Ponedeljek.
Seveda, da me oče doma rabi že dopoldne. Naslednji dan se postavlja prostor na MOS-u.
Zjutraj me je iz sanj, ki so bile takoj v trenutku pozabljene, zbudila moja budilka. Ki jo že dolgo nisem slišala.
Od dopoldneva do večera. Brez prestanka. Razen kosilo sem na hitro spacala. Zjutraj je bila tekaška majčka za "Štefana" še v povojih in ideji, popoldne je bila že na njemu. Nekaj pa sem bila pridna. Nekaj pa se je poznalo.
Torek.
Za priprave nama je ostalo še dopoldne in mali delček popoldneva. Da sva vse okvirila, natovorila, oblikovala in natisnila. Ne ravno v tem vrstnem redu.
In sva bila z vsemi izložbenimi lutkami natovorjena. Štefan pa razstavljen v prtljažniku. Kot, da že nisva imela dovolj vsega sva dodala še role papirja vmes med potjo.
In sva krožila v Celju. Ker so imeli označen uvoz 2 in uvoz 4, o uvozu 3 pa ne duha ne sluha. V tretje gre rado in sva bila že po stopnicah na desno na razstavnem prostoru. Sekcija tekstilcev.
Nošenje lutk in udov po stopnicah gor in dol v soparno halo je kar terjalo nekaj znoja. Čudno je biti na sejmu, ko ga pravzaprav še ni in vidiš kako potekajo dela. In kako izgleda, ko ni vse bleščeče, ko sem ter tja prekladajo stvari in ko ni nasmehov na obrazih.
In tako dolgo sva postavljala, da se je vreme zamenjalo in so naju kaplje dežja pospremile do avta. To tipično poletno vreme.
Po kosilu v Oštariji pa še skok v Bershko in domov.
Sreda.
Zbujam se zgodaj. Prezgodaj zame. Nekje napol v sanjah še ujamem pogovore o jutranjih smoothijih. Dopoldne se kar prevesi v popoldne in stanovanje že diši po lazanji. Zjutraj sem še smuknila v Hofer in si kupila nov kovček za na letalo. Seveda sem šla opremljena z metrom in tehtnico, tisto za kovčke, da sem vse premerila in stehtala, če ustreza meram ročne prtljage. Tudi za najbolj zahtevne letalske družbe. Ampak je tak simpatičen, navaden in med lažjimi. Sedaj si ga vsaj ne bom več sposojala.
Zvečer pa je na obisk prišla gospodična popotnica. S svežim odtenkom.
Kul je, ko imaš album, ki ga dejansko primeš v roke in spomine, ki jih moraš določiti s pomočjo beležke, ker nobeni ni bilo čisto jasna situacija s fotografije. In beležke se izkažejo za priročne. Še kako.
V Mömax sva nahitro pokukali, preden so ga zaprli. In potem čakali, da je najin film na vrsti. Ko sediš na sedežni in tam utripajo številke dvoran, katerih filmi so na vrsti, se počutiš kot, da čakaš na občini, da se bo tvoja številka pojavila na ekranu.
Step Up: All In. Meh. Nič posebnega. Nič impresionatnega. Kul se mi je zdela le scena v lunaparku. Ostalo me pa niti ni pritegnilo. Imam rajši ta odnos med plesalcema kot skupino. Zato sta mi prva dela veliko boljša kot vsi ostali.
Četrtek.
In pride dan, ko ne veš več kaj bi sam s seboj. Ko te prebudi zvok komarja in se dan nadaljuje tako. Cel čas ti nekaj brenči. Stvari niso šle skupaj. Barve niso šle skupaj. Velikosti so bile prekratke. Komadov je bilo preveč. Tam je bil kvadratek preveč. Nekje je manjkalo nekaj drugega. Skratka, ni šlo po maslo, bi se lahko reklo.
Ampak na koncu je tako, da moraš vse skupaj zagnati, primorati, da gre. Mukoma.
Zdi se mi je, da je šlo vse narobe. In sem upala, da bo naslednji dan boljši. Dobro bo, če bo samo boljši od tega.
Seveda, da me oče doma rabi že dopoldne. Naslednji dan se postavlja prostor na MOS-u.
Zjutraj me je iz sanj, ki so bile takoj v trenutku pozabljene, zbudila moja budilka. Ki jo že dolgo nisem slišala.
Od dopoldneva do večera. Brez prestanka. Razen kosilo sem na hitro spacala. Zjutraj je bila tekaška majčka za "Štefana" še v povojih in ideji, popoldne je bila že na njemu. Nekaj pa sem bila pridna. Nekaj pa se je poznalo.
Torek.
Za priprave nama je ostalo še dopoldne in mali delček popoldneva. Da sva vse okvirila, natovorila, oblikovala in natisnila. Ne ravno v tem vrstnem redu.
In sva bila z vsemi izložbenimi lutkami natovorjena. Štefan pa razstavljen v prtljažniku. Kot, da že nisva imela dovolj vsega sva dodala še role papirja vmes med potjo.
In sva krožila v Celju. Ker so imeli označen uvoz 2 in uvoz 4, o uvozu 3 pa ne duha ne sluha. V tretje gre rado in sva bila že po stopnicah na desno na razstavnem prostoru. Sekcija tekstilcev.
Nošenje lutk in udov po stopnicah gor in dol v soparno halo je kar terjalo nekaj znoja. Čudno je biti na sejmu, ko ga pravzaprav še ni in vidiš kako potekajo dela. In kako izgleda, ko ni vse bleščeče, ko sem ter tja prekladajo stvari in ko ni nasmehov na obrazih.
In tako dolgo sva postavljala, da se je vreme zamenjalo in so naju kaplje dežja pospremile do avta. To tipično poletno vreme.
Po kosilu v Oštariji pa še skok v Bershko in domov.
Sreda.
Zbujam se zgodaj. Prezgodaj zame. Nekje napol v sanjah še ujamem pogovore o jutranjih smoothijih. Dopoldne se kar prevesi v popoldne in stanovanje že diši po lazanji. Zjutraj sem še smuknila v Hofer in si kupila nov kovček za na letalo. Seveda sem šla opremljena z metrom in tehtnico, tisto za kovčke, da sem vse premerila in stehtala, če ustreza meram ročne prtljage. Tudi za najbolj zahtevne letalske družbe. Ampak je tak simpatičen, navaden in med lažjimi. Sedaj si ga vsaj ne bom več sposojala.
Zvečer pa je na obisk prišla gospodična popotnica. S svežim odtenkom.
Kul je, ko imaš album, ki ga dejansko primeš v roke in spomine, ki jih moraš določiti s pomočjo beležke, ker nobeni ni bilo čisto jasna situacija s fotografije. In beležke se izkažejo za priročne. Še kako.
V Mömax sva nahitro pokukali, preden so ga zaprli. In potem čakali, da je najin film na vrsti. Ko sediš na sedežni in tam utripajo številke dvoran, katerih filmi so na vrsti, se počutiš kot, da čakaš na občini, da se bo tvoja številka pojavila na ekranu.
Step Up: All In. Meh. Nič posebnega. Nič impresionatnega. Kul se mi je zdela le scena v lunaparku. Ostalo me pa niti ni pritegnilo. Imam rajši ta odnos med plesalcema kot skupino. Zato sta mi prva dela veliko boljša kot vsi ostali.
Četrtek.
In pride dan, ko ne veš več kaj bi sam s seboj. Ko te prebudi zvok komarja in se dan nadaljuje tako. Cel čas ti nekaj brenči. Stvari niso šle skupaj. Barve niso šle skupaj. Velikosti so bile prekratke. Komadov je bilo preveč. Tam je bil kvadratek preveč. Nekje je manjkalo nekaj drugega. Skratka, ni šlo po maslo, bi se lahko reklo.
Ampak na koncu je tako, da moraš vse skupaj zagnati, primorati, da gre. Mukoma.
Zdi se mi je, da je šlo vse narobe. In sem upala, da bo naslednji dan boljši. Dobro bo, če bo samo boljši od tega.
Ni komentarjev:
Objavite komentar