Nov žar in piknik

Vse skupaj se je sicer precej dobro izteklo, ampak z bratom sva imela luknjo v komunikaciji. Jaz sem mu že na začetku tedna povedala, da me za vikend ne bo doma in naj on poskrbi za psa. Ampak ne, on se je zmenil s kolegi, da gredo na vikend za vikend. In kdo je sedaj tu kriv? Kdo bi moral odpovedati svoje plane?

Ni bilo ravno potepanje. Ampak nisem bila doma doma, bila sem tam kjer sem skoraj doma.
Včasih je dovolj, če se spraviva na kavč, vsak s svojo elektronsko napravo in nažigava Fun Run. Saj so tudi takšni trenutki potrebni.
So pa naju čakali nakupi naslednji dan. Kaj ti bo poletje in atrij, če nimaš žara. In ležalnikov.
Ampak, ko je šlo popoldne mimo, so bili tudi žar, ležalniki in hrana v prtljažniku avtomobila.

Naredila sva nekaj kilometrov gori in doli, ker sva želela najti najbolj ugodno ponudbo. Pa se je na koncu izkazalo, da je čisto vseeno, ker niti Lesnina ne ponuja ravno tistega kar oglašuje. In še posebej sem si pogledala katere stvari so izvzete iz ponudbe, pa to ni kaj dosti zaleglo, ker me je teta pri žarih potem takoj zatrla. Ampak žar se je izkazal za zelo dobrega in praktičnega.

Šele, ko sem postavila ležalnike na zelenico in se zleknila na njih, je prišel tisti občutek domačnosti. Ter z druge strani tudi občutek poletja. Na žaru pa so se pekli čevapčiči, ki so ga krstili. In s kakšnim veseljem sva jih zmazala.
In ko imaš enkrat žar, lahko vse povabiš. Lahko bi rekli, da dobesedno vse, saj sva prejšnji dan ugotavljala kdo bi imel čas, naslednji dan sva ugotovila, da ga imajo pravzaprav vsi in, da se je vsega skupaj nabralo 9 ljudi. In kuža, ki je tudi prišel na obisk.
Skratka toliko, da je bilo potrebno narediti dva obhoda do trgovine, ker sva se uštela pri količini in dejstvu koliko časa so trgovine odprte.

Še preden sem bila v pomoč, gostiteljica, sem imela še opravek v centru.
Po dolgem času sem spet srečala Claire. Oziroma sva jo srečali, ker se je na hitro oglasila v Ljubljani preden jo je pot zanesla naprej po Evropi in nazaj domov.
In vse skupaj je bilo, kot da leta sploh ne bi tekla mimo. Kot, da je bilo samo krajše obdobje odsotnosti. Pa naj bo to dobro ali pa slabo, ko imamo vsa socialna omrežja, da smo kolikor toliko na tekočem. Ampak smo razpravljale - vsaka o tem, kaj vse se je dogajalo med časom, ko se nismo videli. Pa vendar se je tako domače pogovarjati in smejati z njo.

Vrnila sem se nazaj in malo sem zamujala na lasten piknik, ki sva ga gostila. Vmes so bili še neodgovorjeni klici, ampak so očitno uspeli vse urediti brez mene.
Vsi povabljeni so prišli. Žar se je zapekel in debata je stekla. Za zabavo pa smo imeli še Inča, ki je radovedno hodil od enega do drugega. Ko se je začel nogomet, se je zanimanje moškega dela preselilo pred televizijo in so kot sardele zasedli sedežno.
Dekleta pa smo imele svoje debate zunaj. In notri ob sladoledu, ki so ga vsi tako hitro uspeli zmazat. In ko je bilo vsega skupaj konec se je začel turnir v balinanju.
In na koncu so na vrsto prišle še politične debate. In potem sem letela domov, da bi razveselila svojega Rona, ki je ves ta čas potrpežljivo čakal. Repek je noro migal, ko me je videl. In to pove vse.

Gibonni - Oprosti

Zadnji izpit in skok na morje

Sreda, še tista tam nekje v sredini junija, poteka tako, da moram biti zjutraj, čisto prezgodaj zjutraj, že budna, da lahko svetim s fotoaparatom naokoli.
Če je kdo že slišal za BNI, lahko rečem, da sem tu skakala naokoli. No, v resnici sem se bolj potihem in neopazno potikala. Imeli so dan za obiskovalce in jaz sem bila ravno pri roki, da sem malo pofotografirala vse. Pa še naslednji teden sem bila zamenjava in sem se tako predhodno spoznala z vsemi. In pa opazovala kako je potekalo.
Nisem si ustvarila kakšnega posebnega mnenja.

Razen, da sem samo najnujnejše sprintala. Nekaj skupaj spravila in brala. Brala in brala.
Imela sem nekaj dni za požreti še preostale tri knjige. Izpitno gradivo.
Dejansko sem za zadnji izpit morala predelati toliko knjig, kot sem jih v preostalih treh letih skupaj.
Imela sem rok, ne samo do izpita ampak tudi do sobote, ker bi me potem čakala zamudnina v knjižnici in to pri meni preprosto ne gre. Čeprav bom trikrat podaljšala, ne bom zamudila roka. Razen, če se zgodi res kaj čudnega.

Gradivo za še zadnji izpit.

No, v glavnem. Požrla sem knjige. Tista od Junga se mi je zdela še najbolj zanimiva. O sanjah. O podobah v sanjah in njenih simbolih. Ostale pa niti ne tako. Teorija od Butine je bila preprosto neprebavljiva. Sprehodi z Ecom so še nekako šli, ampak je problem, ko ne poznaš knjige o kateri cel čas govori. Potem pa je bila še tista v angleščini o kateri niti ne vem zakaj se je šlo. Resno.
No, starša sta šla na morje. In potem smo se mi štirje naselili v hiši. Z vso računalniško opremo vred.
Bujenje sredi noči. Rojstni dan od brata. Pečenka za kosilo. Še moj se je oglasil in je bilo veselje.

V ponedeljke sem skočila na izpit vmes. In se potem vrnila, da sem delala družbo. Vsak dan smo imeli drugačen razpored spanja po sobah. Ko imaš kar nekaj možnosti, se lahko igraš. Ampak vedno se je zgodilo, da sem končala na kavču, ko sta bila še pozno v noč na računalniku. Potem pa smo se prestavljali sem ter tja.
Smešen občutek, ko odgovoriš vprašanja za zadnji izpit, predložiš mapo in potem nasmejan odideš iz učilnice. Pogovor o knjigah je tekel tako, da smo povedali svoje, ampak je ona potem vse skritizirala, nam povedala, da nimajo pojma in smo samo debelo gledali. Ampak konec dober, vse dobro, saj smo vsi naredili.

V torek sva skočila na morje. Jaz sem pred tem skočila še na sestanek. Ki naj bi sicer bil v sredo, ampak ker je bil naslednji dan praznik, so ga predstavili, čeprav ga teoretično niti ne bi smeli. Povedala sem svoje. Pobrala listke. In po zajtrku kjer smo se zaklepetali o hišnih ljubljenčkih in paličnjakih, skočila hitro domov, da sva potem krenila na morje. Pobrala sva še njegovega kolega. Seveda smo imeli kot običajno polno težav s ključi, zanimivo, da se to niti ni zgodilo prvič in ne zadnjič. Ko so bile dvojne težave s ključi rešene, je bila naša destinacija Poreč. Natančneje Zelena laguna in Skilift.

Poletna sezona turnirjev.

Zasedli smo strateški položaj. Kavica za fante za ogrevanje pred vožnjo. No, ne samo kavica, kar cela nenavadna kombinacija. Še nazdravili smo. Na uspehe vseh.
In je bil en super, sončen dan. Uradno smo otvorili tudi sezono ročnega nogometa. Predvsem zato, ker mi je uspelo tudi zmagati. Trikrat zapored. Vem, uspeh, vem.
In je šel dan mimo. In ob koncu dneva se je tudi prilegla rižota z morskimi sadeži, ki sem jo čakala cel dan. Sicer sem morda naredila napako, da sem jedla ravno pred potjo, ker mi je bilo celo pot potem slabo. Zame ni ravno dobro, če sedim zadaj. Je pa res, da sem čez različne faze poti sedela na skoraj vseh sedežih. Še na voznikovega sem se usedla, ko sva ga odložila, ker nisem mogla več. In mi je precej lažje, če se koncentriram na vožnjo, da potem slabost oblaži ali pa mine.

Naslednji dan je bil dan državnosti. Nekaj takšnega, ko so trgovine zaprte. Ko vsi hočejo na morje, vendar je bilo vreme obupno. Je dan, ko se lahko začne vse bolj počasi. In luštno. Ko sprehodim psa, se vrnem nazaj v posteljo. Da je luštno. Vsaj dokler ne pride trenutek, ko neseva vse ekrane v avto in vidim, kako je spet šel.

Mene pa je do vikenda še čakalo delo in potem sem se lahko šla potepat.

George Ezra - Budapest

Šest let

Kako hitro gredo leta naokoli ugotoviš tudi, ko sešteješ leta, odkar KONOČZASPI blog obstaja.
Šest, šest sem jih že naštela. Waaaw.

Šest let osebnoizpovednih pripovedovanj s komično noto. Šest let zabeleženih spominov. Takšnih za katere upam, da so se s pisano besedo še bolj vtisnili v spomin, pa vendar se lahko k njim kadarkoli vrnem.
Torej šest let sanjarjenj in preštetih utrinkov, ki so prinesli marsikaj lepega.

In od tu grem samo še naprej.

Tyler Ward & Lindsey Stirling & Peter Hollens - Fields Of Gold

Gledališče in kino, plan A in plan B

Po tolikem času morja pa potem že moraš kaj koristnega narediti, ker te tako ali pa tako vsi že rabijo.
A poznate tisti občutek, ko se nekaj da printati in preprosto nek element manjka. No, jaz ga. Definitivno ga poznam. Še sedaj mi ni jasno, zakaj je to nastalo. Ne glede na to koliko sem se trudila. Ampak imela sem malo sreče, da je bil drug podoben element takšen, ki se je prikazal po tisku in sem potem tistega prilagodila, preoblikovala in konec dober, vse je bilo natisnjeno.
Po takšnih zapletih si potem kar oddahneš.

Sem pa spotoma izdelovala podlage za miške. Tako, "za zabavo", za vmes. Eno je bilo za prijatelja za rojstni dan, drugo pa za fanta. Ampak obe sta super izpadli. Res. Sploh glede na to, da sem jih izvedla od oblikovanja, priprave do izvedbe. No, vsaj eno čisto celo.

Čudovito.

In potem sem se že znašla v Ljubljani. Da smo klepetali ob kanapejčkih in cheesecake torti z jagodami. Imeli smo tudi nekaj opraviti z trajektom, ki je bil najbolj zanimiva uganka. Oziroma povabilo v obliki uganke, predvsem, ko pošiljatelja nimaš shranjenega. Druga zabava pa je bila žoga iz nogometnega prvenstva, ki smo si jo podajali naokoli medtem, ko se je gledal nogomet.
In tako je šel večer mimo in sem pripeljala domov.

In potem pridejo dnevi, ko preprosto ne moreš iz postelje. Dan gre mimo, ampak je vseeno, ker imaš ob sebi najboljšo družbo, kar si jo lahko zamisliš. Te trenutki ti pričarajo nasmeh na obraz. To so trenutki, ki bi jih še malo raztegnil. In potem pride še en tak dan. Ker veš, da ti je luštno. Da se po jutru dan pozna. Ampak veš, da se moraš vrniti.

Čez dan delo. Zvečer gledališče. Kaj bi lepšega.
Za rojstni dan me je peljal na predstavo. Samba Lantana. Ker sem si tako zaželela, ker imam rada gledališče in sem želela ujeti še zadnjo predstavo v sezoni. In nama je uspelo. Dobiti karte in iti.
Predstava je zanimiva. Način kako ga igrajo, ko dobivaš preveč informacij naenkrat. Ko se zgodbe podvajajo in prepletajo. S kančki sambe. Z veliko drame in še več, ko pride drugi del po pavzi. Ampak prvi je bil boljši. In Cavazza je prekosil vse ostale. Za stopnjo ali dve.
Potem pa je padel še sladoled v Cacau. Ni ga čez njihov sladoled. Predvsem, če vsebuje čokolado in gozdne jagode. Pa še vanilijo za povrhu, da izpade kot Planica. Toliko sladoleda že dolgo nisem pojedla, ker me je zavedel in mi zatrdil, da mi bo pomagal. Pa ni bilo kaj dosti od te pomoči. Ampak tistega sladoleda bi bilo škoda pustiti in sem ga zmazala.
In to romantično vzdušje ob svečkah, ob Ljubljanici. Ob sladoledu. Ob tem, da me je ravno peljal v gledališče. Čudovit večer, kaj naj sploh rečem drugega.

Prečudovit večer.

Naslednji dan je šlo v precej podobnem ritmu. Delo čez dan. Zvečer pa kino.
Ampak to samo zato, ker sem vztrajala, da hočem biti poleg, ko bo izbiral okvir, ki mu bo ostril pogled na svet. Pa sva potem sklenila tak kompromis, da ne bom samo zato hodila v Ljubljano, ampak jaz bi tudi samo za to prišla, da sva šla še v kino. Ker je bil to najin plan B, če ne bi dobila kart v gledališču. Pa so bile. In plan B je nastal plan A naslednji dan.
Angelino Jolie v 3D sva gledala. V filmu Maleficent. V tistem, ki govori drugo plat Trnuljčice. V tistem, ki je kombinacije fantazije, akcije in Disneyjevega filma. Ampak meni se je zdel film čisto dober. Edino Elle Fanning ne doseže svoje sestre. Tako umetno zaigrana je. In ta njen nadležen nasmeh. Ampak saj ima potem človek Angelino in je vse že bolje. In ko prideš ven iz kina samo sanjaš kako bi bilo imeti krila.

Jason Mraz feat. Colbie Caillat - Lucky

Po enem tednu morja je sledil še drug teden morja

Po enem tednu morja je sledil še drug teden morja. Oziroma še enkrat počitnikovanje za štiri dni.
Tokrat je bil na sporedu izlet s kolegicami iz faksa. Malo absolventski.
Na zadnjih predavanjih smo se zelo hitro in spontano odločile, da se ob koncu še enkrat skupaj odpravimo nekam. In naša destinacija je bil otok Pag.

Ko se pet punc spravi na morje, to pomeni avto poln prtljage in pričakovanja.
Do Paga ni tako daleč, blizu pa spet ne. Ampak saj je šlo. Vmes smo imele postanek tam, kjer se magistrala spusti ob morje. Novi Vinodolski.
Fino je, ko se kar tako ustaviš, ni nič preveč planiranega, ampak greš po občutku.
Sicer nas je ta občutek stal toliko, da smo videle trajekt, kako je odpeljal ravno, ko smo kupile karte zanj. Za tisto dobro minuto smo bile prepozno. Šment.
Saj je minil čas skupaj s sladoledom.

Kje bi rekli, da se potepam?

Prvi na trajekt. Prvi s trajekta. Tudi to ima svoje prednosti. Dokupovanje hrane, ki bi morala biti na hladnem, pa nismo vzele skrinje.
S ceste se zavije na neko stransko pot, ki vodi do makedama. Po tem makedamu pa slabih petnajst minut do hiše, ki ima čudovit pogled. Nekaj časa smo samo strmele. Upravičeno.

Odnesi stvari. Vklopi hladilnik. Razpakiraj. Obleci se v kopalke in zasedi plažo.
Plaža pa po stopnicah. Zasebna. Čudovita. S kristalno čistim morjem. Raj.

In tako se je nadaljevalo v naslednjih dneh. Popoln odklop. No, skoraj. Z izjemo knjig za zadnji izpit.
Ko je ena začela in povzročila malo slabe vesti ostalim, smo kmalu imele v rokah izpitno gradivo in brale na plaži. Če že moraš nekje brati, a ni lepše, da ko zapreš knjigo ozreš čudovit razgled. Popravi vse skupaj. Sploh, če se med vrsticami pomikaš po precej neberljivi knjigi.

Čakajoč na sonce.

Po tem, ko sem že preživela nekaj dni na morju, en teden prej, ga nisem videla od blizu, kopala se še nisem. Tukaj pa se je skupaj z vročinskim valom še kako prilegla hladna morska voda. In ko je tako mamljiva, je še posebej fino. Drugače me precej odbije, ko vidim polno naplavljenih klobučarjev na plaži. Tako je bilo v Valkaneli. In potem se ji niti približala nisem. Tukaj na Pagu, pa čisto druga zgodba.

Če prvi večer nismo nobenega taksista uspele prepričati, da nas pride iskat bogu za hrbtom, smo naslednji dan usodo vzele v svoje roke in se same odpeljale na potep. Do Paga, ki smo ga sicer lahko opazovala čez morje, predvsem ko so se zvečer prižgale luči, ga je bilo moč še dodatno opaziti. Iz Paga pa proti Zrčam.
V eno smer smo čakale čredi ovac, da sta se nam umaknili z makedamske poti. V drugo smer pa sem zvesto ustavljala žabam, ki so sredi noči skakale naokoli. Pet žab sem čakal, da so priskakljale iz ene na drugo stran. In to vsako posebej, vsako na drugem odseku.

Mesto Pag je bilo precej prazno. V Zrčah so bili samo Nemci. Izgledalo je bolj, kot da so bili na maturancu ali nekem organiziranem izletu. In poleg njih smo bile edine. Nič še ni dogajalo tam. Samo mali Nemci.

Zato smo imele naslednji dan na naši privatni plaži tudi privatni beach party. Pijača, glasba in dobra družba. Pa veliko fotografiranja. Res veliko.

Ko pade mrak, se zasveti.

Naslednji dan se je vse bleščalo. Razen zaprašenega avtomobila. Pospravile smo. Pustile zahvalno sporočilo in odrinile na pot. Seveda smo v čas štarta zavzele tudi vse zamude, ampak ni bilo nobene tako, da smo zopet čakale trajekt. Ampak saj hitro mine.
In ovinkaste poti so izginjale za nami pred nami pa se je kazalo nevihtno nebo. Še predno smo se zapeljale v to ozračje, smo se ustavile v mestu Sinj. Na sladoled. Ampak ga ni bilo nikjer, da smo morale prav do Mercatorja. In nazaj na pot.
Kjer so nas čakale kratke plohe. Mokra cesta. Ovinki in veliko prepevanja.

Za okrepčilo pa pica tam na letališču preden se zavije na avtocesto pri Postojni. Tako hitro še nikoli nisem dobila pice. In je izginila. Še hitreje.
V Ljubljani smo bile en dva tri in potem, ko sem oddala vsako, sem doma čutila, kako je utrujenost prišla s tem, ko se je spustil mrak. Samo še v posteljo sem padla.

Danijela Martinović - Što sam ja, što si ti

Rojstni dan na morju

V zadnjih dveh tednih sem videla toliko morja, kot ga že dolgo nisem, pa še niti sezona ni.
Pa nisem ravno morski tip, ali nekdo, ki bi se odlično počutil v morju ali na soncu. Ravno nasprotno.
V morje se grem namočit ravno toliko, da se ohladim in se potem zavlečem v senco. Kadarkoli se pojavim na soncu moram imeti na sebi plast kreme s faktorjem 50, če ne je hudič.
Ampak ja, saj je luštno na morju. Neskončnost ležanja, uživanja in poslušanja morja. Tišine, spokojnosti in čudovitega razgleda.
Pa je tudi tega enkrat dovolj.

Takole v nov dan.

Nekako sem postala čez ta letnik tak deloholik, da niti lenariti ne morem v miru. Se počutim popolnoma nekoristno in s slabo vestjo, ki se še potencira s sporočili na facebooku. Rabim nekaj početi, da se počutim koristno.
Dobro je bilo, da sem imela knjige za brat, da sem vsaj to lahko počela.

Je pa bilo luštno biti za rojstni dan na morju. Do sedaj se mi zdi, da sem bila vedno doma. Saj je bila v tem času ponavadi še šola in ni bilo priložnosti za takšen potep.

Nova sezona.

Ponedeljek je bil namenjen, da se čisto "v izi" odpraviva na morsko obalo.
Še pred tem, sva imela en postanek v Kopru. Malo po trgovinah naokoli. In na koncu sem imela novo oblekico za rojstni dan. No, kar dve.
Iz morja se je vila takšna kolona vozil, da sem samo gledala. Vse od Kopra do avtoceste na Hrvaškem. Ne bi si želela biti na njihovem mestu. Takole voziti nazaj domov. Počasi in mučno.

Med večerjo.

Otvorila se je sezona wake-anja in vejtanja. Tokrat sem imela družbo.
Fanta na vodi, dekleti pa sva bili na plaži. S poležavanjem, z branjem in balinčanjem. Vsega po malo. In tako se je pletlo še preostale dni. Luštno.
Poleg vsega pa smo tudi dobro jedli. Rižoto z morskimi sadeži v Korti.
In ker so cel teden vsi sanjali o tatarskem biftku iz Trošta, nas je tudi to čakalo preden smo jo mahnili nazaj proti domu. Biftek, orada in torta z mascarpone kremo in gozdnimi sadeži. Vsega je zmanjkalo. So z razlogom vsi hvalili. Pa tu dodamo še razgled na zahajajoče sonce in smo zmagali.

Skleda jagod, pest gozdnih pa še dve malini za povrh.

Doma smo potem malo zapekli, da smo proslavili moj rojstni dan, ko sem se potepala na morju. Luštno.
Pa še čokoladna pita z jagodami iz vrta, ki je bila za prste obliznit. Dobesedno, saj se ni še čisto do konca strdila, ko sem imela malo premalo časa. Razen tega ji ni manjkalo nič.

Točno tiste iz vrta na čokoladni piti.

Dobila pa sem zanimivo darilo za katerega komaj čakam, da ga izkoristim in potem poročam o dogodivščini. Mislim, da bo en tak zelo prisrčen piknik.
Toliko zaenkrat.

Parra for Cuva ft. Anna Naklab - Wicked Games (Original Mix)

DM tek in konec z Insanity

A je res že junij? Tako zares?
Saj sem zadnjič dala skozi zadnja predavanja, čakata me še dva izpita tekom tega mesca in potem diploma, ampak kljub temu komaj verjamem, da je šlo že pol leta mimo. Pa še številka se mi v prihodnjih dneh poveča za eno več.
Sicer bo šel pa tudi ta mesec še bolj hitro mimo kot vsi prejšnji. Verjetno zaradi tega, ker se zdi, kot da je vsakega mesca manj in ko enkrat pride december smo v naslednjem koraku že spet v juniju.
Menim, da nisem edina, kateri čas tako hitro beži.

Ker zadnji dnevi so šli mimo, ko smo bili pridni in zaključevali naročila. Tako zelo, da noben niti ni imel časa, da bi kuhal kosilo. In potem smo jedli hrenovke. In hodili po koščke čokolade, ko je zmanjkalo energije. Ob koncu dneva se je najbolj prilegel tuš in odsotnost računalnika. Presedlala sem na knjige.
Predvsem takšne, ki niso kaj dosti zanimive, ampak obvezno branje. Nekaj o likovni teoriji, nekaj o slikarskem mišljenju. Skratka, nekaj za izpit.

Pavza po 6h urah sejma.

Zgodilo se je to, da sem šla prejšnji teden v Nemčijo na strokovni izlet. Če komu kaj pove, sem šla na sejem FESPA Digital v München.
Zanimivo, da to sploh ni tako lahkotna stvar, kot bi se morda slišalo. V prvem dnevu z očetom nisva uspela pogledati celega sejma, ker sva se zadržala ne eni izmed stojnic precej dolgo in sem v naslednjem trenutku že kazala na uro, da nama zmanjkuje časa, ker naju bo avtobus čakal.
Ob koncu dneva sem bila tako vesela tiste postelje. In zanimivo smo bili nastanjeni v hotelu Motel One, ker v tej verigi že bila, ko sva šla s fantom na koncert na Dunaju.
Spoznala sem tudi kakšen napor je preklapljati med jeziki - v smislu prevajanja. Drug dan sem zato začela malo manj optimistično, ker sem imela občutek, da sploh ne bom zmogla več. Ampak nekaj sem še iz sebe spravila in v naslednjem trenutku, sva zamujala na avtobus. Ups. Ampak saj naju niso dolgo čakali, so pa na srečo še bili tam. In vožnja do doma. Pestra vožnja do doma, ko imaš na avtobusu Štajerce, ki zabavajo cel avtobus in vodiča, ki stresa šale iz rokava med strokovnim delom.

Ravnokar z domačega vrta.

Veselila sem se že cele posode domačih jagod. Tudi gozdnih med njimi. Mislim, da počasi zmagujemo boj nad polži. Sedaj so naše orožje bezgovi listi in cvetovi. In jagode so skoraj nepogrižene.
Ampak jagode so takšne, da bi se jih lahko vikalo, sijoče, dišeče in sladke. Ni jih čez domače jagode.

Prejšnjo nedeljo sem dosegala svoj cilj in zaključila z vadbo Insanity. Presenečena sama nad seboj. Iz nič na polno. Ampak šlo je iz dneva v dan in potem sta bila tudi dva mesca naokoli. Zdi se mi, kot da nekaj pa je le bilo iz tega. Lahko posežem tudi po eni številki manj.
Predvsem pa je bilo vse skupaj tudi zagon, da sem se letos zopet udeležila DM teka.

Končano, dva meseca Insanity.

In sem ga pretekla. Včeraj.
Tekli sva na 5 kilometrov in v družbi je lažje teči.
Dejansko sem šla pred tem enkrat teči, toliko da sem ugotovila, da bo šlo. No, saj je šlo. Po ravnem. V hrib smo malo hodili. Ampak saj se niti ni dalo teči, tudi če bi želel.
Ampak največje presenečenje je bilo to, da smo tekli na Rožnik. Čisto na Rožnik. Od tam pa je šlo na srečo samo še navzdol. In čeprav smo pretekli tablo z napisom 5km, je bilo še nekaj do cilja. In ko enkrat zaslišiš Čuke, veš da si tam. In samo še ciljna ravnina navzdol in veš, da si zopet presegla samo sebe.
DM tek je eno tako fino druženje. Včasih ugotoviš, da je tek čisto tako za zraven, slučajno.
Je ena velika zabava, polno energije, polno poplesavanja in prepevanja. Na štartu smo prav zvesto s Čuki prepevali in poplesavali, ko so vsako skupino pospremili na pot. Mi smo prišli na vrsto dvajset minut po uradnem štartu. Toliko žensk v modrih majčkah je bilo tam. Kul je bilo.

Ljubljana po dolgem času, z razgledom.

Oh, Ljubljana. Čudovita v sončnih dneh. Z gospodično Melisso, ki se vsako leto vrača ob tem času za dober mesec in pol ter gospodično Ireno, ki se pridno potepa po svetu, smo imele zanimivo izkušnjo na Nebotičniku. Morda ste že slišali, da naj bi imeli tam dober sladoled, in smo to dejstvo želele preveriti iz prve roke. In tu je nastala komplikacija. Ko imaš na voljo pet okusov, se zazdi, da si še bolj v dilemi kot, če bi jih imel dvajset. Skratka med njimi smo izbrale vanilijo, melono in mandelj. Prinese vanilijo, mandelj in štrudelj. Ga opomnimo, da to ravno ni naše naročilo. Torej vzame mandelj in štrudelj, jaz sem se svoje vanilije lotila. Nekako je pri tem prišlo do zmede, ker sta bila sladoleda ravno obratno razporejena in je odnesel oba. Prinese melono in pove, da nima več mandlja. Nam nič jasno in na koncu potem prinese hruško.
Na koncu se je končalo tako, da smo vse njihove okus sprobale, povzročile zmedo, a vseeno do konca zmazale sladolede, ker so bili res odlični. Izjemno izraziti okusi, ker so bili sladoledi domači.

Modre majčke na startu.

Potem je bilo veliko narejenega in pretečenih pet kilometrov in danes smo že pri koncu tedna. Saj pravim, da se stvari tako hitro obračajo naokoli.
Danes sem si dala duška in Nino Pušlar na glas in sem bila pridna zraven. Tako, da se sedaj vse sveti.

Nina Pušlar - Sva super par