Sreda.
Čisto obsedeni smo z gledanjem House Hunters International. Seveda me je zanimalo, če so tudi Slovenijo kdaj obiskali in se je izkazalo, da so. Vendar epizode nekako ni za dobiti, ker je že toliko sezon nazaj. Tako, da ne vem kako se je tisto izteklo, smo pa našli epizodo, ko sta dva Slovenca iskala "večje" stanovanje v Hrvaški Istri. Hecno je, ko se cel čas pritožujeta kako majhno stanovanje imata, ko potem dobita od staršev skoraj pol milijona, da si kupita malenkost večjo hišo, vilo.
Tako absurdno, kot sta nekoč dva, ki sta živela v prikolici iskala hišo, ki ni smela biti manjša kot dvesto osemdeset kvadratnih metrov. Resno?
Ustvarjali smo krila za tenis. Kar se je izkazalo za zahtevno stvar. Mislim tista konfekcijska številka 44 nikakor ni šla skupaj. Vsaj dolgčas nam ni bilo. Pa še brat je spekel kosilo.
Četrtek.
Prišel je dan, ko sem uspela izkoristiti svoje darilo za rojstni dan. Dobila sem bon za piknik košarico na Brdu ter vožnjo z golf avtomobilčkom. Res najboljše in najbolj zabavno darilo, sploh če ga preživiš še v odlični družbi. Potem doda samo še več.
Toliko časa kot sem čakala na sonce, še nikoli nisem. Vsak dan sem preverjala vremensko napoved in ta se je dobesedno iz ure v uro spreminjala ali pa vsaj iz dopoldneva v popoldne, če ne že iz dneva v dan. In ko je obstala vse do zadnjega, sem vedela da sva izbrala pravi dan.
Ni bil poletni, ni bilo pretirano toplo, ampak sonček se je na vsake toliko prikazal pa tudi sence nama ni bilo potrebno iskati. Uživala sva in se smejala.
Dobila sva svoj golf avtomobilček in piknik košarico skupaj z dekco ter načrtom posestva. Če še niste bili notri, vam povem, da je naravnost čudovito in očarljivo. Skratka jaz sem prijela za volan in prvič zapeljala golf avtomobilček po poti. Malo sva se vozila okoli, da sva se ogrela. V krogih. Dokler nisva na zemljevidu preverila, kje so piknik točke in sva našla prvo.
Parkirala sva se poleg mostu z obokom, ki je vodil na otoček s klopco. Tam sva dekco položila na klopco, saj dnevi na splošno niso bili najbolj suhi in odprla piknik košarico.
Vse je bilo lično popakirano. Krožniki, kozarčki, prtički in skledice z hrano. Žemljice v žakeljču. Res luštno. Hitro sva pograbila po hrani in ugotavljala kaj naj bi kaj bilo. Še sedaj ne veva.
Sladico sva si prihranila za drugi postanek in potem je on prevzel vajeti in sva se že zabavala. Do glavnega vhoda, da je skočil po pulover in nato naokoli. Čez drn in strm, dobesedno. Vse posestvo je bilo najino. Vse je bilo samo za naju.
Drugi postanek sva imela s pogledom na grad. Bolj dvorec. Sredi travnika, sredi vsega, na dekci. Sva iz lončka jedla sladici. In ležala, strmela v nebo. Mislim, jaz sem bolj sedela, pa dobro.
Zopet sva se podila naokoli in sem zopet sedla za volan. Čez travnike, mimo dreves, mimo hlevov s konji in naokoli do kongresnega centra. Zabavna je ta vožnja. Tiste čokoladne pralineje sva pojedla kar v avtomobilčku, ko sva stala ob potočku. Goske sva podila naokoli in še prehitro sta se iztekli dve uri. Bilo je zabavno, bilo je luštno. Res dobro darilo.
Petek.
Mislim, da sem se popolnoma vživela v izdelavo motivacijskih plakatov, ker je šlo celo popoldne zato. Porabila sem tiste, ki sem jih nekje proti koncu junija objavila na socialnem omrežju in jih prilagodila ter spremenila v dimenzije plakata. In izpadli so prav odlično. Nekaj smo jih že imeli na sejmu, ampak kar je bilo še barve v kartušah sem jo izkoristila in printala. Potem pa sem na hitro sestavila skupaj kolaž in ga natisnila, mišljeno kot ovojni papir. Najin kolaž.
Še vedno pa sem po trgovinah zbirala in nabirala darila. Vsakič nekaj.
Sobota.
Ulico nam prekopavajo in to pomeni, da so nam živo mejo prerezali na pol. Kar sedaj zgleda smešno, ko jo je v širino polovico manj in po drugi strani, da se veliko prahu dviguje. In moj mali Up je prešel iz bele v bež barvo. Tako z rjavkastim tenom. In ko sem to plast sprala dol, se je skrival pod njim siv avto. In ko sem to sprala dol, se je spodaj skrival tisti bleščeči malček. In seveda je sonce posvetilo, ko sem prala avto. Kot vedno, čeprav je bilo oblačno.
Res nisem upala s takšnim avtom v Ljubljano. Poleg tega sem pa že dolgo odlašala s pranjem, ker ni bilo in ni bilo časa. Tako, da tako na hitro se potem najde. Vsaj nekaj.
Ustavila sem se tam na Poljanah. Da sem hitro skočila v Črno luknjo, ker sem iskala še nekaj da dodam v moj paket daril. Pa sem našla, novo družabno igro. Dobble.
Razpakirala sem se. Mislim v omare sem se razpakirala. Vsaj za ta teden. Imam dopust in sem se naselila ob prestolnico. Čisto blizu. S toliko rečmi, da sem morala dvakrat do avta in nazaj.
Dobro daj je prišel za menoj, da ni videl kaj vse sem pritovorila. Še optimistično sem si vzela potrebščine za ustvarjanje. Če dobim preblisk.
Lahko bi ga. Malo pogrešam ustvarjanje. Tako, iz lastnega veselja. Za sproščanje.
Kot pogrešam pisanje. Ki se ne zna uvrstiti nazaj redno na seznam. Se pa občasno najde čas.
Vmes me je popadla lakota in med enim in drugim "cukrom" sem morala improvizirati in tistega, kar je še ostalo. Ampak sem dobro zimprovizirala. Mislim za sestavine, ki so bile na voljo, sem imela že jed pripravljeno.
The 100. Bedna serija. Zanimiva zgodba. Ampak tako bedna, da jo ne moreš nehati gledati. Pa sva pogledala celo sezono. Skoraj v kosu. Nekaj o tem, da sto mladoletnih zapornikov pošljejo na zemljo po skoraj 100 letih, odkar je bila na zemlji nuklearna vojna in ni bila naseljiva. Kar so predvidevali. In poglej ga zlomka - zaplet. Saj pravim, potem pa ne moreš nehati gledati, ker te zanima kako se končal, plete.
Čisto obsedeni smo z gledanjem House Hunters International. Seveda me je zanimalo, če so tudi Slovenijo kdaj obiskali in se je izkazalo, da so. Vendar epizode nekako ni za dobiti, ker je že toliko sezon nazaj. Tako, da ne vem kako se je tisto izteklo, smo pa našli epizodo, ko sta dva Slovenca iskala "večje" stanovanje v Hrvaški Istri. Hecno je, ko se cel čas pritožujeta kako majhno stanovanje imata, ko potem dobita od staršev skoraj pol milijona, da si kupita malenkost večjo hišo, vilo.
Tako absurdno, kot sta nekoč dva, ki sta živela v prikolici iskala hišo, ki ni smela biti manjša kot dvesto osemdeset kvadratnih metrov. Resno?
 |
| Kosilo doma. |
Ustvarjali smo krila za tenis. Kar se je izkazalo za zahtevno stvar. Mislim tista konfekcijska številka 44 nikakor ni šla skupaj. Vsaj dolgčas nam ni bilo. Pa še brat je spekel kosilo.
Četrtek.
Prišel je dan, ko sem uspela izkoristiti svoje darilo za rojstni dan. Dobila sem bon za piknik košarico na Brdu ter vožnjo z golf avtomobilčkom. Res najboljše in najbolj zabavno darilo, sploh če ga preživiš še v odlični družbi. Potem doda samo še več.
Toliko časa kot sem čakala na sonce, še nikoli nisem. Vsak dan sem preverjala vremensko napoved in ta se je dobesedno iz ure v uro spreminjala ali pa vsaj iz dopoldneva v popoldne, če ne že iz dneva v dan. In ko je obstala vse do zadnjega, sem vedela da sva izbrala pravi dan.
Ni bil poletni, ni bilo pretirano toplo, ampak sonček se je na vsake toliko prikazal pa tudi sence nama ni bilo potrebno iskati. Uživala sva in se smejala.
 |
| Piknik košarica. |
Dobila sva svoj golf avtomobilček in piknik košarico skupaj z dekco ter načrtom posestva. Če še niste bili notri, vam povem, da je naravnost čudovito in očarljivo. Skratka jaz sem prijela za volan in prvič zapeljala golf avtomobilček po poti. Malo sva se vozila okoli, da sva se ogrela. V krogih. Dokler nisva na zemljevidu preverila, kje so piknik točke in sva našla prvo.
Parkirala sva se poleg mostu z obokom, ki je vodil na otoček s klopco. Tam sva dekco položila na klopco, saj dnevi na splošno niso bili najbolj suhi in odprla piknik košarico.
Vse je bilo lično popakirano. Krožniki, kozarčki, prtički in skledice z hrano. Žemljice v žakeljču. Res luštno. Hitro sva pograbila po hrani in ugotavljala kaj naj bi kaj bilo. Še sedaj ne veva.
Sladico sva si prihranila za drugi postanek in potem je on prevzel vajeti in sva se že zabavala. Do glavnega vhoda, da je skočil po pulover in nato naokoli. Čez drn in strm, dobesedno. Vse posestvo je bilo najino. Vse je bilo samo za naju.
Drugi postanek sva imela s pogledom na grad. Bolj dvorec. Sredi travnika, sredi vsega, na dekci. Sva iz lončka jedla sladici. In ležala, strmela v nebo. Mislim, jaz sem bolj sedela, pa dobro.
Zopet sva se podila naokoli in sem zopet sedla za volan. Čez travnike, mimo dreves, mimo hlevov s konji in naokoli do kongresnega centra. Zabavna je ta vožnja. Tiste čokoladne pralineje sva pojedla kar v avtomobilčku, ko sva stala ob potočku. Goske sva podila naokoli in še prehitro sta se iztekli dve uri. Bilo je zabavno, bilo je luštno. Res dobro darilo.
Petek.
Mislim, da sem se popolnoma vživela v izdelavo motivacijskih plakatov, ker je šlo celo popoldne zato. Porabila sem tiste, ki sem jih nekje proti koncu junija objavila na socialnem omrežju in jih prilagodila ter spremenila v dimenzije plakata. In izpadli so prav odlično. Nekaj smo jih že imeli na sejmu, ampak kar je bilo še barve v kartušah sem jo izkoristila in printala. Potem pa sem na hitro sestavila skupaj kolaž in ga natisnila, mišljeno kot ovojni papir. Najin kolaž.
Še vedno pa sem po trgovinah zbirala in nabirala darila. Vsakič nekaj.
Sobota.
Ulico nam prekopavajo in to pomeni, da so nam živo mejo prerezali na pol. Kar sedaj zgleda smešno, ko jo je v širino polovico manj in po drugi strani, da se veliko prahu dviguje. In moj mali Up je prešel iz bele v bež barvo. Tako z rjavkastim tenom. In ko sem to plast sprala dol, se je skrival pod njim siv avto. In ko sem to sprala dol, se je spodaj skrival tisti bleščeči malček. In seveda je sonce posvetilo, ko sem prala avto. Kot vedno, čeprav je bilo oblačno.
Res nisem upala s takšnim avtom v Ljubljano. Poleg tega sem pa že dolgo odlašala s pranjem, ker ni bilo in ni bilo časa. Tako, da tako na hitro se potem najde. Vsaj nekaj.
Ustavila sem se tam na Poljanah. Da sem hitro skočila v Črno luknjo, ker sem iskala še nekaj da dodam v moj paket daril. Pa sem našla, novo družabno igro. Dobble.
Razpakirala sem se. Mislim v omare sem se razpakirala. Vsaj za ta teden. Imam dopust in sem se naselila ob prestolnico. Čisto blizu. S toliko rečmi, da sem morala dvakrat do avta in nazaj.
Dobro daj je prišel za menoj, da ni videl kaj vse sem pritovorila. Še optimistično sem si vzela potrebščine za ustvarjanje. Če dobim preblisk.
Lahko bi ga. Malo pogrešam ustvarjanje. Tako, iz lastnega veselja. Za sproščanje.
Kot pogrešam pisanje. Ki se ne zna uvrstiti nazaj redno na seznam. Se pa občasno najde čas.
Vmes me je popadla lakota in med enim in drugim "cukrom" sem morala improvizirati in tistega, kar je še ostalo. Ampak sem dobro zimprovizirala. Mislim za sestavine, ki so bile na voljo, sem imela že jed pripravljeno.
The 100. Bedna serija. Zanimiva zgodba. Ampak tako bedna, da jo ne moreš nehati gledati. Pa sva pogledala celo sezono. Skoraj v kosu. Nekaj o tem, da sto mladoletnih zapornikov pošljejo na zemljo po skoraj 100 letih, odkar je bila na zemlji nuklearna vojna in ni bila naseljiva. Kar so predvidevali. In poglej ga zlomka - zaplet. Saj pravim, potem pa ne moreš nehati gledati, ker te zanima kako se končal, plete.
Ni komentarjev:
Objavite komentar