V Rimu z ljubeznijo

To Rome with Love. V Rimu z ljubeznijo. Film Woddy Allena. Če hočem z eno besedo povzeti celotno komično zadevo, bi jo najbolje opisala kot groteskno.
Mogoče se je dalo videti, da če obožujem Polnoč v Parizu, se znam navdušiti tudi nad tem. In sem se.
Mislim, meni je bil všeč. Tako bizaren, da je bilo že komično. Ker takšna logika prepleta zgodb in dogajanja zahteva nekaj pozornosti. Vse skupaj je res en Dogodek v mestu Gogi. Pardon - Rimu.
Ja, to. Groteskno.

Lazanja za kosilo.
Mogoče je to dobra stvar, ko imam šele popoldne faks. Lahko skuham/spečem takšno kosilo.
In še vedno mi ostaja večerja/zajtk. Čeprav sem našla domač jabolčni štrudl.

Avto je na Gorenjskem. To me je zbudilo danes zjutraj. Iz nekih sanj o kremšnitah in nekaj o Bledu. Ali nekaj nekaj. Skratka skriti avto se je skrival na Gorenjskem. Natančneje na parkirnem mestu 160. V garažni hiši na Brniku, kot smo izvedeli pozneje.
Ne, ni bilo lovljenja gor in dol. Samo izlet in malica pred Lidlom. Ker je malica na izletu najboljša.

Dvajset odtenkov sivine. Ne, ni nikakršen naslov knjige ali kaj podobnega. Samo naloga, ki nam je malo jedla živčke. Vsaj v sredo ob osmih zvečer, ko je bila edina niansa, ki smo jo zaznali zgolj čisto bela in čisto črna. Vmes je bila pa samo ena zmešnjava, ki smo jo postopoma reševali.
Še en portret je bil za narisat nekje vmes, pa smo vsi tako pohiteli, samo da bi se čimprej odpravili iz stavbe.
Imela sem še dodatno motivacijo, ki me je čakala zunaj. Šment, ko ni bilo dovolj razlike med odtenki. Ampak mi je uspelo. Le.

Obožujem vožnje. Na relaciji Ljubljana-Kranj.
Obožujem trenutke. Ob glasbeni spremljavi.
Lahko bi trajali dlje. Ampak vzamem, kar imam. Z največjim veseljem.
Danes sva bila v Rimu in nazaj.

Domenico Modugno - Nel Blu Dipinto Di Blu (Volare)

Čas na železniški

Torki gredo bolje od rok kot ponedeljki. Vsaj tisto malo malenkost.
Čeprav mi že sedaj primankuje idej in vse kreative, ki jo bi potrebovala za normalno delo, upam, da se bo sčasoma vsaj kje našla. Ker je šele drugi teden jaz sem pa obupala nad vsem povezanim s faksom. Ker si želim, da bi bila trenutno zadnja stvar, ki bi se mi podila po glavi. Ni dober štart.
Imam premalo idej in premalo zagnanosti. Primankuje mi. Zdi se mi, kot da sem obtičala in se ne gre več zagnati. Resno. Že sedaj...
Zakaj?

Natovorjena kot mula sem se spet sprehajala čez Ljubljano. Še malo pa mi bo vse skupaj začelo prav najedati. Pa še vedno nimam mesečne.
Ker vrste so vsak dan takšne, da toliko potrplenja pa nimam. Saj sem navajena čakanja. Ampak, ne bo šlo. Mogoče se do drugega mesca sprazni. Mogoče?
Ker, ko misliš, da bo vsak dan nekaj manj gneče, se pošteno ušteješ, ko se prikažeš pred avtobusno postajo ali na Bavarcu.

Follow your heart.

Serije so se vrnile nazaj. In moje risanje poleg.
Ker sem potrebovala eno serijo in pol, mogoče dve, da sem počečkala eno stran skicirke.
Zamudila nisem čisto nič, ker sploh ni več zanimivo nič. Samo gledam, da vidim kako se bo razpletlo. Ampak kaj, ko se še bolj zapleta.

Pri vseh teh prostorih po spletu, sem zbirko dopolnila še Posterousom. Ampak ta gre zgolj v povezavi s študijskimi zadevami in mojo skicirko.
Tumblr. Twitter. Pinterest. Flickr. Pa seveda Blogger. Sedaj še Posterous.
No, sedaj naj pa poskušam slediti sama sebi in ujeti vse dogajanje. Da Facebooka sploh ne umenjam. In poslušanja Radia 1, ker skrivajo avto. Joj.
Ni čudno, da mi nič ne gre.

Skratka. Sem pa bila na kosilu. La Storia in tako. Proti vsem obiskom restavracije, je bil ta daleč najbolj čuden. Ampak dobro, je šlo že mimo.
Kosilo s sošolkama iz srednješolskih dni. Haha. To se sedaj sliši, kot da smo najmanj 10 let nazaj končali s srednjo šolo oziroma gimnazijo, pa ta podatek sploh ni takšen. Ampak potrebno je takole zbujati napačen občutek.

Ampak je po tem sledil še bolj prijeten del dneva, ki bi lahko trajal v neskončnost.
Dvojina. Ljubljana. Zlata ladijca. In čas, ki je mineval prehitro.
Ko bi se vsaj malo ustavil.

The Tallest Man on Earth - Wind and Walls

Mala Jerry miška

A so vse miške tako hitre? Mislim ni čudno, da je bil Speedy Gonzalez miš.
Zgodba je takšna, da sem na stopnicah odkrila miško. Najmanjšo in najbolj prikupno miško na sploh. In je bila tako ekspresna, da sva bila oba z bratom šokirana nad njeno brzino.
V enem trenutku sem jo skoraj ujela, ampak sem bila v trenutku nepazljivosti zasačena, ko je stekla iz posode. Šment.
Počutila sem se kot Tom, ki lovi Jerryja. Ni čudno, da je imel tako težko nalogo. Danes ga malo bolje razumem.

Ha. Kar pokerface oblekco sem odkrila. Sugarhill Boutique: Pokerface Dress. Dejansko.
Ampak kaj, ko imajo tudi srajčko in poletno verzijo. Luštno, blazno luštno. Ubistvu bolj zabavno.

Ta ponedeljek je bil grozen začetek tedna. No, vsaj proti prejšnemu.
Nekako ni šlo vse tako gladko in fino skozi. Predavanja so bila dolga. Vrste za mesečno za trolo še bolj. Ni bilo nobenih idej. Lovila sem miš. In nastajale so težave s tiskalnikom.
Ni šel. Ta ponedeljek. Bo že jutri bolje. Čez minuto ali dve.

Poleg tega pa sem imela na vlaku nasproti parček in sem poskušala strmeti ven in čečkati v zvezek. Skoraj oboje naekrat.
Nekako sem bila samo precej odsotna. Z mislimi drugje. Ki so se ustavljale pri nekom.

Snow Patrol - Called Out In The Dark

Iz česa je mošt?

Naši izleti so poučni. Danes je pogovor nanesel na mošt in v naslednjem trenutku smo bili v dvomih, saj smo imeli mešane informacije - o tem, iz česa je narejen. Jaz sem trdila, da je iz jabolk, ostali pa, da je iz grozdja.
No, nekako nismo prišli zadevi do dna. Vsaj ne čisto.
Ker smo naleteli na mošt na Kostanjevem pikniku v Besnici, ampak glede na to da je imel okus po jabolkih, so se še vedno porajali dvomi.
Jaz sem še vedno za jabolka in Google je razkril, da je tega več sort.
In da smo po svoje imeli prav. Vsi.

Vodafon. Kakšen smeh se je razlegel ob tej naši šali.
Zgodba okoli - meni je pred leti v morje padel telefon. Omrežje "vodafon". In sedaj to dvoje povežimo eno z drugim v šalo in se lahko sladko smejimo. Saj dejansko sem se takrat tudi smejala, ker se mi je zdelo to popolnoma nemogoča stvar. Prav bizarno. Ampak tako sem izgubila enega od telefonov.
Drugega sem utopila v torbici, vendar je to že druga zgodba.

Včeraj sem čisto naključno in najbolj spontano končala v Topu. Še celo v VIP prostorih in to brez petk.
Strinjala sem se z idejo o Ljubljani, Topu in penini in končala na avtobusu na poti v Ljubljano. Bolj naključno pač ne bi moglo biti.
Ker so prišli iz otvoritve salona, do proslavljana. In sva pili penino iz steklenih kozarcev sredi Ljubljane in nabirali kroge in plesali s celim mestom pod nami.
Na koncu sem se znašla v Domžalah. Kako nenavadno...
Ampak je bilo presenetljivo zabavno in dobro.

Zjutraj sem imela sanje v sanjah. Ampak ne samo ene sanje v sanjah, ampak sanje v sanjah v sanjah v sanjah. Torej sem se zbudila iz prvih sanj in sem še naprej sanjala. Potem sem v teh sanjah ugotovila, da imam tattoo na roki, ki je bil nekako zasran. In potem sem se iz teh sanj zbudila in ugotovila, da imam "res" tattoo na roki, da nisem samo sanjala in je bil še vedno čudne oblike. Potem sem se zbudila in se pogovarjala z Laro, ki se je ravno zbudila. Ampak v resnici so bile tudi to sanje, ko sem se čisto za res zbudila. Ugotovila, da na roki nimam tattooja in da se sploh nisva pogovarjali.
Čudne sanje. Prav Inception scena. In nivoji.
Tolikokrat se zbuditi iz sanj človeka lahko kar malo zmede.

Ja, danes je bila prav lepo sončna in topla nedelja, ravno pravšnja za Kostanjev piknik. Vreme smo zrihtali fenomenalno, saj je dež začel šele, ko smo se že skoraj pripeljali domov.
Tista lokacija, kjer se je ponavadi nahajal, se je letos prestavila na bolj sončno stran in se je bilo tudi bolj prijetno sprehajati naokoli. Ker se spomnim, da je bilo drugače vsako leto precej mraz.
Evre smo menjali v dimeže. Pili mošt, poskusili medico in jedli kostanj. Kostanj brez okusa.
Noben ni bil, kaj preveč navdušen.
Vse po parih.
Na koncu pa se je obsedelo na travniku s pogledom na Jošt in Šmarjetno v daljavi. Dejansko sredi "otroškega igrišča", ker so okoli naju ves čas skakali otroci, se lovili in kotalili dol po hribu. Skupaj z druščino psov.

Tale blog in moje pisarije pa nekako ne ostanejo nespregledane. Včasih se nekje nekdo najde, ki deli z menoj kakšno pohvalo. Nepričakovano ponavadi.
Jaz pa se vedno znova in znova samo čudim.

Nite Jewel - In The Dark

S polnim naročjem pravljic

Kaj je bila danes prva stvar, ki sem jo naredila. No, poleg jutranje rutine.
Šla sem v knjižnico. Že zjutraj. V soboto. Na otroški oddelek.
In ja, imajo igralni kotiček in tudi otroci in nadležni starši so bili tam, ki so jih hoteli na vsak način umiriti, ampak so bili na koncu še hujši od otrok.
Iskala sem pravljice, zgodbe in pripovedke. Nekaj o luni. Nekaj o soncu. Nekaj o teh nebesnih telesih.
Skratka doma sem si pripravila spisek in tam sem sabo brskala. Med književnostjo do 8 let.
Iz knjižnice sem odšla s polnim naročjem pravljic. Ter eno zgodbo o Hektroju. Ker je ravno črn labradorec.
Mogoče bi se morala več gibati na tem oddelku in preživeti z vsemi ilustracijami.

Včeraj sem bila tako zelo močno navdušena in impresionirana nad lučkami, ki so postavljene okoli Kongresnega trga, da sem kar pozabla na njih. Saj veliko stvari uide iz glave, ko sem zamotena.
Skratka toliko navdušenja nad osvetljavo se ne nabere vsak dan. Ker so prisrčne. In manjše. In razporejene da izgledajo kot nekakšne zvezdice v bližnjih višavah.
Poleg tega sem ugotovila, da ni več redarske zasedbe na parkirišču NUK2, ampak je postavljena zapornica. Ja, zadnje čase se ne gibam več v teh krogih.
Še en dan prej sem izvedela najbolj zabavno stvar, ki sem jo sprejela z največjim navdušenjem na svetu. Na Radiu 1 se bo pojavila nova stara nagradna pustolovščina - iskanje avtomobilov po Sloveniji. Navdušena sem. Ampak, ne vem, če mi bo čas dopuščal. Ga bom mogla izbrskati. Ker zadnje dni sem pa res polno zasedena.

Danes sem uživala v sončnem dnevu. Listnatemu dežju in sprehodu v dvoje. Plus pes.
Mislim, da še nikoli nisem opazila ali pa zaznala, da bi listje tako konstantno padalo iz dreves, da bi vse skupaj izgledalo tako kot da dežuje listje. Ampak se je zanimivo to pojavljalo nekaj metrov pred nami in potem za nami. Nikjer drugje. Samo premikalo se je prenosorazmerno z našo hitrostjo. Naključje?
Skratka uživam v dnevih. V družbi. In v trenutkih.

Train - I Got You

Skriti pod plaščem vidnosti

Skriti pod plaščem vidnosti. Teoretično je bil pončo in vse skupaj je izgledalo zgolj... čudno. Mislim, saj glede na to, kdo je to počel stvar ni čisto nič nenavadna. Ampak pri belem dnevu, ko na 6 peronu dve sedita na klopi in se skrivata pod pončotom - je stvar malo bizarna. Za eno petkovo bizarko.

Važno, da obstaja fotografija rokovanja že iz decemberskega časa. Prav nisem vedela. Resno.
Mogoče si bom mogla zapomnit, katere ljudi sem že spoznala in tako.
Ker da narediš enako pozo - dvakrat - ne vede, koliko možnosti obstaja?

Gospodična vzgojiteljica.
To je to. Mislim to bo sedaj poimenovanje za naprej. Ker sem iz imen prišla na zabavne vzdevke. No, saj zaenkrat sem obtičala nekje pri gospodični.
Mislim, važno, da sama vem zakaj se gre.

Se gremo igro ugibanja? Kdaj imam jaz v petek faks, torej danes?
Ja, od pol petih do pol devetih.
Za petek - prav nor urnik. Pa zaznajmo vsi sarkazem. Ali pa vsaj negativen prizvok.
Ampak na koncu, sploh ni bilo tako slabo. Predavanje se mi je zdelo blazno zanimivo. Za večerni urnik, petkov ali na splošno. Toliko vsega je bilo povedanega in podanega s primeri, da je izpadlo zanimivo. Precej zanimivo. Če sem kar malo obsedela, ko smo predčasno končali.
In že nas čaka novo delo.
Letos očitno ne sme biti nobenega zabušavanja na vidiku, ker so nas že v prvem tednu čisto zasuli.
In sprašujem se - šele petek je? Kdaj sem se res to nazadnje spraševala?

Od Bežigrada do Viča.
Prehodila sem pot od naše fakultete na Vojkovi za Bežigradom pa vse do Jadranske na Viču.
S sošolko peš. Ko sva se zaklepetali. Vmes sedeli na sredi paviljona ob Kongresnem trgu in potem sem se obupano sesedla na klop pred drugim paviljonom, Peterlinovem paviljonom, kjer sem počakala.
Počakala, da vidim obris znanega avtomobila in se razveselim osebe, ki vozi.
Sicer pa Google Maps pravi, da je to 5,5 km. In če Google tako trdi, potem bo že držalo. Ker kašnim drugim zemljevidom te dni ni za zaupati.
In potem se na železniški čas ustavi.

Hot Chip - Let Me Be Him

Nekaj o hostlih, na klopi pred hišo

Resno? Kdaj se je ta čas začel tako ustavljati?
Kdaj se je začelo tako dogajati, da se zdi dan neskončno zaporedje dogodkov, ki jim ni videti konca.
Ker so te počitnice minile mimo tako, da sem jih komaj opazila, sedaj pa so se dnevi čisto ustavili.
Saj me to veseli, ampak ne verjamem pa mojemu občutku za čas in številki na koledarju. Tukaj je prišlo do neke napake, neskladja.

Zdi se mi, da so nas čisto šokirali z delom te dni in sem včeraj zvečer že ugotavljala kako in kaj. Danes zjutraj pa ni bilo nič več dobro in sem vse popravila oziroma še enkrat ustavrila še predno sem prišla na vrsto. Še predno sem se razvrstila v vrsto.
Nekaj o hostlih. Nekaj o analizi. Nekaj o podobi.
Skratka nekaj nekaj.

Tudi vse ideje niso bile dovolj zanimive in moram še delati na vsem. Namesto, da bi to razlagala. Ampak rabim malo pavze vmes, da se nadiham in izpraznim misli, da jih potem lahko spet polnim. Ker zadnjič sem imela pravi "brainstorming" na vlaku. Samo na koncu še vedno ni bil dovolj učinkovit.
Bo že. Samo nehat moram strmet v zaslon.
No, to je en projekt. Drugi me pa še čaka. Ko moram prebirati pravljice in zgodbe.
Sedaj sem jih nekaj dobila za lahko noč. Res jih lahko preberem pred spanjem.

Sprehod s psom. In nisva bila sama. Samo pes je moral malo dalj čakati vse skupaj. In smo racali po gozdu.
Tudi klopca pred hišo je dobra. Sploh, ko kar obsediš in tam sediš nekam precej časa. Kljub namenu, da se odpravi. In potem se dan, pozno popoldne prevesi v noč in na nebu lahko prešteješ tisto nekaj zved, ki sevajo skozi majhne dele, kjer ni videti oblakov.
Za povrh vsega pa brat uleti v gatah, da s smetmi za rumeno kanto. Vohun mali.
Smešni so, ampak kaj ko je meni fino.

The Kooks - Junk Of The Heart (Happy)

Biti sposoben videti

Če me kdo vpraša kako sem, bom odgovorila, da sem srečna. Verjetno takšnih trenutkov ni veliko, ali pa jih vsaj ne zaznam tako močno. Ker dejansko sem se trenutno ustavila nekje v času, in z veseljem zajemam vse kar imam.
Ker se mi zdi, da imam vse. V tem trenutku. Tega dneva.
Trenutno se nahajam v sedanjiku. V času trenutka. Hvaležna sem vesolju, da sem se znašla ravno na stičišču takšnih poti. Tistemu vesolju, ki ga vedno z nova preklinjam. Tokrat mu pošiljam samo pozitivno energijo.
Ker ko daš času čas, je vse mogoče.

Menim, da skoraj ne prepoznam več svoje pisave v zadnjih dneh. Ker pišem tako spotoma ali hitro, da je vse razpotegnjeno in malo "italic", da ni ničemur več podobno. Po drugi strani pa zelo priročno za sprotno zapisovanje med predavanji ali pa sprotno zapisovanje misli.
Ampak tako očitno drugačna je. Ker danes opazujem stvari, zato to pravim.

Imeli smo zanimiva predavanja pri Ilustraciji.
Nekaj o luni in soncu. Rečeno je bilo, da ima vsaka stvari izhodišče. Da je skica zelo pomembna, kar tudi sama opažam, saj se mi zdi skica pri raznih umetnikih najbolj interesantna stvar. Če barve dojemamo s čustvi, potem linijo dojemamo z razumom.
Gledati ali videti. Razlika med tem pripelje do zelo zanimih spoznanj, ko se jo zavemo.
Kaj je ideja? Kaj je realen predmet? In kaj je slika predmeta?
Kaj sploh je realnost, resničnost?
Ker vidimo samo to, kar poznamo. In rušenje realnosti nikoli ni pripeljalo do ničesar dobrega.
Ilustracija je v svoji osnovi nerealna. To je bistvo.

Ste že kdaj poskušali v nekaj gledati pol ure, da bi videli?
Jaz sem poskušala danes z luno, ampak je vneto bežala med krošnjami dreves in mogoče ni bil pravi trenutek v času za to. Bom pa v kratkem.
Ker strmeti v sliko pol ure - to zna biti kar zanimivo. To kliče po ponovnem obisku Narodne galerije. Ja!

Ingrid Michaelson - The Way I Am

Smeh iz referata

Če me kdo danes poskuša prepričati, da je šele drugi oktober, sploh ne bom verjela.
Zdi se mi, da se je toliko zgodilo v teh dveh dneh, da ne morata biti samo dva dneva. Resno!

Poleg tega pa je noč še mlada in sem pristala na dejstvo, da se gre danes ven. Ja... tako to je, ko naletiš na nekaj nadobudnih ljudi in sploh nimaš možnosti kaj preveč izbirati ali razmišljati in se podaš v novo pustolovščino. Ker treba je nekako malo proslaviti nove začetke.
Vse nove začetke.

Najbolj smešno je bilo, ko sem se sredi belega dneva po telefonu zgovarjala kar po angleško. Tako, kot da ni nič. Samo en navaden torek.
No, saj je tako nekako tudi bilo. Skratka nisem še videla mojih ameriških prijateljev odkar so dva tedna tukaj in sem čisto tako mimogrede poklicala eno, kaj pravzaprav počne, pa se je kar nahajala v bližini faksa in sva bili že na kavi.

Cel dosežek je pa bil, ko sem končno prišla do mesečnih vozovonic. Ker, ko sem včeraj prišla na železniško, mi je gospod za oknom lepo razložil, da zgolj ena kopija ni dovolj.
In sem danes nasmejala našo gospo v referatu, ko sem prišla po dva žiga. Danes je bila res nekaj pri volji. Ali pa je zgolj tak dan.
Poleg tega pa smo bili že deležni celega seznama, kaj nas čaka v prihodnjih dneh.
Počasi se bo potrebno zakopati v delo. Iz knjižnice sem že prinesla dve knjigi za inspiracijo in polistala po njima ter si zapisala ideje. Čeprav teh sem že cel list popisala med samim predavanjem. Samo še ključni element mi manjka, da lahko vse skupaj začnem sestavljati.

In Vivo feat. Boyant - Moje leto

Prvi oktober

Pa sem preživela prvi študijski dan. Moram reči, da se minute še nikoli niso tako dolgo vlekle. Naša koncentracija pa še ni bila na takšni prizkušni. Tako resno smo se lotili, da so nas dobili čisto nepripravljene.
Še tisto skoraj enourno stanje v vrsti za bone je minilo hitreje, ko čas med enajsto in četrto popoldne.
Fino je bilo videti vse, obsedeti na kavi in srečati nekaj bivših sošolk, kar tako nepričakovano.
Dan poln presenečenj.

Potem pa se je izza vseh dreves prikazal znani avto in se odpeljal mimo vseh križišč po znanih in neznanih poteh.

Fak...
Mislim, da se je moj besedni zaklad znižal na prav ta minimum.

Am, ja...
Zmedena sem.

Lady Antebellum - Just A Kiss