Piknik z namenom.
Dobili smo povabilo na zelo zanimiv piknik. Ne samo, da je bil njegov razlog en kup dogodkov, ki so se nabrali v njegovem življenju, ampak bil je z zelo dobrim namenom. Kolega se je odločil, da bo namesto daril rajši zbral denar in ga podaril družini, ki ga potrebuje. Pohvale vredno.
In tako smo se zbrali v soboto. Ko se je po dolgem, dolgem času kazalo sonce za vikend in lepo vreme. Pravi mali čudež.
Midva sva bila že prva tam, pa čeprav sva zamujala. Zaradi mene. Kaplja čez rob.
Pomagali smo postavit. No, bolj so fantje prevzeli to delo, dekleti sva se potem spravili v kuhinjo narezati kruh in zelenjavo in za med 30 in 40 ljudmi, je to kar nekaj dela. Ko sva se vrnili na piknik se je izkazalo, da so se naenkrat kar vsi od nekje sedeli in sva že dolgo nazaj izgubili najine sedeže. Dišalo je že in mize so bile potem kar naenkrat polne dobrot.
Polno ljudi in zdi se mi, da sem se kar malo potuhnila. Rajši sem spoznavala enga po enega skozi pogovore. Bil je nogomet, bila je odbojka in bila je hrana. Imela sem en Radler in pol za cel večer. Drugo že ni kaj dosti dišalo.
V dvojicah smo igrali namizni tenis. Nisva ravno blestela, sva se pa trudila po najboljših močeh. Igrali smo odbojko, izgubili, zmagali in izgubili, se mi zdi. In potem se je skoraj od nenada zmračilo in smo rajši posedeli za mizami. Dokler niso usposobili karaok in bobnov in podobnega.
Skupinsko slikanje s presenečenjem. Jaz sem bila zadolžena za prvo, moj pa za drugo in ko so se vsi pred objektivom smejali, so se na večernem nebu kar naenkrat prižgale rakete. In učinek je bil dosežen.
Ko se je množila redčila in zasedla karaoke, sva se poslovila, predvsem ker je bil dan že dolg in sem si počasi želela udobne postelje. Skratka dvanajst ur nama je uspelo biti tam.
Nedelja.
Pošiljala sem slike naokoli od prejšnjega dne. Dodajala sem nove ljudi. Naslednje jutro je šlo v dopoldan in opoldan in popoldan. In potem je to tisti dan, ko sem vse klicala domov in se niti en ni oglasil na telefon. Kot zanalašč. Pa samo hotela sem vedeti ali so doma, ali so kam šli. Pa nisem dobila nobenega odgovora. Vseeno sva šla.
Tako, da mi je dal prednost, ker se je moral še napakirati. In mi je dal preveč prednosti. Kar nekaj časa sem ga čakala. No, tistih 5 minut ali tam nekje. Očitno le nisem tako zelo počasna, kot se morda zdi. Pač ne divjam ravno po cestah, se bolj umirjeno vozim. Pa še vseeno povsod pridem, pa ponavadi, ko me kdo prehiteva, se za njim znajdem na semaforju, ko morava oba čakati.
Uspela iti k našim na revanš Ups Enke. Z dvema avtomobiloma. Toliko o ekonomičnosti, ampak on je tako šel po svoje, jaz pa sem ostala doma. In bil je večer poln smeha, presedanja in zamer, ki so se kazale v tem, kdo je moral kupovati največ kart.
Ponedeljek.
Ker se je ta september tako optimistično začel na ponedeljek, sva se tudi midva odločila, da še enkrat dava možnost programu T25 in da se ga strikno drživa, ali pa vsaj bolj striktno kot sva se ga sedaj. Če mi je uspelo iz nič narediti Insanity, bo 25 minut na dan mala malca. No, vsaj to so te optimistične prognoze.
In ker sem zadnjič tako optimistično sestavila portfolio in cv, da sem ga poslala Equi, mi je sedaj prav prišel, ko sem na Facebooku spet zasledila oglas, da se išče oblikovalec. Zakaj pa ne.
Torek.
Za trenutek v dnevu sem popolnoma otrpnila. Šele, ko so bili možgani sposobni nadaljnjega razmišljanja, sem takoj pograbila po robčkih v torbi in tistega pajka spravila skozi okno ven iz avta. Ampak še nekako se mu je uspelo prijeti na steklo in se je z menoj peljal še dobrega pol kilometra preden je odletel.
Ampak res sem otrpnila, ko sem ga zagledala kako leze po sedežu poleg mene. In bil je tak progast. In malo večji kot tisti suhceni, ki se nabirajo po kotih.
Nisem nikakršen ljubitelj pajkov. Včasih tudi kričim, ampak zdi se mi, da je to prešlo v stanje kipa.
Deževni dnevi in vremenske napovedi, ki so iz ure v uro slabše. Dobesedno.
Pogledam zjutraj. Še dokaj v redu. Pogledam popoldne. Popolna katastrofa. Samo še dež v prihodnjih dneh.
September je. In dejansko se čuti jesen. Otroci so šli v šole in odleglo je. Da se malo ušesa spočijejo od poletnega kričanja vse povprek.
Sreda.
Spet je leto naokoli in spet sem bila v Domžalskem koncu. Ker se je prirejala rojstno dnevna zabava, s strani gospodične vzgojiteljice, ki je izhajala iz nerazumljivega sms-a. Šele po razlagi na licu mesta nam je bilo razloženo, da so te fore iz filma To so gadi. Ups. Nepoznano.
Preden sem se tja odpravila sem še iskala primerno darilo, ki sem ga dokaj hitro našla. Imela sem že zamišljeno nekaj, ampak je bilo tako dobro podkrepljeno, da verjetno ne bi našla boljšega darila tisti trenutek. Zložljiv dežnik z barvastimi kapljicami, za vse te deževne dni.
Skratka nabralo se nas je kar nekaj. Jedli smo. Nazdravljali smo. Se sladkali. In naredili pravi žur okoli mize, ko se je plesalo na veliko. Še ansambel nam je prišel igrat in smo plesali, ploskali in prepevali z njimi. Super. Ampak enkrat, ko so teme postale resne, sem se počasi odpravila domov.
Dobili smo povabilo na zelo zanimiv piknik. Ne samo, da je bil njegov razlog en kup dogodkov, ki so se nabrali v njegovem življenju, ampak bil je z zelo dobrim namenom. Kolega se je odločil, da bo namesto daril rajši zbral denar in ga podaril družini, ki ga potrebuje. Pohvale vredno.
In tako smo se zbrali v soboto. Ko se je po dolgem, dolgem času kazalo sonce za vikend in lepo vreme. Pravi mali čudež.
Midva sva bila že prva tam, pa čeprav sva zamujala. Zaradi mene. Kaplja čez rob.
Pomagali smo postavit. No, bolj so fantje prevzeli to delo, dekleti sva se potem spravili v kuhinjo narezati kruh in zelenjavo in za med 30 in 40 ljudmi, je to kar nekaj dela. Ko sva se vrnili na piknik se je izkazalo, da so se naenkrat kar vsi od nekje sedeli in sva že dolgo nazaj izgubili najine sedeže. Dišalo je že in mize so bile potem kar naenkrat polne dobrot.
Polno ljudi in zdi se mi, da sem se kar malo potuhnila. Rajši sem spoznavala enga po enega skozi pogovore. Bil je nogomet, bila je odbojka in bila je hrana. Imela sem en Radler in pol za cel večer. Drugo že ni kaj dosti dišalo.
V dvojicah smo igrali namizni tenis. Nisva ravno blestela, sva se pa trudila po najboljših močeh. Igrali smo odbojko, izgubili, zmagali in izgubili, se mi zdi. In potem se je skoraj od nenada zmračilo in smo rajši posedeli za mizami. Dokler niso usposobili karaok in bobnov in podobnega.
Skupinsko slikanje s presenečenjem. Jaz sem bila zadolžena za prvo, moj pa za drugo in ko so se vsi pred objektivom smejali, so se na večernem nebu kar naenkrat prižgale rakete. In učinek je bil dosežen.
Ko se je množila redčila in zasedla karaoke, sva se poslovila, predvsem ker je bil dan že dolg in sem si počasi želela udobne postelje. Skratka dvanajst ur nama je uspelo biti tam.
Nedelja.
Pošiljala sem slike naokoli od prejšnjega dne. Dodajala sem nove ljudi. Naslednje jutro je šlo v dopoldan in opoldan in popoldan. In potem je to tisti dan, ko sem vse klicala domov in se niti en ni oglasil na telefon. Kot zanalašč. Pa samo hotela sem vedeti ali so doma, ali so kam šli. Pa nisem dobila nobenega odgovora. Vseeno sva šla.
Tako, da mi je dal prednost, ker se je moral še napakirati. In mi je dal preveč prednosti. Kar nekaj časa sem ga čakala. No, tistih 5 minut ali tam nekje. Očitno le nisem tako zelo počasna, kot se morda zdi. Pač ne divjam ravno po cestah, se bolj umirjeno vozim. Pa še vseeno povsod pridem, pa ponavadi, ko me kdo prehiteva, se za njim znajdem na semaforju, ko morava oba čakati.
Uspela iti k našim na revanš Ups Enke. Z dvema avtomobiloma. Toliko o ekonomičnosti, ampak on je tako šel po svoje, jaz pa sem ostala doma. In bil je večer poln smeha, presedanja in zamer, ki so se kazale v tem, kdo je moral kupovati največ kart.
Ponedeljek.
Ker se je ta september tako optimistično začel na ponedeljek, sva se tudi midva odločila, da še enkrat dava možnost programu T25 in da se ga strikno drživa, ali pa vsaj bolj striktno kot sva se ga sedaj. Če mi je uspelo iz nič narediti Insanity, bo 25 minut na dan mala malca. No, vsaj to so te optimistične prognoze.
In ker sem zadnjič tako optimistično sestavila portfolio in cv, da sem ga poslala Equi, mi je sedaj prav prišel, ko sem na Facebooku spet zasledila oglas, da se išče oblikovalec. Zakaj pa ne.
Torek.
Za trenutek v dnevu sem popolnoma otrpnila. Šele, ko so bili možgani sposobni nadaljnjega razmišljanja, sem takoj pograbila po robčkih v torbi in tistega pajka spravila skozi okno ven iz avta. Ampak še nekako se mu je uspelo prijeti na steklo in se je z menoj peljal še dobrega pol kilometra preden je odletel.
Ampak res sem otrpnila, ko sem ga zagledala kako leze po sedežu poleg mene. In bil je tak progast. In malo večji kot tisti suhceni, ki se nabirajo po kotih.
Nisem nikakršen ljubitelj pajkov. Včasih tudi kričim, ampak zdi se mi, da je to prešlo v stanje kipa.
Deževni dnevi in vremenske napovedi, ki so iz ure v uro slabše. Dobesedno.
Pogledam zjutraj. Še dokaj v redu. Pogledam popoldne. Popolna katastrofa. Samo še dež v prihodnjih dneh.
September je. In dejansko se čuti jesen. Otroci so šli v šole in odleglo je. Da se malo ušesa spočijejo od poletnega kričanja vse povprek.
Sreda.
Spet je leto naokoli in spet sem bila v Domžalskem koncu. Ker se je prirejala rojstno dnevna zabava, s strani gospodične vzgojiteljice, ki je izhajala iz nerazumljivega sms-a. Šele po razlagi na licu mesta nam je bilo razloženo, da so te fore iz filma To so gadi. Ups. Nepoznano.
Preden sem se tja odpravila sem še iskala primerno darilo, ki sem ga dokaj hitro našla. Imela sem že zamišljeno nekaj, ampak je bilo tako dobro podkrepljeno, da verjetno ne bi našla boljšega darila tisti trenutek. Zložljiv dežnik z barvastimi kapljicami, za vse te deževne dni.
Skratka nabralo se nas je kar nekaj. Jedli smo. Nazdravljali smo. Se sladkali. In naredili pravi žur okoli mize, ko se je plesalo na veliko. Še ansambel nam je prišel igrat in smo plesali, ploskali in prepevali z njimi. Super. Ampak enkrat, ko so teme postale resne, sem se počasi odpravila domov.
Ni komentarjev:
Objavite komentar