Četrtek.
Po celih dneh preživetih na oblikovanju letaka sem si lahko končno oddahnila, ker sem ustvarila nekaj.
In tista kremšnita je bila nagrada za malo zmago. Pravzaprav je bila nagrada, ker je šla lahko mama z menoj v Ljubljano, ko sem morala iti na sestanek in sva rekli, da bova šli potem enkrat v Kranj na kremšnito, ampak pustimo podrobnosti.
Končno sem imela čas in tako sva se spravili do Kranja. Parkirali avto in se sprehodili čez mestno jedro. Ta kremna rezina je iz mojega krožnika izginila v hipu.
Potem sva se nazaj grede ustavili še v knjižnici, da sem si sposodila Cvetje v jeseni. Optimistično, da bi ga prebrala do mjuzikla, ampak bomo videli. In odšli domov.
A veš tisti občutek, ko te kliče ata, ker mu zvok ne dela in ti reče, da naj preveriš s TeamViewerjem. No, jaz ga poznam. Na koncu se je sicer izkazalo, da je bil samo kabel slabo nameščen v ekran.
Petek
Začela sem s plakati in pripravo za sejem. Dokler imamo v tiskalniku barve za plakate je potrebno to izkoristit. Tako sem notri padla v vse, da sem skoraj pozabila, da imajo uradne ure samo do enih in sem bila dvajset do enih na poti in v avtu, da sem nesla oddat za štipendijo. Taka "norija", obravnavali pa jo bodo šele čez en mesec. Ampak ko imaš vse papirje, zakaj ne bi to opravil čimprej.
Vmes na poti, bi morala pobrati ključe pa se je vmes že dvakrat spremenila situacija. In ko sva jedla filano papriko, so se sami pojavili.
Ko enkrat začneš gledati te prikupne živalce in kužke in male kužke na Youtubu, nekako ne nehaš.
Iskala sva novo serijo za gledat in sva našla The 100. Sicer je prvi del zanimiv in zgodba, ampak je vse ostalo bolj tako tako. Pa vseeno preprosto ne moreš nehati, ko enkrat začneš, samo zato ker te zanima, kaj se zgodi naprej.
Sobota.
Začelo se je popolnoma normalno. Šla sva v kino. Sicer nisva predvidevala, da je ravno Ritem mladosti in je bilo vse naokoli zagrajeno, zablokirano.
Lucy s Scarlett Johansson.
Prestrašena ob občutku, ko ne veš kaj pravzaprav storiti. Ko si tam in lahko samo gledaš. Opazuješ. In upaš, na najboljše.
Rekel mi je samo: "Skp bom padu" in ni bila sekunda, ko se je to res zgodilo. Nisem vedela kako pomagati. Bila sem samo zraven.
Zrak je bil res slab. Prizori v filmu so bili neprijetni, če si preveč razmišljal in vse skupaj je že skoraj izgledalo kot naslednja logična poteza. Žal.
Z obraza sem mu odstranila očala in čakala, da bo prišel k sebi. In je.
Opotekajoče sva se odstranila iz dvorane in se sesedla pred njo. Vsaj malo več zraka. In sva sedela dokler ni prišel čistilec in naju začel nekaj v angleščini spraševati. In nič nama ni bilo jasno, dokler ni že tretjič vprašal, če govoriva angleško.
Sladkor! Potreboval je sladkor. In šla sem iskat nekaj. Voda s sladkorjem. Kako preprosto. Dobra domislica. In potem je odleglo. Vsaj malo.
In sva šla domov. Ležat in na puding.
Nedelja.
Imela sva pester dan. Polno obiskov in letanja naokoli.
Začelo se je že opoldne na kavi. Dobili smo se na Brodu ob Savi. In imeli intenzivno debato o prenosnikih. Pa avtomobilih. Službi. Šoli. Skratka raznorazne teme.
Poslovili smo se in midva sva šla naprej na obisk. K njegovim domačim. Sicer še nisva nič konkretnega jedla in kljub temu, da je njegova mati rekla, da nič nima, je bila miza cel čas polna. S porovo juho, narezkom, figami in posladkom. Mi smo pogledali nekaj slik iz Peruja, kjer se je potepala ena njegova sestra. Potem pa smo igrali Enko. Čisto navadno. Ampak saj tudi ta ni slaba. Še bolj zanimiv pa je bil spomin, kjer je bilo potrebno zbrati nov in star predmet. Problem so delale torbe in si res rabil tisto knjižico s tem s čim kakšen par spada. Ampak sem pometla s konkurenco. Dvakrat in presenetila samo sebe.
Na poti proti domu pa sva se ustavila še na tretjem obisku. Da sva prevzela podlago za telovadit pa še na en hiter čvek na sončku na balkonu sva se ustavila. Preden postaneta soseda. Da smo se pogovarjali o tapetah in mizah in pričakovanjih.
Šele po celem dnevu nama je uspelo priti domov in nekaj pojesti.
Po celih dneh preživetih na oblikovanju letaka sem si lahko končno oddahnila, ker sem ustvarila nekaj.
In tista kremšnita je bila nagrada za malo zmago. Pravzaprav je bila nagrada, ker je šla lahko mama z menoj v Ljubljano, ko sem morala iti na sestanek in sva rekli, da bova šli potem enkrat v Kranj na kremšnito, ampak pustimo podrobnosti.
Končno sem imela čas in tako sva se spravili do Kranja. Parkirali avto in se sprehodili čez mestno jedro. Ta kremna rezina je iz mojega krožnika izginila v hipu.
Potem sva se nazaj grede ustavili še v knjižnici, da sem si sposodila Cvetje v jeseni. Optimistično, da bi ga prebrala do mjuzikla, ampak bomo videli. In odšli domov.
A veš tisti občutek, ko te kliče ata, ker mu zvok ne dela in ti reče, da naj preveriš s TeamViewerjem. No, jaz ga poznam. Na koncu se je sicer izkazalo, da je bil samo kabel slabo nameščen v ekran.
Petek
Začela sem s plakati in pripravo za sejem. Dokler imamo v tiskalniku barve za plakate je potrebno to izkoristit. Tako sem notri padla v vse, da sem skoraj pozabila, da imajo uradne ure samo do enih in sem bila dvajset do enih na poti in v avtu, da sem nesla oddat za štipendijo. Taka "norija", obravnavali pa jo bodo šele čez en mesec. Ampak ko imaš vse papirje, zakaj ne bi to opravil čimprej.
Vmes na poti, bi morala pobrati ključe pa se je vmes že dvakrat spremenila situacija. In ko sva jedla filano papriko, so se sami pojavili.
Ko enkrat začneš gledati te prikupne živalce in kužke in male kužke na Youtubu, nekako ne nehaš.
Iskala sva novo serijo za gledat in sva našla The 100. Sicer je prvi del zanimiv in zgodba, ampak je vse ostalo bolj tako tako. Pa vseeno preprosto ne moreš nehati, ko enkrat začneš, samo zato ker te zanima, kaj se zgodi naprej.
Sobota.
Začelo se je popolnoma normalno. Šla sva v kino. Sicer nisva predvidevala, da je ravno Ritem mladosti in je bilo vse naokoli zagrajeno, zablokirano.
Lucy s Scarlett Johansson.
Prestrašena ob občutku, ko ne veš kaj pravzaprav storiti. Ko si tam in lahko samo gledaš. Opazuješ. In upaš, na najboljše.
Rekel mi je samo: "Skp bom padu" in ni bila sekunda, ko se je to res zgodilo. Nisem vedela kako pomagati. Bila sem samo zraven.
Zrak je bil res slab. Prizori v filmu so bili neprijetni, če si preveč razmišljal in vse skupaj je že skoraj izgledalo kot naslednja logična poteza. Žal.
Z obraza sem mu odstranila očala in čakala, da bo prišel k sebi. In je.
Opotekajoče sva se odstranila iz dvorane in se sesedla pred njo. Vsaj malo več zraka. In sva sedela dokler ni prišel čistilec in naju začel nekaj v angleščini spraševati. In nič nama ni bilo jasno, dokler ni že tretjič vprašal, če govoriva angleško.
Sladkor! Potreboval je sladkor. In šla sem iskat nekaj. Voda s sladkorjem. Kako preprosto. Dobra domislica. In potem je odleglo. Vsaj malo.
In sva šla domov. Ležat in na puding.
Nedelja.
Imela sva pester dan. Polno obiskov in letanja naokoli.
Začelo se je že opoldne na kavi. Dobili smo se na Brodu ob Savi. In imeli intenzivno debato o prenosnikih. Pa avtomobilih. Službi. Šoli. Skratka raznorazne teme.
Poslovili smo se in midva sva šla naprej na obisk. K njegovim domačim. Sicer še nisva nič konkretnega jedla in kljub temu, da je njegova mati rekla, da nič nima, je bila miza cel čas polna. S porovo juho, narezkom, figami in posladkom. Mi smo pogledali nekaj slik iz Peruja, kjer se je potepala ena njegova sestra. Potem pa smo igrali Enko. Čisto navadno. Ampak saj tudi ta ni slaba. Še bolj zanimiv pa je bil spomin, kjer je bilo potrebno zbrati nov in star predmet. Problem so delale torbe in si res rabil tisto knjižico s tem s čim kakšen par spada. Ampak sem pometla s konkurenco. Dvakrat in presenetila samo sebe.
Na poti proti domu pa sva se ustavila še na tretjem obisku. Da sva prevzela podlago za telovadit pa še na en hiter čvek na sončku na balkonu sva se ustavila. Preden postaneta soseda. Da smo se pogovarjali o tapetah in mizah in pričakovanjih.
Šele po celem dnevu nama je uspelo priti domov in nekaj pojesti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar