Prestopno leto

Vsak dan je bolj pomladno. Čeprav je na soncu že zgoče, ni tiste prijetne topline, ki te počasi segreva. Kaj se je zgodilo?

Kuhali smo se. Pregrevali v računalniški učilnici. Nočemo niti pomisliti kako bo šele v prihajajočih mesecih, ko bodo temperature iz dneva v dan naraščale.
In štiri ure visenja na računalniku, ko se poskušaš naučiti osnove Ilustratorja, so precej nezabavne. Sprašujem se še kolikokrat me bodo poskusili naučiti osnove. Blazno zabavno.

Prestopno leto. Kako nenavaden dan, kar še en dodan.

Avtošole so precej nevarne. Ko se človek ustavi v križišču, pričakuje da bo avto pred njim lezel predvsem naprej in ne nazaj. Skratka. Meni nič, tebi nič stojim na križišču, ko ta začne lesti nazaj proti meni. Vedno bolj in bolj. Kmalu bi se mi že nalimala na avto, ampak sem se izmuznila. Vzratno. Na srečo ni bilo nobenega za menoj.
Pa naj še kdo reče, da avtošole niso nevarne. In inštruktor je porabil tudi precej časa da je to dojel.

Celia Cruz - Quizá, Quizá, Quizá

Strokovna terminologija v tujem jeziku

Danes je tak dan, ko se začne na sredi.
Ker s faksom začenjam sredi dneva. In potem zjutraj ne vem kaj naj s sama s seboj, ker se mi nič za res ne da začeti, ker se mi zdi, da se mi bo v naslednjem trenutku že mudilo na vlak. Ko pa pridem popoldne domov, sem pa že vsega naveličana in samo še čakam, da bom padla v posteljo. Pustimo podrobnosti pri tem.

Tak dan je, ko je bil "ta" zabaven sprevodnik na vlaku. Ko sem začela brati knjigo in ko imajo v Mercatorju popust za vse, tudi če en teden nazaj nismo na veliko zapravljali.
Poleg tega pa sploh ni zadnji februarski dan. To je leto, ki se za malenkost podaljša.

Najbolj zanimiv del statistike je iskanje po ključnih besedah.
In top 10 iskalne fraze danes so - francoske frizure, mesarski most ljubljana, redneck woman, risanka topsi, a_girl, gluhi koper, ljubljanski zmaj, lunine mene 2012, mafini, maturantske frizure.
Nekatere so prav bizarne in res ne vem kako po kakšni logiki pripeljejo do bloga.

Voda za slone. Ker sem v knjižnici čakala tako dolgo na to, da sem si že film prej pogledala. Ampak mogoče je bilo tako bolje, ko se mi sedaj pred očmi prikazujejo prizori iz filma, ali takšni ki bi to lahko bili. In potem, ko jo zaprem rabim še minuto ali dve, da se zavem kje sem in kaj sem, predno lahko nadaljujem.
Danes je bilo branje tako živo, da je vse ostalo življenje steklo čisto mimo mene.

Ricardo Arjona - Marta

Živež

Ta ponedeljek ja tako blazno dolg. Nadležen. Noče in noče se končati. Ker se je začel s sončnim vzhodom.
Današnja vožnja z vlakom nazaj se mi je tako vlekla, da sem mislila, da ne bomo nikoli prišli do Kranja. Res nikoli. Kar vozili in vozili smo se. Verjetno je bila razdalja med postajami še trikrat daljša kot ponavadi in vlak se je dvakrat počasneje premikla.
Skozi moje oči.

Ta je od včeraj.

Zadnje čase sem takšna kot bi me življenje pretirano izčrpavalo.
Pa še čisto mlada sem, bi rekli vsi.
Kronično pomankanje veselja.

Sem pa v knjižnici končno prišla do željenih knjig. Vse od kar se je knjižnica odprla nisem nikoli dobila tistih knjig, ki sem jih hotela. Marsikaj drugega, ampak nič s seznama.
Sedaj imam čtivo za na vlak. Da bodo poti krajše.

Najboljši citat, ki sem ga danes prebrala je bil tisti o lavi, kavčih in otroštvu.
"Če nisi nikoli skakal iz enega na drug kavč, da bi se izognil lavi, nisi imel otroštva."
A otroci danes to še poznajo?

Oskrajev mi ni uspelo pogledati. Sem se trudila, a ko vse funkcionira proti tebi, je težko. Predala sem se in obupala.
Prikupna verzija spodnje pesmi.

Mat Kearney - Dancing In The Dark

Ema grand finale

Zunaj vladajo taki fini pomladni dnevi, ko sonce pronica skozi razgrnjene žaluzije in odprta okna.
Saj bo kmalu še za res pomlad. In meni se bo potem spet kihalo.

Prijeten ogled velikega finala Misije Evrovizije oziroma Eme.
S pecivom, jabolčnim čajem in toasti. V dobri družbi, kakopak.
Vsekakor nam ni bilo dolgčas in vse skupaj je bilo pospremljeno z veliko komentarji. Sčasoma je imel vsak nekaj za pripomnit. In zmaga Eve Boto nas je pustila precej hlade, ko pa se nam je "konichiwa" prepevala in plesala. Pa drugič.

Saj človek Evi lahko reče samo bravo. Kot našim smučarskim skakalcem.

Roza listki. En se je skrival v zvezku. Bonton za otroke. In izmenjava fotografij.
Še malo pa bom lahko razvila fotografije, ki so se nabrale. Še malo.

Eva & Nika Prusnik - Konichiwa

Revent

Danes bom odštela vse nakupovanje. Prevažanje z avtomobilom od parkirišča do parkirišča. Še novo prikupno Pimkie trgovinico. Odštela bom tudi lep sončen dan s sprehodom. Psa razganja.
Odštela bom zlikan kup perila in spečeno pecivo.
Prilagam samo blazno prikupno fotografijo našega psa, ki je nastala popolnoma naključno. Oziroma fotografije.
Samo to na to prikupno soboto, ki se počasi izteka. In čestitke Kranjcu za dober polet, ki mu je prinesel še dober naslov.

Smeško mali. Kako se mu smeji.

Katharine McPhee - Redneck Woman

Raznorazni razniki

Moment, ko zadremaš na kavču pod toplo odejo. Za minuto ali dve. In se potem naglo zbudiš, ker slišiš zvonenje svojega telefona. Vstaneš. Poiščeš telefon in ugotoviš, da je vse skupaj prevara. Se zatečeš nazaj pod toplo odejo in se pokriješ čez glavo ob svojem neumnem dejanju.
Ampak nekje med spanjem in budnostno sem res slišala zvoniti telefon. Očitno me moj um vara. Presneta reč.

Lep dan. Blazno lep dan. Sončen in topel. Pomladanski.
Z veseljem sem se v trenču sprehodila po poteh obsijanih s soncem. Ko ti žarki grejejo hrbet.

Stoli v veliki predavalnici so tako neudobni, da ni možno 4 ure poslušati predavanj. Ker se potem prestavljaš iz ene ritnice na drugo. Zležeš dol iz stola in se poravnaš. Prekrižaš levo nogo čez desno. In obratno. Stegneš noge. Skrčiš noge. In po drugem odmoru se preprosto odločiš, da to nikamor ne vodi.
Čeprav vlada čisto tak sproščen način in snov ne bi bila tako napačna, če ne bi bila v petek popoldne na neudobnih sediščih.

Peljala sem se z Jukom. Tri križišča. Ampak sem blazno impresionirana.
Verjetno še bolj nad samim dejstvom, da sem se peljala, kot avtomobilom. Kdo bi me razumel. Vem samo, da sem to priskakljala povedat domov.
In sedaj imam akrile v malo večjih tubah. Ker očitno bomo še veliko slikali. Tako kaže.

Če rišeš na vlaku, vsi z zanimanjem pogledujejo kaj ustvarjaš.

Prekleto, ko me mobitel danes tako močno spravlja ob živce. Cel čas imam občutek, da zvoni, vibrira ali da lučka utripa. Ampak vedno znova je samo zmotna zaznava.

The Four Tops - I Can't Help Myself

Lokalni toni

Včasih je dobra stvar, če te noben ne opazi. Ker danes sem se hotela vdreti v zemljo nekje v trenutku, ko sem bila pohvaljena o tem kako dobro mi je šlo risanje živali čez počitnice. Genialno ali kaj je bila že beseda nekje vmes.
Prekleto, ko sem sedaj postavila še večja pričakovanja.
Za spremembo je bilo danes prav fino pacati, ko sem padla notri. In naredila kar dva portreta.
Zanima me kako dolgo bo to trajalo.

Tisti projekt, ki ga je bilo moč videti na razstavi Ambient, se je preselil na steno našega hodnika. Sedaj, ko so bili informativci se je bilo potrebno pokazati v dobri luči. In očitno se je tudi moja fotografija znašla med temi izbranimi. Ni jih toliko kot jih je bilo na razstavi. Je tako naneslo.
Dizajner sem ker. Oziroma dizanjer bom ker - je bilo na koncu.

Še ure kaligrafije. No, če kaj ne bom je to kaligraf. Verjetno pomankanje potreplenja in pisanje z "napačno" roko botrujeta temu. Čeprav je bilo vmes nekaj momentov, ko vse skupaj še izgleda lepo.

Ogromna, ampak res ogromna skodelica kakava. Že enkrat zadnjič sem jo pila.

Halestorm - Here's To Us

Temperirati se

Pustovanje nam ni šlo najbolje od rok. Mask.
Presenečena sem bila nad številom ljudi, ki so bili povsod. Ker se jih je nabrala taka količina, da so se povsod naredile vrste in se nikamor ni dalo priti.
Neka zapoved, ki smo jo napisiali se je glasila - nobena pot ni predolga. In to smo preveč dobesedno vzeli, saj smo prehodili center z okolico po dolgem in počez.

Znašli smo se v enem izmed študenstkih domov. Se odločili, da ne gremo v šotor, čeprav je bil to prvoten plan. Čakali v eni vrsti. Čakali v drugi vrsti. Nad tretjo obupali in se postavili v četrto za hrano. Vmes je bilo nekaj znanih obrazov, katerih imena je bilo včasih malce težje umestiti.
Povedala sem zgodbo o lenivcu. Pozdravila vse rdeče kapice, ki so se znašle v okolici.

In ko sem se odločila, da sem zgolj civilist v dolgem rdečem pregrinjalu, je nekdo prišel nasproti in rekel "glej rdeča kapica". Pa je šla moja krinka.
Rdeča kapica. Mornarka. Steverdesa. Tigrica. Hudič. Tako je zvenela včerajšna/današnja zasedba, ki je nazdravila na pust in prihajajoče dni pred Namo.
Ko smo nekaj trenutkov kasneje čez cesto klicali pirata, roza vilo in ostale pustne maske. Saj bi jih naštela ampak se bo z vilo, mušnico in baročno gospodično vse končalo.

Zjutraj pa na faks. Blazno zabavno.
Nekako sem do dobra zaspala šele, ko me je budilka zbudila.

Skoraj smo se naučili kako uporabljati miško in tipkovnico. Vedno znova se pojavi predmet, ko se sprašuješ ali si ti bustast ali je vse skupaj.
Skoraj sem že trdila, da je dan naravnost čudovit in fantastičen, ko sem se sprehajala po sončku, da bi prišla domov. No, potem se je ena ženska pojavila na vlaku. Se usedla poleg mene. Odprla knjigo. Vzela pomarančo. Olupila pomarančo. In potem je začela sesati tisto pomarančo in to tako neverjetno na glas, da   bi bila kmalu junak iz risank, ko mu gre para skozi ušesa. In ja, po tem še ni bilo konec. Imela je še neke bonbone, ki jih je grizljala. Blazno zabavno.
Jaz pa sem imela tak fin načrt, da nekaj na vlaku narišem. Saj potem se je to sprevrglo v sproščanje jeze.

Foster The People - Pumped Up Kicks

Družinske partije remija

Te družinske partije remija včasih prav izmučijo.
Pa čeprav so na začetku smešne in zabavne. Ampak bolj kot se približujemo h koncu, bolj bi se dalo rezati napetost v zraku. Nejevoljo. In vse skupaj.
Danes smo si tako močno oddahnili, ko se je končalo.

Res je bila pred tem ena dobra porcija palačink. Ko je mama vsem svojim vnukom spekla pojedino za večerjo.

Počitnice se končajo in potem se začne faks. Ob osmih zjutraj. Na ponedeljek. Super...
No, na naši šoli je tako, da se vrata odprejo šele tam okoli pol devetih in ne razumem, zakaj so nam dali to v ponedeljek prezgodaj zjutraj. Tako ali pa tako smo skupaj s profesorico posedali na stopnicah in čakali, da se ključ, ki ga noben ni imel, prikaže.
Saj posledično se je prikazal. In kot bi bili prvič tam smo zmedeno iskali učilnico, ker so nam pobrali številke s sten. Lumpi.

Na računalnikih. Bili smo vse prej kot produktivni. Lahko bi se reklo, da si je kar precej ljudi vzelo ali podaljšalo počitnice. Ostali pa smo čisto počasi začeli z novim semestrom. Preveč vsega naenkrat tudi ni dobro.
Čeprav meni se je tako ustvarjalo proti koncu. Pingvin. V dvanajstih kvadratkih. No, res da je bil le v šestih vsaj približno narejen. Jej za optimistično pridnost.

Sneg me je pošteno šokiral zjutraj. Skoraj tako kot bi ga prvič videla.
Ni nič kaj prijeten pogled na zasneženo pokrajino pri kateri je vključen tudi tvoj avtomobil, ki mora biti v naslednjih dveh minutah očiščen in vozen.
Ampak smetišnica je zelo priročno orodje za odstranjevanje snega. Res.

Ricardo Arjona feat. Gaby Moreno - Fuiste tú

Civilisti med maškarami

Izčrpana sem in izmučena.
Zakaj se človek tako počuti, ko se mu zaključijo počitnice? Mar ne bi mogel biti naspan in spočit in poln elana.
No, jaz jih zaključujem precej obupno. Pa še vreme je bilo takšno, ko sem vozila domov. Dež. Noč. Prav utrudljiva vožnja.

Večer pri Urški. Ki se je nadaljeval v noč. Nekaj nazdravljanja. Malo popivanja in veseljačenja. Poplesavanja. Če kdo vpraša smo bili v Tušu. No, skoraj. Vsaj glasba je bila v živo iz tam. In me smo se trudile ustvariti precej dobro vzdušje.
Pijanska je težka, ko ti drugi ne dajo miru, da zaspiš. Prvo pride klicanje jelenov. Potem branje pravljic. In ko že misliš, da bo šlo - takrat se iz neznano kje pojavi odvečna energija, ki ti ne da spati. Upoštevajmo dejstvo, da ta odvečna energija ne odseva od tebe.

Ampak nekako nam je uspelo zaspati, ker nas je jutranja svetloba nekaj uric kasneje zbudila.
Za razliko od včeraj sem imela jutranji sprehod. Po isti poti domov.

Potem pa sem počasi krenila proti drugi smeri. Ker sem bila dogovorjena za pustno udeleževanje na drugem koncu.
Pustna povorka na Viru.
Prazna košara se je polnila. No, ne ravno z dobrotami, ampak z precej zanimivimi predmeti. WC papir. Ščit. Meč. Očala. In takšne zadeve. Bila je bolj odloži-tisto-česar-trenutno-ne-rabiš košara.
Rdeča kapica. Pirat s pištolo, tudi občasni lovec na rdečo kapico. In roza Kaja-bi-rekla-nadloga stvar. Poimenovala se je v roza dobro vilo ali vilo dobre volje, ampak smo nekako vsi bolj kot ne temu ugovarjali.
Civilisti. Ali ulična svetilka.

Najmodernejše maškare gredo po vasi z avtomobilom. Se parkirajo in zaparkirajo vse pred hišo in se obesijo na zvonec. Ampak, ko se noben noče ganit, čeprav se čudi vozeči se stvari pred njihovo hišo. Torej lekcija je bila naučena - noben ne bo odprl maškaram, razen če le-te pokličejo po telefonu.
Fino smo se povabili.

Monopoli. Po dolgem času. In gibanica, ki to ni bila, ker ni imela maku v sebi, ampak je bilo nekaj podobnega. V paru s čajem, seveda.
In tista igra se je tako razvlekla in zavlekla, da ni bilo za nikamor in smo vsi omagali in šli domov.
Na to nadležno pot v nič kaj finih vremenskih pogojih.

Človek se gre skrit, ko ima jutri zjutraj faks.

Gamsi - Pustna

Temne ulice

Sredi noči sem se sprehajala po praznih temnih in praznih ulicah. Le taksi ali dva sta švignila mimo ob tako pozni ali zgodnji uri, kakor se že uzame.
Tako je, ko se vračam domov in se je zgubil občutek za čas. Iz nekje, kjer res nimajo nobene luči. Razen na razpotju cest, to je res.
In okolica je bila čisto tiha. Le lajež psa je pretrgal tišino.
Ko se preizkuša, če je penina za kaj in se gleda pirate. In ni rum izginil, je pa ena steklenica.
Razsodba je govorila v prid popitemu. O tem, če je dobro.

Zanimivo je, da ko kazalci švignejo čez eno, potem se razpoloženje obrne v prav zanimiv razplet.

In ko sem se prebudila v novo jutro je bila to pustna sobota.
No, saj je bila že cel čas, ko sem spala.

Povorka v Kranju. Polno pustnih mask. Malih otroških. Nekaj velikih šem. In šenčurski godlarji.
Bili smo rdeča kapica. Rožca oziroma lončnica. In ciganka.
Skratka prav zabavni smo bili. In veliko smeha deležni. Ter komentarjev.
"Mami, mami poglej rožco!" ali pa "Poglej, to je pa rdeča kapica."
Ampak ja. Imam najbolj fino ogrinjalo daleč naokoli.

 Pa krofi. Tisti najboljši domači. Pri mami.
Mmm.

Sedaj pa na včerajšne mesto. Ker sva ugotovili, da je šampanjec preverjeno dober in moramo proslaviti eno mednarodno polnoletnost.

Sophie Ellis-Bextor - Get Over You

Nedeljski sprehod v petek

Tak lep dan je bil. Kot nalašč za nedeljski sprehod. V petek.
Tisti lenoben. Na soncu. Ko se vsi ljudje kot martinčki zgrnejo na malo toplejše temperature. Pa še pihalo ni.
Sneg se pridno topi. Po gozdu je polno vej popadalo po tleh in vsa belina, ki je ostala, je igličasta.

"Ta lep" krof sem pohrustala. Kako prijazno, da so ga pustili zame. Ooo.

Z mami sva se lotili projekta za moj letošnji kostum. Ker ji je to šlo tako blazno dobro, ko sva bila mlajša in ker sem se odločila, da bom letos nekaj.
Torej ogromno rdečega blaga. Kroji in navdih najden na spletnih straneh. Počasi je nastajalo. S posvetovanji. Zmotnimi dejanji. Poskušanjem. Merili in računali sva. Krojili. Ona bolj kot jaz, ker drugače bi se slabo končalo. Nisem talent. Sploh ne za risanje in rezanje ravnih črt. In veliko šivanja.
Sem pa prišila gumbe gor. Vsaj nekaj koristnega od mene. In še vedno držijo.
Dosežek.

Lady Gaga - Wish You Were Here

Debel četrtek

Koliko nam pomenijo drobne malenkosti, premalokrat vidimo. Ponavadi se tako dobro izmuznejo mimo, da jih ne opazimo. Ali pa se preveč dobro skrijejo in jih ne vidimo. So neopazne in gremo mimo njih.
Skratka večino časa so tako blazno nepomembne, da postanejo nevidne.

No, danes je bila ena ta drobna malenkost, ki sem jo zaznala in je bila v tistem trenutku daleč najboljša stvar na svetu. Cel zmagoslavni ples sem zaplesala v kuhinji, ko sem odkrila, da se mi je posrečil en "krancelj" na krofu, kljub grozni seriji le-teh.
Letos vse skupaj ni šlo po načrtu. Ali nekaj. Ni čudno, da so vsi odpovedali, da bi se oglasili na krofu, še predno sem sploh začela kaj peči. Pa drugič.
Ampak ja, malček so se prehladili. Ker piha zunaj. In resna sem! Naša okna ne tesnijo in se je shladilo in niso dobro vzhajali. Oh, te tegobe.
Saj nekako imajo kranceljne, temne.
Čeprav sedaj gredo tako še bolj v slast, ker se nobenemu ne zdi škoda pojesti krofa in verjetno jih jutri ne bo nič kaj dosti ostalo.

Bon Iver and St. Vincent - Roslyn

Skelet in valentinovo

Tist trenutek, ko je ura četrt čez eno in ko misli uhajajo v smer v katero naj ne bi smele. To je točno tist trenutek, ko te preplavi ves svet. Ves tvoj svet, ki te sestavlja.
Ko se zavedaš kaj imaš, kaj bi.

Ne vem zakaj. Ampak ura je bila res petnajst čez eno. In v glavi se je odvrtelo samo besedilo pesmi "Need You Now", nekje tam, ko je nočna pokrajina bežala mimo mene pri pogledu skozi okno.

It's a quarter after one, I'm a little drunk and I need you now
Said I wouldn't call but I lost all control and I need you now
And I don't know how I can do without 
I just need you now

Valentinovo, ki je bil "girls night out". Ženski večer, ali tako nekako.
Razpet ob vseh dogodivščinah in prigodah iz preteklih dni in načrtih za vikend, pust. Pospremljen z zmešanimi pijačami, ki nosijo zanimiva imena. Okrog pa en kup skeleta.

Glee - Need You Now

Blu

Blu ali naš kuža je moder. Čisto po nesreči od barve je imel pol polovice kožuščka na levem boku modrega. In bila je cela panika. Jaz sem se pa valjala od smeha po tleh, ker se mi je vse skupaj zdelo bizarno smešno. Da je naš kuža moder. Ha.
Saj sem ga umila takoj, ko sem ga vsega upirajočega se zvlekla pod tuš. In en dva tri je bil spet cel črn. Dobro, da je bila barva čisto sveža in na konicah dlak. Drugače bi pa res nastala panika.
Ampak ja, naš kuža je bil moder. To bo še vedno šala dneva.

Vse to skupaj premaga valentinovo na celi črti. Ja, danes je očitno valenitnovo.
Veselo valentinovo voščim vsem skupaj! Oh, kako sem dobra.
Sicer pa. Praznik trgovcev, kot sem slišala zadnje poimenovanje.
Čeprav razen čokoladnih srčkov, katerega pol je izginilo v moj želodec, nisem zaznala nič valentinastega daleč naokoli. Še?

Sicer pa zadnje dni sem pogledala nekaj filmov in risank. In danes podala svetu mojo odločitev, da bom gledala samo še risanke.
Ja, to bo trajalo dokler ne bom začela gledati naslednjega filma.
Born to Race. Povprečen. Nič posebnega. Predvidljiv.
Final Destination 5. Gledala sem ga sredi belega dneva, da sem imela lahko vse žaluzije na široko razprte in je svetloba pronicala skozi. Skrita pod odejo. In poleg mene sem imela brata za družbo, da sva oba trzala. To je edina vrsta "grozljivk", ki jih gledam. Nič drugega. Ne gledam niti krogov in podobnih zadev. Samo Brez povratka in še to potem cel teden gledam vse odseve v ogledalih in slikah in mobitelih, kdaj se bo kaj čudnega prikazalo. Nekako me preveč vrže iz tira.
Čeprav mislim, da je nekaj narobe s celotnim konceptom pri tem filmu. Seriji filmov. Am, če imaš videnje kaj se bo zgodilo oziroma kaj bi se moralo zgoditi in če potem to "spremeniš", ali ni bil tak plan že na začetku. Da si to videl, kako bi lahko bilo da spremeniš. Zakaj je potem smrt prevarana?
Saj pravim. Še cel teden me preganja potem ta film. Čeprav so vedno bolj ogabni.
In prvo polovico filma sem dobesedno trepetala. Ne, definitivno nisem za grozljivke.

Cars 2. Kako je pa to kul risanka. Prav zabavna. Če se gredo avtomobilčki akcijske junake, je to zgolj prikupno. Ter ko avti dobijo vsak svoj karakter. Navdušena sem. Kot mali otrok.
Happy Feet 2. Če se ti prepeva in poplesuje po risanki to sploh ni čudno. Ja, moje navdušenje nad fletnimi risankami je neizmerno. Sploh če vklučuje pingvine in mormona. Sploh pa Will je največja faca.
Ampak prvo minuto, ko je Glorija začela peti je bilo - oh, to je pa Brittany Murphy pela, pa je ni več. In trenutek tišine v mojih mislih. In potem dojamem, da je Pink prevzela vajeti. Ker se mi je Pink je neverjetna. Njeno petje je super, ampak v vlogi se mi je zdela tako groba na nek način.
Super risanki. Obe.

Sicer se pa moj seznam s filmi vedno bolj črta. Pridno gledam stvari, ki sem si jih izpisala. Počasi in vztrajno.

Imelda May - Mayhem

Še ena

Danes je povsod. Smrt Whitney Houston. Odšla je še ena izmed legend.
Očitno tako to je.

Danes rišem živali. To je to.
In gledam Ellen DeGeneres.

25.12.2011

Ko smo že ravno pri živalih. Našla sem nekaj fotografij ovc in psa iz časa po božiču. Ko ta ni bil bel, kot je danes vse zasneženo zunaj.

Whitney Houston - One Moment in Time

Premosorazmerno

Družinsko igranje družabnih iger. No, igra remija sodi predvsem v bolj "agresivno" gamblarske igre, ampak pustimo podrobnosti.
Ob kozarcu rujnega in ob tradicionalni ruski pijači za mrzle dni, smo postali vsi bolj veseli in tudi prepevanje karaok je šlo bolje.
Tako se je igra zavlekla in razvlekla glede na količino tekočine v kozarcu. Razpoloženje je padalo in raslo premosorazmerno z "dobrimi" kartami v rokah. Nezadovoljstvo in smeh sta bila glavna spremljevalca v nekakšnem odnosu ena proti ena. Da ni bilo česa preveč ali premalo. In sta se redno izmenjavala pri vsakem posameznem nadobudnem igralcu.
Pogledali smo aktualne in pretekle "traparije" na portalu z videoposnetki in preposlušali vse priljubljene slovenske in tudi nekatere tuje pesmi, katerih besedila smo znali z nekaj pogledovanja na zaslon.
Vsega dobrega je enkrat konec in tako se je zaključila tudi ta partija. Z mislijo na dober spanec.

Ne vem kaj je s temi sanjami zadnje čase. Zadnje dni.

Oliver Dragojević - Vjeruj u ljubav

Smejalna meditacija

Danes mi je v glavo prešinila tista misel iz Jej, moli, ljubi, ko je Ketut naročil Liz kako naj meditira. Da naj se smeji s celim telesom, z mislimi. Še z jetri. No, pač dejansko sem se nekaj časa tako 'zabavala'. Držala tega. Sicer nisem prepričana, če se mi je uspelo z jetri povsem nasmehniti, ampak sem poskušala.
Potrebovala sem to.

Ta valentinovo se iz leta v leto bolj promovira. Težko ga je ignorirati.
Katerikoli blog odprem zadnje čase, je povezan s tem. Ali karticami, idejami za darilca, naredi si sam projekti in podobnim. Pfff.
Ja, vsi ste srečni. Super.
Ampak, ne razumem.
Nekako mi ni noben naklanjal preveč pozornosti ali ljubezni. Tako to je.

Čopiči so že razpadli. Sedaj se jim pridružujejo še svinčniki. Super.
Risanje gre blazno slabo. Ravnokar sem preučila celoten urnik za drugi semester. Vse skupaj izgleda precej bolj razgibano glede na časovni del.

Za konec pa lahko rečem, da so vsaj moje sanje pestre, če že življenje ni. In ko se zavedaš, da si se ravnokar zbudil iz njih, si povezneš odejo čez glavo in se na vsak način trudiš potoniti nazaj v tisti svet.
Grem sanjat.

Marlon Roudette - New Age

Dan kulture

Letos pa nisem hodila po poteh poeta. Spustila sem Vrbo in Ljubljano in se zadrževala zgolj v Kranju. Kar lep čas.
Nisem se trudila recitirati nobene pesmi.
Sem bila zgolj ena oseba več v množici, ki se je pomikala sem ter tja po mestu.
Sem bila tista, ki se je s pogledom ozirala naokoli. Tista, ki je vsrkavala vso zanimanje ljudi na tak sončen in mrzel dan.
Dan je bil res prelep, a mrzel.
Saj sem se pripravila z vsemi sloji oblačil. Natovorila z vsemi fotografskimi pripomočki, ki jih premorem. In bila tam.

Vožnja s kočijo. Definitivno najbolj kul stvar nasploh.
Ko sem bila majhna mi je bilo vedno rečeno, da se bomo šli peljat s kočijo okoli blejskega jezera, ko bo mama zadela na lotu. No, nekako se to še ni zgodilo. Še vedno čakam to, verjetno z enakim navdušenjem kot sem takrat, ko so mi to obljubljali.
Ampak danes sem vsaj doživela vožnjo s kočijo okoli Gaja. In za nekaj trenutkov sem postala tista mala deklica, ki še vedno sanja, da se bo nekoč peljala s kočijo cel krog naokoli.

Potikali smo se po mestu. Pogledovali po vseh stojnicah. Poslušali glasbo. Pozdravljali ljudi, ki smo jih poznali. Poslušali Kreslina. Jedli sveže pečene flancate. Šli v Layarjevo hišo na čaj. Prav fino z razgledom na sončku. Dobila sem grafiko z motivom Prešerna. Z zanimanjem si ogledovala svinčene črke pri tiskarju. In zaključila kulturni dan.

50/50. Brez besed sem. Niti ne vem kaj bi rekla. Všeč mi je. Film je dober.
Ampak ne vem kako bi to zagovarjala. Vem samo, da se mogoče malček preveč zamisliš med filmom.
Kaj če.

Slovenski dan za herpes. Razglašeno.

Pearl Jam - Yellow Ledbetter

Hipopotamus

Luna bo polna čez dobro uro. Tako pravi moj pripomoček za lunine faze na nadzorni plošči.
To je fino vedeti zgolj zato, ker polnost lune obratnosorazmerno narašča z mojim razpoloženjem. Torej bolj kot je luna polna večja je verjetnost, da bom jaz nejevoljna.
Čeprav zadnje čase je tako kot bi se potuhnila pred svetom. To zveni ironično, ko to napiše človek, ki piše blog. Počitnice me naredijo blazno nesocialno.

Piškote namakam v mleko in poskušam pogledati epizodo Hart of Dixie še od prejšnega tedna. Nič kaj pretirano uspešno.
Tuhtam kako naj se lotim risanja povodnega konja. Oziroma kako naj dokončam le-tega.

Natisnila si bom "7 Lovely Logics" seznam in ga izobesila.

Sem pa imela moment, ko sem ležala v snegu in zrla v modro nebo. Dokler pes ni skočil name, ko je hotel, da ga malo zabavam. Sneg je tako lahek in puhast, da se še kepe ne da narediti.
V tem trenutku bi gledala tisti poljski zasnežen film. Listy do M, pač Pisma sv. Nikolaju.

Norah Jones - Turn Me On

Nenadzorovano

Ne razumem. Odložila sem telefon in sem dobila občutek, kot da se dušim. Šla sem pod tuš pa je bilo samo še slabše. Nenadzorovano in nerazmuno so se ulile solze in sem se sesedla sama vase. Bilo je kot, da ne morem ujeti sape. Kot, da jo ne morem dobiti vase v taki količini kot bi jo potrebovala. In kar nekaj časa sem se trudila, da bi prišla k sebi.
Ne razumem... zakaj?
Ubistvu še nisem prišla k sebi. Ker niti ne vem, zakaj bi kaj takšnega sprožilo to. Res ne razumem.
Ker imam tak občutek, kot da sploh ni več odvisno od mene. Kot da gre mimo vsega in samo udari na plano v fizični obliki.
Grozno.
Čisto počasi. Vdih. Izdih.
Zavila se bom pod odejo in upala, da gre. Proč od mene. Stran!

Čeprav zjutraj sem imela precej neprijetno in glasno bujenje. Budnico, kjer se je pes odločil, da bo pokonci vrgel še vse kar diha in je zagnal takšno paniko, da sem bila en dva tri na nogah. On pa je samo hotel ven, ker sta bila starša zunaj na snegu in sta kidala. Saj sem se zavila nazaj v zavetje tople oddeje in psa vzela k sebi, ko se je vrnil nazaj.

In potem sem dobila še prav fino voščilo za eno 'harry potter' dobro jutro. Kako zabavno.
In potem so ponedeljki takšni, da se delam pridno. In pospravim vse, ker se nočem še lotiti risanja.

Diham. Počasi.
Saj bo, ane?

James Newton Howard - Jacob Sees Marlena

Voda za slone

Water for Elephants. Voda za slone.
Blazno lep film. Čudovit. Krut. Komičen. Poln prizorov, ko se ti iskrijo oči od veselja. Pa vendar zgodba o sanjah in ljubezni.
Življenje se obrne prav nepričakovano. Ampak nekako vedno, ko se uzremo nazaj vidimo, da nas ne bi nikoli pripeljalo na to pot, če ne bi bilo teh neljubih dogodkov.
Včasih je pomembno le iz katere stvari gledamo.

Zunaj vlada pravi mraz. Čeprav je bil čudovit zimski dan.
Kar je kar vabilo na plan en dolg sprehod. V družbi. Dve dekleti in dva psa. In veliko srn.
Ampak drugačna kombinacija kot ponavadi. Tokrat se je našel čas in njen oddih od vsega študiranja prava.
Nabirali sva kroge okoli zaplate dreves. Iz ene in druge strani avtoceste. Skozi gozd in nakoli. Do cerkve in nazaj.
Ampak nakoncu naju je mraz že pošteno načel in sva odšli vsaka svojo pot s svojim psom.

Naglaševanje in branje na glas je včasih zabavno. No, ne kadar se vsi smejejo na tvoj račun.
Po dolgem času smo se spet zbrali in udarili partijo dobrega remija. Pri tem pa pride na plano marsikaj. Kar se komentiranja in zbijanja šal tiče. Sploh pravi humoristi smo, ko pride do dednosti. Kdo je po kom kaj podedoval.

Barcelona - Please Don't Go

Praznovanje okrogle številke

Prebudili smo se v zasnežen dan.
Dejansko je sneg zunaj. Dejansko je snežilo. Tako zares, da je zapadlo nekaj dobrih centimetrov snega.

Zbrala se je vsa žlahta. Na kosilu. Na kmečkem turizmu. Na čast praznovanja rojstnega dneva. In to ene "ornk" okrogle številke.
Šli smo se "ugani na katero vejo v družinskem drevesu pa ta sodi" in poskušali definirati zbrane. Za naš del omizja je še šlo, bolj kot so se oddaljevali - bolj slabo nam je šlo. No, v resnici se je šel stric to, mi smo vneto poslušali in si poskušali zapomniti vsaj dve povezave med osebama. Bolj zanimivi so bili tisti deli "ali ste vedeli?" oziroma 'trivia facts' (dejstva). Kdo se bo poročil. Kdo bo letos praznoval okroglo. Kdo pričakuje. Kdo ima novega/novo. Kdo igra košarko in podobo.
Skratka, zabavno.
Šale so se stresale z rokava. Dobro se je jedlo. Dobro se je pilo. Bolj ko so se praznili kozarci bolj je bilo veselo.
Sledila so družinska slikanja. Recitacije. Prepevanje pri katerem nekako noben ni želel sodelovati.
Nekje vmes je padla tudi politična in pokojninska tema, ampak je šla mimo.
Prišla je torta in upih svečk.
Kremšnite. Mmmm.

Od tu najprej smo bili samo še poslušali debate naokoli. Se smejali našim dežurnim zabavljačom. Presedlali na vodo.
Vedno bolj nas je popadla utrujenost in misel na izležavanje na sedežni garnituri je bila kar mamljiva. In začeli smo se en za drugim poslavljati.
Krenili na pot skozi zasneženo pokrajino, mimo romarske cerkve na hribu, po gozdnih poteh. Skozi vasi do glavne ceste. In domov.

Bridesmaids. Sploh ni tako dober film, kot je grozno opevan. Sploh ni dober film. Ker si cel film v pričakovanju, da se bo nekaj zgodilo in se sploh nič ne. Ni smešno.

Pes uživa na snegu. In imela sva 5 minut lovlenja po vrtu in smeha. Nekaj dobrih minut nazaj.

David Guetta feat. Usher - Without You

Vstop v en dan

Prihod v prihodnosti. Teleport!
Prihod v prsotor v križanki, ki ga preberem kot zgoraj napisano. In rešitev poda reševalec križank na moji desni.
Vstop - pa je bila iskana rešitev.

Ah, sanje. Včasih preklinjaš dejstvo, da se je bilo potrebno zbuditi.

Sneg je bil zunaj. Sneg!
Ravno toliko, da je pobelil vse skupaj. Ampak meni se je to zdela super iztočnica za en sprehod. V krilu. In dvojih žabah. Ja, dvojih. Ni me kaj preveč zeblo, čeprav je bil res mraz.
Srnam sva nagajala. Ampak one so prav radovedno zrle v naja.

One Day. En dan.
En dan vsako leto. Vzet iz vsakdanjega življenja. Za drug svet in drugo zgodbo. En dan, ko je s teboj človek, ki ti pomeni vse na svetu. En dan, ki je lahko poln slabih in dobrih trenutkov. Vsako leto drugačen. Vsako leto znova.
O tem govori zgodba. V filmu. Po knjigi.
Očitno nisem za filme zadnje čase. No, ubistvu nisem za nič zadnje čase, ampak dobro. Samo za razliko od včerajšne otopelosti, se danes počutim grozno. Tista nesreča s tovornjakom me je tako šokirala, da sem fuč. Pa je bilo samo v filmu. Ampak počutim se, kot da nikoli ne bom več sposobna pokazati veselja.

Danes sem že cel dan v precej čudnih razpoloženjskih nihanjih, tako da bo verjetno minilo čez nekaj časa.
Ni panike. Saj bo šlo.

Čuki - Zakaj se me dotikaš če me nimaš rad

Služkinje

Prav resno sem se lotila študij živali, ampak kaj ko danes prav ni bil tak dan, da bi bil človek preveč ustvarjalen.

Zataknilo se je že na začetku poti in sem se vdala.

The Help. Ki smo jih mi poimenovali v Služkinje.

Najprej sem končala s knjigo. Včasih je fino kaj imeti na avdio izvedbi, da poleg lahko še ustvarjaš. Kasneje urejaš fotografije.

Ker prvotni plan je bil pogledati film. Ampak sem bila toliko "trmasta", da sem se najprej lotila knjige do konca.

Potem sem pogledala še film.

Dober film. Dobra zgodba. Vse super in fino. Ampak nimam tistega občutka navdušenja po filmu, če bi bil ta res nekaj izvrstnega. Probleme imam z lastnim doživljanjem.

Rasizem. Zgodba o rasnih predsodkih. Kjer konflikt o uporabi stranišč zamaje tla pod nogami.
Zanimivo je, da film skoraj tako dobro pove zgodbo kot knjiga. Mogoče pripomore to, da zgodbo že nekako poznaš, ampak zdi se mi, da so sami liki precej dobro ujeti. Nekaj manjših sprememb, ampak to je vedno. Zdi se kot, da film likom vdahne življenje. Postanejo precej resnični.

Film za filmom se bom počasi lotevala precej obsežnega seznama. Počasi pa pridem nekam, ampak v resnici se nikoli ne bo končal.

Chubby Checker - Let's Twist Again

Prilepek

Njorka. Mormon.
Če bi me v tem trenutku kdo vprašal katera žival bi bila, bi mu odgovorila, da bi bila mormon. Fratercula arctica.

Februar je že! Joj.

Veste, da je prilepek starinski izraz za obliž. Ha ha. Ni čudno, da je naslov križank "Nasmejmo se".

Prvi sneg. Risnka je dobila čisto nove dimenzije, ko sem jo našla v originalni izvedbi.
The First Snow of Winter. Kako blazno kul! Imajo naglas in očitno je to irska risanka. In ta mormon je tako prikupna stvar. Puffin. Pižem. In Jošt. Ampak ne vem kako je pa tretjemu ime.
Sicer se cela risanka v dveh delih najde na Youtubu (1, 2). Prikupna mala stvar.
Najboljša je scena, ko se gredo step in tisti raček prav potuhnjeno prikoraka v plesno sceno.
Spomnim se, da se je vsako leto vrtela okoli božiča in, da sem jo z največjim veseljem gledala.
Prikupna risanka.

Sprehod. Po mrazu. In dva psa, ki sta se delala pridna. Ker dekleti se nisva. No, vsaj glasni sva bili za tiho pokrajino.

Naredila sem si zalogo filmov. In nekatere spravila dol z računalnika.
Imam prav prikupne ovitke. Mislim slikce so iz Tumblerja in so blazno fine. Z najboljšimi citati.
"I solemnly swear I'm up to no good." in "After all this time? -Always."
Ostaja mi samo še zadnja zgodba po knjigi v dveh filmih. In potem sem šla vse skozi. V celoti.

George Harrison - Got My Mind Set On You