Četrtek.
Ta dan je bil najin. Oziroma njegov.
Jaz sem zjutraj vse uredila, da je ob njegovem prihodu stal puding s svečko na mizi. Pa ga je nasmejalo. Vendar je ta puding izginil šele kasneje v dnevu.
Na vrsto je prišel klasični trening, ker je prejšnji dan zmanjkalo časa, sva se ta dan malo bolj zagnala. Jaz kar malo preveč, ker sem odšla po njem v kopalnico malce slabotna. Nekje vmes se je kar malo meglilo, ampak po nekaj minutah ležanja, sploh nisem več veela za to in sem šla naprej z dnevom.
Opravek ali dva. Jaz sem imela tistega, ki je zahteval, da prevzamem razvite fotografije. Sedaj te, ki so bile moje. Ampak na mojo žalost je bilo razvitih samo polovico. Vse tiste, ki sem jih želela in hotela videti, očitno nikoli niso bile narejene, ker je film prazen. Verjetno se je snel ali narobe navijal. Nekaj je bilo. Ampak kakšno razočaranje ostane, ko vidiš, da si vse izgubil. Preveč sem se veselila zadnjih posnetkov. Sedaj pa imam… oziroma nimam.
Potem sva se popoldne potikala po Big Bangu in Harvey Normanu. Enkrat tu, drugič tam. Znašla sva se nekje med mali gospodinjskimi aparati in slušalkami. Pa še igrice sva iskala. In ko sva imela vse zloženo v avtu, se je zbudila lakota. In dobro, da je bil Argentino blizu in to špansko vzdušje. Prav luštno je tam, kar se vzdušja tiče. Biftek je še vedno boljši pri Troštu na morju, ampak pri tem je vedno dilema, ali uživati v njem dokler ga ne zmanjka, ali ga pojesti ravno toliko, da bo glavna jed še bolj teknila. Midva sva se nagibala k drugemu. Ker je bila glavna jed boljša. Jaz nisem prevelika ljubiteljica rdečega mesa, samo v majhnih količinah, precej majhnih količinah, tako da mi je šel puran veliko bolj v slast s španskim krompirčkom. Ampak je bil tudi steak dober. Vsaj tisti košček, ki sem ga poizkusila. Ne bi pa celega pojedla. Kje.
In potem gre dan naokoli. Kar naenkrat je večer in za teboj dan, ki te je utrudil. Še malo sva praznovala.
Petek.
Zjutraj sem lepo pogledala svoje serije. In sem bila pridna. Ob glasbi sem poskrbela, da je stanovanje izgledalo. Izgleda kot da sva se vsak dan znašla v trgovini, ker sva šla zopet. Tokrat po stvari za piknik. Dejansko sva imela cel voziček hrane in pijače. Pa še po kozarčke sva morala skočit čez cesto, ker Hofer včasih nima vsega.
Skratka do petih se je vse svetilo. In potem je bila pet. Pa malo čez. Pa še malo več. In bila sva že lačna, ker jaz nisem jedla od zajtrka, on pa sploh nič. In ravno, ko sva razdelila karte, so se pojavili prvi gostje.
Ob toliko pijače, so vsi želeli vodo. Vsaj čevapčiči in nabodala so šla v slast. Skupaj s pomfrijem, ki sem ga lepo spekla v pečici in smo ga kaj hitro pograbili. Prijetna sprememba kruhu na piknikih.
Dekleta smo skočila čez garažo na drugo stran, ko so imeli fantje resne debate stoje v kuhinji. Šle smo firbcati kako izgleda sosedovo novo stanovanje. Sedaj, ko bova imela nove sostanovalce. In priznam, da je prav simpatično. Ampak končni rezultat pa bo verjetno na vrsti naslednji teden.
Ko smo se vrnile smo se morale preseliti na kavč in od nekje sem imela že računalnik na kolenih in kazala fotografije tistih čudovitih loftov v Valenciji.
Ko se je družba redčila smo se odločili, da preizkusimo družabne igre. Črni Peter. Spomin. Spomin s Črnim Petrom. Ups Enka. Spomin z Ups Enko. Skratka mi smo se kar zabavali.
Sobota.
Naslednji dan se je nadaljeval v podobnem ritmu. Le spanec se je razlegel skoraj v opoldne. Ob serijah in novem likalniku sem preživela jutro. Zunaj sva igrala spomin in iskala staro ter novo. Potem pa je na vrsto prišla rižota s kozicami. Ki pa ni ratala. Res ni ratala, čeprav sem se zvesto držala recepta, ampak sladkega vina pač nikoli ne smeš uporabiti. Sedaj to vem. Ker se je izteklo precej ogabno.
Družabne igre ob petih. Tokrat so se malo kasneje pojavili moji domači. Z darilom za mojega dragega. Tekaško majčko, ki jo je Štefan nosil na sejmu in novim dresom slovenske reprezentance in njegovim priimkom ter številko 25 na hrbtu. Pa še brat in njegova sta mu prinesla zalogo kave.
Imela sem že pripravljene kruhke s sirom in poli salamo, katere nas je naučila stričeva bivša žena.
Tako preprost recept, ampak se tako dobro obnese. Naribaš sir ter poli salamo, dodaš kislo smetano in vse skupaj premešaš. To pa daš na obročke, ki jih dobiš, ko narežeš francosko štruco. In v pečico, da se sir stopi.
In potem turnir Ups Enke, ker to je bil tudi poglavitni razlog, da so se oglasili. Kar padli smo noter.
Za premor so sledili sufleji in ena Fifa ter potem smo nadaljevali. Še nekaj iger. Da sem imela najboljši izkupiček na koncu.
Ta dan je bil najin. Oziroma njegov.
Jaz sem zjutraj vse uredila, da je ob njegovem prihodu stal puding s svečko na mizi. Pa ga je nasmejalo. Vendar je ta puding izginil šele kasneje v dnevu.
Na vrsto je prišel klasični trening, ker je prejšnji dan zmanjkalo časa, sva se ta dan malo bolj zagnala. Jaz kar malo preveč, ker sem odšla po njem v kopalnico malce slabotna. Nekje vmes se je kar malo meglilo, ampak po nekaj minutah ležanja, sploh nisem več veela za to in sem šla naprej z dnevom.
Opravek ali dva. Jaz sem imela tistega, ki je zahteval, da prevzamem razvite fotografije. Sedaj te, ki so bile moje. Ampak na mojo žalost je bilo razvitih samo polovico. Vse tiste, ki sem jih želela in hotela videti, očitno nikoli niso bile narejene, ker je film prazen. Verjetno se je snel ali narobe navijal. Nekaj je bilo. Ampak kakšno razočaranje ostane, ko vidiš, da si vse izgubil. Preveč sem se veselila zadnjih posnetkov. Sedaj pa imam… oziroma nimam.
Potem sva se popoldne potikala po Big Bangu in Harvey Normanu. Enkrat tu, drugič tam. Znašla sva se nekje med mali gospodinjskimi aparati in slušalkami. Pa še igrice sva iskala. In ko sva imela vse zloženo v avtu, se je zbudila lakota. In dobro, da je bil Argentino blizu in to špansko vzdušje. Prav luštno je tam, kar se vzdušja tiče. Biftek je še vedno boljši pri Troštu na morju, ampak pri tem je vedno dilema, ali uživati v njem dokler ga ne zmanjka, ali ga pojesti ravno toliko, da bo glavna jed še bolj teknila. Midva sva se nagibala k drugemu. Ker je bila glavna jed boljša. Jaz nisem prevelika ljubiteljica rdečega mesa, samo v majhnih količinah, precej majhnih količinah, tako da mi je šel puran veliko bolj v slast s španskim krompirčkom. Ampak je bil tudi steak dober. Vsaj tisti košček, ki sem ga poizkusila. Ne bi pa celega pojedla. Kje.
In potem gre dan naokoli. Kar naenkrat je večer in za teboj dan, ki te je utrudil. Še malo sva praznovala.
 |
| Poln, poln hladilnik. |
Petek.
Zjutraj sem lepo pogledala svoje serije. In sem bila pridna. Ob glasbi sem poskrbela, da je stanovanje izgledalo. Izgleda kot da sva se vsak dan znašla v trgovini, ker sva šla zopet. Tokrat po stvari za piknik. Dejansko sva imela cel voziček hrane in pijače. Pa še po kozarčke sva morala skočit čez cesto, ker Hofer včasih nima vsega.
Skratka do petih se je vse svetilo. In potem je bila pet. Pa malo čez. Pa še malo več. In bila sva že lačna, ker jaz nisem jedla od zajtrka, on pa sploh nič. In ravno, ko sva razdelila karte, so se pojavili prvi gostje.
Ob toliko pijače, so vsi želeli vodo. Vsaj čevapčiči in nabodala so šla v slast. Skupaj s pomfrijem, ki sem ga lepo spekla v pečici in smo ga kaj hitro pograbili. Prijetna sprememba kruhu na piknikih.
Dekleta smo skočila čez garažo na drugo stran, ko so imeli fantje resne debate stoje v kuhinji. Šle smo firbcati kako izgleda sosedovo novo stanovanje. Sedaj, ko bova imela nove sostanovalce. In priznam, da je prav simpatično. Ampak končni rezultat pa bo verjetno na vrsti naslednji teden.
Ko smo se vrnile smo se morale preseliti na kavč in od nekje sem imela že računalnik na kolenih in kazala fotografije tistih čudovitih loftov v Valenciji.
Ko se je družba redčila smo se odločili, da preizkusimo družabne igre. Črni Peter. Spomin. Spomin s Črnim Petrom. Ups Enka. Spomin z Ups Enko. Skratka mi smo se kar zabavali.
Sobota.
Naslednji dan se je nadaljeval v podobnem ritmu. Le spanec se je razlegel skoraj v opoldne. Ob serijah in novem likalniku sem preživela jutro. Zunaj sva igrala spomin in iskala staro ter novo. Potem pa je na vrsto prišla rižota s kozicami. Ki pa ni ratala. Res ni ratala, čeprav sem se zvesto držala recepta, ampak sladkega vina pač nikoli ne smeš uporabiti. Sedaj to vem. Ker se je izteklo precej ogabno.
Družabne igre ob petih. Tokrat so se malo kasneje pojavili moji domači. Z darilom za mojega dragega. Tekaško majčko, ki jo je Štefan nosil na sejmu in novim dresom slovenske reprezentance in njegovim priimkom ter številko 25 na hrbtu. Pa še brat in njegova sta mu prinesla zalogo kave.
Imela sem že pripravljene kruhke s sirom in poli salamo, katere nas je naučila stričeva bivša žena.
Tako preprost recept, ampak se tako dobro obnese. Naribaš sir ter poli salamo, dodaš kislo smetano in vse skupaj premešaš. To pa daš na obročke, ki jih dobiš, ko narežeš francosko štruco. In v pečico, da se sir stopi.
In potem turnir Ups Enke, ker to je bil tudi poglavitni razlog, da so se oglasili. Kar padli smo noter.
Za premor so sledili sufleji in ena Fifa ter potem smo nadaljevali. Še nekaj iger. Da sem imela najboljši izkupiček na koncu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar