Dan kulture

Letos pa nisem hodila po poteh poeta. Spustila sem Vrbo in Ljubljano in se zadrževala zgolj v Kranju. Kar lep čas.
Nisem se trudila recitirati nobene pesmi.
Sem bila zgolj ena oseba več v množici, ki se je pomikala sem ter tja po mestu.
Sem bila tista, ki se je s pogledom ozirala naokoli. Tista, ki je vsrkavala vso zanimanje ljudi na tak sončen in mrzel dan.
Dan je bil res prelep, a mrzel.
Saj sem se pripravila z vsemi sloji oblačil. Natovorila z vsemi fotografskimi pripomočki, ki jih premorem. In bila tam.

Vožnja s kočijo. Definitivno najbolj kul stvar nasploh.
Ko sem bila majhna mi je bilo vedno rečeno, da se bomo šli peljat s kočijo okoli blejskega jezera, ko bo mama zadela na lotu. No, nekako se to še ni zgodilo. Še vedno čakam to, verjetno z enakim navdušenjem kot sem takrat, ko so mi to obljubljali.
Ampak danes sem vsaj doživela vožnjo s kočijo okoli Gaja. In za nekaj trenutkov sem postala tista mala deklica, ki še vedno sanja, da se bo nekoč peljala s kočijo cel krog naokoli.

Potikali smo se po mestu. Pogledovali po vseh stojnicah. Poslušali glasbo. Pozdravljali ljudi, ki smo jih poznali. Poslušali Kreslina. Jedli sveže pečene flancate. Šli v Layarjevo hišo na čaj. Prav fino z razgledom na sončku. Dobila sem grafiko z motivom Prešerna. Z zanimanjem si ogledovala svinčene črke pri tiskarju. In zaključila kulturni dan.

50/50. Brez besed sem. Niti ne vem kaj bi rekla. Všeč mi je. Film je dober.
Ampak ne vem kako bi to zagovarjala. Vem samo, da se mogoče malček preveč zamisliš med filmom.
Kaj če.

Slovenski dan za herpes. Razglašeno.

Pearl Jam - Yellow Ledbetter