Četrtek.
Se je že začutilo pomanjkanje bližine in pogrešanje. Domotožje po mojem drugem domu.
Epilog. Ko prižgeš takšno oddajo na televiziji pač ne moreš biti brez mnenja ali pa mirno spregledati. Ali pa vsaj tisti dan nisem mogla mirno spregledati vsega skupaj.
Gospod je imel čisto prav. Kako si lahko vsi ti tako imenovani "direktorji" izplačujejo tako visoke nagrade in plače. Zanima me, če so srečni? Če jim ta denar prinese zadovoljstvo v življenju in če imajo kdaj sploh dovolj. Kako spi ponoči?
Ker vse kar znajo je mlatiti prazno slamo. Nihče nikoli ne odgovori na vprašanje, samo nekaj pametno razpravlja.
Eh, in potem se vrneš nazaj v življenje, ker samo preko godrnjanja v zaslon tako nič ne dosežeš.
Izlet.
Po dolgem času je bila na sporedu Ikea.
Kuža je moral zjutraj na še en pregled k veterinarju, da mu je še on pogledal kako se celijo šivi in ali rabi antibiotike in da pove kako so se razvili rezultati. Vse je dobro, vse je super.
Ko se je mati vrnila je mene zamenjala namesto pasjega sopotnika in sva jo krenili v Ikeo.
Izbirali sva med tisto v Vilešu ali tisto v Celovcu. Ampak po tem, da je iz našega konca skoraj dvakrat bližje ta čez Ljubelj, sva jo krenili kar v Avstrijo.
Najprej center in nakupovalno središče. Obe sva bili res fino razpoloženi in navdušeni nad celotnim izletom. Že tako dolgo naju ni bilo, da se je nekaj trgovin zamenjalo. Tista, ki je požela največje navdušenje skupaj z "iii"-ji in "aaa"-ji ter drugimi samoglasniki je bila trgovinica z dekoracijo v spodnjem nadstropju. Res same luštne stvari, tako da za dušo, tako da si malo spočiješ oči in se čisto po otroško navdušiš nad vsemi belimi glinenimi zajčki. Tudi luštne ideje za dekoracijo sva dobili. Res pa je, da sva odšli ven skoraj praznih rok, ker se zna hitro zgoditi, da ti izprazni denarnico, ko bi imel kar večino, kar vidiš.
Še en sprehod skozi sončno mestno središče Celovca, kjer se je kar trlo ljudi. Ponavadi imava vedno soboto za takšen izlet, tokrat pa sva šli ob koncu delavnega tedna.
Ikea, ikea in kosilo. Nisem šla mimo mesnih kroglic, čeprav sem bila že skoraj odločena, da tokrat spremenim mojo izbiro, ampak me ni prepričal tisti losos, ko sem ga zagledala.
Sva potrebovali energijo za spodnje nadstropje. Malenkostno razočarani, ker je izgledala izropana. Tistih stvari s seznama ni bilo, ali pa so bile globoko pod pričakovanji. Vsaj mati so se od srca nasmejali, ko so zagledali uro, ki sem jo nameravala kupiti. Še jaz sem čisto razočarano držala v roki tisto plastiko od ure. V moji glavi je bila taka lesena, z zarezami in lepo izdelana. V resnici pa je bila samo votla plastika. Precej klavrno.
Svečke in kuhinjski pripomočki. To je prevladovalo, v modri barvi.
Kika. Nekako sva si želeli malce izboljšati tisti grenek okus in sva se odločili, da se nazaj grede ustaviva še v Kiki, v kateri nismo bili že leta.
Ta naju je res prijetno presenetili. Pravzaprav je nekaj podobnega kot Lesnina v spodnjem delu, ampak z veliko akcijami. Vse česar ni imela Ikea, sva našli tu.
Prtljažnik je bil kar lepo zapolnjen z velikimi vrečkami, za nama pa polni delavnik, ko sva se šele pozno popoldne vračali domov. To pa je bil obsežen šoping.
Sobota.
Izbirala in tiskala sem fotografije za v okvir in razpletlo se je res luštno. Mali družinski album na steni. Vmes smo oddali velikega gasilca in sem si malo oddahnila. Da je bilo končno konec tistih klicev in dogovarjanja in pošiljanja emailov.
Obhod po trgovinah. Jaz sem bila še v tistem včerajšnjem razpoloženju, ko sem kar nabirala stvari. Predvsem tiste, ki jih v Hoferju nimajo. Pa sem imela še eno polno vrečo.
No, ko sva se vrnili, sem se samo preoblekla, stoširala avto, sebe in se odpravila na pot.
Edin pomislek glede količine nakupljenega sem imela, ko sem morala tisto količino vreč nesti od avta do stanovanja. Da sem rabila kar tri postanke na "kratki" poti. Težko!
Pavza in stiskanje in toplota. Za nekaj trenutkov me je še zmanjkalo.
Ni bilo namenjeno ne Tini in ne skakalcem. Škoda.
K sosedom na čaj, ki se je zavlekel na pico in gledanje oddaje Popolna poroka, ki se je nadaljevala s Fifo. Vsakemu svoje.
Nedelja.
Pride tisti dan, ko pogledaš v omaro in ti ni všeč kako je vse nastalo nametano in kar naenkrat si v rumenih rokavicah in drgneš vse in prestavljaš. Poleg pa diši po bananinih-marmornih mafinih, ki se pečejo. Produktivno dopoldne ob še enem odstopu Tine Maze in srebrni medalji Flisarja, ki je bil že diskvalificiran.
Zunaj pa je dež kar padal in padal.
Se je že začutilo pomanjkanje bližine in pogrešanje. Domotožje po mojem drugem domu.
Epilog. Ko prižgeš takšno oddajo na televiziji pač ne moreš biti brez mnenja ali pa mirno spregledati. Ali pa vsaj tisti dan nisem mogla mirno spregledati vsega skupaj.
Gospod je imel čisto prav. Kako si lahko vsi ti tako imenovani "direktorji" izplačujejo tako visoke nagrade in plače. Zanima me, če so srečni? Če jim ta denar prinese zadovoljstvo v življenju in če imajo kdaj sploh dovolj. Kako spi ponoči?
Ker vse kar znajo je mlatiti prazno slamo. Nihče nikoli ne odgovori na vprašanje, samo nekaj pametno razpravlja.
Eh, in potem se vrneš nazaj v življenje, ker samo preko godrnjanja v zaslon tako nič ne dosežeš.
 |
| Podvojena senca. |
Izlet.
Po dolgem času je bila na sporedu Ikea.
Kuža je moral zjutraj na še en pregled k veterinarju, da mu je še on pogledal kako se celijo šivi in ali rabi antibiotike in da pove kako so se razvili rezultati. Vse je dobro, vse je super.
Ko se je mati vrnila je mene zamenjala namesto pasjega sopotnika in sva jo krenili v Ikeo.
Izbirali sva med tisto v Vilešu ali tisto v Celovcu. Ampak po tem, da je iz našega konca skoraj dvakrat bližje ta čez Ljubelj, sva jo krenili kar v Avstrijo.
Najprej center in nakupovalno središče. Obe sva bili res fino razpoloženi in navdušeni nad celotnim izletom. Že tako dolgo naju ni bilo, da se je nekaj trgovin zamenjalo. Tista, ki je požela največje navdušenje skupaj z "iii"-ji in "aaa"-ji ter drugimi samoglasniki je bila trgovinica z dekoracijo v spodnjem nadstropju. Res same luštne stvari, tako da za dušo, tako da si malo spočiješ oči in se čisto po otroško navdušiš nad vsemi belimi glinenimi zajčki. Tudi luštne ideje za dekoracijo sva dobili. Res pa je, da sva odšli ven skoraj praznih rok, ker se zna hitro zgoditi, da ti izprazni denarnico, ko bi imel kar večino, kar vidiš.
Še en sprehod skozi sončno mestno središče Celovca, kjer se je kar trlo ljudi. Ponavadi imava vedno soboto za takšen izlet, tokrat pa sva šli ob koncu delavnega tedna.
Ikea, ikea in kosilo. Nisem šla mimo mesnih kroglic, čeprav sem bila že skoraj odločena, da tokrat spremenim mojo izbiro, ampak me ni prepričal tisti losos, ko sem ga zagledala.
Sva potrebovali energijo za spodnje nadstropje. Malenkostno razočarani, ker je izgledala izropana. Tistih stvari s seznama ni bilo, ali pa so bile globoko pod pričakovanji. Vsaj mati so se od srca nasmejali, ko so zagledali uro, ki sem jo nameravala kupiti. Še jaz sem čisto razočarano držala v roki tisto plastiko od ure. V moji glavi je bila taka lesena, z zarezami in lepo izdelana. V resnici pa je bila samo votla plastika. Precej klavrno.
Svečke in kuhinjski pripomočki. To je prevladovalo, v modri barvi.
Kika. Nekako sva si želeli malce izboljšati tisti grenek okus in sva se odločili, da se nazaj grede ustaviva še v Kiki, v kateri nismo bili že leta.
Ta naju je res prijetno presenetili. Pravzaprav je nekaj podobnega kot Lesnina v spodnjem delu, ampak z veliko akcijami. Vse česar ni imela Ikea, sva našli tu.
Prtljažnik je bil kar lepo zapolnjen z velikimi vrečkami, za nama pa polni delavnik, ko sva se šele pozno popoldne vračali domov. To pa je bil obsežen šoping.
 |
| Nazajgrede iz Celovca. |
Sobota.
Izbirala in tiskala sem fotografije za v okvir in razpletlo se je res luštno. Mali družinski album na steni. Vmes smo oddali velikega gasilca in sem si malo oddahnila. Da je bilo končno konec tistih klicev in dogovarjanja in pošiljanja emailov.
Obhod po trgovinah. Jaz sem bila še v tistem včerajšnjem razpoloženju, ko sem kar nabirala stvari. Predvsem tiste, ki jih v Hoferju nimajo. Pa sem imela še eno polno vrečo.
No, ko sva se vrnili, sem se samo preoblekla, stoširala avto, sebe in se odpravila na pot.
Edin pomislek glede količine nakupljenega sem imela, ko sem morala tisto količino vreč nesti od avta do stanovanja. Da sem rabila kar tri postanke na "kratki" poti. Težko!
Pavza in stiskanje in toplota. Za nekaj trenutkov me je še zmanjkalo.
Ni bilo namenjeno ne Tini in ne skakalcem. Škoda.
K sosedom na čaj, ki se je zavlekel na pico in gledanje oddaje Popolna poroka, ki se je nadaljevala s Fifo. Vsakemu svoje.
Nedelja.
Pride tisti dan, ko pogledaš v omaro in ti ni všeč kako je vse nastalo nametano in kar naenkrat si v rumenih rokavicah in drgneš vse in prestavljaš. Poleg pa diši po bananinih-marmornih mafinih, ki se pečejo. Produktivno dopoldne ob še enem odstopu Tine Maze in srebrni medalji Flisarja, ki je bil že diskvalificiran.
Zunaj pa je dež kar padal in padal.
Ni komentarjev:
Objavite komentar