Mrtva riba

Ko sem danes opisovala svoje razpoloženje, počutje, dejanje ali karkoli sem že hotela povedati, je bilo vse skupaj zajeto v dve besedi. Mrtva riba.
Kje sem našla to in kako mi je prišlo na misel, ostaja neznanka. Očitno sem se že tako počutila.

Danes me je posrkala knjiga. Nekakšno obvezno branje za izpit. Umetnostna zgodovina v podobi The Story of Art. Skratka prilezla sem tam nekje do tretjine knjige. Potem imam še dve za povrh.
Ampak sedaj sem dobila nazaj tisti občutek, ko se lotiš pospravlanja v času izpitnega obdobja. Študentom je verjetno poznan.
No, to se je zdelo veliko bolj zanimivo opravilo kot branje.

Brisača!
Kako priti do veliko "lajkov", ker se mi zdi, da sama sebi najedam.
Ampak bi bilo res kulj imeti takšno brisačo s hobotnico za na morje. In verjetno bi se kje našel še kdo, ki bi jo odnesel na plažo.
Lahko preletite vse predloge, ki jih imajo in potem glasujete. Klik.
Drugače pa klik na slikco ob desni in všečkajte! Za hobotnico! Prosim?

Ker če dobim brisače, jo tudi kakšen nadobuden bralec dobi.
Zdi se mi tako nemogoče, da bi prilezla čez številko 150. Res.
Kakšna pomoč? Ali nasvet?
Dobrodošla. Vsekakor.

The Fray - Vienna

Toast pižama

V zadnjih dneh sem raztresena na vse konce in pišem za vse živo, samo zase mi zmanjka časa. Zdi se mi, da mi je uspelo natipkati seminarsko oziroma seminarski nekaj podobnega. To mi je izčrpalo tisto pisanje, ki je ponavadi namenjeno za zvečer in za blog.
Poleg tega sem si zmišljevala še nove govore in uspela dopisati še štiri dodatne vrstice. Morda mi res uspe zaključiti, ker sem danes na informativni točki pograbila letak z napisanimi navodili. Da je bolj resno. Imam še dobra dva tedna časa.
Mi uspe?

V nedeljo sem zvečer uspela iti na eno izmed potopisnih predavanj, ki se vsako nedeljo odvijajo v prostorih Klubarja v okviru KŠK-ja. Tokratšnje je bilo namenjeno delu v tujini, ki ga organizira STA v Ljubljani. Dejansko zanimivo predavanje. Ampak pravzaprav ne vem kako bi se opredelila do tega. Mogoče me na trenutke malce mika, mogoče me ne. Zdi se mi, da sem izmenjavo že odpisala. Ampak mogoče sem preveč nepredvidljiva, da bi vedela za sigurno. Ampak...
Moje načelo bo - pustimo se presenetiti, kako se obrnejo stvari. Ker zadnje čase poskušam narediti najboljše iz tistega kar mi je ponujeno. Ja, poudarek je še vedno na poskušam.

Malo me je razganjalo. Verjetno je bila kriva polna luna. Tako se pretvarjam. Morda ni bil kriv pogovor, ki se je napeljal tako oziroma so se bolj kot ne moje misli. Ker potem doma me je čakal Seks v mestu po televiziji.

Včeraj se je našel čas za kosilo. Res je fino, ko se lahko med vsemi načrtovanimi stvarmi, zapolnjenimi urniki in nekaj kilometrskimi medkrajevni razliki še vedno najde tista urica ali dve. Lahko bi rekla da pride prav ravno toliko, da se napolnijo baterije. Ker z veseljem vzemam prav vsak trenutek, ki je na voljo. Razen smučanja.

Danes pa sem bila pridna že zjutraj. Bila sem v mestu. V knjižnici. Šla po kupončke. Plačala članarino. Si izposodila eno knjigo od treh. Za drugo sem se zmenila, da jo prevzamem zvečer za tretjo pa sem šla na potep v sosednjo vas. Ampak kaj, ko me je na vratih pričakala tabla z delovnim časom in se moja ura ni skladala z odprtjem. Vsaj nadalnje štiri ure ne. In sem jo mahnila od vzhoda do zahoda kar po avtocesti.
Kar se je zgodilo vmes je bila seminarska. Urejanje. Kosilo. Sprehod. Oddajanje.
Potem pa sem se že kmalu, ko sem na hitro še nekaj zrisala, odpravila proti mestu malenskost stran, kamor se že dolgo nisem zapeljala. En, dva, tri sem bila v Domžalah.
Dobila sem toaste. Imeli smo Pižama toast ali toast pižama parti. Kakorkoli to obrneš. Obvezna oprema je bila zimska verzija poletnih oblačil. Ali vsaj pižama. Potem smo se nasitili še s torto, namenjeno vsem in nobeni posebni priložnosti. Imeli smo krajši brainstorming, vihranje možganov in krajšo obnovitev umetnostne zgodovine.
Potem pa je bilo to to in je bilo potrebno iti domov. Enkrat te je treba vreči s hiše, saj sem v resnici prišla samo po knjigo. Odšla pa z dvema knjigama, polnim želodcem in sopotnico do drugega ovinka.

Prišla sem do ugotovitve in sklepa, da ima ples precej zaznamovalno vlogo v mojem življenju. Mogoče sploh odkar se ne ukvarjam z njim aktivno. Ah, ta globokoumna razmišlanja pod tušem.
Prvo je bil moj solo nastop na valeti. Morda še vedno ne vem, kdaj sem imela idejo in kako sem prišla do dejanske izvedbe, ampak vse kar sedaj vem je, da sem na zaključni prireditvi oziroma valeti pred celo šolo, vsemi starši in učitelji zaplesala Paso Doble. Sama. Z dolgim črnim krilom, ki je če se prav spomnil, vseboval 6 ali 8 metrov blaga. Precej težka zadevščina. Predvsem, ko moraš uporabiti kar nekaj sile, da jo zavrtiš.
Mislim, da sem še vedno precej presenečena sama nad seboj in to potezo.
Drugo ni bil še kašen samostojen nastop na maturantskem plesu, ker sploh nisem plesala. Ne ves ta čas, ne na maturantskem plesu. Bolj je bila zaključna seminarska za umetnostno zgodovino, ker sem si kljub vsemu zbrala temo "Motiv plesa skozi obdobja". Kar pa ni bila najlažja tema. Ampak sem se res potrudila, poiskala in raziskala možnosti, motive in figure, ki plešejo. So plesale skozi čas. Od jamskih poslikav vse do Degasevih baletk in naprej. Čeprav se mi zdi, da se je to sedaj nekje zgubilo in nimam več tega dokumenta. Morda nekje obstaja natisnjena seminarska naloga.
Potem je tu nekje prišla rekordna četvorka in zaključek srednje šole. Torej smo plesali. Sredi Slovenske ceste. Sredi Ljubljane. Pod dežniki. Skupaj z vsemi ostalimi in v tistem letu ustvarili najdaljšo četvorko.
Na drugem faksu ustvarim Re-design oziroma preoblikovanje podobe plesne šole in se to znajde tudi na zaključni razstavi.
Letos me je pa čakala salsa, ki mi je svet postavila tako na glavo, da je sedaj pozitivno nastrojen. Stvari so se obrnile toliko na bolje, da sem precej srečna in z veseljem uporabljam dvojino, ki jo slovenščina nudi. Nekje, ko sem obupala in nehala verjetni me je čakal telefonski klic in povabilo na salso. Sprejela sem ga bolj v dvomih, ampak večer se je končal precej bolj obetavno. In tu se je zapletla zgodba naprej. Ko se sedaj poplesuje vse polke in počasi brez glasbe sredi sobe.
Moja zgodba o plesu se je razpletla in zaplela do tukaj. Naprej pa se še bo.

Big Foot Mama - Slab spomin

Hot dog

Sedaj še smrečice ni več.
Igra pa je izenačena med tremi kvartopirci. Kdo je najhujši?
Skratka. Mi. Karte. Kitajski poker. Joj. Na koncu se je bratu nasmehnila sreča in jo je zvabil na svojo stran.
Midva sva imela svojo.

Avto me je čakal. Navkljub vsemu.
Talent sem. Vem.

Tako, da danes se premikam naokoli bolj počasi.
Vstajam kot kakšen upokojenec, ker sem včeraj tako vneto igrala, da imam muskelfiber.
S stola, kavča, postelje. Največji izziv je bilo prilesti na pograd. Dosežek in pol.
Pa se mi niti ni zdelo, da sem se tako zelo naprezala. Ampak sedaj vsaj vem, da imam veliko mišic. Mogoče bomo morala večkrat kegljati.
Jamram. Se zgodi. Ampak mislim, da me to zabava ravno toliko kot moje šaljenje včeraj.
Tam nekje.

Of Monsters and Men - Mountain Sound

Moja šala dneva

Ja, po dolgem času sem imela spet šalo dneva. Sicer ne vem več kaj se je zgodilo nazadnje, ko sem jo imela, samo vem, da sem jo. A veš, to je tisti trenutek, ko se začneš na polno šaliti na svoj račun, ker si tako zelo… kako bi se reklo… neumen.
Ja, ker ugotoviš, da si tako zelo neumen.

Kegljali smo.
V torek sva hotla iti na bowling, pa se po spletu dogodkov to na koncu nekako ni izšlo. Kriva je kremšnita. In kava. In torek. No, vse skupaj.
Ampak potem je to treba nadoknadit. Ker pač kdo ima kaj proti kakšni uri neumornega metanja krogle. Kugle?
Na koncu je naneslo tako, da se nas zbere cela druščina in ugotovimo, da se nam bolj splača kegljati kot bowlati, poleg tega pa smo skoraj vsi to počeli prvič.
Fino je bilo. Prav zabavno.
Čeprav sem po prvih metih že skoraj obupala, se je nekje na polovici vse čudežno obrnilo skupaj z mojim rezultatom. Potem pa se je zgodilo to, da mi je šlo. Precej dobro. Že skoraj preveč.
Imela sem najboljši met. Kar je pomenilo petnajst podrtih kegljev. In zvezdico poleg. To so mi napisali, ko sem zginila naredit dva požirka.

Ključe sem zaklenila v avto!
Bravo jaz!
Ja, ključe sem zaklenila v avto.
V tistem trenutku, ko smo se nakegljali in nam je ura potekla, sem po torbici brskala za ključi. Ker so ženske torbice pravzaprav torbe, sem skoraj vse ven zložila in prišla do dejstva, da jih sploh ni notri.
In potem sem pošpegala skozi šipo avtomobila in ugotovila, da sem jih pustila notri.
Še enkrat si zaslužim aplavz, za… karkoli to že je.

Prva šala dneva je bila. Ne pijem, ker vozim.
No, druga je bila. Ključe sem zaklenila v avto. Haha.
Taka šaljivka sem, da mi ni para.

Na koncu sem se odločila, da se prvotni načrt malce spremeni. Nekaj lepotnih popravkov, ker je tudi nekaj stvari, ki sem jih potrebovala, ostalo zakljenjenih v avtu.
Potem sem dobila sladoled s čokoladnim prelivom, da sem si zamrznila možgane in en McNagec za povrhu. McNuggets, vem.
Skratka.
Ampak večer se je iztekel fino. Zelo fino. Oh.
In to šteje. Definitivno.

Bruno Mars - Locked Out Of Heaven

Koledar z mojimi ilustracijami.

A veš tist moment, ko gledaš film. In gledaš film in si rečeš ok. Pa glejmo film.
Ampak potem ga je konec in si rečeš - kaj za vraga sem sedaj to gledala?
No, nekaj takšnega sem gledala. Naslov pa ima For a Good Time, Call...
Saj mogoče ni tako zelo napačen. Ampak je. No, ne vem. Šment.

Koledar!
Koledar imam.
Prav takšen, katerega sem si sama zrisala. Oblikovala. Natisnila. In še zvezala ter obesila.

Ja, prav sama.

To je bil moj mali projekt, ker sem imela že nekaj časa željo, da bi si naredila koledar.
Pa nisem imela motivov ali pa ideje. Potem pa sem začela z risanjem živali in tako je padla zamisel. Koledar z živalmi in barvnimi krogi. Skratka, nastalo je nekaj prav luštnega.
Za moje pojme. Kar ponosna sem na to, da sedaj visi pri meni na steni.

Koledar z mojimi ilustracijami.
Prav kulj je.

To. Drugače pa sem imela danes dva zelo različna pristopa in stila glasbe.
En je zajemal pesmi kot so "Do You Wanna", "S&M", "Sweet Dreams", "Užitek na replay" in podobno. Drugi pa je zajemal "Venček valčkov" in "Turbo mix".
Ne, sploh ne sprašujete.

Če se pa najde kdo zainteresiran, se pa ponovno podam v ta postopek, kaja.zalokar afna in gmail.com.
Za kakšen dvomestni bankovec. Tako.

Čuki - Sončni žarek

Zimsko potepanje po Bledu

Simpatičen dan je za menoj.
Čeprav mogoče res nisem napisala loto listka za sedmico, je šlo vse drugo toliko precej bolje.
Od številk, rok, nog, karkoli pač že.

Zimski izlet na Bled.
Tako precej spontan, ker je bil ravno tak dan. Sonce se nam je sicer prikazalo šele kasneje, ampak smo se zabavali. Bil je kot mali "družinski" izlet. Imeli smo enega laboda, ki nas je zasledoval. Eno težko uganko. Mali je trem puncam tako zagodel, da nismo mogle skupaj spravit ustrezne besede na "s". Verjetno smo vse možno porabile, ampak svet pa nobeni izmed nas sploh ne bi padel na pamet.
Če bi imeli film v fotoaparatu se ne bi tako noro izživljali, kot smo se. Nastalo je vsega skupaj čez 400 fotografij in nekaj posnetkov. Na koncu je bilo že tako, da smo izmenično skakali pred objektiv in držali fotoaparat, ko smo dobili kakšne ideje ali novo svetlobo na sceno v ozadju.

Če je kdo poslušal petje kakšne "na otoku sredi jezera", obstaja precejšna možnost, da smo bili mi.
Če je kdo slišal vneto razpravo o črkah in živalih, tudi to smo bili mi. Poleg vsega.
Ampak je bilo tako zelo zabavno. Ker na koncu koncev smo si ustvarili eno fino dopoldne.
En fin dan s sprehodom ob jezeru in fotografiranjem na polno. Pod potegnjeno črto.

Race pa mi. Pa race pa mi. Pa labod pa mi. Tako nekako je šlo.

Kasneje smo se v Bufu do sitega najedli in popadla se nas je tipična nedeljska utrujenost, ki pride po kosilu. Imela sem bučkast dan.
Juhica iz bučk in testenine z bučkami in piščancem. Pa načeloma nisem največji ljubitelj zelenjave ali bučk. Vendar pride dan, ko se naredi kakšna izjema.
Smo se počasi naglodali še sladice, počasi in vsak svoje.

Še nekaj.
Imela bi brisačo. Res.

Za vse dobre dušce, lahko rečem, da zbiram lajke. Saj vsi vemo, fejzbuk in te zadeve. Če se kdo loti tega, hvala.

Spontan kankan trenutek.

Ansambel bratov Avsenik - Otoček sredi jezera

Ror ali nanizanka

Očitno ne vem več kaj bi sama s seboj, ker se kar naprej poskušam zaposlovati z raznoraznimi razpisi in natečaji. Danes sem spet odkrila nekaj novega. Dobila idejo. Izvedla in poslal. Ha.
Več v kratkem.

Zadnje čase me je očitno strah, da se ne bom najedla zarečenega kruha. Da se ne bom prehitro hvalila in bo potem vse splavalo po vodi.

Nekje pišem. Nekje rišem. Nekje oblikujem.
Polno zaposlena, ampak očitno še vedno ni videti, ker se zdi, da sploh noben ne opazi.
Problem oblikovalca je to, da dokler nima končnega rezultata nima nič oprejemljivega in potem vsak predvideva, da cele dneve zabušavaš. In bolj kot razlagaš kako delaš na nekem projektu, bolj se tebi zdi, da cele dneve zabušavaš. Prekleto.

Kremšnite. Kremšnite!
Ena in pol kremšnite.
Mama danes praznuje pa je po dopoldanskem sledil še popoldanski prigrizek in vmes posladek. Dvakrat. Porazdeljen.
Ampak prišla sem do biftka in kremšnite v enem dnevu. Fino. Super. Fajn!
Za zajtrk sem naredila iz pomečkanih oblačil, kupe zloženih. Ob spremljavi današnjega sporeda nanizank.
Saj ne vem kaj je bolj nenavadno, ko začneš preveč razmišljati. Ror ali nanizanka.
Ker dokler te nekdo ne zmoti in povpraša, sploh ne veš kako smešno nenavadna je beseda, ki jo izgovarjaš.
Res.
Zakaj bi pečici rekel ror?

Film gre po petnajst minut. Dolg je pa dve uri pa pol pa še malo. Grozno.
Če se pa premor malce zavleče, računalnik odloži in potem se preprosto zamotim.

Bruno Mars - Runaway Baby

Kolotek

Postaviš. Zmagaš. Pospraviš.

Now Is Good. Iskreno sem pričakovala na nek način drugačno vzdušje. Vsaj tisto, ki te prime med ali po filmu. Morda sem preveč upov vložila ali nekaj, da ni naredila takšne vtisa. Ker imamo dekle z rakom, ki se pri rosnih 17ih odloči, da konča z zdravljenjem in se poda na zadnjo stopnjo življenja. Umiranje. Imamo seznam. Imamo sosedovega fanta. Imamo zaščitniškega očeta in mamo, ki se je glava ne drži. Saj je fin film, ne rečem. Samo zdi se mi, da sem jaz pričakovala nekaj drugačnega od njega. Aja pa angleški je. Kar mi je veliko bolj všeč. Dakota Fanning pa je v glavni vlogi.
Težka tema je. Ampak je tudi to.

Ne vem zakaj v upanju na vsake toliko časa malo pogledam na Ryanair, da vidim kakšne so kaj cene. Kdaj so kaj poleti in tako. Očitno me ima, da bi šla kam.
Saj nekje v zraku so načrti, ampak pustimo času čas in Ryanairu, da spusti cene.

Maroon 5 - Daylight (Playing for Change)

Turnir iger

Uspelo je. Spekla sem kruh.
En hlebec kruha. Več poročam jutri, ko bo za poskusit.
Ampak po navodilih iz peke kruha oziroma navodilih drobnih nasvetov za male gospodinje, ali kako sem že opisala to, sem se danes lotila. Vse je šlo po načrtu in izgleda prav fin hlebec.
Oče pravi, da mi gredo dobro od rok te pekovske in slaščičarske spretnosti. Kuhanje verjetno tudi.

This is 40. Vseeno, če ne bi pogledala tega filma. Če bi ga ocenjevala, bi rekla da je kar v redu podlaga za pospravlanje. Ta ameriški humor je včasih tako nerazumljiv, da je že malo težek. No, je težek. Niti ne malo.

Turnir iger.
Imela sva mali maraton z bratom. Sicer se je rezultat na koncu nagibal v njegovo smer, ampak nič za to. Moje zmage so bile tri. Remi. Žandar. Kockanje.
Ostalo pa je pobral on. Catan. Scrable. Človek ne jezi se. Štiri v vrsto. Mikado.
Saj pravim, da sva imela turnir.

Taylor Swift feat. The Civil Wars - Safe & Sound

Ista scena, a drugačna

Ista scena kot včeraj. Ista pesem je preigravala. V istem časovnem okvirju. Vladalo pa je popolnoma drugačno vzdušje s popolnoma drugačno čustveno podlago.
Zanimivo je to, kako je lahko nek na videz enak trenutek obrovnavan drugače glede na to kako se počutimo v tistem trenutku. Ali pa je vsaj pri meni tako.

Ko se ti zgodi nekaj takšnega, veš da nisi več pri sebi in se začneš smejati na svoj račun.
Predstavljajmo si situacijo, ko pomešam nekaj. Ker je žlica umazana jo obližem in kot edina logična sledeča stvar se mi zdi, da jo sedaj lahko vrnem med "pomito posodo". Dobro, da se mi je nekje na pol poti od ust do prostora za odlaganje posvetilo, da morda to ne deluje tako. Voda je stekla v pomivalno korito in žlico sem lepo oprala.
To je skoraj tako, ko moko začneš pospravljati v hladilnik. Ali škatlo s kakavom. Ponavadi.

Danes nisem samo jaz šotorila pod kovtrom. Imela sem družbo.
Na koncu sva videla pol ure filma in obupala. Nad gledanjem filma predvsem.

Charles & Eddie - Would I Lie To You?

Ana Karenina

Predstavljajmo si prizor.
Luči nad menoj na železniški postaji. Okoli mene ljudje, ki čakajo. Da preidejo iz točke A do svojih domov. Ljudje, ki čakajo, da pridejo iz točke A zgolj do točke B. Čakajoči. Vključno z menoj.
Zunaj snežna odeja prekriva vse naokoli. Znak "Ne hodi čez progo, je smrtno nevarno",skriva spodnji del napisa.
Mrak se spušča. Sneži. Nežno, lepo. Počasi. Diskretno. Pozna se zgolj v soju luči, ki osvetljujejo delček poti, ki jo preletila vsaksa drobcana snežinka.
Del pogleda mi zastira kapuca na glavi. Da se počutim kot kakšena junakinja iz pravljice. V ušesih mi odzvanja "Taking Pictures of You", ki jo prepeva skupina The Kooks.
Fin prizor.

Vlak pripelje. Vstopim. Vzamem računalnik in pustim prste, da se razgibajo po tipkovnici. Zunaj pa prizor dveh zaljubljencev. V odsevu okna pa moja podoba.

Domine sem ustvarila. In škatlo za njih.
Domine sem zrezala. In polepila ter sestavila škatlo za njih.
Vse skupaj sem oddala. Baje je šlo naprej na razstavo. Ne vem kakšno, ne vem kdaj in kje.

Preklestvo neprepoznavanja črk. Zakaj!?

Kako neprikladno se pozna ves stres, čokolada in ostanek mesečnih težav na sredini desnega lica. Grozno!

Ana Karenina.
Vrhunski film. Ker je prikazan drugače kot bi pričakoval. Ker ni nekaj, kar smo že gledali in videli. Ker je bolj gledališko, kulisasto s presneto interesantnimi scenami.
Če ne poznaš njene zgodbe je film prevelik in te pogoltne ter nezadovoljnega izpljune.
Če se ti vsaj nekaj sanja pustiš zgodbo nekje v ozadju in se osredotočiš na gibe. Kretnje. Dogajanje. Spreminjanje. Vse od koreografije plesa do koreografije korakov in prehodov. Ampak najbolj udaren je pa vlak. Tako ali drugače.
Pri sami Ani Karenini mi je všeč njen propad. Njen konec. Njen obup. Mislim ne ravno všeč, ampak dela vse skupaj zanimivo. Ker ona sama po sebi je odrasla oblika razvajenih hčerk bogatašev. Tistih, ki morajo imeti vse, da so srečne. Jude Law je prav tako zanimiv, ker igra nasprotje likov, ki jih je igral predvsem pred leti. Ponavadi je on zapeljeval, verjetno varav, sedaj si je našel lik v katerem je varan. Karma. Ne, saj ne.
Kar me pa muči je pa dejstvo, kaj je Lenin ugotovil. Kaj je ugotovil?
Da ceni male trenutke? Da ceni tisto kar ima? Kaj je?
Ampak super. Fino. Fajn. Res.

Two Steps From Hell - Nero

Seksi glas

Mogoče mi rata malenkost vroče, ko mi je dan komplimet.
Omagala. Pobralo me je. Premagana in pokončana s strani napadalnih vrst v mojem telesu.
Omagana.
Sem sestavila škatlico. Optimistično bom naredila še domine. Optimisitčno bom zapekla še CD. Optimisitčno.
Moda se obrambene vrste kljub vsemu borijo nazaj. Za preostal optimizem. Na pol poln kozarec in tako. Morda se življenje še skriva nekje v meni. Skupaj z optimizmom.

Mislim, da postanem precej obupna, ko sem podležem čudnim boleznim.
Naprimer tako, da se prebujam na način, da prestrašim vse prisotne in sebe. Ja, vključno z menoj.
Zavzdihnila sem tako… Se reče zavzdihnila? No, skratka zavzdihnila sem tako, kot bi zajemala sapo po tistem, ko te nekdo prestraši ali pa davi. Za prvo bi vedela kako je, ampak zvok je spominjal tudi na drugo. Nekej vmes?
Ampak potem sem grižljaj za grižljaj grizljala pleskavico z jajcem. In ja, vsaka referenca s hrano se mi zdaj zdi tako… neprimerna.
Zakaj!?

Neham razmišljati. To je najboljša rešitev. Totalno neizvedljiva pravzaprav.

Emeli Sandé - Next To Me

Sprožilni element

Danes taborim pod kovtrom. Popravek.
Danes na pol mrtva taborim pod kovtrom. Tako.

Mislim, da je telo popustilo pod 'pritiskom'. Šment. Obiskovanje faksa, ki se razvleče v celodnevna predavanja pusti svoj davek. Sploh, če smo malenkost "pod pritiskom", ko nam vse stvari zmečejo na kup v enem tendu. Prej pa prosto po prešernu kot tudi po tem tendu. Z nekaj izpiti za okus.
Verjetno se je zgodilo, da sem nakopičila ravno pravšnjo količino bacilov na kup, ki so se aktivno podali na svoj pohod "nekaj dni prezgodaj". Tako zmrzujem pod dvema kovtroma, deko, zavita v šlafrok. Oni, brisačasti.
Pravzaprav sploh nimam časa za takšne stvari, ker je teden še dol in imam na vidiku še kar nekaj stvari. Nekaj precej dela.
Jamram? Sploh ne. Samo gola dejstva naštevam. Kaj šele, če bi bila oblečena. Šment.

Saj mi gre kljub temu čisto fino. Recimo.
Sedem krat sedem plus sedem ali kako smo že izračnunali, izgleda malce bolj obetavno kot sem sprva mislila. Nekateri so kar precej nedojeli nalogo, ampak očitno se nisem tako zelo motila pri branju navodil. Le malo zapletov nam je naložila. Že tako ni preprosto, sedaj pa imamo še manjši "hakeljček". Čisto majhen. Skoraj neopazen.
Sem povedala dovolj sarkastično? Za moje zmzneno razgreto stanje trenutno, že.

Mogoče šparovo lepilo le ne drži toliko kot bi človek pričakoval od nekega lepila. Mogoče le nisem "vaservaga" in ne znam nobene črte postaviti naravnost ali vzporedno. Vzporedno postrani mi gre precej bolje.

Kaj se zgodi, ko hočem gledati How I Met Your Mother, da bi se malo nasmejala, konča pa se tako, da bruhnem v jok in zdravje udari še na psiho za povrh. Sprožilni moment.

The Shirelles - Will You Love Me Tomorrow

Če zapade sneg, nastane zmeda

Naveličana čakanja.
Čakanja, da se vlak premakne.
Da pripelje na tir.
Da odpelje.

Sneg je zmedel cel svet. Sneg je zamedel vse. Vse kar danes opazim so različne tipografije in belina. Toliko časa smo ugibali neznano, da je sedaj pustilo posledice in potem gruntam in gruntam katere lastnosti iztopajo. Vendar, ko teorije ne poznaš tako dobro, ti tudi prepoznavanje ne gre. Kako le?

Morda se najde še kdo, ki ni opazil da je sneg..
Zunaj ali na slikah, ki se pojavljajo na socialnih omrežjih. Nekje, enkrat pa res že opazimo. Še štiri dni ta teden. Mislim, da odštevam, seznamu pa dodajam točke. Šment. Čeprav se zjutraj zbudiš v idilo, to lahko pomeni, da se vračaš domov do kolen v plundri.

Zakaj vse vsi zahtevajo zadnji teden?

Duran Duran - Ordinary World

Njegov glas

Včeraj smo se precej zabavali. Praznovali smo rojstni dan.
Sangria. Drinkopoly. Enajst ljudi. Zabavna druščina.
Pohod z baklami v hrib. Saj bi povedala kam, ampak še sama ne vem.
Vem samo, da smo šli v hrib z baklo v rokah in da sem vmes nujno potrebovala en krajši postanek.
Večerja.
Potem pa je bil trenutek, ko so bili vsi za šankom. Pojavila se je harmonika in naslednje trenutke smo prepeli ali pa preplesali. Vrteli smo se v ritmu polke.
In potem je bila naenkrat pozna ura in sem zapeljala špansko lepotico.

Tja kjer sosed ne zna parkirati. Tja, ker še vedno čaka smrečica in tja, kjer sva prespala dan.
Dokler nisem sedela pred velikim oknom in opazovala kako z neba padajo snežinke.

Lana Del Rey - Ride

Drobni nasveti za male gospodinje

No, da si predstavljamo petek. Opoldne, ko se začenja že popoldne.
Odrinem v Ljubljano in opazujem ljudi kako se s kovčki, ki hitijo za njimi, premikajo proti postaji.
Sama grem peš do faksa, ko je zunaj lep sončen dan in je prav prijetno.
Pridem tja - v glavi pa mi odzvanja - kaj za vraga sploh delam tukaj?
Ura je dve. Ura je petnajst čez dve. Ura je pol treh.
In kaj potem… potem izvemo, da nam predavanja pravzaprav odpadejo in da so nam… ups… pozabili sporočiti.
Fino…
Sprehodim se nazaj po isti s soncem obsijani poti in počakam na vlak.
Porabila sem štiri ure. Porabila sem "faking" štiri ure, da sem izvedela, da nimam faksa.
Osebno. Da sem osebno izvedela, da sem zastonj prišla. No, za eno avtobusno karto in eno vozovnico za vlak. Ne zastonj.
Presneto. In to na lep sončen dan v petek popoldne.
Bravo!

Smo pa imeli popoldne učne urice za gospodinje. No, jaz sem bila skoraj najmlajši član tam. Predvsem med debato - ja, to smo delali 20 let nazaj. Super, jaz sem bila takrat še v plenicah.
Skratka imeli smo hitri tečaj peke kruha. Takšnega kruha, da ga lahko vikamo in moramo z roko potisniti spodnjo čeljust v prvotno lego, ko nam pade to tal.
Na dan je prišel hlebec kruha. Res Hlebec. Ki je tehtal dobre tri kilograme in pol. Komad od kruha.
Ampak je bil prav fin. Domač. Rahel. Super.
Skupaj s tuninim namazom. Domačim. Iz lokalnih sestavin in tune. Ker savske tune zanekrat še ni. Ha.
Potem smo se naučile kako naredimo pariške cmoke. Da se slišijo čisto prefinjeno, če so že zmes pšeničnega zdroba, jajc in kruha.
Za sladico pa narastek iz prosene kaše s suhim sadjem.
Vse skupaj je bilo prav okusno. In popisala sem nekaj strani v beležki in vključila nekaj hitrih ilustracij.
Skratka sedaj sem zasuta z recepti za same dobrote. Da lahko gospodinjim.

Lifehouse feat. Natasha Bedingfield - Between The Raindrops

Ko bluk ni bulk

Morda je danes dan, ko prekipevam od energije. Vsaj do nedavnega sem. Trenutno sem bolj na 12% živahnosti. Torej že na pol spim.
Lahko je bil takšen dan. Lahko je bil takšen spored dogodkov. Lahko sem zgolj srečna.
Šment.

Čeprav sem se zbudila petnjast čez sedemo. Sem si premislila in zaspala še za eno uro. Potem sem morala po obilnem zajtrku na avtobus.
Seštejem spanec skupaj z pšeničnim in koruznim zdrobom ter kakavom za zajtrk. Odštejemo vožnjo z avtobusom. In prištejemo sprehod do faksa. Dobim prav fin začetek dneva.
Pred februarjem sem videla še gospodično vzgojiteljico.

Mislim, da sem se lotila prav zabavne zadevščine. Vrgla sem se v pisanje. Vsaj danes.
Mogoče mi kaj uspe. Rabim malenkost zagona, malenkost idej in veliko spodbude. Saj bom drugače precej hitro vse skupaj opustila.
Začetek je obetaven. Od srca sem se nasmejala in zabavala med pisanjem. Zabavala sem mislim, da zgolj samo sebe, ampak tudi to nekje nekaj šteje.
Zdi se mi da v kolikor kaj preveč povem, dam na stvar toliko preveč upanja, da bom razočarana, če ne uspe. Mogoče sem zato precej skrivnostno ovila vse skupaj.
Ampak gre se zgolj za natečaj naštega študentskega kluba. In veliko mojega optimizma. Samo za to.
Ker kot da nimam že za sam faks dosti dela, sedaj si poskušam še to nakopati na svoja pleča. Ko delamo, bomo delali na veliko. Oziroma precej.
Naredili pa bolj... malo.

Mislim, da sem si sedaj malce bolj na jasno prišla kaj je point zgodbe The Perks of Being A Wallflower. Videla sem zadnji del predstavitve nominacij za Oskarje.

Preživela sem lučkasto kosilo/večerjo v najboljši in moji najljubši družbi.
Cel Buf v lučkah in poleg tega še moja najljubša pica. Plus še nekdo, ki sedi nasproti mene. Kaj češ lepšega?
Uživam. Vem.
Tudi žlica je polna. Juhe. Presneto dobre goveje juhe.

B.o.B - So Good

Dinozaver

Ponedeljek. Torek. Sreda. Četrtek. Petek. Sobota. Nedelja.
Če to napišeš 29-krat, se zna zgoditi, da kmalu ne veš več kako si dnevi sledijo. Ali kaj sploh so dnevi. Potem ti ostane samo še toliko, da dodaš to še 11-krat in si konec.
Beležko/planerček ustvarjam. Peš.

Prost dan v zadnjem času pomeni zgolj priložnost, da se nadoknadi z delom za prihodnje dni. Pomojem se že cel ta teden psihično pripravljam na naslednji teden. Ker se mi zdi, da kar ne bom zmogla vsega.

Srčkasto.
Tale krtek je tako simpatično fotogeničen. Tako, da sem se lahko igrala z novim objektivom, izrezanimi srčki in lučkami, ki sem jih pustila okoli sličic.
Ostale sem pobrala dol iz okna ter smrečice.
Tudi smrečica je padla. In šla na podstrešje do naslednjega božička.
Konec veselja. Konec praznikov.

Gledala sem dva dele oddaj z naslovom "Who Do You Think You Are?". Ena je bila angleška. Drugi ameriška. Ena je vodila v Anglijo. Druga pa iz Anglije v Francijo do Nemške meje.
Skratka kot sem dojela skozi oddaje, se ljudje, znani obrazi, lotevajo iskanja svojih prednikov.
J.K. Rowling je iskala svojega pradeda in šla še bolj navzgor po družinskem drevesu.
Kim Cattrall pa je iskala svojega deda in njena družina izhaja iz Anglije.
Obe sta naleteli na različna in zanimiva odkritja.
Družinsko drevo zna biti zanimivo raziskovanje.

Take That - Rule The World

Čaj do petih

Nehala bom poslušat Taylor Swift. Morda bo bolje. Ne bom več poslušala Taylor Swift. Vendar mi je prva možnost bolj všeč. Čeprav se mi zdi vedno bolj čudna. Vsaj, če se jo lotim prebrati večkrat zapored.
Kompliciram? Vem.

Še en tak dan kot včeraj. No, imel je dva velika plusa in en velik minus.
Torej. Tak dan kot včeraj
Kar se faksa tiče. Od dveh do štirih. Ravno toliko, da se komaj splača. Ravno toliko, da naredi zmešnjavo iz dneva.

Dopoldne me je pričakalo presenečenje. Presenetljivo dejstvo. Mislim, da mi še vedno ni popolnoma jasno.
Sedaj imam nov objektiv. Kaj!?
Oče je prišel z malo škatlico. In v moji glavi je nastala presenetljivo pozitivna zmeda.
Še vedno si ogledujem kako simpatično, prikupno majhen je sedaj "velikan" od fotoaparata.

Drugo je bil čaj do petih. Vzamem tudi tiste pol ure, ki je na voljo. Samo, da je. Ukraden trenutek v dnevu. Polepšan dan. In iskrice v očeh.
Zadnje čase vzamem vse. Ni važno koliko, kje. Samo, da je. Tisti trenutek. Samo, da ga zagledam in se mi razleze nasmeh od enega ušesa do drugega in naokoli.

Še vedno imam Taylor Swift na trenutnem predvajanju. Ampak takoj bi imela vse te scene iz Pariza. In dolgo obleko, ki plapola v vetru. In srajčko s pentljico. In pisanje razglednic. In Eifflov stolp v ozadju.
Saj bom samo še dvakrat, do trikrat. Petkrat pogledala.

Taylor Swift - Begin Again

Cvetke tipografije

Kolikokrat lahko napišeš "Ljubljana pozimi."
Tolikokrat, da se gremo lahko igro ugibanja. Le, da smo na koncu mi bolj slabi in redkokaj prepoznami. Šment, če se gremo kaj takšnega na izpitu.

Vmes se je na beli tabli, ki je odsevala projektor, prikazalo tudi kaj zabavnega.
Obseg kroga je enak niču. Poezija čaka na avtobus.
Ha.

Če sem že ravno pri citiranju sem naletela tudi na zanimivo misel.

“ If you are depressed you are living in the past.
If you are anxious you are living in the future.
If you are at peace you are living in the present. ”

"Če si depresiven, živiš v preteklosti.
Če si zaskrblje, živiš v prihodnosti.
Če si pomirjen, živiš v sedanjosti."
— Lao Tzu

Grafična tablica je lahko zabava, ko jo prineseš na faks. Ampak, meni se dopade, ko lahko ustvarjam z levo roko in imam potem še desno na ploščici. Čeprav naj bi izgledala trpeče.
Biti nazaj na faksu po dveh tednih in še malo počitnic - ni tako grozno, kot sem mislila. Vendar mislim, da bom drug teden spremenila mnenje.

Ben Howard - Old Pine

Kot krema za roke

Za eno uro me lahko zamotiš s čajem. Čisto preprosto.
Lahko stopicam pot trgovini in se izgubljam med očali s toliko različnimi okvirji, da se samo čudiš. Koliko izbire. Jaz sem samo sledila, ko se je gospa gibala iz enega na drug konec. Iz kletnega nadstropja spet v pritljičnega. Verjetno je res neskočno nenavadno, da se moraš kar tako navaditi na očala.
To je bilo včeraj.

Danes sem počela veliko manj zabavne stvari. Sestavila sem skupaj luno, ki se sveti v temi. Na kup sem zmetala liste z ilustracijami. Sestavljala sem origamije in spremljala zaključek novoletne skakalne turneje z računalnikom v naročju.
Odkrila sem videospot za Demetrino drugo pesem, ki je blazno simpatičen. Morda, ker ima toliko lučk. In sem čisto navdušena. Čeprav zadnji prizor mi ni čisto jasen.

Demetra Malalan - Malo fantazije

Angelski delež

Tole danes smatram kot zadnji počitniški dan. Morda bom za razliko od večine šele drug teden začela s faksom, ampak zdi se mi, da moram sedaj potegniti črto pod "zabušavanjem" in se stvari bolj resno lotiti.
Napisala sem si seznam opravkov. Vsega skupaj se je že kar nabralo. In sem si odločno rekla, da je konec počitnic.
Še tole urico izkoristim, jutrišnja sobota pa bo morala biti malce bolj delvana, ker če ne bo prvi teden preveč naporen. Drugega bom tako ali pa tako zaključevala, potem pa sledijo torkovi izpiti.

Sedaj sem v zadnjem tednu in še prej preživljala čarobne dneve. Sedaj pa moram čarovnijo za malenkost potisniti bolj v kot in se soočiti z bolj kruto realnostjo vsakdana. Vsaj tako imam zamišljeno.
Morda bi se česa raje lotila, kot da bom napisala celoten spis.

Danes sem bila spet v Kinodvoru in sem gledala Angelski delež.
The Angels' Share. Kul film. Smešen. Škotski. Dober.
O viskiju. O problematičnih posameznikih. O preživljanju.
Zanimivo je to, da skozi film ves čas na nek način upaš, da se bo protagonist rešil iz situacije. Se zdrzneš, ko ga življenje tepe in prebaviš, ko počne traparije. Če bi gledal skozi oči koga drugega, najbrž ne bi bilo tako. Film pač dojemaš kot ti je predstavljen.

V zadnjem času pa sem si bolj nekje v ozadju delno odvrtela dva filma. Darling Companion in The Tree of Life. Za nobenega nisem povsem prepričana, kaj je bistvo filma. O čem se gre, pravzaprav.
Prvi je preveč zmeden. Nekako pričakujejo, da veš kdo je kdo. In se jim zdi potek zgodbe popolnoma logično zastavljen, ampak ni. Ne slediš. Kljub temu, da mogoče sploh ne slediš. Psa najdejo. Pes se izgubi. Drugi film pa je še bolj zmeden. Izgleda kot izguba otroka. Mati žaluje. In potem so dinozavri. Ja? Ne vem... Mislim, da se mu moram bolj posvetit, ker včasih znajo biti predvsem takšni filmi zanimivi, ker ti morda odprejo kakšna nova obzorja. Od njih dobiš popolnoma nepričakovan nesmisel, ki ga potem razumeš. Moram nameniti pozornost.

Lučke so še vedno v Ljubljani. Le da je bolj prazna. Luštno.

R.E.M. - Imitation Of Life

Planer za trinajst

Ubistvu sem pogledala dva filma v zadnjih nekaj dneh.
Eden izmed njih je bil tudi Jutranja zarja. Drugi del.
Oziroma Breaking Dawn: Part 2.
Mislim, da sem od njega pričakovala, da bo nekako veliko bolj negledljiv. Pa morda sploh ni tako zelo slab. Proti prvemu delu, se mi zdi boljši. In proti prvemu prvemu delu pa sploh.
In spet sem gledala tisto sceno, ko se Jacob začne slačiti. Rekla bom, da ni slab.

Secretariat pa je bil drugi film. Zgodba o konju. Zgodba o gospodinji, ki je po očetovi bolezni prevzela kmetijo ozirma ranč in s svojimi instinkti ter trmo prišla do cilja. Po resnični zgodbi. O neverjetnem konju. Ganljiva zgodba kot tudi film. Fino za gledat.
Kot tudi ostala filma o konju, ki mi poleg tega padeta na pamet. En bo ozrioma je bil pred kratkim na televiziji. Vendar ne vem, če sem ga že gledala, samo zdi se mi.
Dreamer: Inspired by a True Story. Pri nas se je predvajal pod naslovom Sanja. Mislim, da na drugem programu. Drugega pa sem že gledala. Ne samo enkrat. Seabiscuit.
Te filmi o konjih so vsi dobri. Vredni ogleda.

Izdelovala sem planer. Mislim, da se mi že malce blede.

Christina Perri - A Thousand Years

Kresničke v Kresnicah

Leto 2013 je tu. Pravzaprav, ali lahko sploh lahko, kdo pojasni, kako za vraga se je to zgodilo?

Zadnja stvar kar se spomnim je bila, da sem šla na prižig lučk na začetku decembra, potem pa smo bili že kar tridesetega, ko sva se peljala z ladjico in naslednji dan smo praznovali silvestrovo in prihod novega leta.
Saj pravim. Čas beži mimo nas. Leti. Teče. Drvi s svetlobno hitrostjo. S časovno hitrostjo, ki je še hitrejša od svetlobe.

Zadnje ure iztekajočega leta so bile prav fine. Nabasali smo se v avto in krenili proti Litiji. Tam smo vzeli še en avto. Se enakomerno razdelili in krenili na večerjo.
Po makadamskih cestah navkreber in po ovinkih skozi meglo. Našli smo gostilno, zasedli sobo. Se najedli in nasmejali. Izbrana druščina je bila prav simpatična po mojih vtisih.
Saj ni bilo prvič, da sem novo leto praznovala s takšno druščino, da večine ljudi nisem poznala. Ampak sem prilagodljiva. Se mi zdi.
Pot stopnic v hišo so nam osvetljevale svečke. Srčaste svečke.
Potem pa smo nazdravili z vinom. Sladko belo domače, ki je bilo dobro pitno. Dekleta smo se spravila nanj.

Nekje na pol večera je skozi vrata prilomastil Božiček. Z dvema velikima žakljema na hrbtu. Malo je zamudil božič pa se je kar osebno oglasil. Mi pa smo radovednih oči in ušes poslušali in opazovali kaj ima za bregom. Skratka cel govor je speljal. Vsak je dobil svoj zavoj. Notri pa par copat. Gromozanskih plišastih copat. Moji so bili roza kužati.
Imeli smo še tigraste tačke. Gospode in gospodiče iz Simsonovih. Skratka. Zaključek je bil tak, da smo bili ravno toliko navdušeni kot presenečeni. In ravno toliko presenečeni kot navdušeni. Nihče ni pričakoval. Tako, da je uspelo to prijetno presenečenje.
Kapakolački. Ker so kolački s kapico. Mmm.

Naslednji podvig je zahteval sinhronizacijo med računalnikom, televizijo, zvočnim sistemom in mikrofonom. Z vsemi priključki in kabli je mikrofon ravno toliko zamujal, da smo se morali vdati. Jaz sem se mogla vdati. Čeprav dobra stara tehnologija ne zataji in iz prve se je fino slišalo, ko smo ga priključili v stolp.

Ampak smo se vdali v igro Activitya. Zmaga je bila na naši strani. In bila je zadnja zmaga lansko leto, saj smo zaključili nekaj kratkih minut pred polnočjo.
Noben ni verjel svojim očem, ko smo zrli v številke pod televizijo, ki so kazale nekaj slabih minut do polnoči.
Hitro je sledila priprava. Penina. Kozarčki. Mi vsi zbrani. Kresničke. In odštevanje.
Ko smo priklopili uro, je odštevala… 8, 7, 6, 5, 4, 3, 2, 1… Srečno novo leto! To je završalo po sobi in sledilo je kup voščil. Silvestrski poljub, ki je trajal in trajal.
Skratka vsi srečni. Vsi veseli. Nazdravljali s šampanjcem. Prižigali kresničke. Se zavrteli v ritmu polke. No, midva sva se.

Potem pa smo se počasi pomirili. Dokler nas ni premagovala utrujenost po dolgih urah igric ugibanja zgodaj zjutraj.
Sama sem omagala med pregledovanjem slik izpred let. In čisto sladko zaspala vse do dopoldneva, ko me je v novo jutro in v novo leto pospremila "moj lipi angele".
Zajtrk. Narezek. Zbujanje. Kavč.
Potem pa smo počasi krenili proti domu. Proti Ljubljani. Nato proti domu.
Počasi je ugašala tudi energija. Vse do večera, ko sem sedaj prišla na minimum.

Od ognjemeta sem ujela dve raketi v daljavi. Ampak vidnost je bila bolj omejena. Kresničke v naših rokah so bile naš osebni ognjemet. Kresničke v Kresnicah.

Hurts - All I Want For Christmas Is New Year's Day