Petek.
Zasnežilo in zamedlo nas je v dopoldne. Si odprl oči in pogledal skozi okno, tam pa se je svet šibil pod sneženo odejo. Kar "toplo" sneženo odejo, saj je bila kar debela. Ob dejstvu, da smo ponavadi dobili le centimeter za občutek.
Veselje malih, velikih in pasjih otrok, ki smo se podali na pustolovščino v gozd. S fotoaparatom seveda. Imela sem dva norca, ki sta se podila po snegu, se metala vanj in uživala. Da sem ju komaj dohajala. Fotošuting v snegu.
Ko smo se vrnili domov, sva bolj kot pomagala pri kidanju, začela snežno vojno. In potem smo bili vsak za svojim avtomobilom in v loku metali kepe, v upanju, da koga zadenemo.
Jaz sem končala premagana na bojišču, ko me je brat s celega sklatil na tla in me omavžal. Pri tem je bila "tačka" malo ranjena, ker sem še z njegovo težo vred priletela nanjo. Ampak ni bilo hujšega, samo bolečina.
Če sem zvečer igrala enko, je bilo že skoraj dobro. Ne pa toliko, da bi nanjo naslonila lastno težo.
Seveda nisem imela namena nikamor iti, tako da sem organizirala iskanje hotelov, kar preko pogovorov v socialnih omrežjih in klicev. In potem je potrebno štiri ljudi uskladiti, ko imajo tudi drugačne bioritme. Kar projekt.
Ampak tekom dneva je uspelo in ne samo let, sedaj imamo še hotel za na izlet na Otok. Kul.
Sobota.
Koliko časa računalnik rabi, da se ugasne? Dvanajst ur, dvanajst ur!
Zjutraj sem šla ugasnit računalnik, da ga vrnemo atu nazaj in seveda je klasično začel s posodobitvami. Tista nadležna stvar, ko hočeš ugasnit računalnik, on pa se začne posodabljati. Super.
Šli smo en krog naokoli, da smo vseh trgovinah, vse nakupili in smo se želeli potem vrniti po računalnik. Ja, ni šlo tako preprosto. Bil je šele nekje na petini ali še to ne. Skratka potreboval je dobesedno pol dneva, da se je revež izklopil. Auč.
Po tistem obsežnem krogu, sem sedaj imela tudi rdečo nalepko za na avto, ampak se mi je zdel sneg še vedno ovira, da bi se spravila proti Ljubljani. Ne vem zakaj sem imela ta vikend tak odpor do Ljubljane. Mogoče je bilo boljše. Skratka ostala sem kar doma.
Pa najboljšo idejo za pustni kostum sem dobila. Hihi.
Zaželela sem si iti na koncert od Nine Pušlar, tisti Valentinov. In moja želja je bila uslišana, saj se je strinjal in sem hitro vzela dve karti za naju. Se že veselim.
In so zmagali ekipno v skokih.
Nedelja.
Oh, je že februar. Vsakič, ko se zamenja mesec se šele zamisliš, kako hitro gre čas mimo.
Velik piščanec. Kaj velik, ogromen domač piščanec.
Atu sva končno vrnili računalnik. Po astronomsko dolgem ugašanju, sva ga naslednji dan uspeli dostaviti. Dopoldne, saj je bil potem čas za kosilo in skoke in mojo najljubšo družbo.
Pa še celo prejšnjo pohištvo iz dnevne sobe smo oddali. Da so prostori zadihali, da sem nemoteno lahko prišla do postelje. Čista win-win situacija.
Skratka napadli smo tistega velikega piščanca in pražen krompir in potem so se prilegli še eni skoki.
Primerjali smo The Killing, danski in ameriški. Po sezonah, po tem kaj se je zgodilo in tako. Jaz nisem gledala ne enega ne drugega, takšne serije mi res niso v veselje gledati, sta imela moj in oče debato, ker sta vsak eno različico gledala. In od tu naprej se je nadaljevalo v ostale, kdaj kaj pride na spored in tako.
Ponedeljek.
Kidanje za trening. Slabo uro sem porabila, da sem skidala.
Hruška za kosilo.
Kuža smo popoldne peljali v kliniko. Pregled tačk, ker revež že nekaj časa šepa in drugi veterinar pravi, da bo v redu. Drugi veterinar tako ali pa tako pravi, da bo v redu samo, da ga od daleč pogleda.
Zadnje dni je tako fin pes, da se z avtom prevaža naokoli. Na še en izlet do sosednjega mesta.
Ko je smrček prevohal čisto vsak kotiček parkirišča, smo vsi štirje sedeli v čakalnici in blokirali njegov pogled na malega psička, še mladička.
Pravo gimnastiko je izvedel tukajšnji veterinar za razliko od tistega, ki se samo namrdne in izstavi račun. Toliko čas, ga je pregledoval, da na koncu ni več vedel ali zacvili, ker ga boli ali ker je naveličan. Skratka. Pregledal je vse, vzel vzorce, vzel kri in naši mali vojni ranjenec je odšel s klinike z obližem. Presneto priden pes.
Pa smo dobili klic še zvečer. Situacija ni bila tako zelo rožnata.
Začeli so se zgrinjati sivi oblaki. In kuža nas je začudeno gledal, ko smo ga vsi objemali in jokali ob njem.
Zasnežilo in zamedlo nas je v dopoldne. Si odprl oči in pogledal skozi okno, tam pa se je svet šibil pod sneženo odejo. Kar "toplo" sneženo odejo, saj je bila kar debela. Ob dejstvu, da smo ponavadi dobili le centimeter za občutek.
Veselje malih, velikih in pasjih otrok, ki smo se podali na pustolovščino v gozd. S fotoaparatom seveda. Imela sem dva norca, ki sta se podila po snegu, se metala vanj in uživala. Da sem ju komaj dohajala. Fotošuting v snegu.
Ko smo se vrnili domov, sva bolj kot pomagala pri kidanju, začela snežno vojno. In potem smo bili vsak za svojim avtomobilom in v loku metali kepe, v upanju, da koga zadenemo.
Jaz sem končala premagana na bojišču, ko me je brat s celega sklatil na tla in me omavžal. Pri tem je bila "tačka" malo ranjena, ker sem še z njegovo težo vred priletela nanjo. Ampak ni bilo hujšega, samo bolečina.
Če sem zvečer igrala enko, je bilo že skoraj dobro. Ne pa toliko, da bi nanjo naslonila lastno težo.
Seveda nisem imela namena nikamor iti, tako da sem organizirala iskanje hotelov, kar preko pogovorov v socialnih omrežjih in klicev. In potem je potrebno štiri ljudi uskladiti, ko imajo tudi drugačne bioritme. Kar projekt.
Ampak tekom dneva je uspelo in ne samo let, sedaj imamo še hotel za na izlet na Otok. Kul.
 |
| Pa nas bo zamedlo. |
Sobota.
Koliko časa računalnik rabi, da se ugasne? Dvanajst ur, dvanajst ur!
Zjutraj sem šla ugasnit računalnik, da ga vrnemo atu nazaj in seveda je klasično začel s posodobitvami. Tista nadležna stvar, ko hočeš ugasnit računalnik, on pa se začne posodabljati. Super.
Šli smo en krog naokoli, da smo vseh trgovinah, vse nakupili in smo se želeli potem vrniti po računalnik. Ja, ni šlo tako preprosto. Bil je šele nekje na petini ali še to ne. Skratka potreboval je dobesedno pol dneva, da se je revež izklopil. Auč.
Po tistem obsežnem krogu, sem sedaj imela tudi rdečo nalepko za na avto, ampak se mi je zdel sneg še vedno ovira, da bi se spravila proti Ljubljani. Ne vem zakaj sem imela ta vikend tak odpor do Ljubljane. Mogoče je bilo boljše. Skratka ostala sem kar doma.
Pa najboljšo idejo za pustni kostum sem dobila. Hihi.
Zaželela sem si iti na koncert od Nine Pušlar, tisti Valentinov. In moja želja je bila uslišana, saj se je strinjal in sem hitro vzela dve karti za naju. Se že veselim.
In so zmagali ekipno v skokih.
 |
| Norenje po snegu. |
Nedelja.
Oh, je že februar. Vsakič, ko se zamenja mesec se šele zamisliš, kako hitro gre čas mimo.
Velik piščanec. Kaj velik, ogromen domač piščanec.
Atu sva končno vrnili računalnik. Po astronomsko dolgem ugašanju, sva ga naslednji dan uspeli dostaviti. Dopoldne, saj je bil potem čas za kosilo in skoke in mojo najljubšo družbo.
Pa še celo prejšnjo pohištvo iz dnevne sobe smo oddali. Da so prostori zadihali, da sem nemoteno lahko prišla do postelje. Čista win-win situacija.
Skratka napadli smo tistega velikega piščanca in pražen krompir in potem so se prilegli še eni skoki.
Primerjali smo The Killing, danski in ameriški. Po sezonah, po tem kaj se je zgodilo in tako. Jaz nisem gledala ne enega ne drugega, takšne serije mi res niso v veselje gledati, sta imela moj in oče debato, ker sta vsak eno različico gledala. In od tu naprej se je nadaljevalo v ostale, kdaj kaj pride na spored in tako.
Ponedeljek.
Kidanje za trening. Slabo uro sem porabila, da sem skidala.
Hruška za kosilo.
Kuža smo popoldne peljali v kliniko. Pregled tačk, ker revež že nekaj časa šepa in drugi veterinar pravi, da bo v redu. Drugi veterinar tako ali pa tako pravi, da bo v redu samo, da ga od daleč pogleda.
Zadnje dni je tako fin pes, da se z avtom prevaža naokoli. Na še en izlet do sosednjega mesta.
Ko je smrček prevohal čisto vsak kotiček parkirišča, smo vsi štirje sedeli v čakalnici in blokirali njegov pogled na malega psička, še mladička.
Pravo gimnastiko je izvedel tukajšnji veterinar za razliko od tistega, ki se samo namrdne in izstavi račun. Toliko čas, ga je pregledoval, da na koncu ni več vedel ali zacvili, ker ga boli ali ker je naveličan. Skratka. Pregledal je vse, vzel vzorce, vzel kri in naši mali vojni ranjenec je odšel s klinike z obližem. Presneto priden pes.
Pa smo dobili klic še zvečer. Situacija ni bila tako zelo rožnata.
Začeli so se zgrinjati sivi oblaki. In kuža nas je začudeno gledal, ko smo ga vsi objemali in jokali ob njem.
Ni komentarjev:
Objavite komentar