Ena sama malina

Jaz tako nisem za v kuhinjo. Mislim sem, ampak nisem.
Vse česar se dotaknem razbijem ali pa spustim na tla. In potem se požrem oziroma me vest požre, vsi pa mi rečejo, ah saj je samo ponev/krožnik/kozarec.


Še na kavč se ne morem uleči brez da bi zlomila kakšen geotrikotnik.

Nimam nobene inspiracije. Nič. Mislila sem že, da je za trenutek nekaj zašlo vame, pa sem se motila.
In tako sem se spravila pospravljat omaro. Tisto, ki je v resnici shramba.
Ker imamo molje povsod in ker prihajajo iz tam. Pa sem lepo vse stresla v taperver posodice in jih dopolnila z listki. Izkazalo se je kar za dolgotrajno. In na koncu naporno, saj sedaj nemočno ležim na kavču in strateško ugotavljam, kako se najhitreje pride do postelje.
Našla sem vir vseh težav in ga odstranila. Kot sem se tudi znebila že 5 let pretečenih stvari. In vsega podobnega. Skratka cela štala.


Pita je šla tako hitro, da sem danes spekla drugo. Ta pa še čaka na ohlajanju in na jutrišnjo pokušino. Čokoladna tokrat. Pa še tu je prišlo do rahlih težav s sestavinami.
Zaradi jabolka. Tistega odgriznjenega na iPhonu.


Skrivam se pred vsemi in pospravljam. Juhej. Joj.
Na vrtu se je pokazala ena sama malina. Ki je dozorela do zdaj. Kaže se jih še cel kup. Sezona je odprta.

Pozabila sem na to pesem. Bila bi za en teden nazaj. Ampak stvari uidejo iz glave.

Plavi Orkestar - Good Bye Teens

Moja prva pita

Red Riding Hood. Rdeča kapica.
Ne vem, če sem popolnoma izoblikovala mnenje o tem filmu. Všeč mi je. Ne bom pa trdila, da je noro dober. Bolj medlo je vse skupaj.
Kot sem imela tudi nekaj težav pri gledanju. Lahko bi se izgovarjala na to. Lahko bi.
Pustil je le droben vtis. Komaj opazen. Komaj občuten.
Blazno mi je všeč rdeče ogrinjalo. Všeč mi je tudi v kakšen čas je postavljeno. Čeprav je zgodba, ki jo pričakuješ mimogrede vpeljana. Kot piš vetra.
Še enkrat bom gledala. Nemoteno.
Že vem, kaj je izneverilo vse. Ta miselnost srednjega veka. Ta bolana vera v boga. Ko se je vedno našel nekdo, ki je izrabljal naivno upanje ljudi in si jih podrejal. Da so slepo verjeli.
Saj ne bom rekla, da smo v teh časih prešli to. Ker nismo.


Zlagala sem začimbe. Zadnje čase se tako izogibam vsemu, da doma lepo vse pospravljam in mečem proč.
Če imam toliko stvari, da me je groza. Ne vem kje začeti. Ne vem kako začeti.
Ne najdem trenutka.
Rabim Beležnico.


Moj Ron je na trenutke tako prikupen. Ne še posebno bolj prikupen, kot je na splošno.
Ko pride s smrčkom do tebe in te dregne.


Spekla sem pito! Mojo prvo pito. Jabolčno.
Po receptu, ki sem ga našla v zvezku moje matere.
Izgledala je prav čudovito. Dišala je omamno. Samo kanček sladkorja je manjkal. Tak ščepec, da bi posladkal življenje.
Sedaj se počutim ponosno. Srečno. In pomirjeno.

Anthony Gonzalez & Brian Reitzell - Just A Fragment Of You

Zagovor

Na oknu gimnazije je sedelo dekle z zvezkom v roki. Takrat me je prešinil ta občutek, kako fino je, da nam ni potrebno cele dneve sedeti za šolskimi klopmi in poslušati učne ure, ki nobenega več ne zanimajo. Zdaj. V tem obdobju.
Ker zadnje čase sem vse bolj poredko v Ljubljani. Samo še kolokviji in izpiti. To je pa to.Zato pa zna biti precej nadležno, ko imaš nekaj kar traja samo eno uro ali pol, vozni red pa se nikakor ne sklada z ničemer. Včasih je bolje biti cel dan tam, kot pa samo za pol urce.


Ker sem imela zagovor iz matematičnih laboratorijski vaj, tako da sem bila res samo pol ure. In ja, obstajajo laboratorijske vaje za matematiko. In to izgleda tako, da se naučiš uporabe tipk 'šift' in 'entr'. Škoda besed.
Pri zagovoru je prišla prav še uporaba ukazov 'kopiraj' in 'prilepi'. In to je bilo to.

Ampak nekje med sedenjem ob Ljubljanici in potjo do faksa, se je vlilo. Dobesedno.
Dežnik ni imel pretirane koristi. V čevljih sem imela poplavo in bila do stegen premočena. Skratka nič kaj prijetno, ko moraš potem v tem čepeti na faksu.
Pa še nekje je treščilo, saj se je Ljubljana za sekundo kar malo zamajala.
Čudni so te junijski dnevi.

Drugače pa sem pridna. Kar se gospodinjskih opravil tiče. Samo to. Ja.
In opazujem pravljične podobe skozi okno. Takšne, zasanjane. Narisane. Nerealne.
Oh, to me spomni na nekaj. Nekaj, kar bi morala še narediti. Ali pa vsaj početi v tem času.


Videla sem torbico z motivom Audrey Hepburn, ki se je pozibavala na roki nekega dekleta.

Glee - Afternoon Delight

Večerja na čast

Jutro vedno pride prehitro. Dopoldne me pozdravi in spravi iz postelje.
Pripravi, da preverim vse nekoristne stvari. Pripravi do tega, da osvežujem pepermint, vsakih 5 minut. To le zaradi nagradne igre. Presenečenje? Ne. Nič nisem dobila. Kako nenavadno.
Saj drugače z največjim veseljem pregledam vse objavice in si kakšne lepe stvari shranim pod priljubljene. Kar jih je veliko.


Sem pa bila pridna. Likala sem. Pomivala. Kuhala.
Vse ob Prijateljih in delu Wall-e-ja, ki ga včeraj nisem videla, ko sem prehitro odhitela domov. To pa se zgodi, ko si vezan na vozni red in si kljub bližini tako daleč doma.
Skratka bilo je nenaporno in malo pomirjajoče. Mislim, šele nekje do tretjine sem prišla pa vseeno.

Rumena palerina. Plus. Pes. Plus. Dež. Je enako. Veselje in sprehod.
Baje je pelerina, ampak kdo bi se sekiral. Važno je, da mi je trikrat prevelika in da se blazno kul počutim v njej. In izgledam prav hecno.
Dež naredi malce umirjeno vzdušje. Pomiri vse skupaj. Sprazni vse skupaj. In za seboj pusti dobro ozračje.
Ko sem hodila po razmočeni travi ob robu gozda je vse skupaj izgledalo pomirjujoče. Kot bi se spralo vse negativno in bi v zraku ostalo le še tisto nenavadno in zanimivo.
Ne. Ne znam prav opisat.


Potem pa se je utrgal oblak. In v tem nalivu sem šla v Ljubljano.
Včasih se mi zdi vožnja po dežju, po tem ko čisto nič ne vidiš prav posebna na svoj način. Nekako mi je v veselje. Dokler me ne utrudi.
Vse je zarošeno. Vse prši naokoli. Meglice se dvigajo. Nič ne vidiš. Skratka vse narobe, a malce prav.
Nazaj je bilo stanje že bolj vozljivo.


Večerja. O načrtih. In malo za zahvalo. Lahko enkrat ugibate kje in pri kom.
Če bi želela povedati, kaj smo jedli bi se morala pošteno potrudit. Mogoče casserole. Nekaj s špageti, piščancem in smetanasto omako. Pa kruh s kančkom česna. Ter šobska solata, ki sem jo preletela samo s pogledom. Pač, nismo vsi ljubitelji zelenjave.
Za nagrado pa smo dobili ene hecne piškote, ki so dajali vtis neužitnosti ter dajali raznorazne asociacije, izkazali pa so se za izvrstne.
Jukr. Euchre. Prvo se reče, drugo napiše. Hecno, kajne. Ampak meni je ta igra blazno všeč. Ker je malo strateška.

Sick Puppies - Maybe

Podlasica

Če sem včeraj trdila, da ničesar nisem dobila, kar sem napisala pod "seznam želja". Se danes zagotovo lahko ugriznem v jezik ali uščipnem v prste.
Ker me je med jutranjim učenjem presenetil rumen paket. Na katerem je bil moj naslov - kar je bilo precej nenavadno.
Saj nisem pričakovala ničesar od nikogar. In potem je pred menoj ven padla beležkica. Tisti Moleskinček v katerem bodo spravljeni vsi moji recepti. Skratka prejela sem 'Recipe Journal'.
Še en velik hvala! Obema!
Poleg tega se notri skriva še citat iz Malega princa. Bi lahko bilo še bolj kulj?

Bistvo je očem nevidno.
Antoine de Saint-Exupéry: Mali princ

Saj pravim - to je najboljši rojstni dan daleč naokoli.

To, da sem se nekako neuspešno učila grafične materiale lahko preskočim. Kot lahko preskočim, da je bila moja glava totalno prazna v trenutku, ko sem dobila list pred seboj, kljub vprašanjem, ki sem jih največkrat ponovila.
Ne, to ni omembe vredno.

Moji prijatelji iz Amerike pa se intenzivno pripravljajo na okrepite, ki prispe enkrat drug teden. Če boste po Ljubljani srečevali ameriško govoreče ljudi, se ne čudit. Pride jih kar 40, za cel mesec.

Vožnja z avtobusom je bila vse prej kot zabavna. Skratka to je polom.
Ne vem, če sem se počutila že tako grozno.

Videla sem podlasico. Ki je tekla čez cesto. Ki je prečkala cesto pred menoj in se potem skrila v luknjo ter kukala ven in me opazovala. Ko sem morala še sama čez cesto se je hitro izmuznila. Še enkrat sem jo srečala, ko se je za trenutek ali dva skrila pod moj avto. Skratka prav zanimivo se je ta večer razpletel.

WALL·E. To je daleč najbolj kul risanka. Ne morem verjeti, kako malo besed je potrebnih za toliko smeha. Za toliko navdušenih vzdihljajev. Za toliko trenutkov, ko ti zastane srce.
Poleg tega pa ima še najbolj prikupen soundtrack, torej glasbo, daleč naokoli.
Kako neverjetno dobro so zajeli vsa čustva. Kako neverjetno dobro so prikazali - vse.
Dotik. Stisk roke. Hrepenenje.

Louis Armstrong - La Vie En Rose

Vonj jagod

Vonj jagod s planjave.

Še je malo španščine ostalo v meni. Ker sem ugotovila kako spraviš oj me voj v prave besede. Hoy me voy. Ali 'danes grem'.


Mogoče imaš pa po 20 več veselja do stvari in tega na splošno. Že dva dni sem popolnoma navdušena. Srečna.
Bojim se, da se zna nehati, vendar meni je trenutno tako fino.

Skratka proti temu, kako sem se počutila pred velikim pompom in vsem sem sedaj fantastično. Ja, no. Se kar držim.

In še dobila sem oblekico iz H&M-ja. Tisto v kateri lahko spečem pito. Z biseri okoli vratu. Tako inspirirano z obdobja 50ih. Ali pa v času Julie Child.
Skratka, jaz sem srečna. Pa še Dnevnike Carrie Bradshaw imam. Za prazen prostor v torbi.

No, sedaj sem že vse prespala. Še enkrat občudovala vsa darila.
Masažno mizo. Ki sem jo skrbno pospravila, da jo ne poškodujem še čisto takoj.
Lilijo. Ki me spominja na vonj po cvetličarni. Malce premočna je zame. Drugače pa čudovito izgleda.
Verižico. Ki ima garancijo, kar me blazno fascinira. Čudovita je.
Predpasnik. Ki je zakon. Best cookie mokerka ever!
Polno sladkarije, ki jo previdno skrbno skrivam sama pred seboj.

Zanimivo pa je, da me letos nihče ni spraševal nič. Vsi so vse vedeli, jaz pa sem spisala seznam. In zanimivo, očitno ga noben ni opazil.
Lahko se samo za glavo primem in začnem smejati ob tem. Kako to vedno uspe? Res?
Oh...
Poleg tega sem se zabavala včeraj ob pisanju "hvala" vsakemu, ki se je vzel minuto časa in na zid prilepil "vse najboljše" v takšni in drugačni izvedbi.

Svetoven krompir. Kot možicelj s čepico. Z malo domišljije.
Domač pridelek.


Zvezki in snov se spogleduje z menoj, ampak jaz jo tako dobro ignoriram. Morala bi se naučiti za kolokvij jutri pa se mi zdi tako neumno. Tako neumen predmet je, da ne vem kako naj se pripravim do tega.
Res. Verjetno je to faks z najbolj zgrešenim sistemom. Kjer se sama struktura predmetnika in njihova vsebina popolnoma nič ne navezuje na naslov smeri. In ne vem zakaj bi morali znati toliko nekoristne teorije.
Poleg tega je pa naša država popolnoma zgrešena. Kar je potrdil današnji referendum. Popolnoma mimo smo. Mi, narod hlapcev.
Tako hudo se trudimo zliti z okolico. Zliti z Evropo, da plešemo kot oni žvižgajo. Da bomo skočili skozi okno, če bodo tako naredili. Da moramo imeti prav vse tako kot imajo oni. A to še koga spomni na sistem iz vrtca ali osnovne šole?
Pogubljeni smo - kakorkoli vzameš.

Juanes - Hoy Me Voy

Dvajsetnajst

Kakšen dan. What a day!

Ko tvoji prinorijo že navsezgodaj v sobo. Z veliko škatlo. In ti začnejo prepevati "Vse najboljše!"
V tem trenutku se od vse situacije skupaj skrijem pod kovter in se počasi pokažem jutru. Čisto počasi.
Na veliki škatli piše: "Kaji za 20najst!" A ni to kulj?


In prav v te škatli se je skrivala velika črna gmota. Jasno mi je postalo že tako. Ampak pred seboj sem masažno mizo zagledala šele nekaj minut pozneje. Ko sem jo uspela sestaviti. Točno takrat. Saj pravim, da je nor dan.


Kolikokrat se v resnici nasmejiš svojim nohtom na nogah. Kolikokrat po tednih ugotavlanja dodaš sliki ime paviljon. Kolikokrat dopolniš dvajset let in jih začneš s tekom.

No, jaz sem jih. Danes. Prav danes s četrtino moje starosti. Tekla sem 5 kilometrsko progo. Z enim treningom, ker sem ostale prešpricala iz takšnih ali drugačnih razlogov.
Skratka ceremonija se je začela že z iskanjem parkirišča. Ampak, če veš komu podtaknit avto potem se tudi takšne malenkosti čisto preprosto rešijo.


Tivoli je bil poln tekaških copat. Pajkic. Rdečih majčk. Ter predvsem žensk. Vseh, ki so se zbrale na 6. DM teku. Skratka bilo jih je malo več kot 8.000 in če bo jutri lilo kot iz škafa ni za zamerit prav nikomur.
Vreme je bilo za tek idealno. Tisto oblačno. Ne vroče. Ne preveč soparno. Skratka, boljšega si ne moreš želeti.

Deklet, žen in tet se je nabralo. Vse usklajene. Vse pripravljene. Meni pa je razpoloženje padalo. Moj pogled je bil prestrašen in edina misel, ki sem jo bila sposobna reproducirati je bilo nekaj v smislu - kaj mi je bilo tega treba. Takrat sem bila preplašena.
Bil je velik strah. Malce treme. Pomanjkanje poguma in motivacije. Ampak Čuki so me pripravili do veselja. Tako malo.
In slej ko prej smo se spravili v boks. Moj bi moral biti zadnji, ampak res nisem hotela biti brez družbe in sem končala v dveh prej. Tako ali pa tako ni bilo čisto zares važno. Ne zares.
Vse kar je štelo so bila vroča telesa pred nami. Skratka privedlo je do tega, da smo končale na čelu naše skupine in so nas postavni fantje privedli do začetka. Mislim, da smo bile vse malce razgrete ob tem.
In potem se je z bujnim aplavzom, vzpodbujanjem in odštevanjem začelo čisto za res. Ko ti je noge spodneslo pod tlemi in se je vsa gruča zapodila po padajoči ravnini proti izbrani progi. Mimo Tivolija nekam po Rožniku. V hrib. Tako grozno navkreber, da tek ni bil opcija. Še hoja je bila komaj. Bilo je nekaj super vztrajnih ostale punce pa smo se vnesle v hojo. Lahko rečem, da bi pri prvih kilometrih obupala brez podpore poleg. Bila sem obupana. Ampak je šlo po okrepčevalnici na bolje. Veliko bolje. Pri tabli 3 kilometre sem dobila nov zagon energije, novo moč in od tam naprej sploh ne vem kako hitro je minilo, da sem zaslišala glasbo in čisto z navdušenjem tekla proti cilju.
Ob progi je bilo nekaj navijačev, vendar je bil samo en gospod sposoben pričarati pravo vzdušje in smo ga nagradile s poštenim aplavzom.


Videla sem kako smo se vračali na tisto ciljno ravnino kjer smo začeli. Takrat sem se začela na vsa usta smejat in nisem nehala do cilja. Bil je tak fin občutek. Narediti nekaj zase. Sodelovati s toliko dekleti. In preteči 5 kilometrov na svoj rojstni dan. Noro.
Hujše pa je še, ko te nekdo pokliče po imenu in se obrneš in vidiš znane obraze, ki ti mahajo z navdušenjem in te spodbujajo na poti do cilja. Na levi so se drli fantje - Američani. Na desni je stal sosed, ki ga ponavadi spodbujamo in meni je bilo fantastično. Čeprav pride najhujši trenutek tik za tem, ko se vstaviš. Hvala bogu, da delijo vodo, ker drugače bi me kar pobralo.


Vsa premočena. Malo zadihana. Rdeča v glavo, ampak navdušena. Kdo bi vedel, da bom imela po teku še toliko energije.
Ker sem skakala ob znani pesmih. Plesala ob ritmu Čukov in na vso moč ploskala. Potem sem še bolj 'zašvicala' kot na samem teku, ker te rdeče majčke 'niso dihale'.
Skratka fantastično.
Moja številka je bila 1766. Kar so tri šestice z malo domišlije. Enica je za ustvarjalnost in moč. Sedmica pa je tako ali pa tako pravljična.

Odštevala sem minute do svojega rojstnega dne. Kar je skoraj ob pol enih. In dobila ameriško izvedbo "Vse najboljše" v tistem trenutku. Veliko rojstnodnevnih objemov in voščil. Skratka - za takšne stvari že zmanjka pridevnikov.
In še boljše darilo so pripravile, ko so si vse na majčke nalepile listek: "Happy Birthday Kaja!". Vseh šest. Res najbolj kul mala pozornost.


Nisem dobila Ibize. Dobila sem pa slamnik pri Welli, zaradi katerega sem se morala precej potruditi in malo onemogočiti dihanje v vsem navalu norih žensk. Ampak sem srečno prišla iz vse gneče z nekaj malenkostmi. Prav videlo se je, kje so ponujali kaj zastonj, saj se je nabralo precej ljudi.
Po tej razglasitvi, kjer je šele šesta dobila avto, smo vsi oddrveli proti svojim jeklenim konjičkom.
Preoblekla sem se in izgledala kot, da nikoli ne bi tekla. No majhen blaten madež se je skrival pod hlačnico, ki je edini še nakazoval na današnje blatno vzdušje.
Ker sem končala v stanovanju, kjer sem že precej domača. Pri ameriških deklinah.
Kjer sem si z njimi ogledala epizodo ali dve Prijateljev. Kjer sem dobila rjavčka, skratka brownie zadevščino z napisom "Happy B-day Kaja!". In lahko povem, da je bila odlična. Kjer sem odigrala dve partiji 'jukra'. Potem pa je bilo potrebno leteti domov. Meni se je zdelo, kot da je vse minilo v trenutku, ampak tam naj bi bila dobre dve ure.


Doma sem dobila paket starih staršev. Ata in mama sta prišla pa še druga mama se je pridružila. Tako, da smo skupaj proslavili moj dan. Nazdravili. Goljufali s sladoledno torto. Pregledali slike z današnjega tek. In v nič dajali marjota.
Ampak hujše presenečenje me je doletelo nekje med vsem tem. Kar naenkrat sta se na vratih pojavili Urška in Irena. In jaz sem obstala šokirana, brez besed in v nulo presenečena. Če nisem bila sposobna povedati nič in sem se samo smejala. Oh, noro. Nisem pričakovala. Sploh ne. Predvsem pa ne takšne kombinacije. In še vedno sem ob tem šokirana v vsem pozitivnem smislu. Totalno brez besed.
Morale smo malo na zrak, da sem prišla k sebi. Pograbile še psa in ga zvlekle na sprehod. Do gospodične, ki je tako blazno pridna in ki je izbrala takšen študij, da se ima blazno veliko za učit. Tako, da smo spravile goro kar k Mohamedu. Pa še Ron je za nekaj minut dobil pasjo družbo.
Skratka obredla sem vse. In proslavila skoraj z vsemi ta večer. Ta dan.

Samo še en klic nazaj sem bila dolžna in to je bila samo še pika na i. Klicarila sem tja na otoško deželo tam gori na severu. Na Irsko.
In to je bilo to. To je bil res popoln dan.


Skratka. Dobila sem masažno mizo. Odtekla sem 5 kilometrov. Odskakljala in odplesala sem s Čuki. Družila sem se pri Američanih skupaj s Prijatelji. Dobila sem obisk s planine in na kup spravila vse stare starše. Dobila sem obisk presenečenja. Spravila goro k Mohamedu. In klicala na Irsko.
Če to ni bil najboljši in najbolj doživet rojstni dan potem pa tudi ne vem. Zakon!

Gerald Butler - Galway Girl

Kriza identitete

Danes imam ogromno krizo. Res.
Vse mi gre na živce. Vse mi gre narobe. Nič se ne sklada. Nič ne najdem. Nič ne dobim. In še jutri bom dvajset.

S tira so me vrgle vse nagradne igre. Sodelovanja. Raztalanke. Zbiranja. Raznorazni načini, da si kaj pridobiš. No, jaz si ne.
Nikoli nimam sreče pri teh stvareh. Pa se še vedno trudim. No, sedaj se ne bom več. Nobenih zamaškov ne bom zbirala. Nobenih komentarjev ne bom več pisala. Nobenih kuponov ne bom pošiljala. Konec.
Tudi avtov ne bom več lovila in iskala po Sloveniji. Nič.

Skratka. Na koncu bom zdržala dva dni.


Prebrskala sem ves svoj material, ki se je nabral čez 4 leta. Polovico je popolnoma neuporabnega. Tretjina je butastega. In tisto kar ostane, tisto bi se dalo še enkrat pogledat. Nič pa ni zares uporabnega.
Skratka še vedno imam 10 stvari za narest. In dober mesec. Plus popolnoma nobene inspiracije in veselja. Konec je z menoj. Ta faks je iz mene posrkal še zadnji kanček ustvarjalnosti.

Če bo jutri bolje - ne vem. Če bo šlo sploh kdaj na bolje, hočem verjeti, vendar ne vem.
Nočem biti še dvajset, ker me straši. Ob tem dejstvu se počutim kot ničla.
In ko razmišlam o tem, kaj vse se je zgodilo in kaj bi se moralo zgoditi, mi postane slabo. Dobim blazno nelagoden občutek. In najrajši bi se sesedla. Vdrla v zemljo in se delala, da je svet lep.
Skratka, to nima smisla.
Življenje je bedno in jutri je nov dan. Mogoče bodo pa dvajseta bolj obetavna. Ker trenutno se samo travmatiziram z vsem. In z vsako pesmijo me zadane. Z vsakim filmom in vsako izgovorjeno besedo. Vse je zbadljivo. In popolnoma nenamerno. Ampak mene ubija.

Vsakega, ki me bo sposoben zbuditi z voščilom bom poslala v PM.
Jutri hočem prespati. Se ne zbuditi. Mogoče v nedeljo, a ne jutri.
Pa še teč moram.
Svet - požri se. Jaz se ne grem več.

One Night Only - Can You Feel It

Jagode v kozarčku

Presenetljivo sem naredila matematiko. In fiziko tudi. Oboje z ravno toliko procenti kot sem jih potrebovala in nič več. Ne rabim več.
Pri prvem sem 'baje' zaključila, z drugim pa imam še nekaj opravka. Kar se teorije tiče.


Bolj kot se bližam soboti, bolj panično se počutim.
Ta občutek zgolj reprudocira moj um.


Počutim se hecno z pobarvanimi nohti na nogah, ampak danes je prav takšen dan za prav takšne traparije.
Kot za kozarček jagod iz domačega vrta. Ki jih snedem predno jih vsi opazijo. Postajam prava nabiralka jagod in jih vsak dan za kakšno pest pojem. Gozdnih in navadnih.

Regina - Čaša ljubezni

Nehevati

Pozdravljen junij!

Mesec se je začel precej nenavadno. Vroče sonce se je v trenutku zamenjalo za nevihtne oblake. Iz oblaka se je utrgalo in dež je lil kot nor. Potem pa je še toča dodala k vsemu svoje.
Skratka bil je trenutek, ko pod nobenim pogojem nisi želel biti zunaj. Bilo je kot bi se en velik škaf prevrnil na glavo. In to v enem samem momentu.
Čaroben trenutek tega nevihtnega naliva pa je nastal skozi okno v knjižnici. Dež, ki je z vso močjo padal je ustvaril meglico, ki je nežno lebedela nad streho. Kaplje na steklu okna pa so prav lepo dopolnjevale celoten vtis. Pri tem pa je še mala toča skakljala po strešnikih.
Poskušala sem ujeti ta trenutek z mobitelom, pa ni dobil pravega učinka.


Vso to nastalo neurje nam je malce onemogočalo v misli zasidrano kosilo. Težko je bilo priti do avta brez dežnika pa še nekaj ur smo morale tičati v Ljubljani. Ne bi bilo ravno priročno, če bi končale vse premočene.
Ampak našle smo ravno pravšenj trenutek in odhitele proti prevoznemu sredstvu, ki nas je peljal po razmočeni Ljubljani prav do samega nakupovalnega središča. Še sama sem presenečena kako dolgo že nisem pokukala v City Park. Toliko trgovin se je zamenjalo, da se mi zdi rahlo čudno. Če še Burger King-a nisem videla pa je tam že pol leta.

Fizika. Kaj mi je bilo tega treba.
In ponovno sem strmela v nepopisan list paprija in se spraševala ravno tisto, kar sem ravnokar napisala - kaj mi je bilo tega treba. In koliko imam še za naredit. Pa mi nekako nič ne gre skupaj.
Na koncu sem nekaj napisala in nakracala oddala list ter odšla. Ven v preostanek dneva.

Junij sem nadaljevala doma. Z lubenico.
Ja, saj pravim najboljši mesec se je začel.

PS. Besedilo spodnje pesmi povzroči precejšno zmedenost in ostro nastrojen odnos do le-te. Ampak se tako hitro zasidra v glavo in noče ven.
Skratka precej sporna je.

Milow- You and Me