Potresni sunek

Mizo mi je zatreslo. V čisti tišini, se je zgodil zvok. Drugače sploh ne bi ne opazila, ne vedela.
Po zadnjih informacijah pa je bil sicer epicenter nekje blizu Vrhnike. Nič hujšega.

Celotna druščina gre do vode.

Piknik se je dogodil na našem vrtu. Tiramisu piknik ali piknik s tiramisujem.
Ljudi se je kar trlo. Še Ron je imel pasjo družbo, ampak sta si našla vsak svoj prostor in pridno ležala.
Potem sem "otroke" peljala do vode. Pet sprehajalcev za dva psa.
Malo sem prigriznila, malo sem sladkala. Malo sem bila tam. Malo sem izginila v hišo.
Važno, da so se imeli fino.

Sence nageljev.

Adore mi je uspelo pogledati do konca.
Malo je grotesken. Malo precej. Začaran krog, ki se zavrti še en krog okoli in zopet se znajdeš tam, kjer se je prej vse skupaj začelo. Zadnji prizor je prav posrečen. Je kot tista Ionescova drama Plešasta pevka, le da se vloge na nek način ne zamenjajo. Malo absurdnosti in precej grotesknosti. Prizori preskakujejo skozi čas, dogajanje pa vsemu skupaj sledi. A na koncu so važni le odnosi, takšni in drugačni. Materi in sinova.
Film je precej umirjeno narejen. Nikomur se nikamor ne mudi, prav sklada se s tem ritmom življenja. Ampak je res, da ga je že malo čudno gledati in bi ga najraje kar malo preganjal naprej. Ampak, ko se še sama umirim ob večeru, ga je precej lažje gledati. Čez dan preprosto ne morem, ker se mi nikakor ni ujel z ritmom, ali kako bi to povedala.

Včasih se malo zadržim na IMDB-ju in ne znam nehat gledati trailerjev za filme. Danes sem odkrila ta monolog imenovan "Mother-Daugther Time" iz filma Stoker. Dobro napisano. In odigrano.

Lady Gaga - Applause

Belina v sobi

Včeraj sem se z rahlo težavo pobrala iz postelje. Še preden sem prišla k sebi, je bila soba že polepljena in zaščitena. Vsa v foliji. Skratka ravno za kakšen prizor iz serije Dexter. Preveč tega gledam, sploh ne vem zakaj sem začela.

Začasno sem se prestavila k mami na obisk. Na zajtrk in kosilo.
Med enim in drugim pa sem se spravila v knjižnico. Dejansko je fino vzdušje tam, ko najdeš kakšno stvar. Ko te vedno čaka "prosto parkirno mesto" za kolo pred njo. Potem je vse lažje, bolj pozitivno. Sprejemljivo.
Skratka v zadnjih dneh je postala zatočišče vseh pridnih študijoznih študentov, ki se pripravljajo na izpite. Jaz se samo poskušam zliti z okolico in se pretvarjam, da tudi sama to počnem.
Saj "študiram", vendar ne ravno za izpite. Študiram ozadje zgodbe, živalske lastnosti, živalsko obnašanje. Da vse skupaj izgleda, kot da sem se čisto resno lotila vsega skupaj.
Potem pa se zgubim na otroškem oddelku, ko s seznamom v roki iščem knjige.

Trenutno sem odkrila nekaj slikanic, ki so mi res všeč. Vsaka v kombinaciji zgodbe z ilustracijami.

• Jutta Bauer: Dedkov angel
• Patricija Peršolja: Moja nona
• Patricija Peršolja: Moj nono
• Desa Muck: Čudežna bolha Megi in bernardinec Karli
• Peter Carnavas: Sarino veliko srce
• Justin Richardson in Peter Parnell: In s Tango smo trije

Okno v sobi je kar naenkrat belo. Videla sem ga za moment, ko sem šla nekaj iskat. Čudno je izgledalo. Se bom morala še navadit.

Raje sem šla v Ljubljano. Na pijačo in sladoled.
Dekleta so se vsa znašla v Ljubljani in je bil čas za eno klepetanje na nabrežju Ljubljanice. Vendar se je vsem grozno mudilo. Tako, da smo šle še do Cacao-ta na sladoled. Mmmmm.
Temna čokolada z malinami in okus gozdnih jagod. Da bi še angelčki jedli.
Ta sladoled je že skoraj preveč dober.

Po starem mestnem jedru sem se sprehodila proti Trnovem, oziroma mislim, da so tam bolj Prule. Skratka po svoj avto, da jo "mahnem" nekaj kilometrov naprej.
Sedela sem pred vhodom na klopci in brala Dedkovega angela, ko so otroci radovedno pogledovali proti meni, ko sem brala slikanico. Čez nekaj trenutkov pa se je prikazal še en precej hiter in raizgran pes. In prepoznala sem tisto "miško", ki se je zadnjič podila po stanovanju.
Naslednji trenutek so se znašli vsi na kupu.

Hunger Games sem pogledala po vsem tem času. Ne razumem evforije, film je na nek način zanimiv. Sama filozofija ne, oziroma ta obsedenost z gledanostjo, ampak če mi bo čas dopuščal bi pa rada prebrala tudi knjige. Da dobim še drugo perspektivo vsega. Film je samo za vizualno predstavo.

Maroon 5 feat. Rozzi Crane - Come Away To The Water

V škatli pospravljeno

Dom je postal malo neprijazen, prazen in nedomač. Na nek način.
Vse je naenkrat čisto in okoli oken pospravljeno. Jutri jih pridejo menjati. Da me ne bo odpihnilo, ko so sicer zaprta. Pravijo, da bo tudi zvočna izolacija boljša in življenje mirnejše.

Vsebina mize v škatli.

Skratka vse kar sem imela na mizi sem spakirala v škatlo. Skoraj točno tako, kot gledam v vseh filmih, ko jih odpustijo in iz podjetja odidejo s škatlo. Tako nekako je izgledalo, ko sem vse stvari nametala vanjo. Pardon, lepo zložila.

Drugače pa navaden dan. Z jutranjimi opravki po trgovinah. S kuhanjem kosila. S sprehajanjem psa.
S tem, da sem do konca popisala beležko. Kaj takšnega!

Lady Antebellum - Home Is Where The Heart Is

Lubenica

Lubenica nam je zrasla na vrtu. Pravzaprav ena še vedno raste.
Neizmerno okusna je.

Ironično sem se včeraj prenaspala in vseeno šla spat čisto prezgodaj. Potem sem se zbudila dve ure po tistem, ko sem zaspala, gledala v luft. Premočno sem se trudila zaspat nazaj. Začela sem gledati film Adore o dveh prijateljicah, katerih sinova kar naenkrat odrasteta in tu se zgodi zaplet.
Pa ga vendar nisem uspela pogledati do konca. Potem sem se vdala in šla spat. Šele po nekaj popisanih straneh sem zaspala.

Današnje popoldne sem preživela v knjižnici. Ugotovitev dneva je, da knjiga, ki ima v naslovu besedo "teorija" in katere vsebina so suhoparni podatki, te v trenutku pripravi do zehanja. Res sem že malo dremala, ko sem jo brala. Mala literarna teorija je njen naslov in verjetno jo noben pri zdravi pameti ne bi bral iz radovednosti, zdi se mi, da je ta knjiga bolj kakšno "neugodno" branje, ki spada v kakšno slovenistiko. To sedaj zgleda, kot da sem se čisto resno lotila projekta. Saj je po eni strani res.
Naštudirala bom vse simbolne pomene, ki se skrivajo v "ozadju". Do potankosti, kot kaže. Zadržujem sem tam, kjer imajo leksikone in slovarje in knjige s simboli. Po drugi strani pa sem svoj svet našla med slikanicami.

Je zrasla na našem vrtu.

Včeraj me je zrušilo dejstvo, da za svoj avtomobil preprosto ne najdem parkirnega prostora. Po petem krogu sem se preprosto vdala, sesula in se mi je uspelo šele danes postaviti skupaj. Dopoldne za silo. Potem sem "prebolela" in šla naprej. Ker za kolo se vedno najde prostor in sem se tega mota danes držala. Z vetrom v laseh, torbo v košarici in z zadaj pripasanimi knjigami.
Prejšnji dan pa sem se tako ali pa tako malo potepala. Avto me je odpeljal do Ljubljane, kjer sem večer preživljala v dvoje in se je zjutraj ležalo do opoldneva. Pa še kuža "spidigonzales miška" je prišel na obisk.
Na mizi sem pustila kuverto z njegovim imenom in odšla domov. Šele kasneje sem dobila klic, ki je po glasu sicer zvenel precej resno, da sem se malo ustrašila, a je bila situacija vse prej kot takšna. Čisto navdušenje. Te "drobne" malenkosti so res posrečene, sploh če slišiš: "Saj še nimam rojstnega dneva."
Pa kaj.

Carrie Underwood - Inside Your Heaven

Pikčast kolesarski izlet

Bil je popoln dan, za pikčast kolesarski izlet, v finih oblekicah, do Kranja.

Ponoči sem slišala grmenje, ampak me ni dolgo motilo, ker sem do jutra čisto mirno spala. Zjutraj pa je bila cesta že skoraj suha. Ko pa sva se odpravili od doma pa že ni bilo nikjer več sledu, da je ponoči deževalo.

Skratka sedaj se nekaj prevažam s kolesom in je potrebno izkoristiti priložnost. Takoj. Tako, da sva se zapeljali do Kranja. Malo vandrat naokoli.

Kolesa sva priklenili. Fotoaparat sem potegnila iz torbice. In v pikčastih oblekicah sva se sprehodili naokoli. Če je kdo srečal ti dve dekleti, lahko rečem, da sva bili midve.
Končno sem šla na "prenovljeno" točko na koncu pri Pungertu. Presenetljivo ni tako impresivno, kot sem imela v mislih. Ampak sem bila zato v stolpu in se potikala naokoli po otroških kotičkih.
Ena vzgojiteljica in ena, ki se je v zadnjih dneh zapodila v slikanice. Seveda, da sva se imeli fino.

Prehodili sva vse ulice in uličice mestnega jedra. Mimo našega "gradu" do Layerjeve hiše in tam naprej nazaj po "ta uscan" do tržnice, še pozdravit Prešerna in čez "promendo" nazaj proti knjižnici.
Tudi sem sva se zatekli. Ta knjižnica je res postala impresiven del Kranja. Čeprav imam love-hate odnos z njo. Všeč mi je, ampak večinoma jo preklinjam, ker nikoli nimajo tistega, kar hočem. Z vsakim obiskom se navajam, da mi je že malo vseeno.
Poslušali sva Killerse. Brskali za slikanicami in prebrali vse od Patricije Peršolja. Vse o nonah in nonotih ter Martah. Luštne slikanice.
Tista o Nontu je že za zjokat, kot tudi o Noni, te ne pusti ravno ravnodušnega. Kvečjemu brez besed.

Od tam nazaj domov. Kjer sva se ustavili sredi polja in skakali okoli drevesa. Takšnega, da lahko roke tako široko raztegneva, da ga objameva.
Lenobno popoldne nama je ostalo. We're the Millers sploh ni vreden gledanja. Tako zelo. Res.

Na vidiku se je v zadnjem času znašlo nekaj plakatov, ki so mi padli v oči in jih še nisem uspela omenit. So jih že verjetno vsi ostali. Eden je za letošnji Jazz Kamp, ki je imel ravno danes zaključek ali vsaj nekaj podobnega, saj jih je bilo povsod dovolj pa še klinčki so bili obešeni nad ulico skupaj z napisom Jazz Kamp Kranj. Drugi je za letošnje Boršnikovo srečanje. Jaz poznam samo tistega z roko, ostala dva sta tudi zanimiv, čeprav mi je tretji še vedno najbolj grafično privlačen. Ilustracija je zelo sporočilna, ampak skupaj s tipografijo tvori nekakšno celoto. Tretji pa je za Kino pod zvezdami, ki se je odvijal na Ljubljanskem gradu. Kinodvor lahko precej učinkovito kombinira te svoje črno bele in rdeče barve s fotografijami v ozadju, da se še vedno skladajo s celotno in celostno podobo.

Izletniško-lenobno-študijozno za danes.
Tako, da niti ne veš kaj lahko dan prinese.

TLC - Waterfalls

Snikers mafin in nerodna tajnica

Sem se namenila nekaj narediti. Včeraj zvečer je padel načrt, da se gre zjutraj oziroma dopoldne v knjižnico. S kolesom.
V glavi sem obnovila pot po kateri sem se nekoč vozila in se dokončno odločila, da bo to to. Da je sedaj čas, da grem malo na kolo.
Verjeli ali ne, sem res šla. Ob tem sem šokirala vse prisotne v hiši, vključno s seboj. Še brat me je vprašal, če sem v redu, napol v spanju, ko sem prišla domov.
No, saj ne vem kaj odgovoriti na to, še sama nisem več prepričana.

Res ni bilo tako grozno, ko je bila prazna cesta in sem lahko zavirala po klancu navzdol brez, da bi kdo za menoj vpil: "Dej, spust!"
Izognila sem se prometu in sem bila en dva tri pred knjižnico, kjer mi ni bilo potrebno narediti tri kroge, da bi našla parkirno mesto. Dosežek in pol.
Priklenila sem kolo in s seboj vzela košarico.

Polna košarica slikanic.

Zapodila sem se na otroški oddelek, se usedala pred računalnik in pregledala, če so imeli vse, kar sem si napisala na seznam. Kar nekaj časa sem sedela tam in si izpisovala vse potrebno gradivo, da sem ga potem hitreje našla. Nerada se sučem okoli knjižničark. To uporabim samo v primeru, da se vdam in ničesar ne najdem. Rada sama iščem stvari in poskušam toliko časa vztrajati, da jih najdem ali pa se predam z mislijo, da jih preprosto ni.
Od tam sem odšla s polno košaro slikanic. Tako dobesedno. V zgornje nadstropje, da sem si naredila "krajšo" študijo in sem preiskala nekaj knjig s simbolnimi pomeni in razlagami. Zadržala sem se pri Veliki stari sanjski knjigi. Zaradi horoskopa. Dinozavra pa ni bilo med sanjskimi razlagami, pa sem jo raje vrnila na knjižno polico in se posvetila angleški literaturi.

Čisto počasi sem se peljala. Nikamor se mi ni mudilo. Nihče me ni priganjal. Še obcestni znak se mi je zahvalil za zmerno vožnjo, ker mi vedno tuli s tisto enainštirideset. Hudiča, če pa narobe kaže.
Še klanec sem prevozila. Oba, ubistvu. Malo sem ponosna.
Potem pa sem se izgubila v drgnjenju kopalnice in pečenju hrenovk v testu. To smo imeli za kosilo.

Prigrizek.

Danes je mednarodni dan za na kolo. Če pa še ni razglašen, pa še bo.
Jaz sem bila na kolesu. Ata je prišel na obisk s kolesom. Popoldne pa se je pripeljala še gospodična vzgojiteljica. Res, dan za na kolo!

Hrenovka v testu za večerjo. Sangrija. Snikers mafin za posladek. Ker lačen si ful drugače. Prav tak mafin z arašidovim maslom. Peanut Butter-Chocolate Chip Muffin. Uradni naziv. Fini so in čisto enostavni za naredit.

Populaire. Nerodna tajnica. Naš prevod bo kar ustrezal temu zabavnemu francoskemu filmu.
Najboljši komentar je: "Ta glavni igralec je bil kot tak čuden petelin, no."
Saj je večino časa res deloval tako precej antipatično. Čeprav je bila vsaka scena tako zelo predvidljiva, da sem jo še sama napovedala, ker se ponavadi ne grem ugibanja in razmišljanja kaj se bo zgodilo v naslednji sceni ampak se prepustim toku filma.
Film je za pogledat. Čeprav sva zamudili del o tem, zakaj pravzaprav mora iti na to "tipkarsko" tekmovanje.

Jacqueline Boyer - Le Tango des Illusions

Zavetje

Ne glede na koliko Sparksovih filmov in knjig bom prebrala, je moje srce zvesto Beležnici. Zdi se mi, da vedno bo.
Pogledala sem si Save Haven, ampak se me kot celota nekako ni dotaknil. Ja, je ganljiva zgodba, ampak je ostala na površini. Prizori so videti super, ampak so takšni kot v vseh filmih. Vse je poznano. Razen en moment. Pismo njegove žene. Samo to se me je presenetilo. Šele tukaj me je film predramil in ujel. Pa ga je bilo konec. Šele tu sem pokazala zanimanje, ampak je bilo prepozno.

Pisala sem. Svojo beležnico bom vsak čas zapolnila. Le še nekaj slabih strani mi ostaja. Slaba desetina. Z veseljem brskam po spominih. Po fotografijah. Po napisanem.
Piše se zgodba. Počasi, a vztrajno.
Čeprav se moram lotit česa "resnejšega", ker to želim ohranit zase. Še nekaj časa.

Zvita v klopčič ležim na kavču pred televizijo. In pogrešam.

Colbie Caillat ft. Gavin DeGraw - We Both Know

Objava, ki izgine

Lahko sem tako neumna, da napišem že celotno objavo za blog in jo čisto ponesreči pobrišem. In ostanem s prazno stranjo. Povoženim linkom, ki je pokopal celotno besedilo. In se vse sesuje v trenutku. Saj ni bilo veliko napisanega, samo besede, ki so se sestavile so mi bile všeč. In ne znam jih več ponoviti. Nikoli ne znam narediti natanko tistega, kar enkrat že sem. Nikoli ne bom.
Vsaka stvar bo zgodba zase. Vsaka beseda bo imela drugačno družbo ob sebi, nič ne bo ostalo enako. Nič ne bo isto. Samo jaz in prazna stran.

Vdih. Izdih. Globok vdih. Izdih in ponovno od začetka.

Plezanje po skalah izsušene struge.

Ritem, ki se ponavlja. Dnevi v istih zaporednih trenutkih. In trenutki, ki so že tako podobni, da se spajajo en v drugega. Izgubljam se realnost. Izgublja se občutek za čas. Izgubljam se sama.
Vračam se domov, ampak nisem prisotna. Rabim čas, da se navadim. Vsakič malenkost več časa.
Ostajam ujeta v svet, ki ni resničen, ki je le iluzija. Ampak, kaj potem, če je vse ena velika iluzija in resničnosti preprosto ni?

Kosilo vzeto iz zamrzovalnika in pogreto. Sladica narejena v mikrovalovki. Niti toliko energije nimam, da bi kaj spacala skupaj. Samo srečna sem, da je nekaj ostalo zamrznjeno za čas, ko se nam ne bo dalo kuhati - kot danes. Filane paprike so sicer dobre, ampak sem jih vedno hitreje naveličana. Dobra sem za nekaj časa.

Po kosilu pa sprehod. Dva usekana psa. Vsak po svoje, ampak še vedno sta kljub vsemu prisrčna. Čeprav sva bili obe čisto pošpricani, ko sta se vračala iz vode nazaj na breg in se pred nama otresala, sva še vedno skupaj spravili smeh, ki se je vil iz grla. Smejali sva se njima in ena drugi, ko nisva bili na tapeti pred njima. Ampak bolj ko je pes vesel, huje je in bolj si moker.

Rounders. Film o pokru. Obkrožena sem z njim in paše mi to gledati.

Olly Murs - Dear Darlin'

Mareda: vejtam

Drugi del.
Novo jutro. Nov dan. Sobota je bila. Vstati sva morala pred vsemi, ker smo se z njegovimi dobili v Poreču. Pravzaprav sva čisto prehitro vstala.
Ampak kmalu je bila v avtu glasba, veter v laseh in pot, ki je vmes vodila direktno nad gladino, do Poreča. Sobota se je poznala. Gneča tudi.
Na Skiliftu so imeli še poseben dogodke, ki je obeleževal sedemdeseta in osemdeseta, ko so začeli s tem športom. Italijani znajo precej učinkovito zavzeti prostor s tem, ko so presneto glasni in čisto preblizu. Sploh, če sedijo pri sosednji mizi, ki je premalo stran.

Koliko telefonskih klicev je bilo, sploh nisem več štela. Samo čakala sem, vedno bolj živčna. Dokler trenutek ni bil direktno pred menoj. Ampak sem preživela. Sem klepetala in razlagala o svojem šolanju. O umetnostno zgodovinskih in likovnih področjih. Ni bilo zasliševanje. Klepetali smo, ko je šel naredit par krogov in nam pokazal prav vse, kar zna. Meni se je zdelo fino, ostali pa so bili tudi malo presenečeni, pozitivno. Veliki brat in mentor se je odmaknil. Ostali pa tudi počasi. Ostala sem sama s knjigo pod senco borovcev in opazovala spektakel, ki se je odvijal.
Ni slabo sedeti na plaži in gledati kako se vozijo v krogih ter izvajajo trike. Sploh, če imajo kaj za pokazat. Ali če obesijo tri vrvi s smučarji na eno in ti naredijo šov. Za čakajoče ni bilo kaj prijetno, je bilo pa za gledalce toliko bolj zanimivo.

Če so bili za zajtrk sendviči s kruhom od hamburgerjev, se je kosilo nadaljevalo v tem smislu. Tako neumesno. Saj je bilo čisto luštno. In je šel cel dan mimo. Jaz sem ga večino kar presedela na plaži in se premikala s senco.
Zvečer sva se vrnila nazaj in smo šli pogledat, če kaj dogaja. Ni kaj dosti. Bilo je precej prazno, ampak je bila vsaj muska. Dobesedno smo zavzeli plesišče in se sami zabavali. Popolnoma razživeli in razvneli. Bilo je super dokler je trajalo, a kaj, ko nas je čakal hladen tuš in je glasbe zmanjkalo že ob 2h, ko je DJ ugasnil vse skupaj. Mi pa smo ravno padli v element in bi bili tam lahko kar še krepko uro ali dve. Res je bil hladen tuš. Sedenje na plaži ni za dolgo zadoščalo. Postelja je bila hitro bolj mamljiva opcija.

Serpentinška smo se naposlušali. "Kvaj dj babe zoprne. Kvaj dj poj?"Igrali smo se "Kaj bi bilo, če bi…" družabno igro. Dejansko je zanimiva igra. Ker moraš razmišljati, kaj bi bil nekdo, če bi bil naprimer avto. Kakšen avto bi bil? In potem moraš imeti odgovor takšen kot večina. Torej moraš razmišljati kot večina. Nekaj je bilo kar zanimivih.
Ko že misliš, da bo ta dan tako bolj na izi, brez voženj, sem se motila. Zopet sem bila v Poreču. Ampak tokrat za res. V mestu. Na kosilu. Na cedeviti. Na sprehodu. Na romantičnem večernem sprehodu ob sončnem zahodu, kjer je manjkal tisti, s katerim bi se šla "zganjat romantiko". Ampak saj mi ni bilo tako zelo hudega. Še Hello Kitty se je znašla na hrbtu. Sicer ne mojem.
Zaupani so mi bili še ključi od avta in sem Ibizo zapeljala do "doma". Naslednjič jo bom dala iz prve v vzvratno. Tokrat mi je ročna preprečila gladek potek. Ampak sem jo pripeljala domov. Da se še zadnjič naspimo.

Vejtam.

Jutro se je začelo že prezgodaj. Prvič, ko sem se zavedala časa, je bila ura 5.05. Potem, ko je bila ura pol devetih pa je bil že skrajni čas, da se pobereva iz postelje in se spraviva po klančku do wc-jev. To je cel podvig za zjutraj in je potrebno kar nekaj psihičnih priprav, ker veš, da ni takoj za vogalom ampak je še dva vogala naprej. Končala sem z ritjo na tleh, ker je turbomaksimus po štirih dneh že malo spustil. Še eno in zadnje jutranje kopanje, zaenkrat, je sledilo. Za stopinjo ali malenkost hladnejša voda, kar mi je precej bolje ustrezalo. Toliko, da sem nekajkrat zamahnila in potem sem šla počasi ven.
Vse se je prebujalo počasi. Za zajtrk do pekarne. Šotor je bil pospravljen veliko hitreje, kot smo ga sestavljali. En dva tri, smo bili napakirani v treh avtomobilih. Ter na poti do Poreča. Še zadnjič.

Tokrat je šla cela druščina tja, le dva sta na koncu wakeboardala. No, en in pol. Drugi je bolj plaval. Vmes se je vse ustavilo tako, da se je našel trenutek za igranje Upss enke. Ni tako preprosto zmagati. Ko že misliš, da ti gre dobro, se najde nekdo, ki ti prepreči zmago. Ali pa ti jo preprosto vzame. Ležanje pod borovci in sem spet nabrala nekaj barve. Že pri prejšnjem ležanju pod borovci sem jo. Tudi ta senca ni nikakor zanesljiva. Pa sem se vseeno cel čas nekaj mazala.
Skratka. Luštno nam je bilo. Nič hujšega. Jaz sem s tihim ponosom opazovala in se mi je malo nasmihalo in fino zdelo, kako uživa tam na vodi.

Sonce je počasi zahajalo, mi pa smo šli domov.
No, jaz nisem prišla domov domov.

PSY - Gentelman

Mareda

Prvi del.
Tokrat sem se zopet potepala po Hrvaški obali, malenkostno bližje kot prejšnjič. Bila sem v okolici Novigrada in spala v velikanskem šotoru v Maredi.
Ko rečem, da je bil šotor res ogromen, ne pretiravam, ker je to potrdil skoraj vsak drugi mimoidoči. Kakšen velik šotor! So bile najpogostejše besede ljudi, ki so se sprehajali mimo, in ja, večina je bila tako ali pa tako Slovencev.
Skratka prvo jutro sem bila že ob pol šestih na avtocesti proti Ljubljani, ker "smo imeli štart" tam nekje okoli šeste ure zjutraj iz Ljubljane. Hoteli smo v zakup vzeti dejstvo, da je praznik na četrtek z možnostjo podaljšanega vikenda in se lahko hitro naredijo kakšne kolone proti morju.
Na srečo smo pot prevozili brez težav. Samo veliko Nemcev, Avstrijcev in Švicarjev je bilo na cesti. Za take zgodnje ure in praznik, kar precej prometa.

Ko smo prispeli okoli osme na morje, je projekt iskanja primernega prostora in postavljanje šotora trajalo v do opoldne. Šele tretja parcela je bila primerna in senčna. Na prvi je bilo že ob devetih zjutraj noro vroče. Druga se je izkazala za parkirišče, tretja pa je bila precej idealna. Resno.
Ker noben od nas ni vedel ali si predstavljal kako velik šotor imamo. Nas je vse po vrsti presenetilo in še nobene roke niso bile odveč za pomoč. Še ene so pravzaprav manjkale, ki so še spale.
Poleg tega je neverjetno kako hitro se uporaba določenih besed prenese v popolnoma drug kontekst in vsi "krepavamo" od smeha, ko poskušamo držati palice v zraku. Nategovanje, vtikanje in kmalu dobimo sliko o čem se je šlo.
Mali šotor bi šel lahko v predprostor. Resno.

Pred velikanskim šotorom.

Po vsem tem se je prikazal še moj in od tu naprej je dan potekal mirno. S tem, da smo šli na plažo. Najprej vsi na kavico, jaz vsekakor vztrajam pri čaju, čeprav ledenem. Potem pa v vodo.
Dekleta smo opazovala animatorja, ki je z ritjo migal na polno, ko je kazal vse gibe, ki so se jih šli pri vadbi. Verjetno je bila kar zumba.
Zvečer pa so bili Mambo Kingsi v bližnjem lokalu in se je zbralo pol Novigrada tam. Sami znani. Naplesali smo se. Nažurali smo se. Še B-52 je gorel s tistim modrim plamenom in sem ga videla od blizu. Skratka samo še do šotora sem prišla nazaj in padla v posteljo in spala vse do jutra. Luštno je bilo.

Moja najljubša stvar na morju je vstati pred vsemi, še zjutraj in se obleči v kopalke, pograbiti brisačo in iti na plažo. Ko je še vse mirno, ko je še gladina bolj gladka. Ko je komaj kaj ljudi in še manj plavalcev. Da greš v morje in te objame hlad morske vode, ko narediš prve zamahe. To je moj najljubši trenutek na morju.
Voda je bila sicer za moj okus kar malo pretopla in je mrzel tuš bolj zalegel. In potem sem se primuzala nazaj v posteljo in še malo podremala.
Lenoben dan. Vse je šlo počasi. Nikamor se nam ni mudilo. Ampak smo šli popoldne po odhodu na plažo še v Poreč do Zelene lagune. Ko je wakeboardov, sem jaz waitala. No, tokrat je šel še njegov kolega z nama, da sva potem debatirala, ko je nabiral kroge. Jaz pa sem cel čas pogledovala in ga z enim učesom opazovala, kako mu gre vedno boljše. A se mi lahko malo smeji in fino zdi?

Vrnili smo se zvečer in prišla je naslednja runda. Tako, da smo še predprostor zapolnili s turbomaksimusi. No, enim pravzaprav.
Hitro smo se pobrali v posteljo, če ne drugega.

Pa je sonce potonilo.

Mambo Kings - Stare dobre