Okrevanje

Torek.
Saj delaš in se zamotiš, ampak na vsake toliko pa se spomniš samo tistih besed - bulica, tumor, rak. In potem te zopet malo sesuje. Ampak se sestavljaš skupaj, znova in znova.
Z mislijo, da bo vse bolje. Da bo naš kosmati prijatelj dobro in tako.
Sem se poskušala zamotit z obglavljanjem, skoraj dobesedno, ko sem izrezovala glave iz slik in jih lepila na gasilce. Štela sem minute. In sem na koncu kar dobro naštudirala hiter postopek.
Počasi in vztrajno so se fotografije nabirale. Saj vsak dan kakšno ali pet natisneš.
Nastop Tom Pilibi se je pojavil na youtubu. Takrat sva ga z bratovo punco tako navdušeno poslušali, da sem morala preveriti, če je že ugotovila, da je pojavil. Seveda da je. In sva zopet delili navdušenje.

Zima, zima bela...

Sreda.
O kako čudovito je bilo v gozdu. Nekaj sončka. Nekaj modrine. In drevesa oblečena v belo iz katerih se je usipal sneg. In tisti moment, ko opazuješ kako se naredi čisto rahla, prosojna snežena tančica padajočega snega, ti ta slika ostane še nekaj trenutkov v glavi. In si jo zaželiš obdržati, ker izgleda čarobno. Ker je popolnoma drug svet. Ker je čudovito.
Jutranje kidanje. Kar zanimiva rekreacija. Prvič
Lullaby. Nekako sem se spravljala ta film že dolgo gledati. Ni šlo drugače kot po etapah, ampak na koncu niti ne vem zakaj se je pravzaprav šlo. Meh. Nič zanimivega, nič pretresljivega, nič nisem odnesla od njega. Rada imam filme, ki te ganejo in pri katerih kaj novega izveš ali se česa zaveš, ne pa takšnih praznih. Ampak nekako se mi zdi, da ne znam ne gledati nečesa, kar si zamisliš.

Četrtek.
Zdaj gre Ligety po kostanj v žerjavico za ZDA. Mislim, da se zgolj zaradi teh izjav splača gledati tudi moško smučanje. Drama.
Sicer pa maili, urejanje in preveč zvonjenja telefona. Koliko komplikacij nastane, ko pač pošlješ datoteko in z njo tisoč problemov. Eh.
Ti dnevi niso bili ravno zame.
Au bonheur des ogres. Malo nora francoska komedija. Ampak velik plus dam plaščku novinarke. Ubistvu je bila njena kostumografija simpatična.

Modrina neba.

Petek.
Ta je še zmeri ista, k spomenik.
Dopoldne sva našemu kužu povedale, da gremo na izlet, da gremo pogledat druge kuže. Da mu gremo pomagati, da bo še dolgo z nami. In je tudi odkorakal ves navdušen skupaj z veterinarjem skozi druga vrata, ko sva midve smuknili nazaj v avto in proti domu.
Ko smo klicali, je bilo vse super, vse je potekalo po pričakovanjih in se dobro razpletlo.
Le kuža je bilo težko gledati. Revež je bil tako prestrašen, ker je bil sam, ker je bil v boksu in ker je imel rano na nogi, da se je komaj premikal.
Takšen, da je šel komaj z nama. Da naju je komaj pozdravil. Saj mu človek ne bi zameril. Sicer z namenom, da mu pomagamo, ampak smo ga pustili samega.
V življenju še nikoli ni jokal, še ko smo ga prvič peljali k nam ni zajoka. To pa je bila verjetno najdaljša in najbolj mučna vožnja. Še midve sva imeli čisto solzne oči. Oh, moj mali Ron.

Ampak sem ga pustila potem še jaz, sicer ne samega, obkrožena z vsemi, ki ga crkljamo in ga imamo neizmerno radi. Da poskrbimo zanj in mu omogočimo čim boljše okrevanje.
Jaz pa sem se prvič odkar je sneg spravila na cesto.
Z novo vinjeto na pot v prestolnico. Da sem pustila avto kar na snegu. Zanimivo, da je bila cesta, ko si zavil z obvoznice čisto suha, ampak malo naprej, proti Kočevju, pa se je kar naenkrat poznala tanka snežena odeja. In sem občutila ves varnostni sistem zaviranja. Deluje.

Objem. Dolg objem.
Po tistem, ko sem stopila v prazno stanovanje in predala novice, da imajo eno malenkost več snega, kot ga imamo doma, je prišel.
Serije, ki so se nama nabrale in sem zaspala.

Jacqueline Boyer - Tom Pillibi