Zadnji nagelj

Mislim, da sem danes dobila popolnoma novo perspektivo na določene stvari. Trenutek izgube, trenutek žalovanja, ti kljub solzam v očeh na nek način odpre oči.
Saj vem, da je življenje minljivo. Se zavedam, da je izguba del cikla.
Vendar sem se morda zavedala - kako samoumevno vzemamo to, da je nekdo ob nas. Da bo kljub vsemu tukaj, vedno.
Tisto osebo, ki dopolnjuje vse skupaj, ki gre z nami skozi življenje in ko eno ime tako samoumevno povežeš z drugim. Nista več posameznika, ampak sta celota. In potem se ta celota razdre in zopet ostaneš sam. Kot nekje na začetku, s praznino in veliko luknjo v srcu in njegovim prstanom na verižici okoli vratu.
Tu, ko na pokopališču v deževnem vremenu pod dežnikom stojiš, opazuješ obraze žalujočih, prav tu prideš do takšnih zaključkov. Niti predstavljati si ne znam. Po pravici, si nočem.
In robec pridržim k licu.

Air Supply - Goodbye

Šlafrok

Porabili smo nekaj minut in nekaj predloženih dokazov, primerov, da smo mogoče za eno malenkost bolje razrešili primer šlafrok-ogrinjalo.
Na videz svilnata stvar se ne more nikoli imenovati šlafrok, ker ta izraz ima skrit negativen prizvok za kopalni plašč. Konec debate.
Svilena halja. To bo to. Čeprav se mi zdi, kot da ima kakšen še bolj specifičen izraz.

Zadnje dni sem se zopet malo izgubila. Internet pri nas sicer je, ampak do mene ponavadi ne pride. Vedno ga prestreže kakšen opozorilen znak, ki nakazuje njegovo nedelovanje. Ampak žično rešeno gremo na izmeno - brat gleda serijo, medtem ko brskam po svetovnem spletu in obratno. Sicer je več obratnega dela. Precej več.
Ampak saj mi ni hudega.

Poskušam ilustrirati, ampak mi v resnici niti ne gre tako zelo obetavno. Se mi zdi.
Še vedno sama zgodba ni še razvidna. Nekaj o luni, noju, žerjavu in razbitemu jajcu.
Poleg tega pa smo imeli govorne nastope. Vsak je moral 3 minute govoriti o Etruščanih. Zanimivo, da smo se trudili, da se ne bi ponavljali in povedali vsak kakšno novo zanimivost, ali pa vsaj na drug način povedali isto. Baje so bili še bolj kruti kot Rimljani z njihovimi gladiatorskimi igrami. Očitno je bilo trplenje drugih vedno zabava celotnega naroda.
Saj ne, da bi se sedaj kaj preveč spremenilo. Smešnice so vedno posnetki sestavljeni iz prizorov, ko se drugi poškodujejo. Ker nas to blazno zabava.

Naughty Boy feat. Emeli Sandé - Wonder

Kurčeva zelenjava

Hočem toliko stvari narediti naenkrat, da se ne znam osredotočiti na eno.

Torej, morala bi narediti ilustracije za faks. Luno in tako. Pa sem naredila zgolj skico knjigice. Nisem pa nič resnega začela. Kar bi bil res zadnji čas.

Hotela sem narediti par skic živali za sebe, pa sem končala nekje pri pingvinih.

Moja soba je "ustvarjalni kotiček" in na moji mizi je zmešnjava. V ozadju si predvajam dele serij, mjuzikle in plesne filme.

Vedno me nekaj zmoti in nekaj spečem.

Glavo imam na petih različnih koncih in na nobenem za res.

Pogrešam na veliko.

Nimam koncentracije in požrlo me bo.

A se lahko zaklenem nekam za nekaj dni z vso potrebno opremo za ustvarjanje in to počnem dan in noč?

Ker kljub temu, da se vsi trudijo ostati izven mojega dosega, jaz še vedno nimam nobene koncentracije. Prav nobene!

In ob živce me spravlja to.

Občutno preveč se trudim biti pridna in narediti vse...

Maroon 5 - One More Night

Novembrski dnevi

Hočem pisat, ampak se ne morem pripraviti do tega. Raje izberem pol ure spanca več.

Ker kljub temu, če imam že vse pripravljeno za "zapisnik", mi vse skupaj vedno vzame ravno en kanček preveč časa.

Grozna sem. November je obupen.

In ne, ne bom vsake objave začenjala tako. Samo sama sebe opomnim in v mislih naderem, ker mi preprosto zmanjka energije. Resnično se preveč, ali pa vsaj veliko več dogaja kot se je. To je to.

Objavo o Bienalu imam še nekje na pol spisano.
Ker to je daleč naokoli moja najljubša razstava, ki se pojavlja vsake dve leti.
Daleč, daleč naokoli.

Lahko povem, da sem končno prišla do kart za Sugar v MGL-ju. Tako, končno po nekaj letih.
Dejansko se že tri leta menim za to predstavo. Tam nekje od četrtega letnika naprej.
Pa včasih datum ni ustrezal, včasih je družba odpovedala, včasih pa so bile vstopnice preprosto razprodane. Kot za predstavo v sredo, ko sem čisto razočarano odšla ven iz tam, kjer prodajajo karte, ker mi je teta na blagajni povedala, da jih ni več. Ampak, da bo spored za december čez dva dni objavljen.
Kar je tudi bilo in sem se takoj naslednji dan lotila nakupa, nakar sem ugotovila, da je bilo v tistem času, ko sem jaz prišla po vstopnice že tri četrt dvorane razprodane oziroma rezervirane. Šment.
Ampak sedaj grem na Sugar. Jeej.
Mogoče bi mogla iti v London na kakšen mjuzikal. West End in te scene.
Nekoč. Nekdaj.

Razmisliti sem morala tudi o petih predmetih, ki bi predstavljali mene. Ali predmetom podobnim zadevščinam.
Po tehtnem razmisleku in analiziranju same sebe. No, saj ni tako kot se sliši. Čisto naključno so se mi pri eni izmed voženj z vlakom pojavili v glavi in sem jih hitro zapisala. Četala enega ali dva. In petega še zamenjala po enem izmed življenskih tuhtanj pod tušom.
Torej tukaj imamo seznam 5 predmetov, ki bi opisali mene. Definirali mene?

Ok, dodam poleg vsakega pet ključnih besed.
Leva. Left is right. Sem levičarka.
Blog. Združuje navdušenje nad pisanjem, fotografijo.
Zlato srce. Ker sem en velik srček.
Nihalo. Nihanje razpoloženja in dejansko nihalo.
Čaj. Ker čaj je preprosto zakon.

Prvi petek, ko smo bili po dolgem času na faksu. Že kar malo čudno. In ker sem imela predno sem se odpravila proti Bežigradu še malo preveč časa, sem se ustavila v prikupni trgovinici, kjer bivša sošolka dela. Presneto, ko sem pozabila ime, samo vem, da ime takšna vijolična vrata in je nekaj na P. Se mi zdi.
Malo sva prišli na tekočem z vsemi trači preteklih let. Zabavno.

Owl City - To The Sky

Rožast vzorec

Menim, da je to zgolj november. Še sama ne vem kaj se je zgodilo z rednim pisanjem. Ampak mogoče me zgolj novembra malo zmanjka. Že lani sem imela tak čas malo pavze od pisanja.
Mogoče pa je ta predzadnji mesec ravno pravšenj za to. Malo pavze. Pred "veselim" decembrom.
To bo to.

Skratka meni je tako "dolgčas v življenju", da se zjutraj zbudim in se peljem z vlakom do Ljubljane in nazaj. Dobesedno.
Mislim, to da se vozim z vlakom do Ljubljane in nazaj je dobesedno. Tisto o tem, da mi je dolgčas v življenju dojemamo kot sarkazem.
Kot vsako jutro sem se s težavo pripravila, da se ustanem in odpravim na pot. Skoraj mi je uspelo zamuditi vlak. Vožnja nič pretresljivega, še zajtrk sem pomalicala. Potem pa dobim sms.
Predavanja odpadejo. Super. Jaz pa ravno v Vižmarjah. Šla sem do glavne postaje v Ljubljani in presedla na vlak nazaj, ki je bil ironično ravno ta, ki me je pripeljal v Ljubljano.
Če bi imela zunajena opazovalca, bi se mi ta res lahko malo čudil. Sestopim z vlaka. Pogledam na table naokoli. Ugotovim, da je odhod na istem tiru, kot je pripeljal vlak. Se shladim za tri minute in grem skozi druga vrata nazaj na vlak.
Saj nisem vedela ali naj bom vesela ali jezna. Mogoče sem bila na nek način nekako razočarana. Čudno.

Ravno, ko bi morala začeti s predavanjem, sem vstopila v hišo. Zvalila sem se v toplo in blazno udobno posteljo in še zadremala za dobri dve uri in pol.

Potem pa sem še enkrat poskusila z odhodom v Ljubljano. Ker sem se z vlakom danes že vozila sem kot prevozno sredstvo vzela kar lasten avto. Za katerega imajo vsi sicer občutek, da bo ravnokar razpadel, ampak meni se je tako blazno fino vozit z njim. Prav všeč mi je. In vseeno mi je, če je malce glasen, malce odrgnjen in malce zarjavel. Pa tudi malce nametan.
Moj je.

Presenečam ljudi. Vse po vrsti. Z različnimi stvarmi.
In kolikor sem danes negodovala nad današnjim nakupovanjem, se je situacija razpletla prav fino. Dokler se ne poglabljam preveč v stanje na računu.
Zadovoljna sem z nakupom. Vedno bolj mi je všeč vse skupaj. Mmmm.

A je bela polenta ubistvu ubistvu gres? Mislim, bela polenta je na vodi, gres pa na mleku.
Ker sem jedla na žaru popečenega purana, belo polento in vse skupaj posuto s sirom. Tam v Areni.
Ja, če sem jaz lačna, potem je situacija že nevsakdanja.
Povsod pa me zadnje čase spremlja romantična glasba. Kaj je s tem?

Asaf Avidan - One Day (Reckoning Song)

Taborjenje

Taborjenje. Kar pri njemu.
Ko imava turbo maksimus. Steklenico vina in rogljičke s polnilom kremšnite.
Ker sem imela preblisk, da bi jedla tisto kremšnito, ki je tako hitro pošla dan oziroma dva nazaj. In pol ure kasneje je privlekel na plano te rogljičke. Naključje?

Če sva imela zadnjič jahto, sva imela danes šotor-stanovanje, kot čarovniki iz Potterja.
Noč je prešla v jutro. Ostanem brez besed. Se prepustim. In uživam.

Madonna - Like A Virgin

Domače kremne rezine

Predvsem kremšnite so zaznamovale včerajšnji dan.
Mati je kupila nov pladenj, ki ima snemljiv rob, kar pomeni samo eno - kremšnite!
In prav prikupno, prisrčno mali je. Ravno toliko, da gre polovična količina recepta in ven dobim osem primerno velikih kremšnit.
Da smo si na jasnem. Obožujem domače kremne rezine. Sploh, če so narejene po najboljšem receptu. In nič nimam proti dodatni želatini. In vem, da niso bile vrhunske, snedli pa smo jih kljub vsemu.
Vaja dela mojstra, ko mojster dela vajo. Preizkuševalcev pa nikoli za res ne zmanjka.
Nekje pa je potrebno začeti. In sem izdala že prvo povabilo, ki je bilo seveda izkoriščeno. Kdo lahko reče ne kremšniti?
Poleg tega pa so bili pri nas še obiski. Sva smuknila čez druga vrata v hišo in se potem prišla pokazat z pladnjom kremšnit in se hitro izmuznila. Družinska srečanja in to. Ko se ljudi nabere za celo hišo in se delamo vsaj malenkost vljudne. Ravno toliko, da na hitro pozdravim vse, ko me ata pokliče na mobitel. Ups.
Poskusi kar se da najbolje izkoristiti dani čas. In najinih pet minut se podaljša v pol ure. In nikoli se ne ustavi pri eni pesmi. Če pa čas še enkrat hitreje teče, kot bi moral. Čeprav se minute zdijo kot ure in se čas ustavi, v resnici ure minejo v minutah.

Vse se je precej dobro izšlo ta dan.
Zjutraj sem imela prevoz do Ljubljane. Prehodila sem samo pol običjane poti, ker je imela mati v bližini nekaj. Sicer uro prezgodnja, ampak najbolj srečna, da mi ni bilo potrebno iti na avtobus.
Popoldne pa sem se tudi izognila vsem javnim prevozom in imela najboljšo družbo, ki je vključevala prevoz, ker sem se ponudila za že prej omenjene kremšnite.
Vmes med enim in drugim pa sem bila na faksu. Zgolj za številko in toliko, da sem dobila novo študentsko. Še malo bolj grozna kot lansko leto, če je to sploh mogoče. In ja, mi smo neka šola za dizajn. Naredila tako ali pa tako nisem prav veliko koristnega. Poslušala sem kot ponavadi z enim ušesom in te podatke preklopila, da so se pošiljali nekam v ozadje.
Potem pa sem se sprehodila kar do centra in naprej do bivšega faksa in čakala pri Aškerčevi.
Še vedno se rajši sprehodim, kot da se ukvarjam z vsemi trolami. In tako vsaj kaj koristnega zase naredim. Če že nisem najbolj športen tip človeka.

Kosilo pri La Stroiji. Bil je dan za tipično izbiro - piščanec v smetanovi omaki z rižem. In izbrano ni razočaralo. Kot je bila dobra tudi korenčkova juha in košček nekaj podobnega marmornemu kolaču. Skratka eno dobro študentsko kosilo s sošolko iz bivšega faksa, s katero nama gredo srečanja in druženje na kosilo letos precej, mnogo boljše kot lansko leto, ko sva se celo leto lovili in se nisva in nisva mogli najti na istih časovnih luknjah.
Da slišim kaj je novega. Da ona sliši kaj je novega. Kako so stvari na mojem "starem" faksu. Ubistvu, da slišim, kaj bi morala drugače početi. Ampak se lahko samo nasmehnem in mi je prav všeč da sem menjala. Za to pa mi ni bilo nikoli žal.
Torej, ker sem čakala, se je zopet zgodilo, da sem jo pospremila skoraj do avtomobila. Pri tem pa naletela še na drugo sošolko, kolegico, ki se je znašla na isti poti. Z njo moram tudi še na kakšno kosilo. Bi bilo fino, ja.
Ampak zadnje čase sem tako zaposlena, da težko najdem še kaj "odvečnega" časa. No, morda nisem toliko "zaposlena", kot to, da si vedno najdem nekaj za delati. Dela preprosto ne zmanjka. In zaenkrat tudi s časom še nimam problemov. Na nek način mi je všeč, da se toliko dogaja in da sem cel čas v pogonu. Ni trenutka, ko ne bi nekaj počela.
Ali uživam v dobri družbi. Ali se s kom dobim med prostimi trenutki. Večinoma sem na faksu. Doma pridno ustvarjam. Kar pomeni, da ali rišem ali skupaj sestavljam podobe na računalniku. Če čas nanese poskušam še kaj napisati. Za sprostitev pogledam še kakšno serijo, ali pa to počnem kar med risanjem. Med vsem tem najdem še trenutek, da se kaj skuha ali speče. In tako gredo dnevi mimo.
Zaenkrat mi je prav fino.
Še proste petke izkoriščam, da se delam pridno in ustvarjam za faks. In komaj čakam, da vikend prinese kaj čudovitega.

Tudi mama je precej ustvarjalna, ko odkrije svet ustvarjanja in posnetkov na Youtubu ter poskuša kaj izdelati. Tokrat je šlo za šal, cunjo, ogrinjalo. Skratka zanimiv izdelek. Tako preprosto enostaven, da ni kaj.

Rihanna - S&M

Zadeta luna

Verjetno se že dolgo nisem tako od srca nasmejala, kot sem se danes sredi ilustracije.
Imeli smo skupne kurekture, kar je pomenilo, da smo svoje delo postavili na sredino mize in počakali, da bo kdo kaj pametnega povedal. No, če kdo zna povedati zgodbo iz narisanega.
Torej končali smo pri tem, da je moja luna na drogah. Sicer še vedno noben ni znal definirati na katerih, vendar so se definitivno vsi v en glas strinjali.
Mene pa je pobiralo od smeha. Luna, ki je tako zadeta, da misli da sveti.

Luna in zvezde. Prikupno.

Luna in zvezde. Zadeto.

Saj ni čudno, ko sem to risala zvečer, ravno po tistem, ko sem prišla domov iz Ikeje. Vsa naspidirana, navdušena in srečna. In potem sem tako odsotno to risala, da se je že meni malo mešalo med vlečenjem črt. Učinek pa je pravzaprav izpadel ravno tako.
Skratka...

Čeprav bi knjiga s takšnimi ilustracijami povzročala glavobole. Z močnimi črnimi linijami, ki tečejo v krogu. Žarečo zlato in dolgim strmenjem v oboje. Definitivno glavobole.

To je bilo to.
Dejansko bolj uživam v ilustriranju kot v projektih primarnega predmeta - načrtovanje vizualnih komunikacij in priročnik celostne grafične podobe.
Mislim, da bom kmalu začela sestavljati seznam želja za bližajoča se obdarovanja.
Dobre može bi poslala, kar v trgovino z ustvarjalnimi pripomočki.
Mislim, da rabim urediti zalogo še obstoječih listov. Skicirke bi. Želela bi si akvarele in tuše, oziroma mogoče te aqua akrile. Skratka seznam bi šel lahko v neskončnost.
In predvsem čas za ustvarjanje ter voljo.

Katy Perry - Wide Awake

Švedska velikanka s pohištvom

Kaj početi na dan, ko predavanja odpadejo?
Preprosto. Greš na izlet v Ikeo.

Zdi se mi, da je bil to peti izlet na Avstrijsko Koroško to leto. Joj. Super mi gre.
Skratka ja.
Zjutraj sem še packala in risala vse vrste lun za ilustracijo. Potem pa sem bila kar na enkrat v avtomobilu in se peljala proti Celovcu.
Prelimala sem popek in sem bila pripravljena za izlet.

Kaj vsi klanci čez Ljubelj, če te potem čaka najstrmejši, ko poskušaš zapeljati v garažno hišo.

Centri so že vsi okrašeni in oviti v božično vzdušje. Saj je res boljše kot oktobra, ampak še bolje bi bilo s tem začeti decembra, ker potem december res izgubi ves svoj čar.
Čeprav zadnje čase že prav uživam v tem vzdušju. Kljub temu, da nisva pripela ene izmed jelk na streho in jo odpeljala domov.

Hitro sva obredla vse trgovine. En krog. Na hitro pogledaš vso ponudbo in greš naprej.
Dejansko sem v takšnem stanju, da je moja omara precej polna in v resnici ne rabim nič novega.
Ampak, če bi mi kaj padlo v oči potem bi še morda še enkrat premislila o nakupu. Ampak razno živo zelenorumene oblekce mi ni prav nič padlo v oči.
Ampak malo se moraš sprehoditi naokoli med oblačili. Vsaj za občutek.
Saj je ena srajca končala v vrečki. Če ne drugega. Poleg tega pa je na listku bil kuponček za kavo in še eno sladico potem v Ikeji in je tudi to potrebno izkoristit.

Pa sva šla še v to švedsko velikanko s pohištvom.
Nekje na pol poti se mi je zdelo, da je moj navigacijski malenkost odpovedal, ampak sem si oddahnila, ko sem na koncu polja zagledala Ikeo. Nekako že nekaj časa nisem šla po tisti poti. No, samo tisti prvi izlet letos.

Kje začeti?
Ja s kosilom. In mesnimi kroglicami. Samo sladice niso imeli takšne kot ponavadi.
Mmmm. Dan je čisto popoln. V najlepši družbi.

Fejk svečke za romantično vzdušje na veliki sedežni, ki je bila sestavljena iz palet. Na levi božični sejem na desni pa velika jelka z darili spodaj. V ozadju božična glasba z Michaelom Bubléjem vmes.
Luštno. Važno, da sva zopet končala v takšnem vzdušju. To ne gre nikamor. Do pravega božiča je še kar nekaj.
Naredila sva krog po razstavnem delu. Končala na vsaki drugi sedežni. Prešnofala omarice. Se skrila na skriti terasi v eni izmed kuhinj. Se z višine vrgla na ogromno posteljo. In se komaj spravila dol.
Zaznala sem nekaj navdušenja, njegovega, nad določenimi elementi. In barvami. In postavitvami. Kar mi je izredno všeč. Torej izlet v Ikeo lahko označim za uspešnega.

Obožujem izlete.
Res.

Samo ne vem, če sem se že kdaj ponoči vozila nazaj iz Celovca?
Precej temno je bilo.

Prižgeš skype in se ustvarjali kotiček poveča še na drugo stran zaslona. Ena je risala zvezde in lune, druga pa je barvala celine na atlasu. Samo internet pri meni je zatajil vse skupaj.

Stornoway - I Saw You Blink

Recipročnost

Zastavljeno in dano nalogo sem vzela precej resno, ker sem se poglobila v Etruščane. V njihova dela, poslikave in kiparske skulpture. Ko sem ravno pri kiparstvu - danes Google krasi Rodinov Mislec. Luštno.
Skratka, ravnokar sem vso svojo pisalno energijo vrgla kar v kratek spis o tem, kako sem jaz dojela Etruščane na podlagi vsega, kar sem v zadnjih dneh zasledila o njih.
Pa sploh ne vem, kje sem našla še ta čas, da sem se tako spotoma spuščala še v take globine raziskave. No, saj ni tako hudo, kot je sedaj tu napisano. Ampak to je zgolj avtorska svoboda, hvala lepa.

Danes sem stala v prazni sobi. S pogledom na atrij. Na sosednje male hiške, ki so se držale skupaj.
Na čisto drugem koncu Ljubljane. Ki to nekako ni več. S Hoferjem v bližini. Niso kot gobe po dežju? Na vsakem vogalu je. Razen, ko ga rabiš.
Luštno. Simpatično. Všeč mi je.

Danes me že cel dan spremlja Pink. P!nk. Kakorkoli.
Povsod se sedaj predvaja njena pesem Try. Jaz imam na mojih predvajalnih napravah še vedno Blow Me Last Kiss. Potem pa sem se navdušila nad Just Give Me A Reason z novega albuma. Morda se še kakšna najde. Ob konstantnem poslušanju.

Besede mi ne gredo najbolje od rok. V tem smislu, da se ne spomnim primernih izrazov, ki se včasih vsujejo kar z neba, da še meni ni znan pomen. Ampak danes pa to tako ne gre ne od rok, ne od ust, da bom rekla, da ni moj dan.
Votiven in recipročnost sta današnja izraza. Prvič slišim oba. Za prvega sem izvedala, da pomeni nekaj v smislu z podarjenostjo in zaobljubo. Drugi pa citiram iz SSKJ-ja kot dejstvo, da je kaj povezano s čim enakim, ustreznim kot povračilom.
Vsak dan se naučimo kaj novega.

In potem sva prešnofala cel Rutar. Toliko, da sva prišla do sklepa, da skoraj nič ni dobilo oznake - všečno. Ampak vsaki sedežni garnituri sva lahko pripisala, kje bi jo našla. Vse od tiste pri mami, babici do družinskih, uradnih, pisarniških in podobno.
Ne razumem, zakaj so biserčki tako popularni pri omarah in zakaj ni nobene lepe posteljnine nikjer.
Kljukica za sahara briljant barvo ter za azzurro modro. Modro globino morja. Slovenski jezik ima pomankanje izrazov za barve, zato hitro pridem do sklepa, da jih na nek način niti ne znam definirati. In všeč so mi nedefinirane barve.

P!nk - Just Give Me A Reason

Ambient

Pa je še en vikend naokoli.
Izkupiček?
Tri igrani Catani. Ena zmaga.
Nekaj skeniranih risb in naloženih v virtualno skicirko.
Polit tuš po tleh.
Pogledan Ambient. Sejem pohištva na Gospodarskem razstavišču.
Začeta raziskava o Etruščanih.
In zdravljenje herpesa. Da se lahko spet lupčkam.
Čeprav je danes zjutraj počila ustnica in bi me kakšen vampir kar pojedel. Saj sem jaz za trenutek ali dva postala vampir sama sebi.

Jutranja zarja.

No, pa pojdimo malo bolj na dolgo. Če se nam ravno dan.
Sobota je spuščena mimo. Še sama ne vem kako sem jo preživela. Vem samo, da je bila ob koncu dneva omara pospravljena in nekaj za prihodnje dni na faksu postorjeno. In da sem sedela s knjigo v dnevni sobi in vneto študirala ter se poglabljala v določena dejstva, ko sem se hitro strinjala za eno družinsko igranje. Ali dva.
Pa je šla sobota mimo. Ob navijanju za naše hokejiste v zadnji tretjini. Jaz šele takrat postanem vnet navijač.

In potem je bila tu že nedelja. Ampak ob podaljšanem vikendu je to zgolj samo še en dodaten dan.
Postorila pa nisem kaj dosti več. Brala sem samo literaturo v angleščini in pogledala nekaj intervjujev pri Ellen, učinka pa ob koncu dneva ni nikakršnega.
Zgolj nekaj informacij o prihajajočem filmu Atlas oblakov znam podati. To je to, ko potegnem črto ob koncu dneva.

Bila sem pa še na sejmu Ambient. Na hitro sva skočila malo pogledati, ko je bil danes zadnji dan.
Je že pozabljeno. Dejansko nič ni bilo pretresljivega ali kar bi tako padlo v oči, da bi ti še vedno šlo po glavi. Čeprav lahko rečem, da je sejem v redu. Vendar se še vedno sprašujem komu je sploh namenjen?

To je to za ta teden in vikend. In od tu gremo naprej proti sredini novembra. Martinovali pa ravno nismo.

One Republic feat. Sara Bareilles - Come Home

Čarovnice iz Eastwicka

Polh. Pesek. Evkaliptus.
Čarovnice iz Eastwicka. Ravno pravšnji dan za mjuzikel.
Sem že omenila, da na nek način obožujem mjuzikle oziroma sem jim precej naklonjena. Ter da malo poskočim od veselja, ko prejmem novico, povabilo na predstavo v MGL.
No, če je bila to moja letošnja želja za rojstni dan, sem presrečna da se je izpolnila. Očitno vse te želje rabijo nekaj časa, da gredo skozi vse filtre in se potem izpolnijo. Ker to jesen se tako pridno izpolnjujejo. Samo to lahko rečem. Kar tako naprej.
Pa se vračam k predstavi. Vščena. Dobra. Zanimiva. Kolikor je dolga, je minila precej hitro. Kar naenkrat jo je bilo konec, čeprav so se nekateri deli precej vlekli. Predvsem s tisto zoprno županjo, ki se je kar naprej drla "Clayde!!".
Čeprav se poskušam spomniti, kje sem to zgodbo že videla oziroma slišala. Film mogoče?
Saj pravim - prepričljiva predstava, ampak ne bi jo šla pa gledati še enkrat. Kot sem šla Pomladno prebujenje.
Najboljši moment je bila tista scena, ko se v veličastnih oblekah dvignejo pod nebo. Prav zares je bilo graciozno videti. In najljubši lik - verjetno kar Sukie. Tanja Ribič pa je imela najbolj smešne pripombe.

Tako, da sedaj že gledam kdaj je na sporedu kakšen nov mjuzikel.
Čeprav je jutri Sugar. Mika me.

Najboljši moment včerajšnega dneva je bil, ko so nam skoraj istočasno zazvonili telefoni in nekaj sekund po tem se je lahko videlo samo naše nasmejene obraze.
Ravno sredi dela za predavanja naslednji dan, sem vse samo spustila iz rok in se posvetila čisto nepomembnim zadevam.
Posredovana nam je bila novica o odpadlem predavanju.
To pa je pomenilo, da je bil današnji petek predavanj prost in se je začel podaljšan vikend. Le v kakšnem primeru to ni dobro?
Sploh pa je bil to prvi v verigi sms-ov, ki sem jih prejemala med predavanji včeraj. Lučka telefona je ves čas utripala, da sem mislila da je že kaj narobe.

Nina Pušlar - Tina

Srčast herpes

Ne vem kako se zadnje čase dogaja, da preprosto zmanjka časa še za tole moje večerno pisanje. Presneta reč, ko se kar izmuzne.
V ponedeljek sem živce izgubljala na celostni grafični podobi za izmišljen hostel. Včeraj pa sem malo skicirala in se pripravljala na današnjo ilustracijo.
Ker na koncu me premaga zgolj utrujenost in potem samo padem v posteljo. Glava je pa tako polna in gromozanska, da rabi zgolj počitek in ne dodatnega brskanja po možganskih predelih, da se besede sestavljajo in povedi tvorijo.

Tale november bo bolj skormen z objavami. Ker tale november ni najbolj priljubljen mesec.
Minus točke je dobil še z obsežnimi poplavami širom po Sloveniji, ko smo vsi samo nemočno opazovali, kako voda hitro počisti z nami. Pravzaprav nanosi enormne količine blata in vsega, kar nosi tok. In kako mogočne postanejo reke in tudi vsi manjši potoki. Kakšni so potem posnetki po televiziji pri poročilih, ko samo držiš od samega šoka roko pred obrazom in se čudiš kaj se dogaja skoraj pred tvojim pragom.
Ampak žal, narava vrača udarec. In ni videti nič kaj popustljiva, kaj šele da bi se umirjala.

Zunaj je mraz. Razmere so čisto neprijazne. Predvsem včeraj so bile. Mislila sem že, da se nam obeta sodni dan, ko je ravno v trenutku, ko sem stopila iz stavbe fakultete začelo deževati. Bolj kot sem se bližala končnemu cilju, torej železniški postaji, bolj je deževalo. In ne samo to. Sodra je bila. Poleg tega pa se je bliskalo in grmelo. V določenem trenutku je zagrmelo tako močno, da so se skoraj tla zatresla in sem za trenutek obstala na mestu. Malo prestrašena.
Dežnik je kolikor toliko zdržal celotno pot. Dobro, da sem ga imela s seboj.
Skratka - precej vremensko nenaklonjeno je bilo.

Zanimivo je bilo danes na ilustraciji, kjer sem izvedela marsikatero interesantno informacijo. Nisem vedela, da so bili grški kipi v njihovem času pobarvani. Da je podoba o Grčiji pravzaprav podoba, ki jo je izrisal čas in je nekaj namišljenega. Da je vsa ta sčiščenost in umetelnost pravzaprav ena velika laž in v resnici kič.
Hvala času, da jih je naredil bolj spodobne.
Pa še nekaj je bilo takšnih drobnih znanj, ki jih noben ni delil z nami, ampak so nas učili suhoparna dejstva, ki nam ne koristijo kaj dosti.
Da imajo različni pojmi ali živa bitja v različnih kulturah čisto drugačen pomen. Da je vsa umetnost, ki jo vidimo dejansko umetnost narejena z bogate. Da je to edino kar se ohranja in da smo že od vedno določeni med tisti 1% ter ostalih 99.
Skratka precej zanimivih podatkov je šlo danes skozi.

Včeraj pa sva se po vseh stranskih ulicah mojega "preljubega" mesta zavlekla prav do Layerjeve hiše. Na sadni čaj v prijetnem ambientu. Intimen kotiček.

The Kooks - Bad Taste in My Mouth

Al bum in november

Malo veliko se je začelo dogajati tudi s tem novembrom, da me je zmanjkalo še za pisanje. Saj lahko opravljam z veliko stvarmi, ampak včasih pa preprosto ne gre z vsem. Sploh, če sem preveč zaposlena.

They don't know how long it takes.
Waiting for a love like this.
Every time we say goodbye.
I wish we had one more kiss.
I'll wait for you I promise you, I will.
(Jason Mraz Feat. Colbie Caillat - Lucky)

Jutro na morju.

Obisk pokopališča na prvi november je letos postalo hitrostno premikanje med grobovi, ljudmi in dežniki. Sveče smo prižigali brez vžigalnika in na sorodnike smo naleteli med premikanjem od enega konca pokopališča k drugemu.
Glede na to, da sem od pokojnih poznala zgolj dva pa še to sem bila precej majhna, nekako ni veliko spominov, ki bi se pripodili skozi misli, ampak ostane zgolj preračunavanje letnic in ugotavljanje starosti in starostnih razlik. Ne vem zakaj vsako leto znova računamo to. In ko mojega brata tako razganja, da ni za nikamor. Jaz pa sem imela šalo dneva. O četrtkih v Mercatorju, upokojencih in dnevu spomina na mrtve.
Morda res ni bil dan za humor, ampak nekako se ti že malo blede, ko postopaš med vsemi nagrobniki in poskušaš pretvoriti energijo, ki vlada na pokopališču.

Malo raztegnjen vikend je bil prava izbira za nekaj dni preživetih na morju. Končala sva na slovenski obali. Ravno prav se je tudi vreme umestilo z malo jasnine in brez dežja med padlim in napovedanim dežjem.
Kar pa se tiče opazovanja zunanjih dogodkov se je opazilo tudi, da je morje precej naraslo. Tako precej. Ob promenadi v Portorožu je gladina segala do betonskih sprehajalnih poti. Ko sva se vračala je poplavilo vse okoli tistega mostička, ki vodi na parkirišče ob marini.
Če sva šla prvi večer na ribe ob kozarcu vina, sva naslednjega pekla toaste. Skratka bilo je čudovito. Pravi oddih.
Smejala sva se, ko sva gledala najnovejši del The Big Bang Theory. Zganjala sva romantiko, ko sem z največjim veseljem zopet gledala The Notebook. Lahko povem, da sva ga morala pogledati v dveh delih in sem dobila čisto novo perspektivo ob vnovičnem ogledu. Dejansko.
Potem pa sva se zopet zapletla v času in časovnih potovanjih z Ženo popotnika v času.
Malo sem se širokoustila. Malo sva se lagala, en bolj kot drug. Ampak važno, da nama je bilo luštno.

Roger Sanchez - Another Chance