Trenutek očaranosti

Včeraj je bilo življenje tako navidezno zabavno in lahkotno. Kot dne, ki je bil tudi tak, lahkoten. Tisti sprehod v zasneženi pokrajini je imel svoj čar. Stopicati in gaziti po poteh v gozdu, kjer se še noben ni sprehajal je bilo čisto veselje. Tudi pes je nadvse užival.
Včeraj je bilo vse zabavnejše. Tudi vožnja na pošto in mimo avtobusne do Lidla. Jaz sem se res od srca nasmejala. In kruh na zadnjih sedežih sem pripasala, saj ga nisem znala drugače postaviti v teh zimskih razmerah.
Če imajo nekateri popoln strah pred vožnjo v snegu, ga drugi razumejo kot čisto veselje. Kot otrok, ki se veseli sankanja.

Ta pravljica.

Zanimivo se je danes situacija popolnoma spremenila. Sneg je postal moker in težak. Pločniki so bili do vrha zasneženi in nespluženi. Na cesti so nastajale ogromne luže. Vreme je bilo težko. Premikanje je bilo oteženo. Tudi po običajni sprehajalna poti je bilo vse drugače. Včeraj sem skoraj lebdela po snegu, danes mi je v vsakem koraku spodneslo nogo, da sem se vedno bolj in bolj ugrezala v sneg. Meni je razpoloženje precej padlo in sem bila danes daleč od lahkotnosti. Samo Ron je bil enako navdušen.
Vsaj nekdo je ohranjal pozitivo v zraku, ostalim je danes malo padlo razpoloženje.
Pa smo vseeno vrgli nekaj partij remija. Kaj pa bi sicer počel na tak zasnežen, petkov večer.

Trenutek očaranosti
Si že kdaj stal pred vprašanjem, kako se ti je lahko pripetilo kaj takšnega, da ti je usoda namenila tisti čudovit trenutek, ki bo ostal za vedno? Prav samo tisti čudovit trenutek, ki bo grel srce še dolga leta in zabaval misli.
Si kdaj?
No, jaz sem doživela ta trenutek, čist čudovit trenutek, ki me je popolnoma očaral.

Pripoved se začne tam, kjer se na steni poleg vseh motivacijskih napisov znajde tudi tisti, ki ima zapisano nekaj v smislu – ne skrbi dekle, našla boš nekoga, ki ti bo razmazal šminko na obrazu in ne maskare. Motivacija, ki je kazala svoj obraz in vsak dan pazila name, toliko da še sama nisem vedela za to. Ampak je bila tista motivacija, ki se je nevidno pretihotapila v podzavest in tam ostala toliko časa, da se je začela nova zgodba.

Celotna zgodba - KLIK. 

Na Planet Siol.net so pripravili nek Valentinov natečaj in takoj sem dobila idejo za zgodbo. No, bilo je ključnih več dejavnikov, pa vseeno. Nekaj o očaranosti, ker se zavedam kako čudovito mi je in kaj imam. In kako preprosto se me da očarati, kako malo je potrebno.

Taylor Swift feat. Ed Sheeran - Everything Has Changed

Izgubljati se z nekom

Don Jon. Nad filmom sem precej pozitivno presenečena. Pravzaprav sem precej presenečena nad dejstvom, da se mi je film zdel v redu. Ampak pri meni vedno cel film odtehta konec. In čeprav sem pol filma čakala na to, kaj je point in o čem se gre, mi je vse skupaj dalo odgovor. 

Ne poskušaj nekoga spremeniti na silo, ampak mu samo pomagaj pri tem, da se spremeni sam na bolje.
Vse pride ob svojem času in s svojim namenom. Ker vsak živi nek svoj ritem, s svojimi navadami in te je potrebno samo sprejeti. Če je namenjeno je tako, da se ritma združita in ne da en poskuša prevladati nad drugim.
Enostransko ni nikoli dovolj.

Marky Mark And The Funky Bunch - Good Vibrations

Izpiti

Danes se mi zdi tak prav fin dan.
Včeraj sem pridno zaključila z vsemi obveznostmi, ki sem jih morala danes oddati na izpitu. Dopoldne sem printala. Popoldne sem napisala še zadnjo stran seminarske in ob večeru sem bila že prosta. Ravno tisti čas, ko že prav pride spanje.
Ampak to ni pomenilo, da je bilo danes kaj lažje vstati. Zadnje čase se tako težko spravim iz postelje. Mislim, da se to pojavi vsako zimo, ko nastane neka temperaturna razlika in samo, da pomoliš nogo izpod odeje, te že zmrazi.

Sneg!

Rečeno mi je bilo, da sem nadarjena, da imam neverjeten občutek za kompozicijo in barve. Mislim, da sem kar malo z odprtimi usti poslušala vse to. Mislim, kar mi je profesorica povedala ob zaključku. Da misli, da ne bom imela nobenih problemov in naj še v tem slogu pridnosti nadaljujem.
Sedaj me že misel napeljuje na diplomo in zaključek in vse skupaj. Čeprav nam noben noče nič povedat, še najmanj pa na referatu, kjer še noben ni prišel do kakšnih pametnih informacij. Ampak za predpriprave ni nikoli prezgodaj. Trenutno imam v glavi dve temi, ampak sem dobila še en zanimiv namig. Bom šla malo v knjižnico pogledat.
A to zveni kot Hermiona?

Mislim, da sem danes spustila nekaj idej vas ali iz sebe, saj sem bila celo pot v gozdu na sprehodu s telefonom v roki, ker sem si morala vsak drugi korak nekaj zapisati. Če ne, takoj pozabim.

Najboljše sem pa naredila, ko sem zaključila z izpitom. Šla sem ga zbuditi. Ker je lepše, če te kdo počasi zbudi iz spanca in je ob tebi. Pa še danes je bil nov del How I Met Your Mother za pogledat. Ali današnji naslov How Your Mother Met Me. Zase bom rekla, da je končno dobra epizoda po sto letih. V današnji sem prav uživala. Še enkrat sem jo potem pogledala. Takšna bolj sproščena je. Ni razvlečena. Njegova zgodba je razvlečena čez 9 sezon, njena pa je povedana v eni epizodi. In simpatična je ta mama.

Melody Gardot - La Vie En Rose

Državno prvenstvo v smučarskih skokih na Japonskem

Ne znam si več vzeti časa za pisanje. Ne znam si več vzeti časa za nič in obenem niti ne vem kaj bi z vsem časom, ki je na voljo. A ni to vedno precej kontradiktorno.

Toliko ne pišem, da je že teden okoli. Toliko se potepam, da je že teden okoli. Pa ne grem niti dlje kot na obrobje Ljubljane. Presneta reč.
Kje so časi, ko sem sedla pred računalnikom toliko časa, da sem iz sebe spravila vsaj stavek ali krajšo pripoved. Sedaj pa že takoj obupam, ko mi ob prvi priliki na pamet ne pade nič.
Ali še huje, sploh se ne usedem več za računalnik.

Mogoče imam zaenkrat dovolj teh vsakodnevnih pogovorov in deljen stvari in kazanja slikc, da ne rabim tega početi še s celim svetom. Ampak, ko mi na nedeljski večer tega zopet malo zmanjka, takrat pa pride na plano stari dober blog. Po vseh teh letih.

Metuljček.

Božična zvezdica zopet raste.

Obsedena sem s spremljanjem smučarskih skokov. Čisto.
Saj sem vedno z enim učem spremljala kaj se dogaja in gledala tekme tudi prejšnje sezone. Ampak ne. Sedaj sem pred televizijski zaslon prikovana od začetka do konca z vsemi oglasi za Gorjana ter z vsemi 20 let starimi videospoti in močno pesti stiskam za vsakega od nas.

Čudovito jutro, odličen začetek.

Sedaj sem tako zvest navijač, da se zbudim ob pol devetih zjutraj in se iz postelje skupaj z vzglavnikom in odejo uležem pred televizijo po štirih urah spanja in spremljam dogajanje. Sicer očitno sem imela več kot dovolj spanja, ker sem gledala kot čuk obe seriji. In z navdušenjem sem opazovala čudovite dosežke naših orlov. Definitivno se je splačalo vstati tako zgodaj. Saj sem potem zato prespala medaljo naše smučarke in sem raje nadaljevala z ženskimi skoki. In še s tistimi ob enih ponoči. Dvoji skoki v enem dnevu. Tehnično ni čisto res, ampak ubistvu zame je.
Državno prvenstvo v smučarskih skokih na Japonskem ali trojna slovenska zmaga. Kakšna evforija. Upam, da nisva kakšnega soseda kje zbudila, ko se je slišal aplavz za odličen dosežek naših skakalcev. Trojna zmaga! Trojna!
Norci! A veste kakšno veselje je to spremljati. Ob enih, oziroma potem je bilo že kar ob treh zjutraj. Čisto noro.

Sporočila angelskega sveta.

Ja, tukaj se zgubljam med vikendi. Pred vikendom pa sva bila že čisto v duhu olimpijskih iger in ob tistem legendarnem filmu Cool Runnings. A veste tisto o Jamajki in bobu? Res je zabaven film, ne glede na to kolikokrat ga že vidiš. Jamaica we have a bobsled team.

Sploh nisem vedela, da je v Semaforju lahko tako glasno in pestro in so vsi presneto pijani, ko mi šele začnemo. Ampak vsi naokoli so tudi praznovali rojstne dneve in potem se je tekmovalo, kdo bo to glasneje naznanil. Ponavadi sem sem prišla na čaj, ker njihov sadni čaj je res odličen. In potem smo nadaljevali pod Skalco, kamor smo tudi hodile na kavo in čaj in smo plesali. Ravno toliko, za zdražit. Ravno toliko, da je bilo sladko. Ravno toliko, da je bilo fino.

Oh... lučke.

Tale začetek izpitnega obdobja kar pridno izkoriščam, da nisem ravno doma doma. In potem ti dnevi, ko so tako fini, tako hitro minevajo en za drugim, da je spet teden naokoli.
A povem, kakšen muskelfiber sem imela. Tak, da sem se dva dni premikala kot stara mama in je bil izziv se usesti na stol. Naredila sem pa eno TNZ vadbo.

Luštno je bilo. Poredna in pridna.

Rise Against - This is Letting Go

Slikanica Jaz

Ta vikend sem pretežno preživela kar pred televizijskim zaslonom. Bila sem najbolj zagreta navijačica smučarskih skokov. Trenutno in že nekaj časa, sem prav navdušena in z največjim veseljem gledam ta zimski šport, saj so naši fantje več kot odlični. In nikoli ne veš kdo zna presenetiti in se povzpeti na stopničke.
Včeraj smo ekipno slavili in izredno dobro je bilo spremljati obe seriji in odlične skoke. Fantje so pokazali kako se stvari streže in kaj pomeni ekipni duh.
Danes pa smo ob dve urnem in pol "spektaklu" in maratonskem spremljanju prve serije vsi po malem kakšno grdo rekli, če vse skupaj. Predvsem čez avstrijskega trenerja in njegove poteze. Kaj, bila je samo "pravica izkazica", žal. Če je že tako taktiziral in čakal na boljši pogoj, mu je vsaj celotna situacija pokazala, da se nima kaj igrati z vsemi in se je vse še enkrat ponovilo. Žal ne kaj v prid skakalce, ampak upam, da ga je izučilo. Tega Pointnerja. Kakšna krepka je letela tudi na njegov račun in verjetno je tudi on kakšno spustil. Vsaj po reakcijah sodeč.
Skratka še enkrat odlično drugo mesto za Prevca in še presenečenje v podobi Nagliča.
Tako zagret navijač še nisem bila. Bom morala še v Planico!

"Ta je pa slep!"

Drugače pa je bil drugi del vikenda v znamenju potikanja po trgovinah. Predvsem po tistih z živilskimi izdelki, saj v trgovinah z oblačili ta letošnja kolekcija preprosto ni bila zame. Nič pametnega nisem odkrila.
Mi gre toliko boljše od rok potikanje po knjigarni. Zadnjič, ko sem zvečer prebirala cel kup slikanic, ki sem jih prinesla iz knjižnice sem naletela na eno, ki je pustila velik vtis, nasmeh na obrazu in veselje. Slikanica, ki bi jo takoj dala za prebrat nekaterim. Slikanica, ki je tako sila preprosta, ampak zna povedati ogromno. Res ogromno.
Skratka s to slikanico sem tudi odšla iz knjigarne.
Philip Waechter: Jaz
Ni samo za najmlajše. Na nas naredi še večji vtis. Včasih rabimo sporočila v tako preprosti obliki. Če jo vidite, jo primite v roke.

Še enkrat sem gledala Volka iz Wall Streeta, ampak priznam, da je bil na velikem zaslonu in prvič bolj impresiven. Sedaj se je del tistega navdušenja izgubil. Ampak je še vedno dober film.

Preostali del pa je bil v znamenju družinskega kvartanja in igranja Catana. Naši tipični družinski vikendi. In tokrat so bile karte obrnjene meni v prid. In to kako.

A Great Big World & Christina Aguilera - Say Something

Zaključek prvega semestra

Vsakič malo izginem.
Tako ali drugače. In dogaja se, da sem sedaj ob tistem času, ko ponavadi pišem blog, malo zaposlena. Ali pa na poti, da kaj ušpičim.
Ali pa zaspim že ob tako zgodnjih urah, da to ni za nikamor.
Izginem. Čist res.

--
Torek je bil pester.
Na faksu smo bili čisto predolgo. Ker smo - prvič - imeli predstavitve in - drugič - ker smo imeli sestanek za četrtek.
Skratka tiste predstavitve s nadaljnjimi korekturami so se kar zavlekle. In eno izmed dveh prezentacij smo imeli kar dvakrat.
Enkrat za profesorico in drugič za dva iz slovensko-nemške gospodarske zbornice, za katere smo pripravljali projekt. Jaz sem imela manjše-večji nesporazum s tiskalnikom in sem preprosto obupala. Kar nisem se uspela sestavit skupaj.
Bolj kot zaključujem s projekti, bolj povožena sem. Mislim tako, brez volje. Ker se mi zdi, da potem sploh ne vem kaj naj naprej počnem. Grozno.

Po prezentacijah sestanek, ker nismo izvedeli prav nič koristnega. In med tem iskanje idej za kosilo. Zadnje čase se zanašam na tortilje, ker so najbolj enostavne za skupaj spackat - tako na hitro. Rabim zelo razširit svojo bazo receptov, ker se mi zdi, da to pa sedaj res ni za nikamor.
Potem, ko enkrat začnem ugotavljati kaj sploh znam, pridem do sklepa, da pripravit piščanca na nekaj načinov, ampak ne kaj dosti drugega.

Ta dan je bil res dolg, ker sem se še zvečer dobila s sošolkami, da smo ob kozarcu ali dveh skupaj sestavile seminarsko in predstavitev za naslednji dan. Oziroma za danes - če upoštevamo, da je petek.
Že dolgo nisem bila na troli. Sploh pa ne iz tako daleč izven centra. In bila sem z zelo dobro usklajenim časom, saj se je vse poklapalo in se prišla samo deset minut kasneje, v drugem primeru bi bila tam dvajset minut prekmalu.
Skratka skupaj smo vse spackale ob vinu, prigrizkih in zabavnih pogovorih. Ni kaj, čas je kar hitro stekel mimo in ob misli, da moramo vseeno zjutraj ostati smo se poslovile. Ko me je za prvim ovinkom čakal še prevoz do doma. Luštno mi je, vem!

--
Ne pa tako zelo, ko moram zjutraj že prezgodaj vstat in še pridno spi poleg mene. In vem, da lahko še nekaj časa to počne, ko moram jaz že biti na faksu.
Ampak mu pustim drobna sporočilca za lepši dan na različnih mestih.

Sporočilce za lepši dan.

Na faksu smo ravno toliko, da sem že ob enajstih doma. Pridne smo bile ravno dovolj, da imamo še nekaj za popravit in potem bomo pripravljene za zaključek semestra in še zadnjo predstavitev.


--
V četrtek je bilo še bolj pestro.
Dobili smo se zjutraj pred garažami v Stožice. No, najprej v garažah, nakar smo ugotovili, da nismo v pravih in smo čakali, da se zberemo vsi. Ko se je nabralo dovolj avtomobilov, smo v koloni odrinili naokoli in v drugo garažo, kjer so nas enega za drugim spuščali notri.
Imeli smo dan rezerviran za modno fotografijo v garaži Stožic. Improviziranje. Igranje z neonskimi lučmi in fotografiranje. V hladnih prostorih, čez cel dan.
Če smo na začetku še kazali zagon, nas je proti koncu čisto, čisto zmanjkalo.
Ampak imam nekaj zanimivih fotografij, ki sedaj čakajo na urejanje.

Šolski fotošuting.

Naredila sem najboljšo stvar. Takšno, ki me je od srca zabavala in se mi zdela prav simpatična. Ušpičila sem traparijo. Takšno, ki je vključevala to, da sem šla v pikčasti pižami z avtomobilom v Ljubljano. Ker sem lahko. In ker sem si želela.

--
Današnji dan je bil zadnji dan v prvem semestru. Sedaj je pred nami samo še izpitno obdobje. Potem pa drugi semester. Skratka me smo predstavile tisto, kar smo skupaj spackale v torek. Nekaj o takšni embalaži, ki se lahko zloži skupaj in je uporabna.
Pogostitev.

Zadi zadi.

Moja družina je čisto zmešana. Bi lahko rekli.
Naštimali so me in še ata in mamo poleg, da smo šli na Bled v kazino.
In smo preživeli nekaj časa na ruleti, nekaj časa pred avtomati, ampak nič od tega ni prineslo kakšne pretirane sreče.
In največja ironija je tista, ko se po nekaj urah hazardiranja usedeš v avto in je pesem, ko se prižge radio tista od Smolarja - Je treba delat.
Sedaj vemo.

Adi Smolar - Je treba delat

Skozi čas

Tale januar izkoriščam kot mesec za filme.
Te dneve, ko se noč še vedno hitro spusti in, ko pade razpoloženje, te dneve si sedaj naredim sebi v prid in za kakšno uro, dve pobegnem v čisto drug svet.
Ravno toliko, pred spanjem. V toplem objemu. V udobju. Nekam, v čisto drug svet.

Upside Down. Prvi svet kamor sem ušla, je bil takšen z dvojno gravitacijo. Oziroma s planetoma, ki sta imela vsak svojo gravitacijo in sta se povezovala.
Ena takšna ljubezenska zgodba o prepovedani, nedovoljeni ljubezni. O različnih svetovih. Stara zgodba predstavljena na nov način. Mislila sem, da bo bolj beden film, pa je bil vse prej kot to. Všečen.

About Time. Potem pa sva se izgubila v času. Dejansko je film ravno o tem - o času. Cel čas pričakuješ nek velik dogodek, nek blazen zaplet, ampak potem na koncu ugotoviš, da gre film res za zgodbo o času. Simpatično.
Pričakuješ romantično komedijo, dobiš pa nekaj drugega.
Nekaj kar ti lahko še naslednji dan pričara nasmeh na obraz, ko te opomni na tisto prirejeno drugo pravilo iz filma.
Bi vi potovali v čas, če bi imeli možnost? Bi jo izkoristili?

Morda je v tem filmu glede potovanja v času nekaj malenkosti zmede, ampak saj je celotna ideja o potovanju skozi čas na nek način velika zmeda. Bolj kot razmišljaš o tem, bolj se zapletaš in več kot misliš, da razumeš, manj veš.

Ampak tem filmom se nekako ne morem upreti. Pa še gospodična iz Beležnice igra notri. Dejansko je to njen tretji film v povezavi s potovanjem v čas. In ja, vse sem že pogledala. Večkrat.
Govorim še o The Time Traveler's Wife in Midnight in Paris.

Jon Boden - How Long Will I Love You

Prostor za dihat

Ah teli dnevi, ko mi zmanjkuje besed in se rajši posvečam tistim trenutkom, ko jih ne rabim.
Ter takšnim, ko skupaj drživa pesti za naše orle. Jutri jih bova še močneje.

In potem mi na misel pade blog, pa nimam kaj dosti za reči.
Rajši bom pustila kakšno prazno stran. Toliko, da lažje diha.

James Morrison - You Give Me Something

Prekratki dnevi

Ustvarjam si dnevni vzorec.
Čez dan počnem polno stvari. Ko sem na faksu, celoten čas izkoristim, da nadoknadim vse kar moram narediti. Cel čas nekaj klikam, nekaj iščem ali nekaj pregledujem.
Vse lepo in prav.
Potem se spravim na pot proti domu. Uživam v miru tiste pol ure, ko se pomikam s prometom na cesti. Sledim prometnim informacijam in stanju, ki se odvija okoli mene.
Spet vse lepo in prav.
Doma me čaka kosilo za skuhat. Nekaj tako na hitro, spotoma za mimogrede. Čeprav je zanimivo, da smo jedli same neke bolj sladke stvari v zadnjem času.
To gre skozi.
Navadila sem se na sprehod po kosilu. En dan sem sva naredila dvourni sprehod, ker sva šla na klepet in z družbo malo naokoli. Jaz s svojo in kuža jo je imel tudi. Da sem prišla na tekoče, da veva kaj se dogaja, kaj se je zgodilo in kakšni so plani. Da malo pojamrava, da se malo pohvaliva. Tako.
Malo kisika dobim v pljuča.

In potem se enkrat spusti tema in ne vem več kaj bi počela. Kar nič se mi ne da. Naveličana sem sedenja za računalnikom. Naveličana sem vsega. Mogoče nekaj pogledam. Mogoče si naredim še malico. In potem je konec.
Čas tako počasi mineva, da čakam tiste urne kazalce, da se premaknejo. Da se številki na zaslonu zamenjata.
Se spravim v posteljo, že čisto prezgodaj in pogledam film.
Nič kaj posebnega.
En dan je bil. The Spectacular Now.
Drug dan pa Little Ashes.

Noben tak, da bi ga z veseljem priporočila komu.

Upam, da mi vikend pred menoj vlije nekaj več življenja ali pa vsaj energije. Tale januar ni preveč optimističen začetek leta.

James Morrison - One Life

Mientras

Čeprav sprva nisem ravno kazala navdušenja nad programom Duolingo, sem ga sedaj kar v redu sprejela.
Nisem mu bila nakljonjena, ker mi ni bilo po godu dejstvo, da se besede prevajajo iz ali v angleščino poleg tistega jezika, ki se ga učiš.
Ampak sedaj funkcioniram tako, da poskušam razmišljati in iskati vzporednice v treh jezikih hkrati.
Malo obnavljam svoje znanje španščine. Predvsem besedni zaklad.
Po eni strani sem mnenja, da nisem kaj dosti odnesla od tistih štirih let španščine v srednji šoli. Po drugi strani pa sem bila lani med obiskom Valencije zelo prijetno presenečena, koliko nekega znanja se je pravzaprav nakupičilo, saj sem lahko sledila pogovorom. Presenečena sem bila nad tem, da sem bila skoraj da prepričana, da ne vem nič.
Mogoče z naslednjim obiskom Španije lahko že sodelujem v pogovoru, ali pa vsaj kaj povem. Tak bo cilj. Do takrat se bom pa pogovarjala z zeleno sovico.
Danes sem se prav nasmejala ob dveh stavkih.

Él duerme mientras yo cocino. Hable mientras duerme.

Skratka. Danes sem prišla do faksa. Prva prišla, med zadnjimi šla. Tako nekako izgledajo ti moji dnevi.
Imam narejeno precej preveč bi lahko rekla, ampak profesorica je navdušena in bi mi z največjim veseljem naložila, da naredim še eno različico letnega poročila. Bolj igrivo.
Če bo šlo tako naprej, se bojim, da me bo zamikalo.
Ne vem kdaj sem uspela toliko narediti, ampak je res, da izkoriščam te štiri ure, ko sem tam in doma malo prestavljam in sestavljam stvari, medtem ko si naštimam kakšno serijo.
Se pozna, zmanjkalo mi je serij na zalogi.
Sem v elementu.

S kakšno barvo bi pa vi opisali vaš dan?

Objavi by konočzaspi.

Juanes - La Camisa Negra