Polimana stena

Steno sem popolnoma polepila. Morda malenkost pretiravam, ampak je skoraj res. Resnejše sem se lotila projekta, ki ga imam že nekaj časa v glavi in bi rada, da se stvari začnejo premikati. Vsaj za eno malenkost. Toliko, da se mi bo zdelo kot, da nekaj počnem. Ker drugače bodo šle tele počitnice v nič. Mislim. Saj so res koncu koncev le počitnice, pa vseeno.
Že cel čas klikam med stranmi. Gledam luštne projekte. Všečkam, lajkam, srčkam in ne vem kaj še - vse skupaj, lahko bi prišel na vrsto čas, da še sama kaj naredim. Saj zmorem!

Srce v listu, zadaj pa dež.

Toliko časa sem strmela na liste v drevesu, ki so se kopali v sončni svetlobi in dežnih kapljah, da sem zagledala in videla srčka. Ampak je bil res čudovit prizor.

Po tem pa se rabim lotit še kakšnega pisanja. Ampak za to bi rada šla nekam za nekaj dni. Da odklopim vse, da spraznim glavo in spustim mislim, da zadihajo. Ker drugače je preveč motečih dejavnikov. Imam izhodišča. Nimam zagona.
Morda me bo moral nekdo preganjati, da bom kaj naredila. Resno.

Še Mad Men sem pogledala do konca. Kaj naj rečem? Pestro so imeli. Ampak te ljudje so dejansko živeli za službe. Uničevalo jih je vse skupaj. Pili so. Kadili so. In varali. Uničevalo je njihove odnose, če so bili. Uničevalo je družine. Ampak spreminjali so svet. V vedno hujše potrošništvo kot ga poznamo dandanes.

Prespati moram vse skupaj. Da vidim, če bo zagon še ostal. In rada bi gledala kakšen film, ki sem ga že. Morda je zopet čas za The Notebook, čeprav nisem prepričana. Leap Year?

Alexi Murdoch - Through The Dark

Pravljica za dober dan

Da je mene težko spravit spat, je pa tudi skoraj nekaj novega za slišati. Res ne vem od kje je potem prišla vsa energija ob takih poznih večernih urah.
Miš maš in bambus ter kje so razlike. Za prvo ime, sem prvič slišala da se tako reče. Res. Pač to je bambus s kokakolo. Nikjer pa niso poenoteni glede poimenovanja. Zame je bambus rdeče vino in fanta.

Zvok kitare.

Če že iz navezave Mišmaš nisva prišla do Svetlane Makarovič, sva definitivno prišla do tja s Sovico Oko. Moja sicer ni bila Oka, je pa strmela vanj.
Tako sem dobila pravljico za dober dan. Mislim, branje pravljice za dober dan. V tistem trenutku, ga je bilo tako dobro poslušati, da sem vztrajala, da mi prebere do konca. Če je že začel. Pa sem očarano poslušala. Ta ton glasu.

Nov dan.

Danes res nimam popolnoma nobene koncentracije. Misli mi ves čas uhajajo. Čisto sem zmešana. Zmedena. Vsake toliko pa se začnem še butasto nasmihati. Joj.
Nisem prisotna.

Čeprav imam račkaste noge, sem našla par odprtih sandalastih čevljev. Dosežek.
Še zadnje dele Californication-a sem pogledala. Saj ne vem. Me prav zanima kaj bodo napletli v naslednji sezoni.

Beth Hart - My California

Ronov prijate-lj

Vsaj kuža je imel pestro popoldne. Njegov pasji prijatelj je prišel na obisk in našemu kužatu se je kratkomalo zmešalo. Takšnega veselja pa že dolgo ne. Čeprav sta s premori ležala v travi. Po vsem naskakovanju en drugega, ker očitno noben ni hotel drugemu ostati dolžan. Zmešana sta. Čisto. Predvsem ta moj črni pasji prijatelj. Verjetno se še sedaj miri.

Luštno mu je zdajle ležat na balkonu pod zvezdicami. O ideja!
Že dolgo nisem ležala pod zvezdami. Štela utrinkov, se zavijala v ruto. Sedaj bi se to lahko šla v družbi. Mogoče ne ravno sedaj, čez pol ure, ampak v kratkem pa. Pa bi že lahko.

Danes sem dala skozi pol sezone Mad Men-a. Med urejanjem datotek, ki se nanašajo na letošnji letnik faksa. Sedaj, ko sem že skoraj konec lahko to vse skupaj zapakiram in spravim na stran. Čez leto se je nabralo kar lepo število projektov.

Na kaj sem najbolj ponosna? Verjetno kar na Kozovc. Še največ truda je bilo namenjeno prav njemu in zdi se mi, da je kar dobro izpadel. Ta moj namišljen hostel. Za njim pa stoji knjižica in domine. Upam, da jih nekoč dobim nazaj.

Kljub vsem oklevanju se pripeljem v Ljubljano. V pozni večerni uri, ko bi odspala že drugo kitico. Ampak to se vedno splača. Ne glede na to koliko poskušam pretehtati, vedno me premami.

Slišala sem, da je moj Dinozaver razveseljeval otroke v Pineti. No, upam, da so tudi oni toliko uživali v predstavi, kot sem jaz v pisanju.

OneRepublic - Lullaby

Poletna različica pite

V glavi je dobro sestavljeno. Idejo prenesem na papir. Še vedno zgleda presenetljivo optimistično. Potem pa to prenesem na zaslon. Pa ves optimizem izgine.
Ne vem kaj se je zgodilo med preskokom iz analognega v digitalno. Očitno ideji te nule in enice preprosto ne ustrezajo v kombinaciji z bezierjevimi krivuljami.
Bom še premlevala in prespala.
Samo vse skupaj si moram zapisati, da ne pozabim.

Ko bi bilo le malenkost preprosteje.

Čokoladno čokoladna pita v poletni različici.

Sem pa dobila idejo, da bi šlo tole poletno sadje, ki raste na vrtu - torej maline in ribez, odlično skupaj s čokoladno pito.
Rečeno - storjeno. Pa še očeta sem pridno poslala po sladko smetano, ko sem pobirala listke ven iz nabranega ribeza.
Videti je slastno. Videz pa ne vara, saj je kljub neznosni količini čokolade, tale kombinacija odlična za takšne lene poletne dni.

Teli odtenki v petdesetih verzijah, so prav mučni za branje. Saj me je res zanimalo, kaj je bilo napleteno iz zgodbe in bolj, ko greš v tretji del. Večja znanstvena fantastika postaja vse skupaj. Ne verjamem, da sta tadva zdržala toliko časa skupaj. Oziroma, je moral biti vsak dan boj za obstanek.
Lepo prosim - zakaj so zgodbe tako zanimive, če imajo v slabih treh mesecih poznanstva vključeno skoraj vse, kar bi se lahko zgodilo tudi v daljšem obdobju.
Vseeno je potrebno dati času čas. Počakati, da se poleže. Impulzivne odločitve so včasih res dobre, ampak ko jih je enkrat preveč, gre pa tudi mera zdravega razuma po gobe. Ali pač?
Drugače pa ne priporočam knjig. Mislim prvo si lahko preberete iz živega dolgčasa in radovednosti. Ostala dva nadaljevanja sta bolj obupna iz strani v stran. Govorim o zbirki Petdeset odtenkov.

Bastille - Things We Lost in the Fire

Malo opraskan julij

In tako se je začel julij.
Prvi ponedeljek je šel mimo precej hitro.

Drugega sem se potepala v Ljubljani. Dostava do prvega. Ni potrebno. Šla na faks iskat stvari. Nisem ravno dobila. Sem šla na servis, da bi tiskalnike popravili, so mi razložili, da načeloma se mi res ne splača. Skratka nič pametnega. Pa še avto je postal bel pri zadnji levi gumi.
Zatekla sem se v objem, ker sem bila ravno v Ljubljani in sem izkoristila možnost, zgolj za tiste pol urce, ki seveda ni bila samo tako malo.
Potem so se stvari pokazale, da niso tako črne kot izgledajo. Da je vse samo napihnjeno.

Tretjega sem skupaj sestavljala video. Hvaležna sem bila dejstvu, da sem bila čez leto pridna in sem vsaj kolikor toliko približno sproti delala. Da sem imela že zaključeno in zapečeno. To je bilo to.
Aja. Fotografije sem dobila. Četrti film razvit. In sem se odločila, da naredim album. Fizičen. Tako, da imam leta 2013 v fizični obliki ravno tak album, kot so ga imeli desetletje oziroma dva nazaj. Prav fino je pogledati. Slike sicer niso vrhunske, so pa spomini nanje toliko boljši.

Včeraj sem imela še zadnji izpit. Upala sem, da bo zadnji.
Najboljša je situacija, ko se pojavim na faksu in zvem, da mi je z referata sporočila napačen datum. Šele 20. septembra sedaj lahko oddam, ko smo vse skupaj zakomplicirali. Eni in drugi in tretji. Super skuhana kaša. Nič kaj prijetno.
Vmes sem potem skočila v BTC. Zadnje čase sem čisto prevečkrat tam, kupila pa dejansko nisem čisto nič. Dve majici z najbolj prisrčnimi živalcami in napisi le med rednim nakupovanjem "fasnge", ko greva z materjo le en krog naokoli po trgovinah.
Skratka. Po tistem sem šla na izpit, kjer smo na računalnik prenesli datoteke in čez deset minut, dobrih pet minut po uradnem začetku, smo že sedeli na pijači v lokalu pred stavbo.
Naslednjič, ko se vidimo, se vidimo v Trzinu. Kako bizarno je to?

Pa se kljub vsemu sedaj znajdem v sedanjosti. Ležeren dan, za katerega lahko rečeš, da se ni nič dogajalo.
Malo sem nabirala maline, kamilico, meliso in ribez. Porezala suhe veje. Naredila mesne kroglice, ki sicer niso bile preveč Ikejaste, ampak dobro. Kosilo smo pojedli in še vedno je posoda, ker se nobenemu ne da nič pomit.
Nekje iz popoldanskega dremeža, smo bili prebujeni v sedanjost, saj sta na obisk prišla mama in ata. Dokler se niso prikazali črni oblaki.
Potem pa smo tipično izgubili eno igro Catana in sem spisala celotedensko dogajanje.

Kar nekaj objav danes. To so naslovi.
Adrenalinsko lovljenje vlaka ob pol enajstih.
Preostanek tedna z vikendom za polnoletnost.
Samostojnost mojih let.
Šoštanj in nedeljski turnir.

Luštno presenečenje.

Označevanje teritorija.

Spet je nazaj s srečo seboj.

Sezona malin je tu.

Še nekaj instagramov, ki so se sedaj nabrali. Pod konoczaspi, se skrivam. Tam jih je še malenkost več.
Toliko za danes. Saj sem se kar natipkala.

Megan Hilty - Walk Away

Šoštanj in nedeljski turnir

28. - 30. junij

V petek sem imela načrt. Grem v Šoštanj.
Vsak me je čudno in vprašujoče pogledal. Jaz pa sem bila za en izlet. Zakaj pa ne.
Sošolka ima tam s fantom kavarnico, moja prijateljica z Velenja pa je nastopala. A ni to odličen razlog za obisk?
Odločila sem se tako. Še mama in ata sta prišla na obisk. Pred tem.
Pregledala sem zemljevid. Si vzela malo rezerve s časom in šla na pot. Do Velenja sem znala priti, saj v tisto stran nisem šla prvič. Mislim, da sem bila trikrat tam. Celo štirikrat.
Glasba in glasno prepevanje v avtu. Verjetno dobro, da nisem imela nobenega sabo.
Vedno sem mislila, da je pot do tja precej krajša. Pot do Velenja kar traja in traja. Že nekaj časa me ni zaneslo v ta konec. Ampak dejansko me ne impresionira ta del Slovenije. Čeprav pogled na velenjski grad s snopom sončnih žarkov in dimom iz tistega ogrommega dimnika, ni kar tako.
Ni bilo težko najti, sam sem na poti vozila za rdečim hroščem. Močno sem upala, da je točno ta tisti, ki ga je sošolka pred časom omenjala. In bil je, saj me je pripeljala točno pred kavarnico.

Prvo sem presenetila Klaro, ki se je pripravljala na svoj nastop. Nekaj izmenjanih besed, potem pa je že izginila za vrati, iz katerih se je slišal pridušen zvok kitare in petje. Jaz pa sem v miru srkala čaj.
Hoteli so imeti zunaj, pa vreme ni držalo. Mislim, bilo je kislo. Vreme, namreč.
Med vsem se je prikazala tudi Žanin. Presenečena, najbolj kar se da. Pozitivno. Navdušena in vesela.
In potem sva klepetali. Zanimivo je kako se odnos drugače razvije, ko se enkrat znajdeš na drugem koncu Slovenije in nisi za "šolskimi" zidovi. Na koncu kar nisva nehali govorit in pripovedovat zgodbe. O fantih, o tem kako sta se spoznala, kako sva se in kako sta sploh prišla do kavarnice.
Res zanimivo. Še malinov sladoled sem dobila in uživala v vzdušju. Zvok kitare in Klarino petje.
Pričaralo se je vzdušje, ki bi ga z veseljem ponovila. Sicer sem si v tistem trenutku želela, da bi imela poleg sebe še nekoga, ampak sem se sprijaznila z realnostjo tiste situacije in raje še malo navdušeno klepetala.
Minute so se izgubile v času in kmalu je bila ura pol enajsto. Za tem pa skoraj takoj pol polnoči. Mene pa je čakala še cela pot do doma.
Ampak nisem prišla do doma. Sem se kar ustavila vmes.
Ni in ni šlo za spat. Matematične uganke in jutranja svetloba.

Sobota. Generalno čiščenje je bilo na vidiku. Starša sta se vrnila ta dan in je bilo potrebno vsaj približno spravit vse v res. In tudi sem. Do časa.
Za dobrodošlico ju je pričakal ježek na vrtu. Prikupna mala živalca. Mislim, da se nas je malo bal, ko smo vsi z navdušenjem strmeli vanj in se je pretvarjal, da ga ni tam. Ampak, če je bil pa neizmerno prikupen.

Nedelja. Ježek se je vrnil. Ravno v času kosila se je zopet pojavil na vrtu. Pravijo, da če ti pride jež na vrt, da prinese srečo v družino in hišo.
Turnir. A veš tisti moment, ko brat dobi na pokru vstopnico za nedeljski "sandejmiljon" turnir in se vsi najavijo pri nas doma. Skratka na koncu je to tako izpadlo, da je on igral in imel reci piši šest gledalcel/navijačev/vzpodbude. Veselja je bilo hitro konec, saj je izpadel že prej kot po pol ure. Hecno. Toliko o tisti zgodbi o sreči.
Smo potem vse skupaj izkoristili za dve igre activityja. Obakrat sva slavila zmago. Enkrat v ekipi še z bratom, drugič pa sama. Premagala vse tri.
Ja no, kar dober tim sva.

Kodaline - High Hopes

Samostojnost mojih let

24. - 27. junij
Ponedeljek. Vožnja gori doli. Dobesedno. Zjutraj sem se prvo spravila razvit fotografije v Kranj. Torej - Kranj prvič. Nesem razvit, mi reče, da imam 20 minut. Se zapeljem do Savskega otoka v Muller, malo firbcat, malo, ker nekaj rabim. Skratka zadržim se ravno tako dolgo, da sem po dvajsetih minutah prišla tja nazaj in je bil paketek zame že pripravljen. In priznam, da so fotografije res izgledale boljše kot na računalniku. Prav veselje jih je imeti pred seboj v roki.
Potem peljem brata v šolo po spričevalo. Ker je ravno toliko kazalo in bilo slabo vreme, da ni šel s kolesom. Ok. Se ga usmilim.
Naredim celo zmedo tam pred šolo, ker sem se mogla trem umikati in sem se na koncu znašla za zapornico in čakala, da se kdo pripelje in me reši muk. No, nisem bila prav dolgo tam, ker me je nekdo precej kmalu spustil ven. Po tistem, ko sem se mu mogla seveda umaknit.
Dobim sms. Grem domov, ker je rekel da bo trajalo.
Pokliče čez nekaj časa. Grem nazaj ponj. To upoštevamo kot Kranj tretjič, taksi drugič.
Ok. Pojemo kosilo. Brat gre na trening, jaz s psom.
Kliče naj ga pridem iskat. Ga grem iskat. Kranj četrtič. Taksi tretjič.
Potem najhitreje vse pospraviva in rečem, da ga res še enkrat peljem, če mi pospravi in posesa svoj del. No, na koncu sva imela pospravljeno, jaz sem Kranj videla petič in brata peljala četrtič. Prišel ni noben, ampak sem pa obsedela in gledala igro pokra.
Dočakal je to osemnajst, ja.

Torek. Praznik. Vse je šlo počasi. Jaz sem na rezalnik zrezala črke in vse skupaj zlimala. Malo sem sicer vse skupaj zapacala, ampak s končnim izdelkom sem bila zadovoljna.
Dan za dnem: svetloba.

Sreda. Imam izpit, da oddam to in dobim še vprašanja, za katera tekst sem premlevala zadnje tri dni.
Najprej pa še kosilo in šoping v ljubljanskem nakupovalnem središču. Dobila sem prav prikupno rojstnodnevno darilo s precej manjšo zamudo, kot lansko leto.
Lila kanglico, lanternico, vrtnarske rokavice in rožice. Res sem bila navdušena in če me je kdo videl hoditi naokoli z vijolično kanglico, sem bila verjetno res jaz.
Nadlegovanje kelnarja. Iskanje pikčaste bele obleke. Črna je bila preveč "običajna". Ja. To.
Ne vem kako, ampak naenkrat je bila kar toliko ura, da sem morala biti čez pol ure že na izpitu, jaz pa sem ravno iz parkirišča odpeljala avto.
Sem mislila, da bo dlje trajalo, ampak sem do časa prišla do faksa.
V tistem, ko sem stopila ven iz avta pa se je tako vlilo, da sem bila za tistih nekaj metrov od avtomobila do vhoda čisto premočena. Z dežnikom vred.
Na srečo je izdelek ostal suh. Prebrano nekje v glavi in sem odgovorila na tista tri vprašanja in se po hitrem postopku odpravila domov. Komaj sem s kakšnim spregovorila besedo. Samo prišla sem. Odpisala in šla. Šla na obisk. Do tam, kjer sem zadnje čase precej pogosto.
Pri njem sva na sedežni. On igra kitaro, jaz se izležavam poleg njega in uživam v zvoku. Odloži kitaro, pograbi mene in me nese v prostor za naslednjimi vrati.
Mislim, da sva potem tisto jutro razpravljala o tem, da si je pogledal film Petelinji zajtrk.

Četrtek. Znova se znajdem v Cityparku. Doma sem sicer zakuhala štalo, ker sem bila samo za krajši čas doma. Ampak ne tako dolgo, da bi še psa peljala ven in sem ga prepustila bratu. Malenkost sem se uštela s časom.
Najprej sem se dobila z Ashley. Na sladoledu v Rustiki. Ko smo prišli do dejstva, da spenjeno mleko v angleščini opiše predvsem izraz "foam", je bilo vse precej lažje.
Na koncu sva stali pred odhodom in se poslavljali. Tokrat za res, ker se po dveh letih vrača nazaj domov in če bi trajalo še minuto dalje bi se obe na licu mesta zlomili. Obljube za skype, da se slišimo in smo na vezi, pa ostajajo. Imam občutek, da jo bom še videla.
Potem pa sem šla v Kristalno palačo na razstavo. Grafrik. Moji bivši kolegi/sošolci iz NTF-ja so priredili razstavo. Pa sem šla malo pogledat to otvoritev, da bi videla znane obraze. In na koncu je bilo: "O, Kaja… kako si? Kje si sedaj? Kaj počneš?". Vsi presenečeni. Pozitivno. Nekateri so še nekaj slišali o mojem pisateljevanju, z drugimi sem se na kratko izmenjala par besed. Potem, ko sva se s sestro ene izmed sošolk zaklepetali, smo si zadali, da gremo nekam na pijačo, če ne jest. Veste, da je v BTC-ju vse odprto zgolj do osmih? Mislim, vsaj tam, kamor smo mislili iti.
Na koncu smo končali v Trnovem. Na pici. Kokakoli in jabolčnem soku z vodo.
Družba se je iz šestice povečala na osmico. Po večerji se prileže sladice in zakaj ne bi šli na sladoled v Cacao. In trije avtomobili so se srečali v garaži pod Kongresnim trgom. Ni bilo ravno vroče, ampak sladoled - temna čokolada z malinami, je bil božanski. Grele pa so svečke na mizi.
Nazaj pa po moj avto pred Kristalno palačo. Jaz pa domov.

Foreigner - I Want To Know What Love Is

Preostanek tedna z vikendom za polnoletnost

20. - 23. junij
Šla sem skozi svoje fotografije. Nabralo se mi je 100 GB čisto odveč fotografij. Pol preveč. Dobesedno. Druga polovica pa je verjetno tudi odveč, ampak se le spomniš kakšnih trenutkov, ko jih pregleduješ. Se nasmehneš in greš naprej.
Skratka za prihajajoč izpit za predmet Fotografija sem si morala izbrati temo oziroma vsaj nekaj kar bi povezovalo serijo od deset do dvajset fotografij. Najboljše dvanajst.
Res, res pojma nisem imela.
Tisto, ko že obupano v ne-vem-katero pregleduješ prevečkrat videno, sem našla vzorec. Našla sem svetlobo. Dobesedno. Res je, da se večkrat zgodi, da slikam sonce, žarke ali tam njene vmes. Kako ji uspe prodreti do najmanjšega kotička.
Pa sem jih nabrala nekaj. Jih zbrala.
Prespala prvi dan. Pogledala. Premešala.
Prespala drugi dan. Se sprijaznila z usodo. Jih razporedila. Prišla do dejstva, da še enkrat prespim . Potem pa sem malo predolgo spala. Mislim tisto soboto sem zamudila, ker so imeli samo do dvanajste odprto, to sem se pa spomnila, ko je bila ura že krepko čez poldne.

 

Ne skrivam ravno nenavdušenja nad pajki, ampak me impresionirajo pajkove mreže. Te spletene mojstrovine, ki so dobro opazne, ob svetlobi zahajajočega sonca in žarkov, ki prodirajo skozi drevesne krošnje ravno nanje.

Sobota je bila malenkost stresna. Starša sta se odpravljala na morje. Kar nekaj časa.
Te dnevi, ko je potrebno vse spkairati, te dnevi odhoda, so kar kritični. Vedno bi vse imel sabo. Konec koncev pa greš na dopust.
In se je ozračje rezalo s škarjami, se je pomahalo avtomobilu, ki je izginil na glavno cesto.
Še vedno pa ni bilo konca, saj sem prejela tri klice preden sem dobila sms, da sta prispela.
Prvič je šlo nekaj okoli loto listka. Drugič sta sporočila, da radio dela, ampak je klima šla. Z radiom smo imeli manjši problem, ker je zablokiral, ko smo menjali akumulator. Preveč zaščiten avto. Toliko, da se še sam sebe ustraši. Tretjič sta klicala, da sta se skuhala, našla mehanika, je uredil in se peljeta v malo manjši vročini naprej.
Potem pa smo jima dali čas, da sta se lahko spočila za cel teden.
Brat je praznoval svojo osemnajstico. Jaz pa sem večer prebila doma. Pojma nimam kako se je iztekal. Držala sem pesti in z upanjem na najboljše zaspala. Ko sem nehala osveževati stran in se nehala zbujati ponoči.

Dobili smo novo metlo. Oziroma pol metle. V Bitnjah je bil pravi žur, jaz pa sem bila pokonci že precej zgodaj zame, saj so sledili jutranji sprehodi. Kuža je rabil iti ven.
Saj sem mu poskušala ustreči. Srečala nekaj pasjih prijateljev in se znašla doma.
Še zaspat nisem mogla nazaj, ko me je vse skupaj precej zbudilo.

In je šla še nedelja mimo. Tudi velika luna z njo. Mi pa smo se igrali monopoli. Oziroma jaz sem ga zamudila, saj sva se s psom obirala naokoli.

Djomla KS & LuckyStars feat. Vertify - Gajba Puna Piva

Adrenalinsko lovljenje vlaka ob pol enajstih

16. - 18. junij
Pa se vrnem kar nekaj časa nazaj. Še v sredino meseca junija.
Eno izmed nedelj se je dogajalo na Brdu. Ja, na tistem protokolarnem Brdu pri Kranju, kamor pripeljejo vsakega uglednega gosta, ki se ustavi v naši deželi. No, to imam dva ovinka proč, pa v resnici še nikoli nisem bila znotraj ograde. Vedno samo okoli.
Bila je prireditev - nekaj v zvezi s Zoisom in cvetlično razstavo. Še sama ne vem točno kaj je bilo, bila je samo super ideja, da greva z mami vse to pogledat. Mogoče bi šle lahko še na vožnjo s kočijo. To se zdi vedno dobra ideja tudi, če ne zadaneš ravno na loteriji.
Bolj kot vsi cvetlični aranžmaji, so me fascinirali tisti sprehajalci, ki so želeli pokazati duh časa v času Zoisa in so se oblekli v dolge obleke, suknjiče in klobuke, ko smo se mi na soncu kuhali v kratkih hlačah in majicah na naramnice. Moram priznati, da bi nosila te veličastne obleke, ki so bile za en takšen fensi nedeljski sprehod. Ravno do Račjega otoka, kjer se naj bi odvijala poroka. Zaigrana. Za stoletje ali dva nazaj. Pa sem bila totalno razočarana, kot tudi mati, ker se je nevesta prikazala v čisto "navadni" poročni obleki. In potem sva kar šle. Grozno!
No, to je bilo v nedeljo.

V ponedeljek sem morala v Ljubljano, ker sem imela popoldne izpit. Napisala sem tri strani. Upala, da bo dovolj. Na koncu sem tako notri padla v nakladanje, da se mi je kar pisalo. Pa sem potem močno upala, da sem vsaj temo približno zadela. Saj sem ta izpit kasneje tudi naredila. Tako, da mi je očitno res kar šlo.
Najhujše je bilo potem, ko sem vlak zamudila za slabih pet minut. In sem čakala. Čakala. Čakala. In tisti dan se mi res ni dalo, ker sem vedela, da je do naslednjega še dobra ura. Ker takoj, ko je ura več kot pet, so na sporedu samo še štirje vlaki do pol devete zvečer.
In potem se načakam. Ura kaže samo še tam nekje med desetimi in petimi minutami do odhoda, ko dobim telefonski klic. Saj sem bila vesela, ampak želela sem si samo, da bi bilo konec. Da bi bila vsaj na poti, če ne doma.
Ne! Kaj naredim. Po eni uri čakanja na vlak, se strinjam, da bi ga vseeno rada videla, da je večerja pri njem odlična ideja. In ja, zapustila sem vlak pet minut pred odhodom. Po eni uri čakanja. Bravo!
Ampak so me te misli minile v trenutku, ko sem zagledala tisti znan bel avto pred seboj in z nasmehom, ki se je razlezel čez obraz, je vse ostalo izpuhtelo.
Bila sem fina gospodinja. V novi kuhinji sem se spoznala s pečico, ko se je moj znašel in odšel en krog teči. Tajming sva imela kar precej usklajen, saj je bilo res narejeno, ko je prispel domov. Krožnik pa prazen.

Torek zjutraj je bila akcija. No, ne takšna. Skratka. Ups, nekje vmes se spomni, da mora biti ob enajsti uri v Trzinu. Ura je odbila ravno deseto. Pa začneva ugotavlati kdaj imam jaz vlak. Vem za tistega ob pol enih, za prej nisem bila prepričana, ker so bili ponavadi, in so še vedno, ob takšnih prezgodnjih urah, da se nisem ukvarjala. Ob pol enajsti je eden. Kazala je minuto čez deset. Spogledala sva se. Skratka v naslednjih dveh minutah sva že sedela v avtomobilu in se odpeljala iz garaže. Prvi semafor rdeč. Standard. Potem pa takšen preobrat, da bi človek rekel, da sva se znašla v filmu, če ne vsaj v kakšnem romanu, kjer je vse mogoče. Zelene! Zelene, vse do zadnje. Naslednja, ki je bila rdeča je bila tista preden prideš na postajo.
In na koncu, sem ujela vlak. Za dve minuti.
Bilo je kot v filmu. No, če bi bilo kot v filmu bi prehitevala vse skupaj, vozila skoraj po nasprotni strani in čez rdečo v križišču. Ni bilo nič takšnega.

Mr. Mister - Broken Wings

Zaenkrat najdena

Zgubila sem se popolno in popolnoma. Obtičala sem nekje med Ljubljano in Kranjem. Ujeta v zadnje izpite, krajše izlete in prevažanja gor in dol.
Naredila sem si krajši oddih od pisanja, ker me je tista petica malenkost prestrašila in sem tako dolgo globoko dihala, zajemala sapo in se pomirjala.
No, v resnici sploh ni tako zelo hudo, samo fino je pretiravati in se igrati z besedami in pisanjem.
Sedaj si lahko oddahnem do tam nekje približno druge polovice septembra, ko se moram pojavit na faksu, ker je prišlo do ene velike zmede, ampak vsi smo po malem krivi. Predvsem pa jaz, ker nisem bila toliko pridna, da bi oddala takrat kot sem mogla. Potem pa so se stvari samo in preveč zakomplicirale.
Nekam si bom označila, da moram vse storiti takoj! Drugače pride do nepotrebnih, odvečnih komplikacij, ki mi niso pri srcu. Daleč od tega.
Vračam se nazaj v svet besede, ker mi je ta svet ljub. Ima prav posebno mesto in ga ne zamenjam zlahka. Samo na vsake toliko ga malo pustim na strani, da ko pridem zopet nazaj do njega ga zaobjamem z večjim in večjim veseljem.
Priznanje sebi. Rada pišem.

O vseh ostalih dogodivščinah, ko me ni bilo. V kratkem.
Moram jih dokumentirati. Za sebe. Da ne pozabim.

Tabu - Hvala za ribe