Šefov šmorn

Nedelja.
Sprejela sva povabilo na kosilo pri mami in atu. Ker od tam izviral original pražen krompir v naši družini in želela sem, da tudi on poskusi to specialiteto. Kar pa je po drugi strani pomenilo, da bo potrebno bolj zgodaj vstati kot sva vstajala v prejšnjih dneh. Ker ob dveh sva morala biti že v Kranju.
Jaz sem sicer imela sanje, ko sem pogledala na telefon in videla, da je nekaj do sedmih pa sem si rekla, da je še prezgodaj. Ampak v naslednjem trenutku sem že zares gledala na uro pa je bila malo do devetih. Zame je bil skrajni čas, da vstanem, saj je bilo še nekaj za postorit. Pa potem trening pa kakšna serija vmes, potem pa sva se že podila po avtocesti. En za drugim. Ker očitno ne znava več iti samo z enim avtomobilom. Saj se je on vrnil nazaj domov, jaz pa sem tudi imela konec "dopusta".
In so naju že vsi čakali, pa sploh še dve ni bila. Skupaj z nedeljo pride tudi goveja juha. In človek se temu preprosto ne more upreti. Za tem pa so prišli polni krožniki dobrot. In je šlo v slast.
Pražen krompir pa riž za prilogo. Potem pa pohano meso, pečenka in goveje meso pa zdi se mi, da je bilo še eno in nekaj z gobami. Ampak čez krompir ga pa ni. Jaz se s svojim zelo trudim. Vendar so tu še leta izkušenj.

Šefov šmorn po nedeljskem kosilu.

Ups enka je največja atrakcija, ki nasmeje celo družino. Predvsem v zadnjem času. Kar zagrabili smo za to igro in jo težko spustimo z rok. Tokrat smo imeli za šestega igralca še ata. In smo se smejali. Malo manj, ko vsakič, ko sem štela, ampak smo se pa smejali, prehitevali in prerivali.
Ampak smo tako "padli notr", da smo z veseljem pojedli dve porciji šefovega šmorna z enega krožnika. Zmanjkalo ga je v trenutku, ampak res v trenutku.
Midva sva šla vsak po svoje in pri nas smo se namestili na kavč, vse dokler ni bila ura ravno dovolj za spat.

Ponedeljek.
Že v nedeljo sem se vrnila domov z dopusta, da sem potem začela nov teden, pridna.
Prišla so nova naročila. Nove stranke in novi podvigi. Ena izmed agencij s katero sodelujemo, je od moje profesorice na faksu. Zanimivo.
In gre dan mimo, čeprav se je pozno začel, ker nisem mogla vstati iz postelje.
Po dolgem, dolgem času sem se po kosilu zopet spravila na sprehod, skupaj z našim Ronom. Že dolgo nisem šla z njim naokoli. Pa sva šla, po sončku, po klancih dol in gor ter naokoli.
Pred večerjo pride trening, ker pred kosilom preprosto zmanjka časa. Še zadnji teden prvega dela.
Nove serije se začenjajo v teh dneh in ena ali dve sta prav dobrodošli pred spanjem.

Lep dan za sprehod.

Torek.
Pa se bo september danes končal.
Delavno. Pridno. Do kosila in naprej.
Planerček sem začela prenavljati, da bo pripravljen za to leto. Notranjost ostaja skoraj enaka. Naslovnice bodo nove.
Vsa naročila ter vprašanja: info@konoczaspi.si
Moje trebušne mišice zadnje čase trpijo kot še nikoli, vsaj čutim jih.

Meghan Trainor - All About That Bass

Praznovanje na kvadrat

Četrtek.
Ta dan je bil najin. Oziroma njegov.
Jaz sem zjutraj vse uredila, da je ob njegovem prihodu stal puding s svečko na mizi. Pa ga je nasmejalo. Vendar je ta puding izginil šele kasneje v dnevu.
Na vrsto je prišel klasični trening, ker je prejšnji dan zmanjkalo časa, sva se ta dan malo bolj zagnala. Jaz kar malo preveč, ker sem odšla po njem v kopalnico malce slabotna. Nekje vmes se je kar malo meglilo, ampak po nekaj minutah ležanja, sploh nisem več veela za to in sem šla naprej z dnevom.
Opravek ali dva. Jaz sem imela tistega, ki je zahteval, da prevzamem razvite fotografije. Sedaj te, ki so bile moje. Ampak na mojo žalost je bilo razvitih samo polovico. Vse tiste, ki sem jih želela in hotela videti, očitno nikoli niso bile narejene, ker je film prazen. Verjetno se je snel ali narobe navijal. Nekaj je bilo. Ampak kakšno razočaranje ostane, ko vidiš, da si vse izgubil. Preveč sem se veselila zadnjih posnetkov. Sedaj pa imam… oziroma nimam.
Potem sva se popoldne potikala po Big Bangu in Harvey Normanu. Enkrat tu, drugič tam. Znašla sva se nekje med mali gospodinjskimi aparati in slušalkami. Pa še igrice sva iskala. In ko sva imela vse zloženo v avtu, se je zbudila lakota. In dobro, da je bil Argentino blizu in to špansko vzdušje. Prav luštno je tam, kar se vzdušja tiče. Biftek je še vedno boljši pri Troštu na morju, ampak pri tem je vedno dilema, ali uživati v njem dokler ga ne zmanjka, ali ga pojesti ravno toliko, da bo glavna jed še bolj teknila. Midva sva se nagibala k drugemu. Ker je bila glavna jed boljša. Jaz nisem prevelika ljubiteljica rdečega mesa, samo v majhnih količinah, precej majhnih količinah, tako da mi je šel puran veliko bolj v slast s španskim krompirčkom. Ampak je bil tudi steak dober. Vsaj tisti košček, ki sem ga poizkusila. Ne bi pa celega pojedla. Kje.
In potem gre dan naokoli. Kar naenkrat je večer in za teboj dan, ki te je utrudil. Še malo sva praznovala.

Poln, poln hladilnik.

Petek.
Zjutraj sem lepo pogledala svoje serije. In sem bila pridna. Ob glasbi sem poskrbela, da je stanovanje izgledalo. Izgleda kot da sva se vsak dan znašla v trgovini, ker sva šla zopet. Tokrat po stvari za piknik. Dejansko sva imela cel voziček hrane in pijače. Pa še po kozarčke sva morala skočit čez cesto, ker Hofer včasih nima vsega.
Skratka do petih se je vse svetilo. In potem je bila pet. Pa malo čez. Pa še malo več. In bila sva že lačna, ker jaz nisem jedla od zajtrka, on pa sploh nič. In ravno, ko sva razdelila karte, so se pojavili prvi gostje.
Ob toliko pijače, so vsi želeli vodo. Vsaj čevapčiči in nabodala so šla v slast. Skupaj s pomfrijem, ki sem ga lepo spekla v pečici in smo ga kaj hitro pograbili. Prijetna sprememba kruhu na piknikih.
Dekleta smo skočila čez garažo na drugo stran, ko so imeli fantje resne debate stoje v kuhinji. Šle smo firbcati kako izgleda sosedovo novo stanovanje. Sedaj, ko bova imela nove sostanovalce. In priznam, da je prav simpatično. Ampak končni rezultat pa bo verjetno na vrsti naslednji teden.
Ko smo se vrnile smo se morale preseliti na kavč in od nekje sem imela že računalnik na kolenih in kazala fotografije tistih čudovitih loftov v Valenciji.
Ko se je družba redčila smo se odločili, da preizkusimo družabne igre. Črni Peter. Spomin. Spomin s Črnim Petrom. Ups Enka. Spomin z Ups Enko. Skratka mi smo se kar zabavali.

Sobota.
Naslednji dan se je nadaljeval v podobnem ritmu. Le spanec se je razlegel skoraj v opoldne. Ob serijah in novem likalniku sem preživela jutro. Zunaj sva igrala spomin in iskala staro ter novo. Potem pa je na vrsto prišla rižota s kozicami. Ki pa ni ratala. Res ni ratala, čeprav sem se zvesto držala recepta, ampak sladkega vina pač nikoli ne smeš uporabiti. Sedaj to vem. Ker se je izteklo precej ogabno.
Družabne igre ob petih. Tokrat so se malo kasneje pojavili moji domači. Z darilom za mojega dragega. Tekaško majčko, ki jo je Štefan nosil na sejmu in novim dresom slovenske reprezentance in njegovim priimkom ter številko 25 na hrbtu. Pa še brat in njegova sta mu prinesla zalogo kave.
Imela sem že pripravljene kruhke s sirom in poli salamo, katere nas je naučila stričeva bivša žena.

Tako preprost recept, ampak se tako dobro obnese. Naribaš sir ter poli salamo, dodaš kislo smetano in vse skupaj premešaš. To pa daš na obročke, ki jih dobiš, ko narežeš francosko štruco. In v pečico, da se sir stopi.

In potem turnir Ups Enke, ker to je bil tudi poglavitni razlog, da so se oglasili. Kar padli smo noter.
Za premor so sledili sufleji in ena Fifa ter potem smo nadaljevali. Še nekaj iger. Da sem imela najboljši izkupiček na koncu.

Sigma - Nobody To Love

Cvetje v jeseni

Nedelja.
Vem, da je nedelja. Vem, da je prazen hladilnik. In vem, da ne bi šla rada sama v trgovino. Lepše je v dvoje. Hitrejše in bolj praktično je v dvoje. In na koncu sem preganjala, ker so trgovine odprte do treh. Vse bližnje pa že dolgo pred tem zaprte. Mogoče že dan prej.
Dve muhi na en mah ubiješ, ko se spraviš v Leclerc, ker veš, da imajo tam akcijo na orodje in je ena izmed odprtih trgovin pa še na kartico dobiš popust. Poln voz, prtljažnik in hladilnik stvari. Te so se prestavljale seveda iz enega v drugo stvar.
Pa še zunaj smo zapekli ob tem, ko je bila na sporedu nogometna tekma, Chelsea in Manchester City. Sploh ne vem kako se je razpletlo, ker sem se še pred koncem preoblačila, saj sem šla v Križanke na muzikal.

Imela sem karte, ampak sva se do zadnjega trenutka dogovarjala, ali bo šel z mano ali ga raje pustim doma in najdem zamenjavo. En dan je bilo tako, drugi dan drugače. In v nedeljo dopoldne sem iskala zamenjavo za zvečer. Vendar sem na srečo očitno vedela, na koga se lahko obrnem, koga bi zanimalo in koga bi razveselila. In nisem se motila. Saj po svoje je bila kar win-win situacija, ko mi je že po Eviti povedal, da je bil ta super, ampak slovenskega pa res ne bi šel gledati. Saj vem, da pretiravati pa tudi ne gre. Kakšen ali dva na sezono, ne v roku enega meseca. Pa sem ga vzela malo z rezervo. Ampak zakaj bi se mučil in šel, če lahko komu drugemu naredim veselje in je problem rešen. In to smo tudi storili.

Cvetje v jeseni in Križanke so bile na nogah.

Cvetje v jeseni. Muzikal.
Pri Eviti poznaš pesmi, poznaš zgodbo in imaš muzikal v podobi filma za primerjavo. Ampak ko si tam, v množici, pred igralci in z glasbo orkestra, se to nima primerjati z ničemer.
In enako se je dogodilo tudi s Tavčarjevo pripovedjo, ko je zaživela, res zaživela na odru.
Dišalo je po jeseni v prvi vrsti, je napisala gospodična podjetnica, ki sem jo vzela seboj za družbo. In res je. Zgodba o cvetenju v jeseni, ki nikoli ne dozori, ampak prej zamrzne. In še drugo kar mi je ostalo v spominu je to, da je Meta občutila absolutno srečo, preden jo je izdalo srce.
Končalo se je s stoječimi ovacijami. Križanske so bile na nogah in jaz sem si brisala solze, ki so se nabrale v očesu ob zadnjih pesmih. Ob tragičnosti ljubezni, ki je bila tisti moment popolna.
Za ta muzikal sem "zapela" že takoj, ko sem videla, da Nina Pušlar nastopa. Brez premisleka sem imela v rokah karto za prvo vrsto in zadnjo predstavo. In nisem naredila napake. Intuicija je bila prava in tudi muzikal po slovenski klasiki je lahko izvrsten.
Ker ko slišiš orkester, ki je direktno pred teboj, se v telesu pojavijo mravljinci. Steče ti energija skozi telo in se prepustiš. In uživaš.
In sem uživala, ob vseh taktih valčka, ko so me pete srbele. Ob kostumografijo, ko sem opazovala plaščke in ugotavljala, kakšnega bi imela. Ob vrtenju kril v ritmu. Ob zvoku zbora. Ob glasu Nine.
Smejali smo se hlapcu, smejali smo se Meti, ampak na koncu smo obnemeli, ali vsaj jaz sem, ob tragičnosti jesenskega cveta.
Jaz sem rekla, da je bilo fantastično. Da je bilo vredno ogleda. Zame je bilo.

Ponedeljek.
Zjutraj dež. Ko to ne preseneti več.
Pojedla sem in pregledala svetovni splet. Kaj je novega na družabnih omrežjih. Kaj je novega pri nas in po svetu. Seveda, da ni nič pametnega. Kot vsakič.
Ampak, ko se vprašaš, kaj dejansko definiraš kot pametno, takrat v zraku zavlada tišina in odgovora ni od nikjer. Važno, da veš kaj ni pametno…
Skratka malčka sem peljala na sprehod, kar je pomenilo do Jurčkove naokoli na drugo stran na parkirišče, ker so bila včeraj vsa zasedena. Pač, ko pozno prideš domov, se moraš zapeljati čez potok na prazno parkirišče s tremi avtomobili.
Šla sem film oddat, da se razvije. Veselim se tega občutka, ko pozabiš kaj vse si fotografiral, kako je nastalo in moraš dejansko čakati še dva dni po tistem, ko porabiš zadnji posnetek, da ti razvijejo fotografije. Tako nostalgično. Verjetno smo med zadnjimi generacijami, ki smo še doživljali to, ko smo kot otroci skupaj s starši gledali fotografije, ki so prišle sveže razvite in se čudili - kdo je to slikal. Sedaj se vidiš, ko se slikaš.
To sem naredila čisto neopazno očitno, saj ni pogruntal, da me ni bilo vmes. Ampak sem imela potem svoj mir in optimistično začela delati na diplomi. Optimistično, saj pravim.
Najprej sem mislila, da bi jo mogoče že do sedaj skupaj spravila, ampak potem ugotavljaš, da stvari tako ali pa tako nikamor ne gredo, da lahko uživaš še eno dodatno leto. Vsaj malo.
Še tako sem si ta teden vzela dopust. Tak dopust, da potem telovadim in kuham kosilo in grem na muzikal in se potikam po trgovinah z igračami. Tak dopust.
Ker kujem bojni plan, kako pretihotapiti darilo, da bo počakalo na pravi dan.

Torek.
On je kuhal kosilo. Ker sem imela vsega dosti in sem mu rekla, da naj ga skuha. Najprej je mislil, da se hecam in se je lotil. Meni pa se je prav fino zdelo. In na koncu sva imela tista odlična na žaru popečena nabodala ter korenje. Res dobra kombinacija, presenetljiva, ampak super. Meni je bilo zadosti, pa še sedlo je skupaj.
Nakupovanje v Hofru in sva klicala vsak svojo mami. Jaz sem jo za nasvet, kaj bi potrebovala za filanega piščanca. On pa da jih je povabil na tega filanega piščanca. Kar malo sem bila raztresena, ko sem razmišljala kaj sploh znam narediti, kaj bi lahko pripravila in katere sestavine bi potrebovala. Pa še papirnatih servetov niso imeli. Nikjer.
Potem, ko sva dobila podatke, koliko jih bo, je tisti ubogi piščanec izgledal precej majhno za tolikošno število ljudi. Ampak jutri je nov dan, za nove nakupe. To sva imela za danes.

Sreda.
Pridem po fotografije pa me pošljejo še en krog, ker niso imeli razvitih. Pa sem šla še en krog. Ker sem tako ali pa tako morala še v trgovino. Po papirnate servete, krožničke, jušno osnovo ter mrežno pečenko. Čeprav je Leclerc tako založena trgovina, jo nikjer nisem našla, so jih imeli pa čez cesto v Mercatorju na pretek. Pa sem dodala še drugi del mesa h kosilu. Da sem lahko nahranila 8 ljudi. Ker preračunano je ponavadi mrežno dovolj za nas štiri pa tudi piščanec je dovolj za nas štiri in preračunano sta za 8 ljudi potrebna piščanec in pečenka. Dobra matematika.
Ko sem se vrnila po fotografije pa sem bila kar malo presenečena. Seveda sem morala še malo počakati, ampak ko mi jih je prinesla, niso bile moje. Dejansko niso bile moje fotografije, čeprav je minilo že precej časa, tisti upokojenci na njih niso pravi. Malo zmedena sem odšla od tam v upanju, da jih dobim naslednji dan.
Miza od zunaj je bila kar naenkrat čez celo dnevno, saj sva za osem ljudi potrebovala takšno, ki se raztegne. Malo drugačna postavitev, ampak se je super izšlo.

Pozno kosilo ob petih. Malo pa sem bila raztresena, ko sem vedela kaj me čaka. Povabila sva njegove na pozno kosilo, da praznujemo rojstni dan. Jaz sem se popolnoma vživela v vlogo kuharice. Krompir se je skuhal. Da je lepo počival do praženja, filo sem pripravljala, pečenka se je pekla. Filan piščanec se ji je pridružil. Lupila sem krompir in na koncu je na vrsto prišlo še rezanje v posodo. Dve kili in pol krompirja. Kar velik zalogaj, ko moraš vse na manjše kose narezati in ga kar ne zmanjka. Ampak je uspelo. Vse je super uspelo!
Njegovi so bili čisto navdušeni, predvsem dedi, ki je svoji ženi že namigoval, kdaj se bo pri njima kaj pojavil pražen krompir na mizi. Prste smo si kar oblizovali in krompir se je vneto nalagal na krožnike. In jaz sem bila srečna. Kar nisem mogla verjeti, ker ponavadi gre vedno nekaj narobe. Tukaj sva samo za trenutek malo zažgala krompir, ampak je šla tista skorjica takoj proč in ni bilo ne duha ne sluha o tem.
In po kosilu se priležejo še družaben igre. Jaz sem mu darilo dala že en dan prej, no nekaj ur prej, saj je prišlo prav. Čakal ga je cel kup klasičnih družabnih iger. Res cel kup.
Ups Enka. Človek ne jezi se. Črni Peter. Jamb kocke. Dobble.
Preizkusili smo prvo in zadnje. Enka je v zadnjem času pri nas res cela atrakcija. Sploh, če je ups.
Dobble pa je popolnoma nova igra, saj sem prvič slišala zanjo, ko sem brskala po Črni luknji, ampak se mi je res zdela zanimiva, pa še prodajalka mi je povedala, da je to super odločitev. Pa tudi je. Smo se kar nasmejali.
In na vrtu se je iskrilo, toliko da je bilo potem vse skupaj zakajeno.

Nina Pušlar in Matjaž Robavs - Ljubim (Cvetje v jeseni)

Piknik košarica z golf avtomobilčkom

Sreda.
Čisto obsedeni smo z gledanjem House Hunters International. Seveda me je zanimalo, če so tudi Slovenijo kdaj obiskali in se je izkazalo, da so. Vendar epizode nekako ni za dobiti, ker je že toliko sezon nazaj. Tako, da ne vem kako se je tisto izteklo, smo pa našli epizodo, ko sta dva Slovenca iskala "večje" stanovanje v Hrvaški Istri. Hecno je, ko se cel čas pritožujeta kako majhno stanovanje imata, ko potem dobita od staršev skoraj pol milijona, da si kupita malenkost večjo hišo, vilo.
Tako absurdno, kot sta nekoč dva, ki sta živela v prikolici iskala hišo, ki ni smela biti manjša kot dvesto osemdeset kvadratnih metrov. Resno?

Kosilo doma.

Ustvarjali smo krila za tenis. Kar se je izkazalo za zahtevno stvar. Mislim tista konfekcijska številka 44 nikakor ni šla skupaj. Vsaj dolgčas nam ni bilo. Pa še brat je spekel kosilo.

Četrtek.
Prišel je dan, ko sem uspela izkoristiti svoje darilo za rojstni dan. Dobila sem bon za piknik košarico na Brdu ter vožnjo z golf avtomobilčkom. Res najboljše in najbolj zabavno darilo, sploh če ga preživiš še v odlični družbi. Potem doda samo še več.
Toliko časa kot sem čakala na sonce, še nikoli nisem. Vsak dan sem preverjala vremensko napoved in ta se je dobesedno iz ure v uro spreminjala ali pa vsaj iz dopoldneva v popoldne, če ne že iz dneva v dan. In ko je obstala vse do zadnjega, sem vedela da sva izbrala pravi dan.
Ni bil poletni, ni bilo pretirano toplo, ampak sonček se je na vsake toliko prikazal pa tudi sence nama ni bilo potrebno iskati. Uživala sva in se smejala.

Piknik košarica.

Dobila sva svoj golf avtomobilček in piknik košarico skupaj z dekco ter načrtom posestva. Če še niste bili notri, vam povem, da je naravnost čudovito in očarljivo. Skratka jaz sem prijela za volan in prvič zapeljala golf avtomobilček po poti. Malo sva se vozila okoli, da sva se ogrela. V krogih. Dokler nisva na zemljevidu preverila, kje so piknik točke in sva našla prvo.
Parkirala sva se poleg mostu z obokom, ki je vodil na otoček s klopco. Tam sva dekco položila na klopco, saj dnevi na splošno niso bili najbolj suhi in odprla piknik košarico.
Vse je bilo lično popakirano. Krožniki, kozarčki, prtički in skledice z hrano. Žemljice v žakeljču. Res luštno. Hitro sva pograbila po hrani in ugotavljala kaj naj bi kaj bilo. Še sedaj ne veva.
Sladico sva si prihranila za drugi postanek in potem je on prevzel vajeti in sva se že zabavala. Do glavnega vhoda, da je skočil po pulover in nato naokoli. Čez drn in strm, dobesedno. Vse posestvo je bilo najino. Vse je bilo samo za naju.

Drugi postanek sva imela s pogledom na grad. Bolj dvorec. Sredi travnika, sredi vsega, na dekci. Sva iz lončka jedla sladici. In ležala, strmela v nebo. Mislim, jaz sem bolj sedela, pa dobro.
Zopet sva se podila naokoli in sem zopet sedla za volan. Čez travnike, mimo dreves, mimo hlevov s konji in naokoli do kongresnega centra. Zabavna je ta vožnja. Tiste čokoladne pralineje sva pojedla kar v avtomobilčku, ko sva stala ob potočku. Goske sva podila naokoli in še prehitro sta se iztekli dve uri. Bilo je zabavno, bilo je luštno. Res dobro darilo.

Petek.
Mislim, da sem se popolnoma vživela v izdelavo motivacijskih plakatov, ker je šlo celo popoldne zato. Porabila sem tiste, ki sem jih nekje proti koncu junija objavila na socialnem omrežju in jih prilagodila ter spremenila v dimenzije plakata. In izpadli so prav odlično. Nekaj smo jih že imeli na sejmu, ampak kar je bilo še barve v kartušah sem jo izkoristila in printala. Potem pa sem na hitro sestavila skupaj kolaž in ga natisnila, mišljeno kot ovojni papir. Najin kolaž.
Še vedno pa sem po trgovinah zbirala in nabirala darila. Vsakič nekaj.

Sobota.
Ulico nam prekopavajo in to pomeni, da so nam živo mejo prerezali na pol. Kar sedaj zgleda smešno, ko jo je v širino polovico manj in po drugi strani, da se veliko prahu dviguje. In moj mali Up je prešel iz bele v bež barvo. Tako z rjavkastim tenom. In ko sem to plast sprala dol, se je skrival pod njim siv avto. In ko sem to sprala dol, se je spodaj skrival tisti bleščeči malček. In seveda je sonce posvetilo, ko sem prala avto. Kot vedno, čeprav je bilo oblačno.
Res nisem upala s takšnim avtom v Ljubljano. Poleg tega sem pa že dolgo odlašala s pranjem, ker ni bilo in ni bilo časa. Tako, da tako na hitro se potem najde. Vsaj nekaj.

Ustavila sem se tam na Poljanah. Da sem hitro skočila v Črno luknjo, ker sem iskala še nekaj da dodam v moj paket daril. Pa sem našla, novo družabno igro. Dobble.

Razpakirala sem se. Mislim v omare sem se razpakirala. Vsaj za ta teden. Imam dopust in sem se naselila ob prestolnico. Čisto blizu. S toliko rečmi, da sem morala dvakrat do avta in nazaj.
Dobro daj je prišel za menoj, da ni videl kaj vse sem pritovorila. Še optimistično sem si vzela potrebščine za ustvarjanje. Če dobim preblisk.
Lahko bi ga. Malo pogrešam ustvarjanje. Tako, iz lastnega veselja. Za sproščanje.
Kot pogrešam pisanje. Ki se ne zna uvrstiti nazaj redno na seznam. Se pa občasno najde čas.

Vmes me je popadla lakota in med enim in drugim "cukrom" sem morala improvizirati in tistega, kar je še ostalo. Ampak sem dobro zimprovizirala. Mislim za sestavine, ki so bile na voljo, sem imela že jed pripravljeno.

The 100. Bedna serija. Zanimiva zgodba. Ampak tako bedna, da jo ne moreš nehati gledati. Pa sva pogledala celo sezono. Skoraj v kosu. Nekaj o tem, da sto mladoletnih zapornikov pošljejo na zemljo po skoraj 100 letih, odkar je bila na zemlji nuklearna vojna in ni bila naseljiva. Kar so predvidevali. In poglej ga zlomka - zaplet. Saj pravim, potem pa ne moreš nehati gledati, ker te zanima kako se končal, plete.

MKTO - Classic

Mehiška dvakrat v enem tednu

Petek.
Zadnjič sva slišala o dobri mehiški v Kranju. Pravzaprav v Stražišču. Po naslovu mi ni bilo znano, ampak ko sem enkrat pogledala zemljevid, se mi je takoj posvetilo kje je. Pa logo mi je znan, ker smo ga ravno pred časom delali in dajali na neke dres kot sponzorja. Ampak je pa res, da še nisem bila v mehiški, ker nikoli nismo hodili v te restavracije. Jaz sem preizkusila quesadillas de pollo in moram reči, da ni nič ostalo. Pa še veliko, ogromno palačinko sva si privoščila za posladek. Takšno z belo nutello in višnjami pa še čokoladnim prelivom. Čista kalorična bomba, ampak sva jo zmazala s skupnimi močmi, ko se mi je smejal. Smejal se je načinu kako sem se lotila in se prehranjevala s palačinko. Meni se je zdelo čisto elegantno.
Ko sva se vrnila domov, ni mogel takoj domov, zato smo vrgli eno Ups Enko. Pa je bila cela zabava iz tega.

Sobota.
Za vikend smo bili zopet v Celju na sejmu. Tokrat se nama je z očetom pridružila še mati. In torek je bilo bolj živahno, vse postavljeno in polno. Ker jaz sem bila nazadnje v torek, ko se je vse skupaj postavljalo in je izgledalo bolj žalostno. Moje navdušenje je imela Tesla, ki je bila postavljena. Še eno sem v istem dnevu videla, ko smo se vračali domov in je ravno zapeljala na avtocesto, ko smo mi zavijali iz nje. Indijec naju je zasledoval, ker je na vsak način želel dobiti kupca tunike, ampak čeprav je bila lepih barv, ni stala prav lepo. In sva ga morali zavrniti.
Pregledali sva vse naokoli. Skoraj vse. Iskali sva limončka, ampak tistega s podstavkom sva morali najti. In sva ga, v hali, kjer so imeli vse. A veste, ki je mešanica top šopa in vseh čudežnih izdelkov, ki delujejo takoj pa še odvečnih igrač, ki jih noben ne rabi več po enem tednu. V tej hali se je seveda tudi skrivala naprava za pridobivanje soka iz citrusov. Čista atrakcija mimoidočih.
Pred tem je mati osvežila znanje oživljanja in imela zanimanje uslužbenca AMZS-ja. Saj je dobro vedeti te stvari. Novi Twingo je res hecno visok in malo nepregledno mi je izgledl iz notranjosti. Še vedno stokrat rajši vzamem mojega Up-a.
Moje zanimanje so imele tudi mobilne hiške in prikolice, ki so bile razstavljene. Tista mobilna hiška Adrie je izgledala kot čisti luksuz v primerjavi s tem kar smo mi imeli na morju. Pravo stanovanje.
Pa tudi prikolice. Kakšen luksuz imaš lahko. Še v avtodomih sva posedali. In jaz sem našla najbolj luštno prikolico, kar jih je bilo mogoče videti. Skoraj takšno, da jo lahko pripnem na Up-a. Ta res izgleda tako prikupno in mobilno.
Še na kosilo smo šli. Kar na sejmu, čeprav bi šla rajši tja čez cesto v nakupovalni center, v Oštarijo. Mogoče nismo izbrali najboljšega časa, ker je dolgo trajalo preden smo teto že petič ustavili, da je končno pobrala naročilo. Ampak dobro. Pica je bila ok, ampak takrat je bilo vse dobro, ko smo bili lačni. In jaz sem počasi obupala. Tako, da sva šli z mami v nakupovalni center čez cestno. Malo pofirbcati. Obredli sva vse trgovine.
Jaz sem imela v vrečki rdečo oblekico, ki je bila očitna izbira zame, saj je mami prišla do garderobe, da je videla nekaj zame, ko sem se ji pokazala prav v te oblekici, ki mi jo je mislila pokazati. Potem vem pri čem sem. Okupirali sva tudi Eko trgovinico, kjer sem si naredila zalogo Clippers čajev. Zadnje čase jih kar nikjer ne najdem.
In ko sva si vzeli pavzo za sladoled, je oče klical, da je zaključil in je že v tukaj. In smo se naslanjali na ograjo ter jedli sladoled. Potem pa krenili domov.

Bowling time.

Nedelja.
Bowling. Po dolgem, dolgem času.
V Tušu so imeli v tem mesecu akcijo, da je bila ura bowling vključno z izposojo čevljev slabih 10 eurov. Kar se res splača, če izračunaš, da izposoja samo štirih parov čevljev nanese 7,40 eura.
To so te Gorenjske fore.
No, in sem organizirala bowling. Da se malo podružimo preden postaneta bodoča soseda čez garažo. Ker bowling je takšen, da klepetaš medtem, ko se malo rekreiraš. Prvo igro smo se še malo ogrevali. Jaz sem poskrbela za prvi strike. Dva zaporedna pravzaprav. Ampak sem na koncu izgubila to rundo. V drugi smo bili vsi čisto notri, saj je bil rezultat ob koncu precej višji pa tudi bolj blizu smo bili. Potem mi je uspelo eno zmagati. Zadnjo pa smo šli, ker smo imeli še čas. Že malo zmatrani. Kljub temu, da vsi pridno treniramo T25.
Že med tem smo ubistvu imeli tapas, ker smo potem nadaljevali v mehiški. Odkrila sta jo v Stražišču in sva jo šla preizkusit, pa se je res izkazala za dobro, tako da smo se vsi skupaj vrnili pa še en kolega se je pridružil. Debate so se razvnele, Američani v finalu niso prizanašali Srbom in so se žalostno poigrali z njimi.

Ponedeljek.
Nemogoče je dobiti avto Volkswagen CC za testno vožnjo. Tudi najboljše veze ne pomagajo. Očitno moraš biti direktor največjega podjetja, da bi ga lahko dobil. Pa še vsi ti razložijo, da novi Passat pride ob koncu novembra, ampak kaj mi to pomaga, če bi ga potrebovala čez dober teden. Dobro, da je bil to ubistvu plan B, ker plan A sem izpolnjevala. Pa dobro, bi bila vesela, če bi lahko podarila takšno presenečenje.

Zopet sem bila v Celju. Tokrat zato, ker sva pospravljala naš štant. To je šlo veliko hitreje kot postavljanje. Najprej sva si seveda privoščila kosilo v Oštariji, da sva si nabrala moči, potem pa sva se lotila resnih zadev. Imela sem dve stvari v planu, ampak se je še prehitro izkazalo, da nobene izmed njiju ne bom mogla izpolniti. Najprej sem iskala limonček, vendar se je izkazalo, da je bil to edini štant v tisti hali, ki je bil že popolnoma izpraznjen in pospravljen. Drugo pa me je zanimalo, če imajo Kitajci še pikčasto palerino, pa tudi te ni bilo nikjer videti in je bilo vse pospravljeno in prazno. Kot zanalašč. Povsod drugje so pa še na polno delali.
Midva sva skupaj zložila stvari, razstavila lutki in v treh rundah, vsak, odnesla stvari v avto.
Nisva bila pri volji za pijačo in podobno, ampak sva šla direktno proti domu.
Nekje pred izvozom Krtina je bila na voznem pasu pnevmatika. Klicala sem na prometne informacije in to sporočila. Ker je bilo že dosti nesreč in zaprtih cest za ta teden. Upam, da je komu prišla ta informacija prav.

Torek.
Res sem se trudila naložiti Mavericks na računalnik, ampak je izgledalo kot, da se tisto kar sem downlodala ni premaknilo niti za milimeter. Pa sem odnehala in še enkrat preizkusila, pa nič. Potem sem brala forume, še enkrat preizkusila. Nič. In sem obupala. Toliko zaenkrat, ampak sem si vsaj malo počistila računalnik, organizirala, odstranila nepotrebne stvari in se mi je zazdelo, da je zadihal.

Gipsy Kings - Baila Me

MOS en dan prej

Ponedeljek.
Seveda, da me oče doma rabi že dopoldne. Naslednji dan se postavlja prostor na MOS-u.
Zjutraj me je iz sanj, ki so bile takoj v trenutku pozabljene, zbudila moja budilka. Ki jo že dolgo nisem slišala.
Od dopoldneva do večera. Brez prestanka. Razen kosilo sem na hitro spacala. Zjutraj je bila tekaška majčka za "Štefana" še v povojih in ideji, popoldne je bila že na njemu. Nekaj pa sem bila pridna. Nekaj pa se je poznalo.

Torek.
Za priprave nama je ostalo še dopoldne in mali delček popoldneva. Da sva vse okvirila, natovorila, oblikovala in natisnila. Ne ravno v tem vrstnem redu.
In sva bila z vsemi izložbenimi lutkami natovorjena. Štefan pa razstavljen v prtljažniku. Kot, da že nisva imela dovolj vsega sva dodala še role papirja vmes med potjo.
In sva krožila v Celju. Ker so imeli označen uvoz 2 in uvoz 4, o uvozu 3 pa ne duha ne sluha. V tretje gre rado in sva bila že po stopnicah na desno na razstavnem prostoru. Sekcija tekstilcev.
Nošenje lutk in udov po stopnicah gor in dol v soparno halo je kar terjalo nekaj znoja. Čudno je biti na sejmu, ko ga pravzaprav še ni in vidiš kako potekajo dela. In kako izgleda, ko ni vse bleščeče, ko sem ter tja prekladajo stvari in ko ni nasmehov na obrazih.
In tako dolgo sva postavljala, da se je vreme zamenjalo in so naju kaplje dežja pospremile do avta. To tipično poletno vreme.
Po kosilu v Oštariji pa še skok v Bershko in domov.

Sreda.
Zbujam se zgodaj. Prezgodaj zame. Nekje napol v sanjah še ujamem pogovore o jutranjih smoothijih. Dopoldne se kar prevesi v popoldne in stanovanje že diši po lazanji. Zjutraj sem še smuknila v Hofer in si kupila nov kovček za na letalo. Seveda sem šla opremljena z metrom in tehtnico, tisto za kovčke, da sem vse premerila in stehtala, če ustreza meram ročne prtljage. Tudi za najbolj zahtevne letalske družbe. Ampak je tak simpatičen, navaden in med lažjimi. Sedaj si ga vsaj ne bom več sposojala.
Zvečer pa je na obisk prišla gospodična popotnica. S svežim odtenkom.
Kul je, ko imaš album, ki ga dejansko primeš v roke in spomine, ki jih moraš določiti s pomočjo beležke, ker nobeni ni bilo čisto jasna situacija s fotografije. In beležke se izkažejo za priročne. Še kako.
V Mömax sva nahitro pokukali, preden so ga zaprli. In potem čakali, da je najin film na vrsti. Ko sediš na sedežni in tam utripajo številke dvoran, katerih filmi so na vrsti, se počutiš kot, da čakaš na občini, da se bo tvoja številka pojavila na ekranu.
Step Up: All In. Meh. Nič posebnega. Nič impresionatnega. Kul se mi je zdela le scena v lunaparku. Ostalo me pa niti ni pritegnilo. Imam rajši ta odnos med plesalcema kot skupino. Zato sta mi prva dela veliko boljša kot vsi ostali.

Četrtek.
In pride dan, ko ne veš več kaj bi sam s seboj. Ko te prebudi zvok komarja in se dan nadaljuje tako. Cel čas ti nekaj brenči. Stvari niso šle skupaj. Barve niso šle skupaj. Velikosti so bile prekratke. Komadov je bilo preveč. Tam je bil kvadratek preveč. Nekje je manjkalo nekaj drugega. Skratka, ni šlo po maslo, bi se lahko reklo.
Ampak na koncu je tako, da moraš vse skupaj zagnati, primorati, da gre. Mukoma.
Zdi se mi je, da je šlo vse narobe. In sem upala, da bo naslednji dan boljši. Dobro bo, če bo samo boljši od tega.

Bobby Brown - Every Little Step

Pred kino dvorano

Četrtek.
Po celih dneh preživetih na oblikovanju letaka sem si lahko končno oddahnila, ker sem ustvarila nekaj.
In tista kremšnita je bila nagrada za malo zmago. Pravzaprav je bila nagrada, ker je šla lahko mama z menoj v Ljubljano, ko sem morala iti na sestanek in sva rekli, da bova šli potem enkrat v Kranj na kremšnito, ampak pustimo podrobnosti.
Končno sem imela čas in tako sva se spravili do Kranja. Parkirali avto in se sprehodili čez mestno jedro. Ta kremna rezina je iz mojega krožnika izginila v hipu.
Potem sva se nazaj grede ustavili še v knjižnici, da sem si sposodila Cvetje v jeseni. Optimistično, da bi ga prebrala do mjuzikla, ampak bomo videli. In odšli domov.

A veš tisti občutek, ko te kliče ata, ker mu zvok ne dela in ti reče, da naj preveriš s TeamViewerjem. No, jaz ga poznam. Na koncu se je sicer izkazalo, da je bil samo kabel slabo nameščen v ekran.

Petek
Začela sem s plakati in pripravo za sejem. Dokler imamo v tiskalniku barve za plakate je potrebno to izkoristit. Tako sem notri padla v vse, da sem skoraj pozabila, da imajo uradne ure samo do enih in sem bila dvajset do enih na poti in v avtu, da sem nesla oddat za štipendijo. Taka "norija", obravnavali pa jo bodo šele čez en mesec. Ampak ko imaš vse papirje, zakaj ne bi to opravil čimprej.

Vmes na poti, bi morala pobrati ključe pa se je vmes že dvakrat spremenila situacija. In ko sva jedla filano papriko, so se sami pojavili.

Ko enkrat začneš gledati te prikupne živalce in kužke in male kužke na Youtubu, nekako ne nehaš.
Iskala sva novo serijo za gledat in sva našla The 100. Sicer je prvi del zanimiv in zgodba, ampak je vse ostalo bolj tako tako. Pa vseeno preprosto ne moreš nehati, ko enkrat začneš, samo zato ker te zanima, kaj se zgodi naprej.

Sobota.
Začelo se je popolnoma normalno. Šla sva v kino. Sicer nisva predvidevala, da je ravno Ritem mladosti in je bilo vse naokoli zagrajeno, zablokirano.
Lucy s Scarlett Johansson.

Prestrašena ob občutku, ko ne veš kaj pravzaprav storiti. Ko si tam in lahko samo gledaš. Opazuješ. In upaš, na najboljše.
Rekel mi je samo: "Skp bom padu" in ni bila sekunda, ko se je to res zgodilo. Nisem vedela kako pomagati. Bila sem samo zraven.
Zrak je bil res slab. Prizori v filmu so bili neprijetni, če si preveč razmišljal in vse skupaj je že skoraj izgledalo kot naslednja logična poteza. Žal.
Z obraza sem mu odstranila očala in čakala, da bo prišel k sebi. In je.
Opotekajoče sva se odstranila iz dvorane in se sesedla pred njo. Vsaj malo več zraka. In sva sedela dokler ni prišel čistilec in naju začel nekaj v angleščini spraševati. In nič nama ni bilo jasno, dokler ni že tretjič vprašal, če govoriva angleško.
Sladkor! Potreboval je sladkor. In šla sem iskat nekaj. Voda s sladkorjem. Kako preprosto. Dobra domislica. In potem je odleglo. Vsaj malo.
In sva šla domov. Ležat in na puding.

Nedelja.
Imela sva pester dan. Polno obiskov in letanja naokoli.
Začelo se je že opoldne na kavi. Dobili smo se na Brodu ob Savi. In imeli intenzivno debato o prenosnikih. Pa avtomobilih. Službi. Šoli. Skratka raznorazne teme.
Poslovili smo se in midva sva šla naprej na obisk. K njegovim domačim. Sicer še nisva nič konkretnega jedla in kljub temu, da je njegova mati rekla, da nič nima, je bila miza cel čas polna. S porovo juho, narezkom, figami in posladkom. Mi smo pogledali nekaj slik iz Peruja, kjer se je potepala ena njegova sestra. Potem pa smo igrali Enko. Čisto navadno. Ampak saj tudi ta ni slaba. Še bolj zanimiv pa je bil spomin, kjer je bilo potrebno zbrati nov in star predmet. Problem so delale torbe in si res rabil tisto knjižico s tem s čim kakšen par spada. Ampak sem pometla s konkurenco. Dvakrat in presenetila samo sebe.
Na poti proti domu pa sva se ustavila še na tretjem obisku. Da sva prevzela podlago za telovadit pa še na en hiter čvek na sončku na balkonu sva se ustavila. Preden postaneta soseda. Da smo se pogovarjali o tapetah in mizah in pričakovanjih.
Šele po celem dnevu nama je uspelo priti domov in nekaj pojesti.

George Ezra - Did You Hear the Rain?

Piknik z namenom

Piknik z namenom.
Dobili smo povabilo na zelo zanimiv piknik. Ne samo, da je bil njegov razlog en kup dogodkov, ki so se nabrali v njegovem življenju, ampak bil je z zelo dobrim namenom. Kolega se je odločil, da bo namesto daril rajši zbral denar in ga podaril družini, ki ga potrebuje. Pohvale vredno.
In tako smo se zbrali v soboto. Ko se je po dolgem, dolgem času kazalo sonce za vikend in lepo vreme. Pravi mali čudež.
Midva sva bila že prva tam, pa čeprav sva zamujala. Zaradi mene. Kaplja čez rob.
Pomagali smo postavit. No, bolj so fantje prevzeli to delo, dekleti sva se potem spravili v kuhinjo narezati kruh in zelenjavo in za med 30 in 40 ljudmi, je to kar nekaj dela. Ko sva se vrnili na piknik se je izkazalo, da so se naenkrat kar vsi od nekje sedeli in sva že dolgo nazaj izgubili najine sedeže. Dišalo je že in mize so bile potem kar naenkrat polne dobrot.
Polno ljudi in zdi se mi, da sem se kar malo potuhnila. Rajši sem spoznavala enga po enega skozi pogovore. Bil je nogomet, bila je odbojka in bila je hrana. Imela sem en Radler in pol za cel večer. Drugo že ni kaj dosti dišalo.
V dvojicah smo igrali namizni tenis. Nisva ravno blestela, sva se pa trudila po najboljših močeh. Igrali smo odbojko, izgubili, zmagali in izgubili, se mi zdi. In potem se je skoraj od nenada zmračilo in smo rajši posedeli za mizami. Dokler niso usposobili karaok in bobnov in podobnega.
Skupinsko slikanje s presenečenjem. Jaz sem bila zadolžena za prvo, moj pa za drugo in ko so se vsi pred objektivom smejali, so se na večernem nebu kar naenkrat prižgale rakete. In učinek je bil dosežen.
Ko se je množila redčila in zasedla karaoke, sva se poslovila, predvsem ker je bil dan že dolg in sem si počasi želela udobne postelje. Skratka dvanajst ur nama je uspelo biti tam.

Nedelja.
Pošiljala sem slike naokoli od prejšnjega dne. Dodajala sem nove ljudi. Naslednje jutro je šlo v dopoldan in opoldan in popoldan. In potem je to tisti dan, ko sem vse klicala domov in se niti en ni oglasil na telefon. Kot zanalašč. Pa samo hotela sem vedeti ali so doma, ali so kam šli. Pa nisem dobila nobenega odgovora. Vseeno sva šla.
Tako, da mi je dal prednost, ker se je moral še napakirati. In mi je dal preveč prednosti. Kar nekaj časa sem ga čakala. No, tistih 5 minut ali tam nekje. Očitno le nisem tako zelo počasna, kot se morda zdi. Pač ne divjam ravno po cestah, se bolj umirjeno vozim. Pa še vseeno povsod pridem, pa ponavadi, ko me kdo prehiteva, se za njim znajdem na semaforju, ko morava oba čakati.
Uspela iti k našim na revanš Ups Enke. Z dvema avtomobiloma. Toliko o ekonomičnosti, ampak on je tako šel po svoje, jaz pa sem ostala doma. In bil je večer poln smeha, presedanja in zamer, ki so se kazale v tem, kdo je moral kupovati največ kart.

Ponedeljek.
Ker se je ta september tako optimistično začel na ponedeljek, sva se tudi midva odločila, da še enkrat dava možnost programu T25 in da se ga strikno drživa, ali pa vsaj bolj striktno kot sva se ga sedaj. Če mi je uspelo iz nič narediti Insanity, bo 25 minut na dan mala malca. No, vsaj to so te optimistične prognoze.
In ker sem zadnjič tako optimistično sestavila portfolio in cv, da sem ga poslala Equi, mi je sedaj prav prišel, ko sem na Facebooku spet zasledila oglas, da se išče oblikovalec. Zakaj pa ne.

Torek.
Za trenutek v dnevu sem popolnoma otrpnila. Šele, ko so bili možgani sposobni nadaljnjega razmišljanja, sem takoj pograbila po robčkih v torbi in tistega pajka spravila skozi okno ven iz avta. Ampak še nekako se mu je uspelo prijeti na steklo in se je z menoj peljal še dobrega pol kilometra preden je odletel.
Ampak res sem otrpnila, ko sem ga zagledala kako leze po sedežu poleg mene. In bil je tak progast. In malo večji kot tisti suhceni, ki se nabirajo po kotih.
Nisem nikakršen ljubitelj pajkov. Včasih tudi kričim, ampak zdi se mi, da je to prešlo v stanje kipa.

Deževni dnevi in vremenske napovedi, ki so iz ure v uro slabše. Dobesedno.
Pogledam zjutraj. Še dokaj v redu. Pogledam popoldne. Popolna katastrofa. Samo še dež v prihodnjih dneh.

September je. In dejansko se čuti jesen. Otroci so šli v šole in odleglo je. Da se malo ušesa spočijejo od poletnega kričanja vse povprek.

Sreda.
Spet je leto naokoli in spet sem bila v Domžalskem koncu. Ker se je prirejala rojstno dnevna zabava, s strani gospodične vzgojiteljice, ki je izhajala iz nerazumljivega sms-a. Šele po razlagi na licu mesta nam je bilo razloženo, da so te fore iz filma To so gadi. Ups. Nepoznano.
Preden sem se tja odpravila sem še iskala primerno darilo, ki sem ga dokaj hitro našla. Imela sem že zamišljeno nekaj, ampak je bilo tako dobro podkrepljeno, da verjetno ne bi našla boljšega darila tisti trenutek. Zložljiv dežnik z barvastimi kapljicami, za vse te deževne dni.
Skratka nabralo se nas je kar nekaj. Jedli smo. Nazdravljali smo. Se sladkali. In naredili pravi žur okoli mize, ko se je plesalo na veliko. Še ansambel nam je prišel igrat in smo plesali, ploskali in prepevali z njimi. Super. Ampak enkrat, ko so teme postale resne, sem se počasi odpravila domov.

Severina feat. Ministarke - Uno Momento