Samostojni projekt

Utrujena tako, da sem zaspala preden grem spat.
Torej svet je tak in stoji tako, da sem nekako prišla domov, pojedla, obupala in šla spat.

Danes je moj odnos do knjižnice potekal nekako tako, da sem se peljala do tja. En krog za parkirišče. Ker nič ni bilo na vidiku sem vse skupaj poslala nekam in šla domov. Mogoče kdaj pride boljši dan v najinem odnosu s knjižnico, ker zadnje čase vlada precejšnja kriza. Mogoče je samo prehodno obdobje.

Zjutraj sem bila fascinirana nad različno obarvanima šarenicama nekega starejšega gospoda. Najprej se mi je zazdelo, da je samo zaradi sonca, ampak potem sem vedno bolj ugotavljala, da je eno oko izrazito modre barve, ko je drugo bolj sivkasto ali zelenkasto. Kaj takšnega, za zjutraj.

Vreme. To je pa res en čuden pojav. Imela sem dežnik s seboj pa ga nisem odprala niti enkrat, čeprav je trikrat lilo kot iz škafa. Enkrat še celo z mešanico neke mini toče, ki je bila čisto čisto mini.
Potem je sijalo sonce. In popoldne je tako pihalo, da se mi je zazdelo, da nikoli ne bom prišla nazaj do železniške postaje. Skratka, kaj se dogaja z vremenom - ne vem.

Sosedina puščica je lahko ledena gora ali pošast. Tako se glasi moje današnje delo. Pravzaprav niti ne vem kaj sem počela. Niti tega ne natančno, kaj pravzaprav moram narediti. Smo na neke vrste samostojnem projektu in čudnim spogledovanjem med seboj, ko ne vemo kaj narediti in nam ob dodatnih razlagah prav nič ni jasno. Bo že.
Po drugi strani pa skicirka - never ending project - postaja vedno bolj in bolj zabavna stvar. Po vseh merilih naj bi bila to že od vsega začetka, ker je sama sebi tak namen, ampak ko jo imaš za izdelovati kot za nalogo postane bolj v nadlego kot v veselje. Samo včeraj je bil ta dan, ko sem packala vse naokoli in rezultati niso za nikamor, ampak so zelo zanimivi. Skicirkasti pravzaprav.
Ker še vedno iščem in odkrivam "svoj stil" in sem se izgubila nekje med črtami in teksturami in akvareli.

Obožujem pike in pikice. Včasih čisto nezavedno.

Nat King Cole - Unforgettable

Konsistentno

Zakaj je tako pomembno imeti sanje?
Kaj pa če živiš dan za dnem, vsakega posebej? Brez načrtov. Brez velikih planov.
Zadnje čase se mi dnevi v bližnji prihodnosti zdijo tako daleč stran in skoraj nedosegljivi. Ne vem zakaj, ampak ta maj je tako daleč. Nenavadno daleč.
Čeprav sem šla po zapestnico za teden mladih.

In ko sem že ravno pri tem. Čemu je bil namen stavke? Ker že tako nimam najboljšega odnosa z našo knjižnico, kar je moč razbrati, ampak danes sem bila čisto poklapana, ko sem prišla do tja in je pisalo, da lahko knjigo samo vrnem in si ne smem prav nič izposoditi.
Danes sem preklela tale javni sektor. Čemu je tega treba.

Po Ljubljani so se v konvojih premikale patrulje policijskih avtomobilov.
In dolgo že nisem slišala besede "Trenča".

Ker pri nam se ni nič poznalo, nikjer. Delali smo normalno. Še bolj produktivno kot ponavadi.
Z enim velikim zagovorom in razgovorom o preoblikovanju logotipov. Je zanimiva in uporabna naloga. Samo lotit se jo je potrebno.

Produktivno ustvarjam. Pacam. Lepim. Režem. Trgam. Malam. In nenazadnje skiciram. Ker danes je tak dan, ko sem super nenormalno produktivna in grem verjetno vsem v hiši na žvice, ker vsakih pet minut sušim risbe.
Poleg tega je danes dan, ko imam nalakirane nohte. Kar je bolj izjema kot pravilo.
Ne vem. Mogoče je nekaj v današnjemu dnevu. Morda bilo.
Mogoče je začetek konca.

Moje misli so prav tam, kjer ne bi smele biti. Moje psihično stanje visi na meji. Okužena sem z idejo. Popolnoma razumem Inception.

Ellie Goulding - Starry Eyed

Južno od meje, zahodno od sonca

Danes me je knjiga požrla tako močno, da sem bila nekaj časa malo omotična, ko sem končala z zadnjim stavkom in jo počasi zaprla. Nekako me je posrkala in ponesla v popolnoma drug svet.
Živim samo še od golaža in napisanih besed. Vse ostalo pravzaprav nima smisla.
Še golaža je zmanjkalo.

Južno od meje, zahodno od sonca. Ta knjiga se mi je tako brala. Z vsakim stavkom me je bolj in bolj vleklo, da bi vedela, kaj se bo zgodilo. Verjetno že dolgo nisem knjige tako hitro prebrala. Prav všeč so mi pisarije Murakamija, čeprav se mi je na trenutke zazdelo, da še vedno berem Norveški gozd. Ampak zanimiva pripoved. Odnosi. Razmišljanje in vse. Kako ključni so nekateri preprosti odnosi. Kako se življenje obrne. V nekem ključnem trenutku. Tam nekje. Nepričakovno.
Trajnost in miljivost ljubezenske vezi.
Zanimiv konec ima. Ko pričakuješ nekakšen razplet. Zagotovitev. Ampak je samo nakazano vse, kar po drugi strani popolnoma zadošča. Sploh, če nadaljnjih pet minut strmiš v prazno in se počasi vračaš v "realnost".
Mislim, da bom šla še po kakšno njegovo knjigo. Ampak do takrat bom brala Marley in jaz.

Dizajner pa tak ja. Nič se mi ne da. Prav nič. Vse kar počem je to, da dopolnjujem seznam. Sestavljam načrte, ampak ko enkrat pridem do začetka izvedbe se mi naredi blokada in brezciljno klikam naokoli.
Do ničesar mi ni in samo še poslušam kako sem nesposobna. Hvala, se zavedam tega. Popolnoma. In niti volje nimam, da bi kaj ukrenila. Samo čakam, da bo posijalo sonce in bodo šle stvari na bolje.
Črtam zadnje. Sonce je sijalo, ampak stvari še vedno niso šle na bolje. Rabim nov zagon. Novo veselje, ker trenutna pot me pelje v skorajšnjo pogubo.
Še moje motivacijske misli počasi padajo iz stene. Ja, super sem speljala ta projekt. Preprosto fantastično sem vse skupaj pritrdila. In ne da se mi niti popravljati. Čakam, da vse popada dol. Da postane prazna in opiše moje prazno počutje.

Prekleto. Kaj pa, če ni nikogar, ki bi mi uničil šminko.
To bo to.

Stavka pa taka, ko si na samostojnem visokošolskem zavodu, ki spada pod Primorsko univerzo. In moraš za spremembo jutrijšno sredo iti na faks ob zgodnjih jutranjih urah. Ker je obvezno in ker bi morala imeti dejansko nekaj narejeno. Ja...
Niso takšni časi.

Jan Lundgren Trio - Star Crossed Lovers

Ni panike

Ugotovitev dneva - Robin je taščica. Zanimivo dejstvo, čerpav se mi nekako dozdeva, da sem nekje nekoč to že slišala. Samo danes me je popolnoma presenetilo. Ob branju knjige. Ko povežeš dve stvari skupaj in prideš do zanimivih ugotovitev. Kdo bi si mislil.
Berem pa zopet tistega japonskega avtorja. Haruki Murakami. Všeč so mi njegove pripovedi. Južno od meje, zahodno od sonca.

My Week with Marilyn. Marilyn Monroe in njeno življenje. Veš, da je bila zvezda. Poznaš tisti moment z belo obleko. Njen stil. In pesem "Diamonds are girls best friends", tu nekje se konča. Eno plat gledam skozi serijo Smash, kjer naj bi delali mjuzikal o njenem življenju, ampak drugače je predstavljena skozi ta film. Prav zanimivo. Nenavadno. Kako je bila ustvarjena in podprta s samo idejo slave, ker v resnici je izgledala kot eno zgubljeno bitje, ki ima kakšen moment ali dva. Ki jo kamera obožuje. Ampak drugače pa živi od tablet. Po takšni pripovedi o njej, me sploh ne preseneča, da je končala tako kot je.
To kovanje v zvezde je včasih nesmiselno.
Film se mi je zdel dober, ne pa tak, ki bi ga z največjim veseljem še enkrat pogledala.

Soul Surfer. Ne najboljša ideja, če ga gledaš ravno po kosilu. Ker mislim, da je nekje prišlo do momenta, ko se mi je želodec obrnil. Temelji na resnični zgodbi, neverjetno kakšna volja dekleta. Kašna trezna reakcija. In močna želja po svobodi, ujeta med valove in drsenje z desko čez njih. Vsakič, ko je kazalo posnetke pod iz vode navzgor, sem se zdrznila. Ker sem vedela, da bo enkrat ta posnetek ključen. In na koncu sem tudi obsedela v šoku. Skrita nekje za povštrom. Ko imaš sanje in ko imaš vero v nekaj.
Meni se zdi, da nimam ne enega in ne drugega. Izgubila sem se nekje na poti.
Sicer pa vse kar je posneto po resničnih dogodkih, ima največjo učinkovitost in preprosto nekaj premakne v nas.

Pikčasto življenje. Obuta v pike in s pikčastim dežnikom v rokah.
Ker imam pred seboj podobo, kaj mi želi za 20najst.
In gumjasti škornji me razkrinkajo, tudi v najbolj zaspanih ponedeljkovih jutrih.

A Fine Frenzy - Almost Lover

Polepljena stena

Zbrala sem vse navdihujoče citate, jih natisnila in napopala na steno.

In prav zadovoljna sem s svojim malim projektom.

Verjetno me je nekje med včerajšnjim oblikovanjem in pošiljanjem teh citatov med nami - vse skupaj tako inspiraralo, da je danes padla ideja, da malo porabim tisti mali fotopapir iz Lidla. In sedaj vse skupaj izgleda kot bi si razglednice nalimala.

Za lepše dni. Za nasmeh. Da bom imela ves čas v mislih kako gledati na svetlo stran.
Trenutno najljubša sta:

"Making wishes on stars, she's a dreamer and se knows it." 

"Don't worry girl, you will find the one who will ruin your lipstick, and not your mascara."

Ne razumem, kako mi še ni uspelo pogledati Inception. Film je izvrsten. Dober vsekakor. Blazno mi je všeč tematika sanj. In igralska zasedba.

Sicer sem bila bolj navdušena nad samim dogajanjem in pogovori, kot tistim delom, ko so se na veliko streljali. Zdi se popolnoma nepotrebno.

Goodwill & Hook N Sling - Take You Higher

Od ideje do izvedbe

Na hitro sem izoblikovala en fin dizajn za nekakšen plakat s inspiracijskimi mislimi. Why complicate life?
Prav ponosna sem nase. Smeje se mi.
Čeprav mislim, da potrebuje nekaj popravkov.
Fino in enostavno.

Včeraj sem gledala takšen film, da sem si lahko rekla samo - kaj za vraga!? Ampak ja, važno da sem umirala od smeha. Noro. Bolano - je precej ustrezen izraz, ki povzame celotno dogajanje in zgodbo. New Kids Turbo.

Dan je dobesedno stekel mimo mene, ko sem se vozila gor in dol. Sem neprostovoljna taksi in hitra kurirska služba. Do mesta in nazaj. Nazaj sem zasledovala starše, ki sta vozila pred mano in to tako kot v filmih. Da je bil še en avto vmes in dejansko me nista opazila. Ker sta bila popolnoma presenečena, ko sem se parkirala poleg njiju.
Do mesta in nazaj. Še enkrat.
In potem do pol poti do mesta in nazaj domov. Ker se vedno nekaj pozabi doma.

Iščem inspiracijo. Zbiram ideje. Delam načrte in podobno. Tako je mineval moj dan.

Katalena - (Rad Imel bi) Jabuko

Ti petki trinajstega

Nekje sem danes zasledila, da so te letošnji petki trinajstega pravzaprav trije in da je med njimi 13 tednov razlike. Sicer res nisem preverjala, ampak je blazno zanimivo dejstvo, če je resnično.

Presneto hitro sem prišla k sebi po nekaj uricah spanca. To je tisti učinek, ko ti manj spanca pravzaprav dobro dene in si poln energije nekaj časa. Potem pa pade vse dol in si noro zaspan.
Vtis včerajšnjega dneva je ostal obešen viseč rožast venček na obešalniku na poti iz hiše. Prav poživel je dan.

Prebrala sem Zajčje leto. Pravzaprav je nadvse nenavadna komična pripoved. Kako se z enim dejanjem človeku postavi življenje na glavo. Res komično.
Knjige počasi požiram s seznama in ga hkrati dopolnjujem. Saj gre. Vztrajno in počasi. Občutek dobivam kot da me vsi malo postrani gledajo, ko vedno privlečem kakšno knjigo na plano in poskušam brati. Med faksom, kakopak.

Čeprav smo zajadrali v politične vode med ali pred predavanji, nismo mogli doreči ali to pomeni, da smo v sredo nekako prosti, ali ne. Pravzaprav poskušamo definirati javni sektor na samostojnem visokošolskem zavodu. Ja.

Imam nov film. Pravzaprav štiri - tako, da bomo spet beležili spomine. In težave s parkiranjem. Definitino je trinajsti in petek v tem mesecu.

Rascal Flatts - What Hurts The Most

Aloha party

Krajši zapiski na telefonu.
Sneg se voha. Preverjam temeperature, ker sem prehitro zunaj. Prepeva se mi Rdeča šminka.
O fak. Kakšen lep čudovit fantastično neverjeten utrinek. Kar trajal je in trajal in potoval čez pol neba, jaz pa sem počasi dojemala kaj se dogaja in si v glavi zamislila željo. Polno upanja. Še vedno čakam. Od dnje do mene je pot resnično daljša kot v obratni smeri. Enosmerna ulica.
Biba. Sok pomaranče, cedevita in malo vodke z oksuom. Sami vitamini. ACE+ pa še kakšen. Prav zanimiva kombinacija je in eksperimentiranje tistega, kar je še ostalo doma.
Če se vozimo malo naokoli to noben ne ve, ampak to je vse z nameno, da takoj dobimo parkirišče.

In popotovanje se začenja. Ter zbiranje vseh članov.

Ne vem kako uspe - ampak ko gremo v KMŠ je stuacija takšna, da pridemo čisto prezgodaj in je še vse precej ali čisto prazno. Druga skrajnost pa je, da pridemo in je takšna gneča in vrsta, da nekako ne pridemo notri. Takšne skrajnosti.
Ampak nikoli ne vem kdaj se pravzaprav napolni. Ker je prazen, prazen, prazen in ko se naslednjič ozreš naokoli se nabere že kar nekaj ljudi.

Do zgodnjih jutranjih ur. Poplesujemo. In ja zadnjo uro sem varčevala z preostalo energijo in gibanje omejila na minimalno premikanje sem ter tja. Preprosto ni šlo več.
In glasba mi je odzvanjala ter verjetno so vsi organi poskakovali v ritmu. Če zdaj nekaj časa ne slišim nič takšnega bom srečna. Ampak mislim, da je to skrajno nemogoče, ker se ponavadi ta stena pred menoj trese v teh ritmih celo popoldne, ko moj preljubi brat na drugi strani z največjim veseljem posluša vse to. Sploh spodnji komad.

Tisti moment, ko se ustaviš na plesišču in se ozreš naokoli po ljudeh, ki še vedno polni energije poplesujejo ob preglasni glasbi - potem se za trenutek vprašaš, kako za vraga si se znašel tukaj. Saj nato odmisliš vse in se zopet začneš gibati po ritmu z ostalo množico.

Žival med veverico in mačkom z nedefinirano dolgim repom na nasprotni strani ceste. Hecna stvar. In potem se je še miška plazila iz ene na drugo stran ceste in za las ušla našemu avtomobilu, ki se je hitro približeval. Očitno niti živali ponoči ne spijo.

Ko vse v en glas ugotovimo, da je ta današnji/včerajšnji četrtek en prekleto dolg dan. V dobrem smislu. Na polno se je dogajalo.

DJ Antoine ft. The Beat Shakers - Ma Chérie

Razvit film

Dogajalo je do konca na faksu. Če nas je kdo videl, upam da je mirno prezrl naše obnašanje in nadaljeval svojo pot.
Skratka, ko ti dajo nalogo z naslovom abstraktni ekspersionizem - to na dan privede vso našo "noro" kreativnost in še bolj kreativne poskuse ustvarjanja. Skratka verjetno smo uporabili pol reči pri roki, o drugi polovici pa smo na glas razpravljali. Kot posledica se je vila pot sledi naokoli po faksu. Sušili smo debele nanose barv. In močno tuhtali, kaj še pušča zanimive sledi za seboj.
Pa ta abstraktna umetnost - človek jih tu za trenutek razume. Ker si nekako prisiljen uporabiti nove metode in raziskati možnosti ter si pustiti popolnoma prosto pot. In samo nebo je meja.

Dobila sem razvite fotografije. Kako kul. Tiste na film, katerega smo pridno polnili od decembra. Kdaj pa kdaj kakšen posnetek. In ja - ta proces je noro kul, ko si ogleduješ fotografije in ugotavljaš kdaj je že bilo to posneto. In kakšna fotografija je pravzaprav nastala. Nekatere so prav luštne in dajo občutek nostalgije. Pa čeprav posnete komaj nekaj časa nazaj.
Opomba sama sebi - pojdi še kakšen film iskat.

Navdušena nad svetom. Trenutno.

Carrie Underwood - Good Girl

Metuljev učinek in potres

Metuljev učinek kar nekaj časa rabi.
Ker danes je bilo rečeno, da je Indonezijo streslo. Dvakrat. Ups.
In nazadnje sem trdila, da bomo verjetno povzročili potres na drugem koncu sveta v kratkem - ker so razbijali štore tako močno, da se je zemlja vse naokoli kar tresla. Lahko je zgolj naključje - ampak zdi se mi, da mogoče nekaj je na tem. Ups.
Mogoče me samo dejstvo bolj zabava kot bi bilo sprejemljivo.

Ne zapusti me nikdar. Knjiga tokrat, film je bil že pred časom viden.
Moram reči, da se mi zdi, da obožujem, da berem knjige po ogledu filma. Ker se mi zdi, da mi film da celotno predstavo - tako na hitro, na grobo zajame bistvo. Ampak potem se v miru usedem in prebiram. Z vsako stranjo se odpre nov svet in zgodba postane globja in bolj razširjena. Stvari preprosto dojameš drugače.
Film v povezavi s knjigo - super kombinacija. Obratno pomeni le nepotrebno obremenjevanje in pretirano analizo.
Saj sem poznala samo zgodbo in vse, ampak mislim, da me je knjiga bolj pretresla kot film. Morda tam preprosto nisem dojela, morda sem sploh nisem razmišljala, ampak zdi se mi, da sem šele zdaj zares dojela bistvo. Prej je bilo zgolj površno. In všeč mi je dolga razlaga čez zadnja poglavja gospodične Emily. In kakšne izraze uporabljajo.
Fina knjiga. Dobra zgodba. Zanimiv potek pripovedovanja. Tako nevsiljivo kot tok misli.

Zjutraj sem imela ravno toliko časa, da sem si za zajtrk postregla s skodelico jagod. Potem sem morala pohiteti dnevu naproti. Prav ironično je kako vedno hitim in potem vedno čakam. Oh, ko bi bilo vse bolj enakomerno porazdeljeno.

The Doors - Riders On the Storm