozier - Take Me To Church

Okrevanje

Torek.
Saj delaš in se zamotiš, ampak na vsake toliko pa se spomniš samo tistih besed - bulica, tumor, rak. In potem te zopet malo sesuje. Ampak se sestavljaš skupaj, znova in znova.
Z mislijo, da bo vse bolje. Da bo naš kosmati prijatelj dobro in tako.
Sem se poskušala zamotit z obglavljanjem, skoraj dobesedno, ko sem izrezovala glave iz slik in jih lepila na gasilce. Štela sem minute. In sem na koncu kar dobro naštudirala hiter postopek.
Počasi in vztrajno so se fotografije nabirale. Saj vsak dan kakšno ali pet natisneš.
Nastop Tom Pilibi se je pojavil na youtubu. Takrat sva ga z bratovo punco tako navdušeno poslušali, da sem morala preveriti, če je že ugotovila, da je pojavil. Seveda da je. In sva zopet delili navdušenje.

Zima, zima bela...

Sreda.
O kako čudovito je bilo v gozdu. Nekaj sončka. Nekaj modrine. In drevesa oblečena v belo iz katerih se je usipal sneg. In tisti moment, ko opazuješ kako se naredi čisto rahla, prosojna snežena tančica padajočega snega, ti ta slika ostane še nekaj trenutkov v glavi. In si jo zaželiš obdržati, ker izgleda čarobno. Ker je popolnoma drug svet. Ker je čudovito.
Jutranje kidanje. Kar zanimiva rekreacija. Prvič
Lullaby. Nekako sem se spravljala ta film že dolgo gledati. Ni šlo drugače kot po etapah, ampak na koncu niti ne vem zakaj se je pravzaprav šlo. Meh. Nič zanimivega, nič pretresljivega, nič nisem odnesla od njega. Rada imam filme, ki te ganejo in pri katerih kaj novega izveš ali se česa zaveš, ne pa takšnih praznih. Ampak nekako se mi zdi, da ne znam ne gledati nečesa, kar si zamisliš.

Četrtek.
Zdaj gre Ligety po kostanj v žerjavico za ZDA. Mislim, da se zgolj zaradi teh izjav splača gledati tudi moško smučanje. Drama.
Sicer pa maili, urejanje in preveč zvonjenja telefona. Koliko komplikacij nastane, ko pač pošlješ datoteko in z njo tisoč problemov. Eh.
Ti dnevi niso bili ravno zame.
Au bonheur des ogres. Malo nora francoska komedija. Ampak velik plus dam plaščku novinarke. Ubistvu je bila njena kostumografija simpatična.

Modrina neba.

Petek.
Ta je še zmeri ista, k spomenik.
Dopoldne sva našemu kužu povedale, da gremo na izlet, da gremo pogledat druge kuže. Da mu gremo pomagati, da bo še dolgo z nami. In je tudi odkorakal ves navdušen skupaj z veterinarjem skozi druga vrata, ko sva midve smuknili nazaj v avto in proti domu.
Ko smo klicali, je bilo vse super, vse je potekalo po pričakovanjih in se dobro razpletlo.
Le kuža je bilo težko gledati. Revež je bil tako prestrašen, ker je bil sam, ker je bil v boksu in ker je imel rano na nogi, da se je komaj premikal.
Takšen, da je šel komaj z nama. Da naju je komaj pozdravil. Saj mu človek ne bi zameril. Sicer z namenom, da mu pomagamo, ampak smo ga pustili samega.
V življenju še nikoli ni jokal, še ko smo ga prvič peljali k nam ni zajoka. To pa je bila verjetno najdaljša in najbolj mučna vožnja. Še midve sva imeli čisto solzne oči. Oh, moj mali Ron.

Ampak sem ga pustila potem še jaz, sicer ne samega, obkrožena z vsemi, ki ga crkljamo in ga imamo neizmerno radi. Da poskrbimo zanj in mu omogočimo čim boljše okrevanje.
Jaz pa sem se prvič odkar je sneg spravila na cesto.
Z novo vinjeto na pot v prestolnico. Da sem pustila avto kar na snegu. Zanimivo, da je bila cesta, ko si zavil z obvoznice čisto suha, ampak malo naprej, proti Kočevju, pa se je kar naenkrat poznala tanka snežena odeja. In sem občutila ves varnostni sistem zaviranja. Deluje.

Objem. Dolg objem.
Po tistem, ko sem stopila v prazno stanovanje in predala novice, da imajo eno malenkost več snega, kot ga imamo doma, je prišel.
Serije, ki so se nama nabrale in sem zaspala.

Jacqueline Boyer - Tom Pillibi

Kidanje kot trening

Petek.
Zasnežilo in zamedlo nas je v dopoldne. Si odprl oči in pogledal skozi okno, tam pa se je svet šibil pod sneženo odejo. Kar "toplo" sneženo odejo, saj je bila kar debela. Ob dejstvu, da smo ponavadi dobili le centimeter za občutek.
Veselje malih, velikih in pasjih otrok, ki smo se podali na pustolovščino v gozd. S fotoaparatom seveda. Imela sem dva norca, ki sta se podila po snegu, se metala vanj in uživala. Da sem ju komaj dohajala. Fotošuting v snegu.
Ko smo se vrnili domov, sva bolj kot pomagala pri kidanju, začela snežno vojno. In potem smo bili vsak za svojim avtomobilom in v loku metali kepe, v upanju, da koga zadenemo.
Jaz sem končala premagana na bojišču, ko me je brat s celega sklatil na tla in me omavžal. Pri tem je bila "tačka" malo ranjena, ker sem še z njegovo težo vred priletela nanjo. Ampak ni bilo hujšega, samo bolečina.
Če sem zvečer igrala enko, je bilo že skoraj dobro. Ne pa toliko, da bi nanjo naslonila lastno težo.
Seveda nisem imela namena nikamor iti, tako da sem organizirala iskanje hotelov, kar preko pogovorov v socialnih omrežjih in klicev. In potem je potrebno štiri ljudi uskladiti, ko imajo tudi drugačne bioritme. Kar projekt.
Ampak tekom dneva je uspelo in ne samo let, sedaj imamo še hotel za na izlet na Otok. Kul.

Pa nas bo zamedlo.

Sobota.
Koliko časa računalnik rabi, da se ugasne? Dvanajst ur, dvanajst ur!
Zjutraj sem šla ugasnit računalnik, da ga vrnemo atu nazaj in seveda je klasično začel s posodobitvami. Tista nadležna stvar, ko hočeš ugasnit računalnik, on pa se začne posodabljati. Super.
Šli smo en krog naokoli, da smo vseh trgovinah, vse nakupili in smo se želeli potem vrniti po računalnik. Ja, ni šlo tako preprosto. Bil je šele nekje na petini ali še to ne. Skratka potreboval je dobesedno pol dneva, da se je revež izklopil. Auč.
Po tistem obsežnem krogu, sem sedaj imela tudi rdečo nalepko za na avto, ampak se mi je zdel sneg še vedno ovira, da bi se spravila proti Ljubljani. Ne vem zakaj sem imela ta vikend tak odpor do Ljubljane. Mogoče je bilo boljše. Skratka ostala sem kar doma.
Pa najboljšo idejo za pustni kostum sem dobila. Hihi.
Zaželela sem si iti na koncert od Nine Pušlar, tisti Valentinov. In moja želja je bila uslišana, saj se je strinjal in sem hitro vzela dve karti za naju. Se že veselim.
In so zmagali ekipno v skokih.

Norenje po snegu.

Nedelja.
Oh, je že februar. Vsakič, ko se zamenja mesec se šele zamisliš, kako hitro gre čas mimo.
Velik piščanec. Kaj velik, ogromen domač piščanec.
Atu sva končno vrnili računalnik. Po astronomsko dolgem ugašanju, sva ga naslednji dan uspeli dostaviti. Dopoldne, saj je bil potem čas za kosilo in skoke in mojo najljubšo družbo.
Pa še celo prejšnjo pohištvo iz dnevne sobe smo oddali. Da so prostori zadihali, da sem nemoteno lahko prišla do postelje. Čista win-win situacija.
Skratka napadli smo tistega velikega piščanca in pražen krompir in potem so se prilegli še eni skoki.
Primerjali smo The Killing, danski in ameriški. Po sezonah, po tem kaj se je zgodilo in tako. Jaz nisem gledala ne enega ne drugega, takšne serije mi res niso v veselje gledati, sta imela moj in oče debato, ker sta vsak eno različico gledala. In od tu naprej se je nadaljevalo v ostale, kdaj kaj pride na spored in tako.

Ponedeljek.
Kidanje za trening. Slabo uro sem porabila, da sem skidala.
Hruška za kosilo.

Kuža smo popoldne peljali v kliniko. Pregled tačk, ker revež že nekaj časa šepa in drugi veterinar pravi, da bo v redu. Drugi veterinar tako ali pa tako pravi, da bo v redu samo, da ga od daleč pogleda.
Zadnje dni je tako fin pes, da se z avtom prevaža naokoli. Na še en izlet do sosednjega mesta.
Ko je smrček prevohal čisto vsak kotiček parkirišča, smo vsi štirje sedeli v čakalnici in blokirali njegov pogled na malega psička, še mladička.
Pravo gimnastiko je izvedel tukajšnji veterinar za razliko od tistega, ki se samo namrdne in izstavi račun. Toliko čas, ga je pregledoval, da na koncu ni več vedel ali zacvili, ker ga boli ali ker je naveličan. Skratka. Pregledal je vse, vzel vzorce, vzel kri in naši mali vojni ranjenec je odšel s klinike z obližem. Presneto priden pes.

Pa smo dobili klic še zvečer. Situacija ni bila tako zelo rožnata.
Začeli so se zgrinjati sivi oblaki. In kuža nas je začudeno gledal, ko smo ga vsi objemali in jokali ob njem.

Beauty and the Beast - Be Our Guest