Marčevski teden restavracij

Ponedeljek.
Kdo bi si mislil, da bom jaz tista pobudnica, ki bo težila in najedla, da začneva s treningom. Res je bolj luštno delati z nekom v družbi, ko se spodbujaš. Čeprav veš, da bi najraje padel na tla in tam obležal vsaj do konca treninga, ampak si toliko vztrajen, ker vidiš, da se poleg tebe po svojih najboljših močeh trudi in se trudiš tudi sam. Zanimivo imava potem debato o tem, da je on vztrajal, ker sem jaz, jaz pa sem vztrajala ker je on, tako da sva s to motivacijo naredila cel trening.
Za kosilo je danes prišel na vrsto JB. Na prejšenjem tednu restavracij, je bil zaseden takoj. Tako, da sem se potrudila in ga že prvi dan rezervirala, res pa je bilo, da mislim, da ni bilo popolne zasedenosti kot nekaj mesecev nazaj.
Seveda veliko pričakuješ, ko veš kakšen sloves ima in kako dobro smo takrat jedli z veliko hodi.
Že, ko si stopil v restavracijo, si komaj prišel notri, saj je bila taka gneča, ker smo vsi čakali, da se gostje lahko zmenjamo.
Midve sva si privoščili le rose, medtem ko sta fanta vzela kar cel komplet vin z vsemi hodi.
Mariniran losos na tapioki z mandarino.
Čebulni njok z repo, pražena polenta in dimljena skuta.
Račji konfit s pastinakovim pirejem, račja omaka in želirana brusnica.
Meni je bil od vsega tega daleč najboljši račji konfit. Še enega bi z veseljem pojedla. Zanimivo, da ni bilo sladice na seznamu. Mogoče malo v upanju pričakuješ, da te prenestijo, ampak se mi zdi, da so preveč fini za takšne stvari in te bolj “presenetijo” z menijem sladic. Eh.
Padlo je pa kar nekaj šal o bureku čez cesto, saj so bile porcije veliko manjše kot so bile včeraj na gradu. Dejansko veliko raje vzamem tisto hobotnico na gradu kot tale današnji meni. Je pa res, da je bil izredno fotogeničen. Okusi so bili nenavadni, se mi pa zdi, da smo preveč pričakovali.
Trije treningi. Sploh en v petkah.

Kulinarično razvajanje, drugič.

Torek.
Delavni. Od jutra do poznega popoldneva. Da se lahko ostale dni pridno razvajam, je potrebno tudi kaj narediti. Mar ne?
Vmes pa po avto in po jagode. Vsakič, ko dobiš ceno za avto, te kar malo stisne. Zanimivo pa da vedno skupaj spraskaš za avto.
Hindsight obsedeno gledam.
Aronjo si želim na vrtu. Kot tudi maline, jagode, borovnice in kakšno takšno sadje, ki gre samo z rok v usta in je najslajši takoj odtrgan.

Sreda.
Materinski dan. Za mati sem pripravila zajtrk. Čisto rahel šmorn z bananami in zvončki za okras. Še tiste tri ki sem našla, ostalo je šlo že mimo. Znanilci pomladi so dobro opravili svojo nalogo in nas popeljali v pomlad. In so počasi izginili.
Sreda so ti dnevi, ko sva sami. Ni šlo vse gladko, če ti določena elektronika odpove in oteži delo. Pa sva morali malo drugačno pot obrati.

Zajtrk za mami.

Četrtek.
Res sem se vpeljala v zgodnje vstajanje. Ko se enkrat sprijazniš s tem, da ura kaže sedem in še nekaj, je lažje vstajati, kot bo dejstvu, da bi raje včasih videl raje deveto. Mogoče pa pomlad pozitivno vpliva name. Ali pa vsi kristalčki in jod in tako. To je zaradi toliko pozitivnih misli vsak dan, ko gledam Klepet ob kavi. Veliko se izve, fino je samo poslušati.
Sem pa imela natempiran dan. Če sploh nisem imela čas jesti, dokler se enkrat nisem vsedla za kosilo.
Zjutraj je bilo nekaj dela, tisto kar je ostalo od prejšnjega dne. Bila sem povsod, pridna, že toliko, da me je čas malo dohitel. Pa še trening pa pod tuš in posušit lase, spakirati in sem samo še letal ne pot.
Tam sva bila tudi aktivna, saj sva pomerila predsobo in šla naprej, da se pred kosilom oglasiva v salonu in pogovoriva kaj narediti, da ne bodo čevlji povsod.
V center, v Cubo na kosilo. Bedno je, če prideš pol ure prej in ne veš kaj bi sam seboj pa še dež je padal.
Sicer sem dobila parkirišče, ampak včasih ni fino izkoristiti prvega, ki ga vidiš. Ampak bo že. Na koncu se je vse čisto fino izšlo.
Sedaj vem, da je še en Cubo nekje na Šmartinski, ker sva soseda čakala, da sta se prebila iz tam v center.
Res odlično kosilo. Za prste obliznit. Jaz sem bila tako kot vedno na ribicah. Obožujem jih.
Jabolčna čežana s hrenom, terina bohinjskega sira in kruhek s suhim sadjem. Pa tisti bohinjski sir je bil delno prepojena s tinto sipe.

Kulinarično razvajanje še tretjič.

V rdeči pesi mariniran file sulca s špinačno skorjico in artičokino kremo na pastinakovem pireju
Mousse bele čokolade s pehtranom in makovim krustkom. Pa še malinin dresing je bil, da sem prišla na svoj račun.
Da sva se prebila do doma je trajalo tako dolgo, da sem se samo obrnila in šla nazaj na center na pijačo. Da sem pozabila dežnik v avtu, mi je bilo jasno, ko sem čakala na dekleta in je začelo deževati. Bravo, jaz. Ampak se je dobro končalo.
Na poti sem še eno bivšo sošolko pozdravila za nekaj minut.
Skratka na pijači smo bile štiri ure. Pet deklet, ki se ni videlo že mesece in so se minute spremenile v ure. In se je zamenjalo mnogo tem. En čaj in limonada.

James Morrison - The Pieces Don't Fit Anymore

Grenak priokus

Četrtek.
Vsak dan mi en kristaleček družbo dela. Tako, da mi je zanimivo raziskovati o njih. In same fine stvari. Pa še vsi pravijo, da me kar razganja od energije. Dobro energijo mi prinašajo, samo veselje so. Rdeči jasper.
Šla sva v kino. Tokrat je bil na sporedu nov del trilogije Razcepljeni.
Insurgent. Prvi del je bil boljši, ampak saj ni bil tako slab. Meni se je zdel kar zanimiv, le moja družba ni bila pretirano navdušena. Za povprečno oceno bi mu že dal. Hitro se zgodi, da je drugi del hitro samo za vmes, da se splete zgodba med prvim in zadnjim delom, da se vse razloži. Ali samo jaz dobim tak občutek? Da je ponavadi v drugem delu trilogije bolj zatišje pred nevihto.

Izbrala sem največja jajčka izmed malih in sem doživela presenečenje.
Kolikokrat se vam je zgodilo, da ste razbili jajček in sta ven padla dva rumenjaka? No, jaz sem doživela to, da sem razbila dva jajčka in imela v posodi štiri rumenjake. Dva dvojčka v dveh poskusih. Kakšne naj bi bile sploh možnosti, da se ti to zgodi? Noro!
Ko za trenutek pomisliš, da bi šel letos na Evrosong. Dunaj je tako relativno blizu. Misel, samo za trenutek.

Dvakrat dvojčka, kaj takšnega.

Petek.
Delni sončni mrk smo danes opazovali. Zanimivo je, kako hitro se spremeni svetloba, čeprav manjka samo en delček sonca. Vse je postalo malenkost bolj temačno, "nenaravno" in drugačno.
Z mami sva tokrat sami vse "porihtali".
Najbolj mi je bil sicer všeč komentar, da se sedaj lahko pol manj mažem na morju, če nam pol sonca manjka.
Dokončala sem začeto, čeprav sem morala narediti še popravke. Malo sva morali skalkulirati in čim več opraviti, ko sva ostali sami.
Ampak ravno pred tem, ko sem se odpravljala je pa še ena stranka prišla. Pa res sem želela v miru spakirati, ko se mi vedno tako mudi. Pa smo bili zopet nazaj na prvotnem načrtu, hitrostnega pakiranja, da sem prišla ravno do skokov.
Ni bilo ravno veselega izraza na obrazu, ko sva opazovala tisti del kuhinjskega pulta.
Sva vsaj za naše orle držala pesti in vneto navijala.
Prvo in drugo mesto, dvojna slovenska zmaga in to na naši Planici.
Meni je bilo kar v veselje navijati in spremljati vse skupaj. Pa še tak lep dan je bil.
Vedno nastane dilema pri izbiri serij, ker se nikakor ne moreva uskladiti.
Sherlocka sva našla. Napeta, zanimiva serija. Mislim, da bo kar ostala pri nama, ampak škoda ker je tako malo delov. Saj jih človek razume, ker je res hudo narejena.
Zabavala sva se ob starih popevkah. Da se ti mini in maksi še cel dan prepeva Cinca marinca pa te zabava.

Pol sonca nam manjka.

Sobota.
Dobro jutro se začne z nekaj nagajivosti in zmago slovenskih letalcev.
To sva držala pesti in z navdušenjem spremljala prav vse skoke. Koliko veselja je vse skupaj prineslo, čeprav je bilo v vse skupaj vključeno toliko čakanja, da so lahko izpeljali samo eno serijo.
Potem pa je bilo konec in veliko enega zavlačevanja, da naju je zmanjkalo pod tisto pretoplo odejo. Jaz sem toliko dremala, da sem vsaj poslušala kdaj je šla Tina Maze po slalomski progi navzdol, da sem butnila levodremajočega, da sva nekaj na pol spremljala.
Takšni nakupi, da sem potrebovala avto. Ko vem, da mleka zmanjka ne morem več peš v trgovino, toliko se pa še nisem na trenirala. Pa prištejem še vso ostalo kilažo in sem srečna, da lahko vse skoraj po tleh zvlečem do stanovanja.
Kosilo na hitro. Tako priročno, da se je samo peklo, ko sva si vzela čas za Sherlocka, ki naju je včeraj čisto navdušil.
Fatje so šli po svoje, punci pa tudi.
En krog skozi trgovine, ker sem se ponudila za družbo. Pa sem prišla nazaj s kilo moke, pikčasto škatlico in nekaj lesketajočega za okoli vratu.
Še en del Sherlocka, ki sploh ni šel skozi. Malo razvajanja s svečkami za ambient.

Kulinarično razvajanje, prvič.

Nedelja.
Golobradi. Pri Staretu se ti v glavo vedno zapiči kakšna zanimiva beseda, torej je bila beseda dneva - golobradi.
Dopoldne se je začelo z razpleti v svetovnih pokalih. Med vsemi serijami je bil podatek, da je še Fak zmagal in dosegel 50 stopničke za naše. Potem sta dvoje dodala še Prevc in Tepeš. Čeprav ravno v obratnem vrstnem redu kot so ga vsi želeli. Jaz sem bila vesela za Tepeša in njegov dosežek, ker se je videlo, da je užival v tistem poletu. Ampak žal je s tem Prevc izgubil veliki kristalni globus. Vendar, kaj bi bilo, če bi bilo. Tako se je razpletlo in sprejmeš dejstvo. Res so prikazali vrhunsko sezono naši fantje.
Samo Tino je težko gledati, ko je tudi njej iz rok spolzel veliki kristalni globus.

Po vsem športu smo se kulinarično razvajali. Ker imam možnost, da mi ta teden ne bo potrebno veliko kuhati se bom pustila razvajati v super menijih, ki so jih pripravili v okviru Tedna restavracij.
Gostilna na gradu. Ne samo hrana, še sama lokacija in ambient.
Ugotovila sem, da veliko raje vzamem ribji meni kot mesnega, mi vse skupaj veliko bolj diši. In bila je najboljša odločitev zame. Saj sem poizkusila tudi drugega, ampak sem bila res srečna s svojo izbiro.

Najprej pozdrav s kuhinje. Zeliščni namazi in paštetke za na domač kruh. Pa še zelo tanka rezina polita z olivnim oljem roast biftka. Vsaj zdi se mi, da sem nekaj podobnega slišala. Joj, res nismo kaj dosti poslušali samo planili smo po hrani.
Brancinov tatar Fonda, krema inčunov, paradižnik in bazilika. Odlična je bila kombinacija te kreme in brancina. Mmmm. Še sedaj čutim, kako se topi v ustih.
Hobotnica z mladim grahom, krompir in olive. Hobotnica je bila v skorjici oziroma panirana. Oh, za prste obliznit, skupaj z grahom, pire krompirjem z olivami in s pirejem graha. Res za prste obliznit.
Snežene kepe. Fanta sta že s prve rekla, da bi repete. Zanimive so bile te snežne kepe z vanilijevo kremo in slivovim sladoledom. Dilemo kateri okus je bil nam je razjasnil šele natakar kasneje, saj mi nismo prišli do dna. Jaz sem bila bolj za kakšen ribez kot jagodo, ampak noben ni pomislil na slivo, ker je bil takšne lepe žive rožnate barve. Ampak potem pa se spomniš, kako se pocedi rožnato, ko razkosaš "češpljev" cmok in ti vse skupaj postane bolj jasno.

izkoristili smo še samo lokacijo in se malo sprehodili naokoli po gradu. Luštno okolje, še nikoli nisem raziskovala notranjosti gradu oziroma razglednih točk. In potem smo se šli spoznavanje Ljubljane ali katere stavbe prepoznaš.
Enka je padla pri nama. In moja zmaga.

Fran Miličinski Ježek - Cinca marinca

Insanity Max

Nedelja.
Gora perila. So se nabrali stroji. Sploh, ker sem sama privlekla poln kovček oblačil potrebnih pranja pa še njegove so se tudi nabrale čez teden. Tako, da je bilo kar pestro.
Bujenje pred deseto, čeprav vem, da je šel spat nazaj šele par ur in mi v mojem napol snu razlagal o zahtevnosti Insanity Max vadbe.
Zjutraj sem skočila do Hoferja, ker je zmanjkalo hrane in prepotrebnega "svežega" zraka.
Malo sem se sprehodila. Ravno toliko, da lahko rečeš da si bil zunaj.
Pa je šel dan mimo ob gospodinjskih opravilih in raziskovanju vgradnih omar.

Gora perila, dobesedno.

Ponedeljek.
Evo, tako zelo motivirana sem ostala, da sem naredila prvi dan treninga. Tokrat Insanity Max:30. Lani sva ravno tak čas začela prvič z Insanity in sva bila do poletja v formi. Tako, da po vseh drugih programih in vajah sva ugotovila, da nama gre preprosto najbolje, če oba delava istega, ker sva drug drugemu največja motivacija. Takšna, da gre še po kolesarskem izletu narediti še trening, samo zato ker sem se jaz pohvalila da sem ga tudi naredila. Saj pravim, največja motivacija nasploh.
Na tekočem sem z Klepetom ob kavi, ki ga tako zelo obsedeno gledam. Prejšnji dan sem dobila kristalčke, ki sem si jih zaželela in bila zadnjič čisto navdušena. Vsaj moje nihalo s kameno strelo je name naredilo en viden preobrat. Tistega, ko sem bila že malo vročična, da je še dragi opazil, potem pa sem se z njim malo igrala in sem prišla nasmejana in polna energije se pokazat, da je bil kar šokiran. Jaz pa tudi malo. Tako, da sedaj bom malo preizkusila pozitivne učinke še kamnov.

Torek.
Mogoče mi primanjkuje joda, verjetno nam vsem primanjkuje joda. Saj pravim, da čisto obsedeno gledam Ob kavi in potem že kar malo sumiš, da ti vsega primanjkuje oziroma slišiš, kaj bi bilo dobro zate. Mogoče je jod skrivnost dolgega in vitalnega življenja Japoncev.
Sem kar odklikala na Misterij in malo raziskovala po spletni strani. Še prehitro najdeš kaj.
Na polno sem se lotila projekta downhill dresov, ker ima moj in njegovi kolegi tako navdušenje nad tem trenutno, pa se je še delno preneslo name. Vsaj v obliki ustvarjanja, na kolo se nekako ne spravim.

Res bo vsak čas pomlad.

Sreda.
Še malo sem nakupovala preko spleta. Tokrat so prišle na vrsto knjige. Takšne, ki upam, da bodo v pomoč pri pisanju diplome. Je kar nekaj časa trajalo, da sem jih nakopičila in razredčila seznam, ampak sem končno prišla do zadnjega spiska.
Dejansko se bolj splača naročiti iz Anglije, kot kupiti pri nas, ker so nekje za tretjino dražje. Potem pa pri nekaj knjigah to že kar nanese. Pa še poštnine nimajo. Kako, ne bi vedla.
Mogoče so pa na pol Kitajci, ki nam vse zastonj pošiljajo.
Googlam kako pripraviti gobe, ker niso ravno zame. Če bi šlo kaj narobe, bi izgledalo kot da hočem koga zastrupiti.
Še en kontakt iz Kitajske sem dobila, ko smo bili prej Kitajcih. Če si na internetu, te lahko najdejo.
Našla sem si novo serijo. Pravzaprav več le teh, ampak se mi zdi samo ena zanimiva. Hindsight. Bomo videli.

Mark Ronson feat. Bruno Mars - Uptown Funk

Ob turški obali

Sreda.
Še zadnji dan, ki nam je ostal. Jutri gremo ob nečloveških urah od hotela in domov.
Če je bil cel teden čudovit in sončen, so nas zadnji dan pozdravili oblaki in skrili sonce ter iz sebe spustili nekaj kapljic dežja.

Midve sva namesto prostega izbrali izlet do Alanye. Obmorsko mesto, malo proč, poleti verjetno zelo turistično, saj želijo od tu do tja zgraditi do prihodnjega leta 400 hotelov. A si predstavljate kakšna ogromna številka je to. Skratka kar naenkrat smo se po poti spustili v bližino morja in vseh mogočih hotelskih kompleksov. Samo kot smo izvedeli, se večinoma ne kopajo v morju, ker ni za plavanje zaradi konstantnih valov, ampak so vsi na bazenu. In bazen je čisto majčke, sprejmejo pa velike številke ljudi. Mislim, da vse skupaj izgleda kot sardele v konzervi.

Alanya je noro gosto pozidana. To je se je odlično videlo, ko smo jo opazovali z vrha polotoka, obdanega z obzidjem. Kjer so imeli včasih velike cisterne in nato zapore in smo izvedeli, da so jim omogočili možnost izpusta. S ploščadi so v morje vrgli kamen, in če je dejansko pristal v morju, so bili oproščeni, drugače je sledila smrt. In nemogoče je vreči kamen v morje, ker ga veter vedno odpihne v skale. Smo preizkušali vse mogoče, pa ni nič delovalo.

Spustili smo se do marine. Na kosilo ob reko Dim, kjer se odpre čisto novi svet, kot da si nekje na drugem koncu države, ne samo nekaj kilometrov proč od morja. Midve sva posedali, saj sva kosilo izpustili, vožnja do tja ni bila najbolj po godu. Je bolj sedlo jabolko in hruška kot pa konkretno kosilo. Pa goske sva imeli za družbo. Zanimiva pokrajina, jaz sem rekla da je kot Šobec, ker sem bila pred kratkim. Čeprav ni nič podobno, ampak samo tak občutek.

Še v jami smo bili. V topli jami, ki je zdravilna predvsem za astmatike.
Potem pa prosto. Malo je rosilo in midve sva se namenili v trgovine. Včeraj naju je Antalya razočarala, ampak sva dali danes priložnost še drugemu mestu. In pravilno sva se odločili.
Že takoj sva našli čaj, tisti, ki ga ponavadi imamo, pa še veliko cenejši kot včeraj. Pa sva bili za tri kilograme težji. Še turške kave za mojega, nisva smeli spustiti. Tukaj so bili malo manj vsiljivi in sva imeli veselje do brskanja. Pa sva šli proti avtobusu s polnimi rokami vrečk. Vsaka zase in nekaj za najdražje.

Cel teden ni bilo nobenega zamujanja, tukaj pa smo na izlet vzeli še skupino Srbov in gospo z drugega avtobusa in smo doživeli čakanje. Čeprav smo imeli pravilo z litrom rakije, za tiste, ki zamudijo več kot deset minut, smo bili na koncu bolj kot ne srečni, da sta našli. Ker avtobus je šel že skoraj na pot, ko sta dve gospe izstopili iz taksija. Srečni, da sta našli, mi pa tudi. Saj jih je pot mimo trgovin odnesla dalj in dalj od mesta srečanja in tako se človek izgubi, tako v prostoru kot v času.
Skratka še vožnja mimo vseh hotelskih kompleksov in nazaj v našega. Sedaj smo določen del poti že poznali, ker smo se tolikokrat peljali mimo.

Doživeli smo zastoj. Dvakrat. Prvič je bila kriva čreda ovac, drugič pa krave, ki so se vračale domov po "službi".
Bujenje ob dveh, zajtrk pol ure kasneje, odhod ob pol štirih in letalo ob sedmih. To nam je bilo predano.

Še zadnji zahod.

Četrtek.
Zaspala sem enkrat med deveto in deseto. Zbudila sem se tako, ko je telefon poleg glave zazvonil. In od tu sva se spakirali, oblekli in šli na zajtrk. Tako zgodnjega pa še ne. Še preden se zaveš, si že na letališču in greš skozi vse preglede in čakaš, da greš na letalo.
Mami je rekla, da na hitro izgleda kot brniško letališče, drevesa in gore v ozadju, samo večje.
Celo pot so nas spremljali oblaki, vozili smo se nad njimi, v sončku. Videla sem Ljubljano z vrha, kako prikupno majčkeno mestece je, predvsem pri tem kar sem videla v zadnjih dneh, čeprav je kar nekaj časa trajalo da smo ugotovili, da je to naša prestolnica.
In potem se prvič pristala na domačih tleh.

Čeprav je imel oče verjetno najbližje, naju je kar malo presenetilo, ko ga še ni bilo tam. Niti v trgovino se nama ni dalo. Res te kar strezni kruta realnost, po tako luštnem potovanju prideš domov. Nikjer ni pomarančnih dreves in ogromnih rastlinjakov. Vse ostalo pa izgleda precej domače.
Ni kaj, pot te kar zmuči, predvsem, ko si bil pred nekaj urami na drugem koncu sveta. Komaj dojemljivo.

Skratka jaz sem se šla klimatizirati kar v Ljubljano. Z vso zalogo turških čajev in še nekaj kave, s poceni srajcami in torbicami.
A veš tisti občutek, ko prideš domov in že gledaš kam bi šel. Čeprav vem, da čez dva meseca potujem.
Sicer sem bila tako zmedena, da sem nekaj pozabila doma, in sva morala do mene. Ups.
Saj sva se potem razvajala s kruhki pri Gorjancu. Prvič po zelo, zelo dolgem času in prvič skupaj.
Prav srečna sem, da sem si izbrala še tiste kruhke z Nutello, saj sta bila odlična sladica. Ampak lačnemu fantu pač ne moreš dopovedati, da bo imel najbrž pol porcije dovolj, ker so izredno nasitni, pa sva jih imela dovolj še za večerjo. Oziroma sva jih nekaj pustila doma, jaz sem vzela s seboj le najslajšega.

Hvala in lep pozdrav Turčija.

Petek.
Dokaj bolj na izi dan. Jaz sem začela dan tako bolj počasi, z brskanjem po spletu, čeprav nič nisem zamudila. Potem pa sem sodelovala pri poskusu kako izgleda Insanity Max. Ker je bolj luštno treninge delati v dvoje, se spodbujati in dajati moralno podporo, pa sem lani tudi cel Insanity tako zmogla. Mogoče greva letos še enkrat čez. Tega, novega in krajšega, kar mi veliko bolj paše. Predvsem, da je krajše in da imam možnost, da se lahko izognem poskokom. Se mi zdi, da name nimajo najboljšega vpliva. Rajši delam intenzivnejše z nogami na tleh.
Me kar matra, ker še vedno pogledujem menije Tedna restavracij in komaj čakam, da gremo drug teden jesti. Sicer pa ob vsem tem pride tudi urejanje fotografij in deljenje le-teh z drugimi. Fotoaparat in baterija sta zdržala cel teden, čeprav je polnilec ostal na moji domači mizi. Res pa je, da je bilo dva dni bolj malo slikanja zaradi vožnje z avtobusom in zadnji dan nič. Pa je še vedno delal, tudi na domačih tleh. Dokler ni prišel do novih zalog energije. Pokrajina je tudi na slikah čudovita, ampak doživeti v živo je bilo pa čarobno. Sploh, ker smo imeli tako prečudovito vreme. Ti, ki so šli včeraj, jih čaka deževno obdobje. Kakšno srečo moraš imeti, da naletiš ravno na ta čas, od 300 sončnih dni. Še en dan po tem popotovanju lahko rečem, da je bilo čudovito, da sem polna vtisov sveta ne tako daleč proč.
Midva pa sva imela filmski večer. Mislim, da je bil tale film kar po dolgem času. Ok, mogoče smo res zadnjič gledali Harry Potterja, ampak nisva bila samo midva. Ali pa nisva bila doma na kavču.
Lock, Stock and Two Smoking Barrels. Zanimiv film, zabaven. Res je kot en Tu pa tam, sploh, ker sem pogledala najprej našega in šele sedaj tega. Mi je bilo res kul, da sem ga gledala, ker pač ni slab. Zanimivo se tudi razplete.

Končno na kruhkih.

Sobota.
Iiii, kar peljal me je v Italijo. Očitno res nisem mogla biti dolgo doma.
Malo v Ikeo, malo po trgovinah in obvezno na mesne kroglice. Čeprav sem bila pred tem, da bi poskusila njihovega lososa, ampak ko sem prišla do njega, je izgledal tako žalostno in bledo, da je zmaga padla v prid klasičnim mesnim kroglicam. Ampak mislim, da nimam več takšnega veselja glede njih, saj sem preveč dobre hrane preizkusila. Saj, ko si lačen so odlične. Ko si sit, pa niti ne toliko, ker jih imaš še cel dan dosti.
S Turčije sem prinesla eno majčko na bolj turški način in torbico. To je bilo čisto dovolj zame.
Važno, da sem imela še Ikeo. Želela sva si ogledati par stvari, pa niso izpadle čisto tako kot bi si zamislila. Ah, te zavese v Ikei. Sva pa dobila nove vzglavnike pa skodelice pa še nekaj drobnarij. Saj še prehitro nabereš stvari. Jaz pa sem imela že pred časom malo obsedenost s svečami in podobnim, da sem privlekla cel kup stvari.
Dva filmska večera zapored. T o se že precej časa ni zgodilo. Meni je prav.
The Grand Budapest Hotel.
Zanimiv film, kaj naj rečem. Posrečen, malo nor, ampak posrečen.

Mumford & Sons - Believe

Turčija Kapadokija

Sobota.

Kapadokija. Po dolgi vožnji smo se za dva dni zasidrali v pokrajini pod imenom Kapadokija.
Celodnevno potikanje po dolinah, ki jih je ustvarila narava.

Dolina ljubezni.

Za čisto prvo smo imeli po zajtrku sprehod skozi dolino ljubezni. Pač če ne razmišljaš, da bi lahko ti stolpiči izgledali kot moški spolni udi, potem samo občuduješ kako se je narava poigrala. In ustvarila skulpture. Na polno smo se vsi angažirali in lazili in plezali naokoli se slikali kot nori in pozdravljali sonce na nebu. Noro lepo.

Pogled še z vrha pečine. Ampak so izgubili vso veličino, majceni so izgledali. Ob prvem turškem čaju.

Videli smo ograjeno kamelo. In poskušali razbrati kaj naj bi predstavljale še kakšne druge skalnate gmote naokoli. Z nekaj domišljije se je že kaj našlo.
Dvojčka skalnato gmoti.

Kosilo ob hotelu, kar smo ugotovili šele naslednji dan. Večinoma smo zunaj malicali kar smo si nabrali še od zajtrka. Ali pa še čokoladice z letališča, ki so ostale.
Golobji iztrebki so zelo priljubljeni po tem delu, saj so cenjeno gnojilo in tako smo si ogledali tudi. Golobji hrib ali nekaj takšnega, ker imajo narejene golobnjake v skali, stenah.
Zvečer pa smo si pogledali še nastop Dervišev. Saj si kar tako malo brez besed. Eno uro gledaš ljudi kako se vrtijo. Čeprav na koncu se posvečaš načinu, kako se obračajo. Za gledalca bi bilo dovolj zgolj petnajst minut, ampak dobro. Spoštovanje kulture.

Drevo polno očes.

Nedelja.
Še drugi dan potovanja po Kapadokiji.
Osmi marec, od turškega vodiča smo dobile voščilo že ob osmih na osmega.
Po zajtrku smo si pogledali kako izdelujejo preproge. Ženske, ki so to izdelovale in še vedno ustvarjajo so občudovanja vredne. To je tudi svojevrstna umetnost. Predvsem tiste iz svile.
Göreme, muzej na prostem, ki je skrival v svojih jamah freske. Jamske cerkvice pa še drugi prostori. Nadzemno mesto v skali. Tuf je tisti, ki so ga prida izkoriščali. To pa je bilo sožitje z naravo.

Göreme in ženski samostan, ker je 8. marec.

Potem smo šli v podzemno mesto. Kar grozno, če si zamisliš, da je pol leta po tistih rovih živelo pet tisoč ljudi. Ampak so imeli dober prezračevalni sistem, ker se nisi počutil kot, da si res petnajst metrov pod zemljo v malih rovih, vsaj po zraku ne. Te pa je malo stisnilo, ko si bil tam nekje, tam spodaj predvsem, ko si zlezel nazaj na površje in si glasno oddahnil.

Druga razgledna točka, ker je bila prva zgolj na pol odprt.
Nazaj proti hotelu in na večerjo, ki se je razvila v debato. Napačno ocenjen čas .  Debate z vodičko in pogovori z domačimi, dokler naju ne zmanjka.

Nebo brez oblačka in v ozadju ugasli vulkan.

Ponedeljek.
Karavanseraj.

Zopet 600 km poti. Iz Kapadokije preko prelaza gorovja Taurus vse do morja.

Dejansko, ko pogledaš je bila čisto nora pot. Mislim tako, kar se okolice tiče, kar se tiče kako se je vse skupaj spreminjalo skozi kilometre.

Štartali smo iz tam, kjer je vse skupaj malo puščavsko delovalo, z vsemi umetninami narave. In popotovanje preko polj, mimo vseh novogradenj, mogočnih blokov, ki so jih delali na polno. Kamor so lahko, so stlačili še kakšen blok vmes.

In potem mogočne ravnine, ki so bile malo bolj zelene kot pred tremi dnevi, ko smo se tu vozili. Njihov namakalni sistem ob prijetnih temperaturah res deluje, ker se je vse že lepo zaraščalo. In nekaj mesecev kasneje naj bi se na teh poljih bohotile same dobrote.

Vmes so se našle skupine ovac in koz, ko jih je stražila še kakšna mula, ki je bila v pomoč pastirju. Nekaj traktorjev, ki jih pri nas skoraj ni več, saj so vsi naši prevzeli tiste ogromne mašinerije.

Povsod pa skoraj nič ljudi. Dobil si občutek, da je vse bolj kot ne zapuščeno, ampak naj ne bi bilo tako.

Ustavili smo se še na obrobju Konye, kjer je sledilo kosilo oziroma posedanje za vse ostale in sendviči ter sadje, še od zajtrka.

Ko smo zapustili mesto, kjer so nam bile stavbe kar malo znane, smo se zapeljali po dolgih ravninah z ugaslim vulkanom v ozadju, kjer je bilo ogromno let nazaj jezero. Začelo se je gorovje in smo se dvignili skoraj na dva tisočaka, no 1825. Kjer smo prečkali gorovje Taurus in se ustavili na postajališču, ki je spominjalo na tiste, ko se ustaviš nekje ob avtocesti, ki teče skozi avstrijske Alpe. Da si se takoj počutil kar malo bolj domače. Le trgovine so bile polne turških izdelkov in wcji so bili na "štrbunk".

In ko smo se spustili z gora, smo bili takoj na morju. In smo se z morje nekje daleč, a blizu pripeljali do hotela, ki bo naš za tri noči. ogromen kompleks.

Da so imeli še prostor z raznimi igricami, še bowling in biljard. Seveda je bilo to potrebno preizkusiti. Na koncu se je razpletlo tako, da sem našla mati klepetati z vodičem in ko smo se pogovarjali, je vse skupaj naneslo na to, da bova šli igrat tja in nekako smo imeli potem turnir s turškim vodičem. mami ga je učila bowling, on pa njo biljard. Seveda je obakrat zmagala, jaz pa sem izgubila en biljard.

Pester večer. Sploh, ko opazuješ gospo, ki zavzame celo plesišče in se vrti okoli mladega animatorja. Poskrbela sta za obilo zabave in smeha.

Sladkosneda.

Torek.

Ko smo se prejšnji dan pogovarjali, kaj imam pripravljeno za danes se je slišalo le, šoping, šoping, šoping.

Saj tako nekako je tudi bilo. Malo kasneje kot ponavadi smo  se odpravili gledati slap, ki je padal kar v morje. Tak čaroben prizor.

Slap, ki gre v morje.

Seveda smo se vsi pofotkali. Ampak poleg so se pa znašli tudi fotografi in prispevali svoje. Dejansko smo bili na celem popotovanju na obisku vseh znamenitosti kot kakšne zvezde, saj te je pred vsako čakal fotograf ali dva, ki sta potem prodajala krožničke. Takšne z našimi slikami in napisom tistega kraja kjer je to bilo. Ne glede na čas, ki smo ga tam preživeli, vedno so nas pri izhodu ali ob avtobusu čakali razstavljeni. Občudovali smo njihovo hitrost in na vse pretege ugotavljali kako jim uspe. Tisto za plastiko je bilo jasno, da smo papir za, ampak tukaj so bili pa kar na keramiki. Zanimivo.

Če bi se lotil kupovanja teh, bi imel že cel set. Ampak sebe gledati na krožniku, ne hvala.

Zlatarna. V paketu z vsemi izleti in znamenitosmi pride tudi obisk zlatarn in usnjaren. In tu se počutiš napadenega. Jasno ti je, da do spada zraven in tudi če nimaš namena nič kupiti, te še vedno z vseh strani vsi napadajo. Gledala sem sicer za tak popolnoma minimalističen obesek s srčkom, ki mi je čudežno izginil v kopalnici nekoč, tako da sem našla nekaj všečnega, ampak se ni sešlo z barantnajem. Tako, da ko naju je imela tista ženska dosti, naju je kar napodila do srebra, ker si tam lahko privščiva za pet evrov kaj, ker očitno postavili prenizko ceno in je nastal trn v peti. S srebra so naju pa kar lepo usmerili na avtobus ven, tako da hvala lepa, kar imejte vse svoje zlato za tako prijaznost.

Usnjarna. Tu je bilo še huje. Skratka najprej je sledila modna revija, ki so jo pripravili. Še dva naša so povabili in sta se sprehodila po pisti. Marketinške poteze.

In ko smo enkrat prišli v prostore prodajalne, so te vsi napadli. Si predstavljate, da greste nekaj kupit v trgovino z oblačili in ti je nekdo neprestano za ovratnikom, da si niti nič pogledati ne moreš. Kaj šele da bi probal, ker to bi že skoraj pomenilo, da ti je všeč in ven vlečeš kreditno kartico.

In v naju se je zapičil en prodajalec, ker si je takoj zapolnil moje ime, saj kaya po turško pomeni skala. Najslabše. In nikakor se ga nisem mogla znebiti. Še v outlet naju je odpeljal in se ne vse pretege trudil, da bi nama kaj prodal. Nisva prišli s tem namenom sem, sploh pa rajši izberem še eno potovanje, kot jakno v tej vrednosti. Ne hvala.

In to kar ni mogel razumeti, ker se je iz tisoč petsto spustil na petsto in potem na štiristo, ampak mu nikakor nisva mogli dopovedati, da pač nimava budgeta za jakno, sploh. In da bova rajši nakupovali na bazarju kot tukaj. Prav srečna sem bila, ko sva našli izhod in zrak. Grozno!

Sledilo je samo mesto Antalya. Skupaj smo se sprehodili, malo pokazali na znamenitosti in pokazali kjer se dobimo in dobili prosto. Najprej sva se pridružili še najmlajšemu paru na avtobusu, ki sta se odpravila v eno tako turško različico H&M-a. In to je bila res dobrodošla sprememba ob vsem tistem vsiljevanju, ki se je dogajalo malo prej. V miru si si ogledoval, nihče ti ni gledal pod prste, brez problema sem preizkušala stvari, milina. Tako, da sem si privošila eno tako luštno bluzo, malo v turškem stilu in bila zadovoljna.

In potem sva šli zopet nazaj v norijo. Na bazar. In to je noro. Vse kar slišiš izgleda nekako tako: "Ice cream, ice cream!, Where are you from, come to my shop. just looking, just looking, come inside. looking is free." in to se ponovi pri vsaki trgovini, z vsakim ki ga srečaš in vidiš lahko le nekaj tipov trgovin. Tiste z oblačili - trenirke, srajice in majice. Tiste s torbami, tiste z zlatom, tiste s čaji in kičem. Zgodilo se je, da je vsak, ki si ga srečal izčrpal en kanček energije.

Zdilali sva se samo še za en šal, vse ostalo je bilo preveč. Sploh za čaj cena, naju je kar malo zadela.

Pa sva šli bolj praznih rok in utrujeni iz Antalye. Eh.

Volkan Sönmez - Gülümcan

Potovanje v Turčijo

Torek.
Končno sem se ujela s profesorico glede datuma in sestanka. Joj, to bo tudi še projekt. Ko mi toliko drugih stvari roji po glavi, da se moram res malo "prisiliti" in se resno lotiti zaključevanja.
Po dolgem času zopet Trzin. Fino je, če se ti ni treba vsak dan voziti, ampak prideš samo še kdaj, ko je še parkirišče prosto. Saj pot in vožnja do tja je pa tudi čisto fina. Če je izvzeta prevečkrat zakrpana cesta.
Po vseh projektih, ki smo jih naredili in vsem času, ki smo ga preživeli pri tej profesorici, jo je potem že fino spet videti. Sploh, če se dobro razumeš in je čisto navdušena nad tvojimi projekti. Še vedno ji ni šel iz glave tisti moj koledar s kozo. Pravi, da ga ima pripravljenega, da ga junija obesi.
Šli sva čez vse in sem dobila manjše popravke, tako da zdaj pa veselo na delo ali kako bi rekli.
Pred potjo domov je prišel še klic sosede in nekaj o spletnih straneh, ampak do reševanja teh zadev pa še jaz sama v avtu, glasba na glas in luštna pot domov.
Pridno sem sestavljala skupaj dispozicijo in vse popravke. In tako je tudi šel cel dan mimo.
Še nekaj preverjanja o letalski družbi, dovoljeni prtljagi in letu, potem pa spat.

Pustolovščina.

Sreda.
Čakra set kristalov sem si naročila. Zadnjič sem imela tako fino izkušnjo z mojim nihalom iz kamene strele.
Nisem mogla iz svoje kože, res ne. Radio 1 je zopet objavil, da se išče avtomobil in bilo je rečen nekaj v otoku, da sem pobasala še brata in sva krenila do Bleda. Prva stvar, ko pomisliš na otok.
Če ne drugega, je to tista doza adrenalina zame pa še dušo sem si zavezala. Skratka avtomobila ni bilo ne na Šobcu in ne na Bledu. Sva se pa malo sprehodila, malo navozila pa še kremšnite sva prinesla domov. Prvič pa sem tudi naredila cel krog okoli jezera z avtomobilom. Vsi mali dosežki štejejo, sploh takšni čisto spontani.
Kingsman. No, popoldne pa sva šla z mojim v kino. Gledat res hud film. Ravno pravšnja kombinacija akcije in komičnih vložkov. Cel film si bil notri pa še angleški je bil. Res je bil zabavno dober. Boljši kot vsaka komedija ta leta.
Potem pa vsak po svoje, jaz predvsem pakirat. Jutri letiva.

Barvita dobrodošlica

Četrtek.
Let. Turčija.
Že od 6 ure zjutraj je bilo pestro. Kuža je jokal. Potem sem slišala telefon zapiskat. Odpisala sem in v naslednjem trenutku je bil že jutranji klic. Lepe želje za dobro jutro in uspešen dan, predvsem let.
Skratka potem pa počasi vstajanje in sva bili pripravljeni. Dobro, da je letališče le dobrih deset minut proč. Imaš kar dilemo koliko prej bi dejansko šel, ampak na srečo sva sprejeli pravo odločitev.
Tako gladko smo bili skozi vse check-in-e in preglede, da smo se pridno vsi vkrcali na letalo, ki je štartalo, kar petnajst minut prej. To mislim, da ne doživiš, in prišli tri četrt ure pred najavljenim časom. Očitno smo ujeli zeleni val na nebu. Hihi.

Skratka let je bil brez težav, pristajali smo le malo bolj ostro, no vsaj z materjo sva čutili močne spuste kot na tistih napravah iz Gardanda. Uf.
Kovček je prišel bolj na koncu. Jaz sem bolj navajena tiste politike, potujemo z ročno prtljago. Na seznamih naju ni bilo in sva šli zadnji na avtobus, ko so naju končno nekam posedli. In pot proti Antalyi oziroma Beleku.

Pogledali smo si ostanke akvadukta, ki so bili mogočni in res izvrstni. Ko stojiš pod tistimi veličastnimi in velikimi loki, se zavedaš kako mogočna je bila rimska arhitektura.
In potem še Aspendos in antično gledališče oziroma prizorišče za gladiatorske boje. Kako dobro se je človek počutil tam. Predvsem tam čisto na vrhu, ko si od daleč gledal vodičko in jo slišal od blizu.
Še most in potem smo šli proti hotelu.

Pred večerjo še sprehod do morja, kjer je bilo tisto lepo zahajajoče sonce, ampak plaža pa umazana in nič kaj mikavna. Odbijajoča. Kot nam je vodička rekla je Turkom malo mar za okolico in točno takšna je bila plaža.

Po večerji sva samo padli v posteljo, naslednji dan bo potrebno še prezgodaj vstati.

Sončno antično gledališče.

Petek.
Bujenje ob pol šestih. Že ko sem videla petico na uri se bi najraje skrila pod odejo, kaj šele če pomislim, da smo uro naprej.

Ob šestih smo bili že pridni na zajtrku. Dejansko še pred vsemi, saj nobenega osebja iz hotela še ni bilo nikjer. Na srečo samo hrana, pa še te je nekaj manjkalo, ker so bili napisi, tiste posode pa prazne.
Ob sedmih na avtobusu. Vsi točni saj nihče ni želel plačati liter rakije.
Skratka od tu se je začela 600 km dolga pot do Kapadokije. Odpravili smo se nekaj minut čez sedmo in prispeli pred hotel petnajst pred šesto. Kar dolga pot.

Sicer smo imeli kar nekaj postankov, vendar noben ni bil tako zelo kulj kot včeraj. Videli smo le mavzolej muzej, mošeja muzej nekaj povezano z redom menihov, ki so ga ukinili ampak so kot posamezniki še vedno dejavni. Mene je fascinirala kaligrafija in umetnost okraševanja, saj je muslimanska vera brez ikon, ampak ima le ornamente. In sestava arabske pisave in ornamentov je svojevrsten vzorec. Dejansko so se mi zdeli najbolj zanimivi notni zapisi. Estetsko res lepo.

Ustavili smo se tudi na naši najvišji točki, 1825 m nadmorske višine na prelazu čez Taurus. Čarobna zasnežena okolica iz katere so štrleli številni iglavci.
Potem pa še tiste postojanke za kava in wc pavze in tako smo dolgo pot sklenili na območju Kapadokije.

Kot številne pokrajine se je tudi arhitektura menjala skozi mesta in vasi. Enkrat smo potovali čez hribe, drugič čez posušeno jezero in tretjič čez gričke, ki jih je ustvaril vulkan, nekoč davno tega. Res raznolikost le skozi okno avtobusa.
Po večerji sva si z največjim veseljem privoščili tuš in posteljo. Pa še vse javljanje preko Viberja.

Čista sivina.

Echosmith - Cool Kids