Nedelja.
Vem, da je nedelja. Vem, da je prazen hladilnik. In vem, da ne bi šla rada sama v trgovino. Lepše je v dvoje. Hitrejše in bolj praktično je v dvoje. In na koncu sem preganjala, ker so trgovine odprte do treh. Vse bližnje pa že dolgo pred tem zaprte. Mogoče že dan prej.
Dve muhi na en mah ubiješ, ko se spraviš v Leclerc, ker veš, da imajo tam akcijo na orodje in je ena izmed odprtih trgovin pa še na kartico dobiš popust. Poln voz, prtljažnik in hladilnik stvari. Te so se prestavljale seveda iz enega v drugo stvar.
Pa še zunaj smo zapekli ob tem, ko je bila na sporedu nogometna tekma, Chelsea in Manchester City. Sploh ne vem kako se je razpletlo, ker sem se še pred koncem preoblačila, saj sem šla v Križanke na muzikal.
Imela sem karte, ampak sva se do zadnjega trenutka dogovarjala, ali bo šel z mano ali ga raje pustim doma in najdem zamenjavo. En dan je bilo tako, drugi dan drugače. In v nedeljo dopoldne sem iskala zamenjavo za zvečer. Vendar sem na srečo očitno vedela, na koga se lahko obrnem, koga bi zanimalo in koga bi razveselila. In nisem se motila. Saj po svoje je bila kar win-win situacija, ko mi je že po Eviti povedal, da je bil ta super, ampak slovenskega pa res ne bi šel gledati. Saj vem, da pretiravati pa tudi ne gre. Kakšen ali dva na sezono, ne v roku enega meseca. Pa sem ga vzela malo z rezervo. Ampak zakaj bi se mučil in šel, če lahko komu drugemu naredim veselje in je problem rešen. In to smo tudi storili.
Cvetje v jeseni. Muzikal.
Pri Eviti poznaš pesmi, poznaš zgodbo in imaš muzikal v podobi filma za primerjavo. Ampak ko si tam, v množici, pred igralci in z glasbo orkestra, se to nima primerjati z ničemer.
In enako se je dogodilo tudi s Tavčarjevo pripovedjo, ko je zaživela, res zaživela na odru.
Dišalo je po jeseni v prvi vrsti, je napisala gospodična podjetnica, ki sem jo vzela seboj za družbo. In res je. Zgodba o cvetenju v jeseni, ki nikoli ne dozori, ampak prej zamrzne. In še drugo kar mi je ostalo v spominu je to, da je Meta občutila absolutno srečo, preden jo je izdalo srce.
Končalo se je s stoječimi ovacijami. Križanske so bile na nogah in jaz sem si brisala solze, ki so se nabrale v očesu ob zadnjih pesmih. Ob tragičnosti ljubezni, ki je bila tisti moment popolna.
Za ta muzikal sem "zapela" že takoj, ko sem videla, da Nina Pušlar nastopa. Brez premisleka sem imela v rokah karto za prvo vrsto in zadnjo predstavo. In nisem naredila napake. Intuicija je bila prava in tudi muzikal po slovenski klasiki je lahko izvrsten.
Ker ko slišiš orkester, ki je direktno pred teboj, se v telesu pojavijo mravljinci. Steče ti energija skozi telo in se prepustiš. In uživaš.
In sem uživala, ob vseh taktih valčka, ko so me pete srbele. Ob kostumografijo, ko sem opazovala plaščke in ugotavljala, kakšnega bi imela. Ob vrtenju kril v ritmu. Ob zvoku zbora. Ob glasu Nine.
Smejali smo se hlapcu, smejali smo se Meti, ampak na koncu smo obnemeli, ali vsaj jaz sem, ob tragičnosti jesenskega cveta.
Jaz sem rekla, da je bilo fantastično. Da je bilo vredno ogleda. Zame je bilo.
Ponedeljek.
Zjutraj dež. Ko to ne preseneti več.
Pojedla sem in pregledala svetovni splet. Kaj je novega na družabnih omrežjih. Kaj je novega pri nas in po svetu. Seveda, da ni nič pametnega. Kot vsakič.
Ampak, ko se vprašaš, kaj dejansko definiraš kot pametno, takrat v zraku zavlada tišina in odgovora ni od nikjer. Važno, da veš kaj ni pametno…
Skratka malčka sem peljala na sprehod, kar je pomenilo do Jurčkove naokoli na drugo stran na parkirišče, ker so bila včeraj vsa zasedena. Pač, ko pozno prideš domov, se moraš zapeljati čez potok na prazno parkirišče s tremi avtomobili.
Šla sem film oddat, da se razvije. Veselim se tega občutka, ko pozabiš kaj vse si fotografiral, kako je nastalo in moraš dejansko čakati še dva dni po tistem, ko porabiš zadnji posnetek, da ti razvijejo fotografije. Tako nostalgično. Verjetno smo med zadnjimi generacijami, ki smo še doživljali to, ko smo kot otroci skupaj s starši gledali fotografije, ki so prišle sveže razvite in se čudili - kdo je to slikal. Sedaj se vidiš, ko se slikaš.
To sem naredila čisto neopazno očitno, saj ni pogruntal, da me ni bilo vmes. Ampak sem imela potem svoj mir in optimistično začela delati na diplomi. Optimistično, saj pravim.
Najprej sem mislila, da bi jo mogoče že do sedaj skupaj spravila, ampak potem ugotavljaš, da stvari tako ali pa tako nikamor ne gredo, da lahko uživaš še eno dodatno leto. Vsaj malo.
Še tako sem si ta teden vzela dopust. Tak dopust, da potem telovadim in kuham kosilo in grem na muzikal in se potikam po trgovinah z igračami. Tak dopust.
Ker kujem bojni plan, kako pretihotapiti darilo, da bo počakalo na pravi dan.
Torek.
On je kuhal kosilo. Ker sem imela vsega dosti in sem mu rekla, da naj ga skuha. Najprej je mislil, da se hecam in se je lotil. Meni pa se je prav fino zdelo. In na koncu sva imela tista odlična na žaru popečena nabodala ter korenje. Res dobra kombinacija, presenetljiva, ampak super. Meni je bilo zadosti, pa še sedlo je skupaj.
Nakupovanje v Hofru in sva klicala vsak svojo mami. Jaz sem jo za nasvet, kaj bi potrebovala za filanega piščanca. On pa da jih je povabil na tega filanega piščanca. Kar malo sem bila raztresena, ko sem razmišljala kaj sploh znam narediti, kaj bi lahko pripravila in katere sestavine bi potrebovala. Pa še papirnatih servetov niso imeli. Nikjer.
Potem, ko sva dobila podatke, koliko jih bo, je tisti ubogi piščanec izgledal precej majhno za tolikošno število ljudi. Ampak jutri je nov dan, za nove nakupe. To sva imela za danes.
Sreda.
Pridem po fotografije pa me pošljejo še en krog, ker niso imeli razvitih. Pa sem šla še en krog. Ker sem tako ali pa tako morala še v trgovino. Po papirnate servete, krožničke, jušno osnovo ter mrežno pečenko. Čeprav je Leclerc tako založena trgovina, jo nikjer nisem našla, so jih imeli pa čez cesto v Mercatorju na pretek. Pa sem dodala še drugi del mesa h kosilu. Da sem lahko nahranila 8 ljudi. Ker preračunano je ponavadi mrežno dovolj za nas štiri pa tudi piščanec je dovolj za nas štiri in preračunano sta za 8 ljudi potrebna piščanec in pečenka. Dobra matematika.
Ko sem se vrnila po fotografije pa sem bila kar malo presenečena. Seveda sem morala še malo počakati, ampak ko mi jih je prinesla, niso bile moje. Dejansko niso bile moje fotografije, čeprav je minilo že precej časa, tisti upokojenci na njih niso pravi. Malo zmedena sem odšla od tam v upanju, da jih dobim naslednji dan.
Miza od zunaj je bila kar naenkrat čez celo dnevno, saj sva za osem ljudi potrebovala takšno, ki se raztegne. Malo drugačna postavitev, ampak se je super izšlo.
Pozno kosilo ob petih. Malo pa sem bila raztresena, ko sem vedela kaj me čaka. Povabila sva njegove na pozno kosilo, da praznujemo rojstni dan. Jaz sem se popolnoma vživela v vlogo kuharice. Krompir se je skuhal. Da je lepo počival do praženja, filo sem pripravljala, pečenka se je pekla. Filan piščanec se ji je pridružil. Lupila sem krompir in na koncu je na vrsto prišlo še rezanje v posodo. Dve kili in pol krompirja. Kar velik zalogaj, ko moraš vse na manjše kose narezati in ga kar ne zmanjka. Ampak je uspelo. Vse je super uspelo!
Njegovi so bili čisto navdušeni, predvsem dedi, ki je svoji ženi že namigoval, kdaj se bo pri njima kaj pojavil pražen krompir na mizi. Prste smo si kar oblizovali in krompir se je vneto nalagal na krožnike. In jaz sem bila srečna. Kar nisem mogla verjeti, ker ponavadi gre vedno nekaj narobe. Tukaj sva samo za trenutek malo zažgala krompir, ampak je šla tista skorjica takoj proč in ni bilo ne duha ne sluha o tem.
In po kosilu se priležejo še družaben igre. Jaz sem mu darilo dala že en dan prej, no nekaj ur prej, saj je prišlo prav. Čakal ga je cel kup klasičnih družabnih iger. Res cel kup.
Ups Enka. Človek ne jezi se. Črni Peter. Jamb kocke. Dobble.
Preizkusili smo prvo in zadnje. Enka je v zadnjem času pri nas res cela atrakcija. Sploh, če je ups.
Dobble pa je popolnoma nova igra, saj sem prvič slišala zanjo, ko sem brskala po Črni luknji, ampak se mi je res zdela zanimiva, pa še prodajalka mi je povedala, da je to super odločitev. Pa tudi je. Smo se kar nasmejali.
In na vrtu se je iskrilo, toliko da je bilo potem vse skupaj zakajeno.
Vem, da je nedelja. Vem, da je prazen hladilnik. In vem, da ne bi šla rada sama v trgovino. Lepše je v dvoje. Hitrejše in bolj praktično je v dvoje. In na koncu sem preganjala, ker so trgovine odprte do treh. Vse bližnje pa že dolgo pred tem zaprte. Mogoče že dan prej.
Dve muhi na en mah ubiješ, ko se spraviš v Leclerc, ker veš, da imajo tam akcijo na orodje in je ena izmed odprtih trgovin pa še na kartico dobiš popust. Poln voz, prtljažnik in hladilnik stvari. Te so se prestavljale seveda iz enega v drugo stvar.
Pa še zunaj smo zapekli ob tem, ko je bila na sporedu nogometna tekma, Chelsea in Manchester City. Sploh ne vem kako se je razpletlo, ker sem se še pred koncem preoblačila, saj sem šla v Križanke na muzikal.
Imela sem karte, ampak sva se do zadnjega trenutka dogovarjala, ali bo šel z mano ali ga raje pustim doma in najdem zamenjavo. En dan je bilo tako, drugi dan drugače. In v nedeljo dopoldne sem iskala zamenjavo za zvečer. Vendar sem na srečo očitno vedela, na koga se lahko obrnem, koga bi zanimalo in koga bi razveselila. In nisem se motila. Saj po svoje je bila kar win-win situacija, ko mi je že po Eviti povedal, da je bil ta super, ampak slovenskega pa res ne bi šel gledati. Saj vem, da pretiravati pa tudi ne gre. Kakšen ali dva na sezono, ne v roku enega meseca. Pa sem ga vzela malo z rezervo. Ampak zakaj bi se mučil in šel, če lahko komu drugemu naredim veselje in je problem rešen. In to smo tudi storili.
 |
| Cvetje v jeseni in Križanke so bile na nogah. |
Cvetje v jeseni. Muzikal.
Pri Eviti poznaš pesmi, poznaš zgodbo in imaš muzikal v podobi filma za primerjavo. Ampak ko si tam, v množici, pred igralci in z glasbo orkestra, se to nima primerjati z ničemer.
In enako se je dogodilo tudi s Tavčarjevo pripovedjo, ko je zaživela, res zaživela na odru.
Dišalo je po jeseni v prvi vrsti, je napisala gospodična podjetnica, ki sem jo vzela seboj za družbo. In res je. Zgodba o cvetenju v jeseni, ki nikoli ne dozori, ampak prej zamrzne. In še drugo kar mi je ostalo v spominu je to, da je Meta občutila absolutno srečo, preden jo je izdalo srce.
Končalo se je s stoječimi ovacijami. Križanske so bile na nogah in jaz sem si brisala solze, ki so se nabrale v očesu ob zadnjih pesmih. Ob tragičnosti ljubezni, ki je bila tisti moment popolna.
Za ta muzikal sem "zapela" že takoj, ko sem videla, da Nina Pušlar nastopa. Brez premisleka sem imela v rokah karto za prvo vrsto in zadnjo predstavo. In nisem naredila napake. Intuicija je bila prava in tudi muzikal po slovenski klasiki je lahko izvrsten.
Ker ko slišiš orkester, ki je direktno pred teboj, se v telesu pojavijo mravljinci. Steče ti energija skozi telo in se prepustiš. In uživaš.
In sem uživala, ob vseh taktih valčka, ko so me pete srbele. Ob kostumografijo, ko sem opazovala plaščke in ugotavljala, kakšnega bi imela. Ob vrtenju kril v ritmu. Ob zvoku zbora. Ob glasu Nine.
Smejali smo se hlapcu, smejali smo se Meti, ampak na koncu smo obnemeli, ali vsaj jaz sem, ob tragičnosti jesenskega cveta.
Jaz sem rekla, da je bilo fantastično. Da je bilo vredno ogleda. Zame je bilo.
Ponedeljek.
Zjutraj dež. Ko to ne preseneti več.
Pojedla sem in pregledala svetovni splet. Kaj je novega na družabnih omrežjih. Kaj je novega pri nas in po svetu. Seveda, da ni nič pametnega. Kot vsakič.
Ampak, ko se vprašaš, kaj dejansko definiraš kot pametno, takrat v zraku zavlada tišina in odgovora ni od nikjer. Važno, da veš kaj ni pametno…
Skratka malčka sem peljala na sprehod, kar je pomenilo do Jurčkove naokoli na drugo stran na parkirišče, ker so bila včeraj vsa zasedena. Pač, ko pozno prideš domov, se moraš zapeljati čez potok na prazno parkirišče s tremi avtomobili.
Šla sem film oddat, da se razvije. Veselim se tega občutka, ko pozabiš kaj vse si fotografiral, kako je nastalo in moraš dejansko čakati še dva dni po tistem, ko porabiš zadnji posnetek, da ti razvijejo fotografije. Tako nostalgično. Verjetno smo med zadnjimi generacijami, ki smo še doživljali to, ko smo kot otroci skupaj s starši gledali fotografije, ki so prišle sveže razvite in se čudili - kdo je to slikal. Sedaj se vidiš, ko se slikaš.
To sem naredila čisto neopazno očitno, saj ni pogruntal, da me ni bilo vmes. Ampak sem imela potem svoj mir in optimistično začela delati na diplomi. Optimistično, saj pravim.
Najprej sem mislila, da bi jo mogoče že do sedaj skupaj spravila, ampak potem ugotavljaš, da stvari tako ali pa tako nikamor ne gredo, da lahko uživaš še eno dodatno leto. Vsaj malo.
Še tako sem si ta teden vzela dopust. Tak dopust, da potem telovadim in kuham kosilo in grem na muzikal in se potikam po trgovinah z igračami. Tak dopust.
Ker kujem bojni plan, kako pretihotapiti darilo, da bo počakalo na pravi dan.
Torek.
On je kuhal kosilo. Ker sem imela vsega dosti in sem mu rekla, da naj ga skuha. Najprej je mislil, da se hecam in se je lotil. Meni pa se je prav fino zdelo. In na koncu sva imela tista odlična na žaru popečena nabodala ter korenje. Res dobra kombinacija, presenetljiva, ampak super. Meni je bilo zadosti, pa še sedlo je skupaj.
Nakupovanje v Hofru in sva klicala vsak svojo mami. Jaz sem jo za nasvet, kaj bi potrebovala za filanega piščanca. On pa da jih je povabil na tega filanega piščanca. Kar malo sem bila raztresena, ko sem razmišljala kaj sploh znam narediti, kaj bi lahko pripravila in katere sestavine bi potrebovala. Pa še papirnatih servetov niso imeli. Nikjer.
Potem, ko sva dobila podatke, koliko jih bo, je tisti ubogi piščanec izgledal precej majhno za tolikošno število ljudi. Ampak jutri je nov dan, za nove nakupe. To sva imela za danes.
Sreda.
Pridem po fotografije pa me pošljejo še en krog, ker niso imeli razvitih. Pa sem šla še en krog. Ker sem tako ali pa tako morala še v trgovino. Po papirnate servete, krožničke, jušno osnovo ter mrežno pečenko. Čeprav je Leclerc tako založena trgovina, jo nikjer nisem našla, so jih imeli pa čez cesto v Mercatorju na pretek. Pa sem dodala še drugi del mesa h kosilu. Da sem lahko nahranila 8 ljudi. Ker preračunano je ponavadi mrežno dovolj za nas štiri pa tudi piščanec je dovolj za nas štiri in preračunano sta za 8 ljudi potrebna piščanec in pečenka. Dobra matematika.
Ko sem se vrnila po fotografije pa sem bila kar malo presenečena. Seveda sem morala še malo počakati, ampak ko mi jih je prinesla, niso bile moje. Dejansko niso bile moje fotografije, čeprav je minilo že precej časa, tisti upokojenci na njih niso pravi. Malo zmedena sem odšla od tam v upanju, da jih dobim naslednji dan.
Miza od zunaj je bila kar naenkrat čez celo dnevno, saj sva za osem ljudi potrebovala takšno, ki se raztegne. Malo drugačna postavitev, ampak se je super izšlo.
Pozno kosilo ob petih. Malo pa sem bila raztresena, ko sem vedela kaj me čaka. Povabila sva njegove na pozno kosilo, da praznujemo rojstni dan. Jaz sem se popolnoma vživela v vlogo kuharice. Krompir se je skuhal. Da je lepo počival do praženja, filo sem pripravljala, pečenka se je pekla. Filan piščanec se ji je pridružil. Lupila sem krompir in na koncu je na vrsto prišlo še rezanje v posodo. Dve kili in pol krompirja. Kar velik zalogaj, ko moraš vse na manjše kose narezati in ga kar ne zmanjka. Ampak je uspelo. Vse je super uspelo!
Njegovi so bili čisto navdušeni, predvsem dedi, ki je svoji ženi že namigoval, kdaj se bo pri njima kaj pojavil pražen krompir na mizi. Prste smo si kar oblizovali in krompir se je vneto nalagal na krožnike. In jaz sem bila srečna. Kar nisem mogla verjeti, ker ponavadi gre vedno nekaj narobe. Tukaj sva samo za trenutek malo zažgala krompir, ampak je šla tista skorjica takoj proč in ni bilo ne duha ne sluha o tem.
In po kosilu se priležejo še družaben igre. Jaz sem mu darilo dala že en dan prej, no nekaj ur prej, saj je prišlo prav. Čakal ga je cel kup klasičnih družabnih iger. Res cel kup.
Ups Enka. Človek ne jezi se. Črni Peter. Jamb kocke. Dobble.
Preizkusili smo prvo in zadnje. Enka je v zadnjem času pri nas res cela atrakcija. Sploh, če je ups.
Dobble pa je popolnoma nova igra, saj sem prvič slišala zanjo, ko sem brskala po Črni luknji, ampak se mi je res zdela zanimiva, pa še prodajalka mi je povedala, da je to super odločitev. Pa tudi je. Smo se kar nasmejali.
In na vrtu se je iskrilo, toliko da je bilo potem vse skupaj zakajeno.
Ni komentarjev:
Objavite komentar