Sobota.
Bleščice v snegu. Zunaj atrij, pokrit s snežno odejo zgleda ravno tako, kot bi ga prekrivala taka velika bleščeča preproga. V soju obcestne luči se lesketajo drobni delci in pričarajo tak romantičen, zimski, malo božični pridih. Kako bi bilo šele, ko bi bilo to decembra, v tistem prazničnem času.
Ampak ker bo to zdaj en teden pred Valentinovim, je tako lesketajoče se simpatično.
Vaje v objemu. Čeprav imama na seznamu nekaj filmov, se je čisto po naključju prikradel na televizijski sprejemnik en tak slovenski in o tangu. In priznam, da me je prevzel. Da bi se stiskala, čutila in plesala v ritmu tanga.
Drugače pa pridna na športni dan.
Pridna zato, ker se parket sveti. Ker se je kosilo odmrznilo in skuhalo v treh različnih napravah. Ker je bilo vse oprano in zlikano. Ker je bilo vse zglancalo. Ker sem se pri tem zabavala, ker je bilo vse narejeno ob spremljavi glasbe. In potem še v ritmu At the celli brišeš posodo in skakljaš po prostoru. Oh, če me je kdo opazoval, se je verjetno kar malo nasmejal. Cel dan se mi že po glavi prepeva melodija od Tom Pilibi. In prepevala sem tudi skupaj s Phillom Philipsom.
Toliko enega dela, meni pa je bilo presneto luštno. Mislim imela sem ogromno energije in zagona. Ker sem se zbudila, ko se je nekdo spravil spat. Tudi to se zgodi.
Druače pa je bilo uspešno navijanje. Presneto uspešno.
Fak prvi. Žan Košir tretji. Prevc tudi tretji. Pa še Kosi je bil pravi komik, čeprav je gladko odletel s proge na prvem ovinku.
Kart za Tomorrowland pa za nas ni bilo. Pa tako smo bili prepričani, naivneži.
Da smo lahko
In jaz se vračam nazaj k pogledu na bleščečo preprogo. In še luna, ki se je razbohotila nad celotno situacijo. Uživam. In še uživam, ko mi prisloni en poljub na ustnice, ko gre mimo.
Nedelja.
Kulturni dan s športnim programom na televiziji.
Bilo je nekaj bujenja ponoči. Še vneto sva klepetala, ko me je zbudil. In ko sem uspela nazaj zaspati, sem še enkrat zbudila. Potem je že zvonila budilka. Pa me je zmanjkalo. In potem sem ugotovila, da je ura več, kot sem mislila in sem bila en dva tri budna in oblečena ter pripravljena za pot.
Sem se vrnila domov, da bi šla na en flancat. Tako se z materjo tradicionalno poklonili dr. Figu.
Ker v Kranju je osmi februar poleg kranjske noči največji praznik oziroma zapolni prazne ulice mesta duhov. Tu se tre obiskovalcev in radovednežev. Še samega Prešerna uspeš srečati, srečnega z Julijo pod roko. V današnjih časih si je končno uspel najti damo.
Kupovali sva pirino moko, pirin zdrob in čaj. Nekaj z ekološke kmetije.
Preden sva se spravili stat v vrsto za flancate, ki jih pač preprosto ne smeš zamuditi. Dejansko jih delajo gospe iz našega turističnega društva. No, preostali del dogajanja sva pregledali s sladkorjem okoli ust. Kot dva otroka sva jedli tista dva flancata.
Pokukali sva še na vse stojnice, vendar ni bilo nič za naju in sva se počasi spravili proti domu.
Ostala sem doma. Skoke sva pa komentirala na daljavo.
Dolg skok Freunda, ki je bil kasneje na presenečenje vseh diskvalificiran.
Ponedeljek.
Če smo bili prisiljeni opustiti idejo o Tomorrowlandu, se je pojavila čisto nova zamisel o splitski Ultri. Saj ne, da bi bila kakšen "žurer", ampak pogovori so napeljevali na te stvari in zakaj pa ne. Morebiti pa samo za en dan. Ampak so naju takoj razočarale cene prenočišč v Splitu, ki so se gibale na podobni ravni kot v Londonu, potem veš kam pes taco moli. Saj je tako pretežno samo za ta vikend, ko je poplava gostov v Splitu. Jaz sem obrnila cel booking naokoli pa ni bilo nič kaj mamljivega. Res ne. Pa še Split dojemam kot točko iz katere se lahko spraviš na sosednje otoke in ne nekaj kamor bi šel na dopust.
Zunaj je bila taka čudovita svetloba zvečer. Tisto magično vijolična. Vse kar malo zadimljeno, lepo.
Torek.
Oh, naš kuža. Sedaj je že osvojil tisti satelit oziroma trobento okoli vratu in se zaletava prav v vsako stvar. Na začetku se je ustavil in čakal, da ga kdo reši, sedaj pa je pogruntal sistem, da če dovolj močno potegne se lahko reši iz skoraj katerekoli zagate. Skoraj predvsem zato, ker če se spravi v kopalnico se kot miška ujame v past in mora počakati, da ga nekdo reši, ker je nemogoče, da bi s satelitom vred odprl vrata. In potem prideš gor, ugotoviš, da ga nikjer ni in ti kapne v glavo, da še nisi pogledal v kopalnici. Tam pa že malo naveličan čaka, da se bodo vrata končno enkrat odprla in ves vesel primaha ven.
Obožujem čaje, ampak ko pride ponudba za kakšen novi čaj res nastane dilema kaj vzeti. In zgodi in dogaja se mi, da se preprosto zgubim med brskanjem po spletnih trgovinah. Dobro, da se samo pri brskanju konča.
Bleščice v snegu. Zunaj atrij, pokrit s snežno odejo zgleda ravno tako, kot bi ga prekrivala taka velika bleščeča preproga. V soju obcestne luči se lesketajo drobni delci in pričarajo tak romantičen, zimski, malo božični pridih. Kako bi bilo šele, ko bi bilo to decembra, v tistem prazničnem času.
Ampak ker bo to zdaj en teden pred Valentinovim, je tako lesketajoče se simpatično.
Vaje v objemu. Čeprav imama na seznamu nekaj filmov, se je čisto po naključju prikradel na televizijski sprejemnik en tak slovenski in o tangu. In priznam, da me je prevzel. Da bi se stiskala, čutila in plesala v ritmu tanga.
Drugače pa pridna na športni dan.
Pridna zato, ker se parket sveti. Ker se je kosilo odmrznilo in skuhalo v treh različnih napravah. Ker je bilo vse oprano in zlikano. Ker je bilo vse zglancalo. Ker sem se pri tem zabavala, ker je bilo vse narejeno ob spremljavi glasbe. In potem še v ritmu At the celli brišeš posodo in skakljaš po prostoru. Oh, če me je kdo opazoval, se je verjetno kar malo nasmejal. Cel dan se mi že po glavi prepeva melodija od Tom Pilibi. In prepevala sem tudi skupaj s Phillom Philipsom.
Toliko enega dela, meni pa je bilo presneto luštno. Mislim imela sem ogromno energije in zagona. Ker sem se zbudila, ko se je nekdo spravil spat. Tudi to se zgodi.
Druače pa je bilo uspešno navijanje. Presneto uspešno.
Fak prvi. Žan Košir tretji. Prevc tudi tretji. Pa še Kosi je bil pravi komik, čeprav je gladko odletel s proge na prvem ovinku.
Kart za Tomorrowland pa za nas ni bilo. Pa tako smo bili prepričani, naivneži.
Da smo lahko
In jaz se vračam nazaj k pogledu na bleščečo preprogo. In še luna, ki se je razbohotila nad celotno situacijo. Uživam. In še uživam, ko mi prisloni en poljub na ustnice, ko gre mimo.
 |
| Nekam žalostni dr. Fig. |
Nedelja.
Kulturni dan s športnim programom na televiziji.
Bilo je nekaj bujenja ponoči. Še vneto sva klepetala, ko me je zbudil. In ko sem uspela nazaj zaspati, sem še enkrat zbudila. Potem je že zvonila budilka. Pa me je zmanjkalo. In potem sem ugotovila, da je ura več, kot sem mislila in sem bila en dva tri budna in oblečena ter pripravljena za pot.
Sem se vrnila domov, da bi šla na en flancat. Tako se z materjo tradicionalno poklonili dr. Figu.
Ker v Kranju je osmi februar poleg kranjske noči največji praznik oziroma zapolni prazne ulice mesta duhov. Tu se tre obiskovalcev in radovednežev. Še samega Prešerna uspeš srečati, srečnega z Julijo pod roko. V današnjih časih si je končno uspel najti damo.
Kupovali sva pirino moko, pirin zdrob in čaj. Nekaj z ekološke kmetije.
Preden sva se spravili stat v vrsto za flancate, ki jih pač preprosto ne smeš zamuditi. Dejansko jih delajo gospe iz našega turističnega društva. No, preostali del dogajanja sva pregledali s sladkorjem okoli ust. Kot dva otroka sva jedli tista dva flancata.
Pokukali sva še na vse stojnice, vendar ni bilo nič za naju in sva se počasi spravili proti domu.
Ostala sem doma. Skoke sva pa komentirala na daljavo.
Dolg skok Freunda, ki je bil kasneje na presenečenje vseh diskvalificiran.
 |
| Vijolično nebo. |
Ponedeljek.
Če smo bili prisiljeni opustiti idejo o Tomorrowlandu, se je pojavila čisto nova zamisel o splitski Ultri. Saj ne, da bi bila kakšen "žurer", ampak pogovori so napeljevali na te stvari in zakaj pa ne. Morebiti pa samo za en dan. Ampak so naju takoj razočarale cene prenočišč v Splitu, ki so se gibale na podobni ravni kot v Londonu, potem veš kam pes taco moli. Saj je tako pretežno samo za ta vikend, ko je poplava gostov v Splitu. Jaz sem obrnila cel booking naokoli pa ni bilo nič kaj mamljivega. Res ne. Pa še Split dojemam kot točko iz katere se lahko spraviš na sosednje otoke in ne nekaj kamor bi šel na dopust.
Zunaj je bila taka čudovita svetloba zvečer. Tisto magično vijolična. Vse kar malo zadimljeno, lepo.
 |
| Satelit. |
Torek.
Oh, naš kuža. Sedaj je že osvojil tisti satelit oziroma trobento okoli vratu in se zaletava prav v vsako stvar. Na začetku se je ustavil in čakal, da ga kdo reši, sedaj pa je pogruntal sistem, da če dovolj močno potegne se lahko reši iz skoraj katerekoli zagate. Skoraj predvsem zato, ker če se spravi v kopalnico se kot miška ujame v past in mora počakati, da ga nekdo reši, ker je nemogoče, da bi s satelitom vred odprl vrata. In potem prideš gor, ugotoviš, da ga nikjer ni in ti kapne v glavo, da še nisi pogledal v kopalnici. Tam pa že malo naveličan čaka, da se bodo vrata končno enkrat odprla in ves vesel primaha ven.
Obožujem čaje, ampak ko pride ponudba za kakšen novi čaj res nastane dilema kaj vzeti. In zgodi in dogaja se mi, da se preprosto zgubim med brskanjem po spletnih trgovinah. Dobro, da se samo pri brskanju konča.
Ni komentarjev:
Objavite komentar