Snop svetlobe popoldne

Nedelja.
Ni pa bilo tradicionalnega pustovanja na Viru, ker je bilo vsako leto večje razočaranje, pa še zunaj smo bili.
Lenoben dan. Po tistem, ko smo bili maškare in sva imela pogovore dolgo v zgodnje jutro.
Skoki namesto poletov. Razočaranje v drugi seriji in tortelini.
S trgovine sem prišla natovorjena kot mula. Tako trmasta, da sem šla peš in tako trmasta, da sem se odločila, da odkljukam predolg seznam. Pa sem imela trening za moč.
Obisk razočaranih sosedov ob drugi seriji.

Snop svetlobe, ki ga odbije popoldansko sonce v sosedovo okno in v določenem trenutku obsije šopek tulipanov na mizi. Čarobno čudovito. En kratek trenutek.
Kar je prijetna sprememba, ko nimava sončnih popoldnevov tako kot druga polovica naselja, kar prav pride v vročih poletnih dneh.

Valentinovo po televiziji. Za mimogrede. Nisem si mogla pomagati, da ga ne bi pogledala. Saj sem nekaj brkljala po internetu in imela prižgano televizijo. Pa sem čisto ponesreči pogledala cel film.

Snop svetlobe.

Ponedeljek.
Hrana. Likanje. Hrana. Sprehod. Hrana. Drsanje. Hrana. In potem sem šla domov.
Tako na hitro in okvirno opisan dan. Ampak saj se ni ta zapis kaj dosti razlikoval od realnosti.
Dejansko mi je res fino poslušati Vesno Juvan, ki je ob petkih Ob kavi, na tak fin način mi razlaga. Pa kakršnakoli je že tematika.
Sprehod s sosedo. Delali sva kroge okoli naselja in lovile sončne žarke. Saj je prav fina sprehajalna pot, ki jo večina s pridom izkorišča, za klepet ali za vozičkanje.
Kako fino kosilo sva imela. Dva brancina na krompirjevi posteljici. Pa še dobro je izgledalo. Mmmm.
Popoldne sva imela načrt, da ga spravim na drsalke. Verjetno sem z navdušenjem razlagala, kako smo se nadrsale prejšnji teden, da je še on zagrabil in sva šla. Moj malček je imel že tako ali tako drsalke v prtljažniku pa še lažje ga spravim v kakšno luknjo.
In sem ga res iz prve lepo bočno spravila v zanj primeren parkirni prostor in sva se sprehodila do drsališča, ki je postavljeno na Trgu republike.
Sicer so imeli študentski večer, ampak to je pomenilo, da si moral priti z družbo pa se je en lahko "švercal".

Ker sem imela še tisti občutek od zadnjič je šlo veliko lažje. Prejšnjič smo prišle kot kakšni pingvinčki na led. Tokrat sem že vedela kaj pričakovati pod nogami, da je šlo lažje. Ampak so nama pol drsališča zasedli otroci, ki so imeli ravno tečaj.
Ravno toliko, da sva naredila nekaj krogov, se nasmejala, se zavrtela okoli in izkoristila eno bližje srečanje z ledeno ploskvijo. Potem pa počasi nazaj.
Jaz sem pa šla dalje, domov domov.

Ribje kosilo.

Torek.
Pustni torek. No, nič kaj pustni ni bil.
Jaz sem imela Nino Pušlar na današnjem seznamu glasbe in sem si vrtela skoraj vse njene pesmi. Pa še kaj za vmes.
Dognanje. Optimistične zamisli za prihodnje dni.
S tem, da sem prebrskala pol interneta. Vsaj tak občutek ti da, ko ne znaš nehati in odpiraš zavihek za zavihkom.
Pa še do novega čajčka sem prišla. Iiii. Moja zbirka je z vsakim dnem obsežnejša. Resno.

Sreda.
Čas je tako hitro minil, da je bil na vrsti že pregled oziroma so našemu Ronu pobrali ven šive. Mogoče jih je imel kakšen dan preveč, ker so se kar malo zarezali v kožo, ampak je revež kar zasmrčal med samim dejanjem. Je bilo malo kolobocij s tem, da smo ga tri ženske spravile na tla. Nikakor se ni vdal. Ko se pa je, je pa zaspal. Revež.
Vrtnega palčka ni bilo. Ampak s kužam dobro kaže. Oh, ta naš Ron.
Še nekaj dni bo pa preživel s satelitom. Saj se ga je že skoraj navadil.

Po pošti je prišel tudi voucher za dopust. Uh, že čez dobra dva tedna odpeketava v južne kraje. Kako fino. Mislim, da mi še ni čisto jasno, ampak z neznansko hitrostjo se vse skupaj približuje.
Sprehod z gospodično slaščičarko, ki je tudi nekaj prinesla za preizkusit. Da ne bova vedno samo razpravljale.
Mafine, ki so bili narastek iz prosene kaše in take školjkice, nekaj z orehi in pirino moko, če sem si prav zapolnila. Skratka na koncu sem ugotovila, da je kombinacija obojega super. Takoj je odletel še sms z zahtevo po receptu.
Sardele pri mami. Načrt, da bi jih samo del odmrznila, ampak je bil zgolj dober načrt. Na koncu je bil volk sit in koza cela, samo sardele so zmanjkale. Smo jih bili vsi veseli. Jaz sem puščala samo repe. Da me je mama kar čudno gledala, ko je iz vsake sardelice naredila file.
En ustvarjalni večer ob Prestopnem letu in z igro Enke za odmor.

Nina Pušlar - Vprašanja srca