Kresovanja

Šnite.
Jaz, Robot.
Ne bi imela robotov. Čeprav se včasih rajše izogibam človeškemu stiku, vseeno ne bi živela v svetu kjer je vse avtomatizirano. Kjer ne upravljaš avta ročno. Kjer se vrata odpirajo in zapirajo na tvoj glas. In kjer se dela robot s človeškim obrazom vljudnega.

Ni mi do kresovanj. In ne vidim pomena v le-teh. Razen še en razlog več, da se ljudje na mrtvo napijejo, ker jim naslednji dan ni potrebno iti v službo.

Steve Wonder - Superstition

Otrokinja

Neizmerno veselje. Splet naklučij. Vsaj na izgled.
Samo na spletni strani sem pregledovala do kdaj bodo sporočili rezultate, ko je zazvonil telefon. Neznana številka in jaz. Znanost, ampak pa dajmo. In kot zanalašč je bila na drugi strani predstavnica MCO in mi je sporočila veselo novico, da je bil moj logo izbran na natečaju.
Ne nisem dojela takoj. Ni bilo ameriškega krika navdušenja. Samo šok.
Moram eno malenkost popraviti, kar pomeni da sem pogojno izbrana, ampak to je to. Pa še nagrada, vikend paket v Radencih me potem čaka.


Sicer je trajalo nekaj trenutkov od prekinitve klica do drvenja po stopnicah in predaje vesele novice domačim. Hecen je občutek poplačanega truda. Dejansko nisem ničesar pričakovala, samo upala na dobre reference za nadaljnje delo in študij. Pa še zadnjič sem imela skoraj da "moro", pač sanje, da se je moj izdelek izgubil nekje na pošti. Ali nekaj takšnega. Danes pa to.


Ko pa sem prišla zopet nazaj v realnost, sem se znašla pred spoznanjem. Držala sem telefon v roki in ugotovila, da ni nikogar s komer bi to novico delila. Nobenega nisem hotela motit.
Ne, ne morem deliti niti sreče.

Sicer se najde vedno nekdo, ki me hoče razveseliti, doseže pa ravno nasproten učinek. V meni pusti razočaranje in obup. Samo en stavek je za to dovolj.
In zopet sem tam kjer sem vedno.

Timbaland Feat. One Republic - Apologize

Metulja

Kako je nadležen občutek, ko je konec neke serije ali filma in se prikaže moder zaslon z znakom Microsofta kot ozadje. Ko te privede nazaj v realnost. Tega dejanja pa se vse do konca sploh ne zavedaš. Da si nekje drugje. Tam, poleg vseh likov.


Pribita na trdna tla.


Beli listki cvetov, ki so povsod, ko veter zapiha. Ples drobcenih belih pikic. Kot snežinkic pozimi.
Metulja, ki se v svojem letu kot plesni par prepletata med seboj.


Spomnila sem se na veliki rdeči napis na mojem zadnjem eseju. "To je odvisni stavek. Kje je glavni!?". A ni zabavno pisati nekaj, kar nimaš namena povedati do konca.


Lahko bi pisala modernitično prozo, ker me je citiranje obesdlo. In modernistična proza vsebuje elemente citiranja. Poleg asociacij. Notranjega monologa. In fragmetalnosti. Nalomljeenga časa in kraja dogajanja.

Ti časi so imeli svoje muhe. Nenadoma, s poskončno filmsko naglico, se je ena od tet oblekla v belo, se obkrožila s sorodniki, ko so se zgrinili okrog nje z enako hitrostjo filmov tistega časa, da bi se s hitrim in odsekanim korakom odpravili v cerkev, kjer se je teta znašla ob moškem z brki in naoljenimi, gladkimi lasmi. In skoraj takoj za tem - v Charlottinem spominu nista imela časa niti zapustiti cerkve - se je nevesta odela v črno in ni več dvignila pogleda, zamegljenega od solz. Sprememba je bila tako hitra, da bi bilo skoraj nemogoče verjeti, da je že iz cerkve prišla sama, oblečena v žalno črnino, skrivajoč pred soncem svoje pordele oči. Oba dneva sta se zlila v enega - barvitost sijočega neba, zvonenje in poletni veter, za katerega se je zdelo, da še pospešuje prihajanje in odhajanje gostov. In topla sapa je čez obraz mlade žene razpela, enkrat belo tančico neveste, drugič črno tančico vdove.
Andrei Makine: Francoski testament; str. 58-9)

Saj pišem modernistično prozo. Ozirajoč se na vse podatke. S pomočjo modernega komunikacijskega sredstva.
Prebrala sem Prišleke. Berem Francoski testament. Prevečkrat.

Kim Wilde - Kids In America

Ločevanje

Pri Prišlekih, katere prebiram pridno že 3 dni in nikamor ne pridem, sem ugotovila, da je v knjigi umenjen Kljukec. Pač prepričana sem bila, da je bil fant katerega je napadel nemški vojak Kljukec, samo se je izkazalo, da je bil Kukec. Niti ne Tinček kot je mislila večina. Za Kljukca sicer okliče Lada Pšeničnika. Tistega s črno torbo iz dragega usnja, katero je skrbno nosil vse pomembne stvari.
Poleg zatikanja tipke T na tipkovnici, sem morala poslušati pesem katera je med drugim omenjena (tudi na koncu današnje objave). In še citat, ki se mi je zdel izredno zanimiv. Ja imam neverjetno veselje do citiranja knjig zadnje čase.

Zraven je hotel vsak s svojimi molitvami izprositi nekaj, kar ne bi bil pripravljen dati nikoli nikomur naprej. Molitev... je bila oskrumba Boga, najbolj oduren greh... Za vsako molitev, ki si jo zmolil, bi moral delati dolgo pokoro...
(Lojze Kovačič: Prišleki II. del; str. 217)

Papir. Plastika. Steklo.

Poleg branja sem samo še barvala. Nič drugega. Nič pretresljivega. Le dolg torek.

Marlene Dietrich - Lili Marleen

Zeleni volančki

Mir in poln hladilnik. Mali je šel na priprave.
Jaz pa s Heleno na potepanje po Celovcu. Tako imenovani šoping.

Pač naraste potreba po zapravlanju in takrat jo je treba umiliti, kar v sosednji Avstriji. Ker naše trgovine niso več zanimive, ker nimajo točno takšne ponudbe ali pa ker je izlet v (ne)znano toliko bolj zabaven.
Samo naravnost. Po ovinkih seveda.
Celo pot sem držala takšno koncentracijo, bila tajnica in odpisovalec sms-ov, da je slabost prišla za menoj, šele ko sva uspešno parkirali avto in že brskali po prvi trgovini. Čeprav avto jo je odnesel z nekaj svetlo zelene in bele barve. Ups.
Zdi se mi, da vsi naletimo na težave, ko pride do pobiranja listkov iz avtomatov v parkirnih hišah ali urejenih parkiriščih. Kar priznajte. Občasno se kje zatakne, ravno pri napačno ocenjeni razdalji med oknom avtomobila in oddaljenostjo avtomata. Potem pa so potrebne gimnastične vaje. Dobesedno.

Ugotovili sva, da probavanje, še bolj pa kupovanje, čevljev poteši tisto žalost, nesrečnost. Šuterapija. Samo, kaj ko niso imeli nobenih prisrčnih čevljev in Humanic naju je razočaral. Brez mornarsko modrih so bili. Škoda, pa takšno veliko željo sem imela po obuvanju le-teh.
Čeprav je udobnost čevljev v Zari neprecenjiva, dokler ne pogledaš cene. Mogoče še vedno rajše brskam po nižnjem cenovnem razredu, ampak vseeno. Lepo jih je imeti obute.

Spet sem si popestrila izbiro. Neverjetna sem in prelahko se dam prepričati. Ampak lepa je. Resnično. Oh, ja. Število sem razširila na enako števko in omogočila štiri kombinacije, namesto dveh.

Čipke so me obsedle. Čisto za res. Kdo se ima moč upirati, če so za povrhu vsega še črne. Jaz, ne.
Končala sem s črno majico in čipkastim detajlom. Obožujem.
Obsedena postajam in povsod vidim samo še čipke. Še vedno rabim nekaj za ogrnit pa tudi, če v sredini maja ne bo več tako mraz. Mogoče nekoč.

Tlačim se v oblekice, ki poudarijo silhueto. Tlačim se v oblekice, ki imajo rožast vzorec. Tlačim se v oblekice, katere pokrivajo srčki po celotni površini. Tlačim se v oblekice, ki so totalno pisane. In tlačim se v oblekice s čipkastim vzorcem.
Edina nevšečnost, poleg tlačenja, je to, da imam že preveč oblekic. Punca sicer nima obleki nikoli preveč, kot tudi ne čevljev.

Me močno veseli, da smo odkrile Ann Christine trgovino, ker tukaj pa ne moreš, da te ne bi popadla nakupovalna mrzlica. Koliko stvari sem probala. Noro. Ampak razumno sem jo odnesla s samo eno. Pridna, kajne?

Vedno pristnem pri otroških zadevah, glede prehrane. Premala sem za velike stvari. Mali otrok z izpitom za avto.
Potep tudi po centru Celovca. Peš cona. Samo je bil zaradi vročine in utrujenosti ter bolečih nog zmanjšan na minimum.
In pot domov se vedno odvije tako zelo hitro. Kljub škripajočemu avtomobilu in zasledovalcem v ozadju.

Doma pa praznovanje. Očetov rojstni dan. Lani morje, letos Avstrija.
Posedanje na vrtu s tistimi, ki so prišli na obisk. Glavni norček, ki je vzdrževal veselo vzdušje pa je bil kuža Ron. Naša mala črna zadevica, ki teka gor in dol za novopridobljeno oranžno žogico.
Vreme pa je precej muhasto. Medtem, ko se je jablana razcvetela iz včeraj na danes. Nima povezave, ko parodiram gor in dol po hiši. In končam vsa utrujena na kavču pod dekco ob branju Prišlekov. Me ne veseli. Kljub kremšniti.

Zapiski niso čudni, samo tak občutek je in zelena kravata vzbuja veliko pozornosti.
Vedno sem hotela, vedno sem želela, pa nisem...

The Pussycat Dolls feat. Avant - Stickwitu

Perle

Film The Blind Side je neverjeten. Čeprav je po žanru biografska drama, se vmes nasmejiš. Od srca, skoraj do solz. Sandra Bullock je svojo vlogo odigrala izvrstno kot tudi Quinton Aaron, ki je bil Veliki Mike, črna gmota. Nekako so filmi posneti po resničnih zgodbah še vedno najbolj navdihujoči, ker imajo v sebi kanček nečesa za kar občutiš, da je mogoče.
In v ameriški nogomet dobiš čisto nov pogled. Čeprav mi še vedno ni všeč. Če smo že pri tem, kater šport pa mi je.

Ko sem ponovno obupala nad branjem Prišlekov, v nočem-vedeti-katero, sem gledala še en film. Chéri. Ni me navdušil. Samo všeč mi je kostumografija. In scenografija. Art deco oziroma art nuovo. Ker nekje sta definirana kot isti slog, nekje pa se v nekaterih malenkostih razlikujeta. Kdo bi vedel.
Jaz bi mogla.
No, uglavnem... Biseri in čipke.

Ko prebereš "čebela" namesto "čebula", stvari res dobijo drugačen prizvok. In potem se skozi film sprašujem, zakaj čebelo napasti z nožem. Ker del s čebulo je veliko bolj jasen. Pač tisti, da so nekateri ljudje kot čebula in se počasi odpirajo svetu, ampak če uporabiš nož, gre vse skupaj hitreje.

Bon Jovi - Bed Of Roses

Tifusar

Vsak drug ima že rojstni dan danes. Kako zanimivo.


Tek okoli Brda. Ne nisem sodelovala, samo opazovala in čakala. Nekako se mi zdi, da ljudje niso normalni, ampak če jim paše teči 10 in 21km, pa kar.
Posledično me je opeklo v čelo. Super. Že stokrat sem rekla, da moram začeti kremo za sončenje uporabljati. Tako, da imam sedaj tak občutek, kot bi bila na morju. In trošim negovalno pomiritveno mleko za telo. Pretiravam pač.


Nisem tip človeka za vrt. Nekako rožice in jaz ne gremo skupaj. Sploh pa ne splomladi zaradi cvetnega prahu. Čih.


Neverjetno. Skoraj vedno, ko pridržim telefon v roki ali pa hočem samo nekaj pogledati, ta začne zvoniti. Sama sebi se čudim.

K'naan – Wavin' Flag

Torpedo

Zaspala sem pred televizijo. In se tako tudi zjutraj zbudila. Zanimivo.
Televizijski progam me tako blazno dolgočasi. Edina pametna stvar je bila samo spati.
Tako, da sem v pol urnih presledkih, spala po pol ure. Rezultat tega je, da si po hitrem bujenju totalno izmučen.

Zajček. Dve srnici.

Tisti dokumentarec o Christini Aguileri mi je uspelo pogledati od začetka do konca. Ker vidla sem začetek, ne samo enkrat, vidla sem konec in občasno sem ujela nekaj vmes. Ampak to je pa bilo vse v enem delu. Ženska je res neverjetna. Mislim, vse kar se tiče nje. Njena zgodba in njen glas.

In potem ostanem brez besed.

Christina Aguilera - Reflection

Pivo

Kakšen nenavaden občutek. Zadnje počitnice. Takšne šolske.
Hecno je, ker smo spet prišli do konca. Ker se bomo ponovno razšli.
Ker smo odpisali še zadnji test. Ker nas čaka samo še matura. Ne morem verjeti, da je to tako hitro minilo. In vedno so nam govorili, da tudi bo. Samo nismo verjeli, nismo hoteli verjeti.

Pivo. Fuj. Nikoli, nobene stave več. Ne razumem predvsem moških, ki to pijejo, da se odžejajo. Fuj.
Pub.

Janko Ropret - Ljubljančanke

Barvmni

Osupljivo presenečam samo sebe. Slovenščino, tisto poskusni del s slovnico sem pisala presenetljivo dobro. Celih 73%, kar je neverjeten dosežek. Resno.
Mislila sem, da je šlo precej slabše, a na koncu se je izkazal za enega boljših rezultatov.

Jutri pa dejansko še zadnji test. Še zadnji dan pred zadnjimi počitnicami. Pred poletjem seveda.
Ne morem verjeti, da smo spet na koncu. Ker zadnjič enkrat sem imela preblisk, ko sem se zavedala tukaj in zdaj. Ko sem dojela, tisto res dojela, da sem na oblikovni. Mislim, da je bilo med risanjem, za povrh.
Ker običajno pride ta trenutek šele, ko se vse že zgodi in je mimo, šele tedaj ti postane jasno, kaj se je zgodilo.

Pred tem plesom brez ritma so se vsi počutili intimno. Zakaj? Ker smo vsi navajeni na to, da delamo stvari, "kot jih je treba delati". Nihče noče narediti napačnega koraka, še posebej, ko se tega zavedamo.
(Paulo Coelho: Čarovnica iz Portobella; str. 196)

Slikanje za jerbuk smo imeli. Čeprav še vedno trdim, da bi morali to izvajati lansko leto, saj bi imeli saj kaj za pogledati tam notri. Ne letos.

- Kaj je skrivnost življenja? Imenujemo jo "zahvala" ali "blagoslov". Vsi ljudje skušajo biti zadovoljni s tem, kar imajo. Razen mene. Razen tebe. Razen nekaj ljudi, ki se na žalost moramo žrtvovati v imenu nečesa višjega.
Naša domišljija je večja od sveta, ki nas obdaja, mi presegamo naše meje. V preteklosti so to imenovali "čarovništvo", toda hvala bogu so se stvari spremenil, kajti sicer bi že bile na grmadi. Ko so prenehali sežigati ženske, je znanost našla razlago, običajno imenovano "ženska histerija"; in čeprav ne povzroča smrti v plamenih, povzroča vrsto problemov, še posebej v službi.
Kljub temu naj te ne skrbi, kmalu jo bodo imenovali "modrost".
(Paulo Coelho: Čarovnica iz Portobella; str. 178)

Barve, ki se dejansko mešajo so drugačne od tistih v barvnem krogu. Saj te barve dojemamo zgolj psihološko in jih ne bi dobili takšnih. Ker naj bi jih lažje zaznali. In s krogom se povezuje modra barva.

Nenamenoma sem zaspala med gledanjem resnične holivudske zgodbe. Hugh Hefner in Playboy.

Mark Ronson feat. Amy Winehouse - Valerie

Slikarica

Zadnji stavek je bil: "Ljubezen je." Hm.
Zakaj je ta tako imenovani bog, moški? Prva boginja v grški mitologiji je bila Gaja. Z ženskim spolom so poimenovane tudi besede: energija, sila, duša. Ker ženska brez moškega lahko funkcionira, saj ni nujno potreben za nadaljevanje rodu, ampak obratno pa ne funkcionira.
Prebrala sem knjigo. Čarovnica iz Portobella. In mi je všeč. Zelo zanimiv način opisovanja dogodkov ima. Od različnih pripovedovalcev, z različnih vidikov.


Šok za šokom.
Razvila sem se. To mi je danes povedala profesorica za slovenščino. Če sem esej pisala 4, kaj takega. In ko je prišla do mene, je bila nekako brez besed. Samo presenetila sem jo.
Sicer sem hujši šok doživela neposredno po začetku naslednje ure z vsebino sms-a.
Resno? To je zarota. Ker ne plešem.
Slika ni objektivna stvarnost. Realističnost se kaže v novih motivih. Družbenokritičnost.


Moram pisati. Pa ne vem zakaj, samo čutim da moram. Ker ni vse razumsko, veliko stvar je narejenih po občutku. Ker ni razlage za vse, so samo občutja.


Vi sploh ne veste, kaj ne veste, to je problem.
Razen, če dajo pokrajino. Antilopa in zajčki.

Wings - Mull of Kintyre

Vezek

Slišala sem da sem drugačna. Danes. Včeraj. Jutri. Da si nisem podobna. Da sem naivna. Da se mi meša. In imam tudi takšen občutek.

Reprogramiraj se vsako minuto dneva, naj verjamejo tvojim mislim. Ko si jezna, zmedena - se skušaj smejati na svoj račun. Smej se glasno, smej se veliko na račun te ženske, ki jo skrbi, ki jo je strah, ker verjame, da so njeni problemi najbolj pomembni na svetu. Smej se na račun te patetične situacije, zakaj ti si manifestacija Matere, in prav tako moraš verjeti, da je Bog moški, poln pravil. Konec koncev se večina naših problemov strne prav v to: slediti pravilom.
(Paulo Coelho: Čarovnica iz Portobella; str 153)

Vedno so bili oni. In oni. In oni in njihovi problemi. Nikoli nisem bila jaz. Sedaj pa neznam ubesediti niti najenostavnejših misli. Fantastično, res.

Sovražim, ko se pogovarjajo o časih iz osnovne šole. Kaj so vsi počeli, kaj so delali.
Sovražim, ko obsojajo, čeprav ne vedo.
Ne maram tem, ki so vedno znova in znova glodane do kosti. Meni pa je ob njih blazno neprijetno in nimam nič za dodati, ker pač nimam.
Sovražim...

In tišina ni nikoli cenjena.

Kako lahko z enim, majhnim, nedolžnim stavkom, vprašanjem, ki je mišljen zgolj v šali pokvariš celoten vtis. Čisto preprosto. Nekaterim to uspeva s takšno nezavedno lahkotnostjo, da človek komaj verjame.

Izredno me pa veseli dejstvo, da sem v rokah držala zvezan končni izdelek seminarske, ki sem jo lahko oddala. Pa je prvi del za nami. Kako prehitro gre čas...

Lepotička.

Spring Awakening - The Dark I Know Well

Maturitetna naloga

Pa je končno končana. Res, dobesedno končno. Ker mi blazno najeda in me veseli, da jo lahko v natisnjeni obliki lahko držim v roki.

Včeraj. 3+1 žur. Mislim, da smo ujele samo +1, ker pač pot do Kranja je dolga, če se odpravljaš tja v naslednih desetih minutah že 2 uri. Zelena ora. Khm. Iuu.


Uglavnem, kako smo prišle do tja, bo ostala znanosti nerazjasnjena skrivnost, čeprav nam je šlo dobro pri upoštevanju navodil.
Bivši sosošolec, je lažje izgovorljivo. Ki naleti nate v čudnih situacijah. Ni važno. Pač te modeli na odru so bili dobesedno kr eni. Pojma nimam, zakaj smo jih poslušale, ampak bilo je zabavno. Oh, ja. Nekateri ljudje me še vedno spravlajo v čudno stanje. Ne znam definirati. Ne bolje, cenzuriram definicijo.
In potem so bili tam od mojega bratca prijatelji, vključno z njim samim. Juhej. Khm, o tem se ne pogovarjamo.
Važno, da sem videla sestrično in ji v navalu hitenja in nezavedanja poskušala čestitati za rojstni dan. Čeprav... nisem več prepričana. Super. Vsi ostali so mi pa ušli.

Edino pomembno je, da smo domov prišle po veliko hitrejšem postopku kot tja. Za nekatere sicer bolečem. Na balanci.

Pes se zjutraj ni menil za naše zaželjeno poležavanje. Svež zrak je pa prijal. In ugotovila sem, da je bila cela bajta polna ljudi, ki so pospali na raznoraznih lokacijah.
Ameriške pite pa niso več kulj.


Resnično je bil danes na videz totalno neproduktiven dan, namenjen zgolj obrablanju tipk na daljinskem upravljalniku, ampak smo naredile nekaj koristnega. Prvo kot prvo, lazanjo. Ker, če je lazanja potem je vse kul. In seminarsko. Trigonometirjo.

Zgubljena denarnica na zadnjem sedežu.

Leteči potepuhi - Bicikl

Darling

Filmi, kjer se delajo ljudje Angleše so blazno nadležni. Sploh, če je vsaka druga beseda "darling" in vsaka tretja "love". In to s tistim zategnjenim piskajočim tonom.
Mislim, da podirajo rekorde v tem kolikokrat lahko rečeš darling v enem filmu. Sploh ne vem zakaj poslušam, ker gledati tako ali tako ne uspem.

Zakaj so obleke na maturantskih plesih tako ogabne, svetleče? Resno?

Ravno prav sončen dan za skakanje v kiklici naokoli. Čevlji, ki izgledajo kot balerinke s peto.

Skoraj sem izgubila risbe. Mislim skoraj sem jih pozabila na vlaku. Dobro, da sem se pravočasno spomnila in da je prišel še mednarodni vlak. In da je Neja nakazovala tistemu, ki žvižga naj počaka, medtem ko sem šla po zvitek.

Dejansko smo imeli zadnjič risanje. Tako zadnjič, v štirih letih zadnjič. Resnično je konec. Mislim bo zelo kmalu konec nekega obdobja. Pa čeprav sem imela ravno zadnjič preblisk, da sem dejansko na šoli na katero sem imela željo iti. Da dejansko stojim v razredu pred umivalnikom in drgnem stran ostanke oglja ter v ogledalu opazujem risbe. Tisti trenutek se mi je pa vse zdelo mogoče. Včasih prav pride tak trenutek zavedanja. Zavednega zavedanja dejstva in stvari okoli sebe.
In sedaj bo konec. Šli bomo s Križank. Nekam. Res se bomo močno razlikovali od drugih maturantov, ker s te šole ne moreš priti brez lastnega pečata. Nismo enaki, ovce v sistemu. Mi smo drugačni. Različni. Ker imamo drugačen pogled na svet in drug zorni kot pogleda na stvari. Ker znamo gledati. Ker gledanje je nekaj, kar dejansko treniraš. Umetnost ni gledati, umetnost je videti in vedeti.

Šle smo se eksperimentiranje med risanjem. Z dvigovanjem ljudi s pomočjo samo dveh prstov. In dejanko deluje, če ustvariš pretok energije. Čeprav se zdi neverjetno in nemogoče, je prav presenetljivo. In preizkušeno.

Spice Girls - Viva Forever

Rdeči kodrasti kodri

Katere sanje. O, kakšne sanje. O, noro. Še bi. Resno, bi še. Vsaj minuto, dve, tri, deset? Ker lahko vsaj v sanjah uživam, dokler se ni potrebno zbuditi in ti skoraj luč pade na glavo. Ta sicer prileti za omaro, nekaj centimetrov za glavo. Talent. Ampak... oh...
Zdej me bo pa spet razganjal.
Napeta, ni ravno moj izraz, sem bila še toliko časa, da se mi še šipe ni dalo odrositi, mislim pobrisati. Jao.

Danes sem nadvse srečna. Ker me je poleg sanj zjutraj, doma na stopnicah čakala kuverta in notri knjižica. Kar me je razveselilo. Ker so bile pesmi, ki sem jih hotela. Ker sem bila v takem obsesivnem stanju vedenja nečesa, da sem šla pisati MGL-ju, če lahko posredujejo kakšne informacije. Nekako se je sreča znašla na moji strani in sedaj že cel dan poskušam prepevati pesmi v slovenščini, kar me blazno zabava.
Ker me nervira nevedenje, oziroma nespominjanje. Ker bom toliko časa tuhtala, dokler me ne bo popolnoma obsedlo in ne bom razmišljila o ničemer razen o tistem dejstvu, ki ga ne vem.
Samo, ne morem si pomagati.

Mladim dekletom in vsem, ki občudujejo popolno telo v revijah bi morali nekoč pokazati neretuširane slike. Ker nihče ne izgleda tako popoln kot na koncu pride ven. Sploh pa ne holivudske zvezdnice.

Kombinacija bebi piškotov in bobi palčk. Precej zabavna, dejansko. Ker je to nekako danes moja prehrana ob tipkanju.
Na nebu pa počasi nastajajo dalijevske barve. Počasi.

The Cure - Friday I´m In Love

Kopel gel

Odkrila sem plastenko z napisom "Novo! Osvežujoč tuš in kopel gel!". Napisi znajo biti prav zabavni.

Oddano. Poslano. Kakorkoli.
To je nadvse prijetno slišati. Po celopopoldanskem "mučenju" z računalnikom, programi in dvema tiskalnikoma. Usklajevanje vsega skupaj je bilo precej težavno. Natisnit sem morala nekaj pisemskih ovojnic, listov in vizitko. Ampak pri tem nastane gromozanski problem. In sem se precej ušela pri vsem skupaj.

Mas utrujen ali izčrpan.

Analiza. In nekateri so bili danes cel dan tako duhoviti. Iz samega dolgčasa. Jaz pa sem seveda tarča. Kot običajno.
In pisali smo esej. Spet. Skoraj mi je roka odpadla, ko sem se odločila, da končno izkoristim koncepntni list in si zapišem določene stvari. Ampak teh potem ni bilo konca. In ko je zvonilo za konec prve ure nas je bila večina pri prvi ali drugi točki. Grozno obširen esej.

Prišla sem do dejstva, da sme ta teden tako zakopana v delo, da na serije niti pomislila nisem. Vse do zdaj.

Janez Bončina Benč - Maja z biseri

Grozdje v omari

Dejansko je komad Mi je žal po radiu. Me močno veseli. In tisto potovanje z radia Center bi. V Pariz.
Kako rada bi napisala enako kot pred letom dni. "Jutri grem v Pariz". Ampak vse to so samo sanje, čeprav je profesorica ravno na poti tja. Tokrat ne z nami. Kako bi se potikala po malih pariških ulicah. Posedala po parkih in opazovala Eifflov stolp v daljavi. In bi imela tist občutek "v Parizu sem". Se potikala po muzeju in uživala ob vožnji z ladijco in vetrom v laseh.
Ampak ne. To je bilo lani. Letos je matura. Seminarska. Esej. Vse.

Ogabno luknjo imam v prstu, ki mi v vseh primerih hodi narobe, ker sem blazno nerodna in se ob vsako stvar butnem, udarim, napičim. In posledično boli.

Še psi morajo imeti idealno težo. Svet je katastrofalen. Vsi samo še jamrajo kako jim nobene hlače niso prav. Kako se morajo spraviti v maturantsko obleko in priti na svojo idealno težo. Kako imajo grozne roke, noge, rit, karkoli pač že. Vsi bi tekli. Vsi bi delali trebušnjake.
Pa naj, če imajo veselje.

Vračam se domov s kupom knjig. S kupom škatel. Ali podobno. Vedno prinesem kup nečesa.
Kje me je najdla vprašati angleščino. Polom. Ampak meni zmanjka besed. Še v maternem jeziku, kaj šele v angleščini. In potem sem preprosto tiho. Ups ane.

Rada bi spanje, ki se razvleče čez vse. Ne da se mi zbuditi zjutraj in vstati in opravljati enak ritual. Preprosto bi samo ležala v postelji dokler ne bi imela vsega poln kufer.
Ampak stvari niso nikoli tako preproste.

Razmišljala sem, da bi bilo prav zabavno vozit roza taksi. Ki je taksi namenjen samo ženskam in otrokom. Pojma nimam od kje mi taka misel, ampak mi je padlo na pamet. Čisto mimogrede. Ha.

Lighthouse Family - High

Natovorjena

Zakaj se moraš pretvarjati, da vidiš celotno obzorje? Ko ne vidiš niti lastne roke pred seboj.
Zakaj se moraš pretvajrati, da imaš vso pot začrtano? Ko ne znaš prevideti niti kaj se bo zgodilo čez pol ure.
Zakaj se moraš smejati? Ko znotraj jočeš.
Zakaj moraš govoriti? Ko ti paše tišina.


Zakaj ni nobenega odgovora? Ko ga rabiš.

Kaj delam!?
Boj za preživetje. Kje, v tem svetu!?

Ampak na nek način pomirja. Vsaj začasno. Vsaj takrat.

Ja, je obupana objava. Ampak takšno je življenje. Polno vzponov in padcev. In sedaj sem pristala z ritjo trdo na tleh. Zaradi ničesar. Brez razloga.

Zanimivo je, da se zgodi v stotinki trenutka. Ampak celi se pa neskončno dolgo. Prst izgleda naravnost ogabno. In bolečina pride potem. Za tabo.

Nickelback - If Today Was Your Last Day

Forzicija

Vse gre narobe. Vsaka stvar, ki se je dotaknem posledično pristane na tleh. Opekla sem se. Porezala oz. naribala. Vščipnila. In vse to v roku desetih minut. Ves možni pribor je letel po tleh.
Skratka močno me zanima, kaj je danes tako čudnega v zraku.

Gledala sem dokumentarec o izjemnih ljudeh. Takih, kot bi jih vzeli iz serije Heroes, s tem, da resnično obstajajo. Moški, ki ima sposobnost ogrevati samega sebe v najbolj mrzlih temperaturah in se zaradi tega odloči bos preteči pol maratona po snegu in ledu. Ženska, ki vidi zvok, ki okusi zvok. Kot dobeseden primer k opisu sinestezije. Moški, ki je hodeči in živeči kalkulator, ki je v otroštvu zrcalno izgovarjal besede. In moški, ki nima oči, ampak s pomočjo prstov ustvarja nevrjetne slike. Od rojstva je slep, ampak je sposoben narisati/naslikati perspektivo. Kar niti nekateri ljudje, ki imajo vid, ne zmorejo. Resnično neverjetno in ganljivo. Narisal je florentinska krstilnica v perspektivi. Kar je prvi upodobil Brunelleschi, v času renesanse. To je uspelo popolnoma slepemu človeku, sedaj.


Mihca smo šli pogledati. Družinski sprehod s psom vred v Šenčurju.

In ne morem si pomagati. Spodnjo pesem poslušam skoraj konstantno in se poskušam spomniti slovenskega besedila, ampak mi ne uspeva.
Sama pesem me ob vsakem vnovičnem poslušanju spravlja na rob solza.
Zaradi usode fanta. Zaradi občutja ostalih. Zaradi besedila. Zaradi prizora, ki se je vtisnil v spomin.

Spring Awakening - Left Behind

Zašelesti hrepenenje

Pomladno prebujenje. Drugič.
Resnično je bilo spet vredno svojega denarja. In všeč mi je, da sem jo imela priložnost gledati tako iz zadnje vrste kot tudi veliko bližje, v prvem prostoru.
Prvič je bila zgodba. Dogajanje. Vse doživeto.
Drugič pa bolj pobližnji pogled na dogajanje. Podrobnosti. Izrazi in boljši ogled presenetljivih stvari. Podoživeto. In definitivno nič slabše. Še boljše.
Resnično nora predstava. Mjuzikel. Drama. Tragedija, ki je narejena na nekakšen komičen način. In te po koncu predstave ne spravi v neutolažljiv jok, ampak se z veseljem in velikim nasmehom sodeluješ pri zadnji pesmi, ki dvigne razpoloženje. Definitivno.
Danes je navdušila Viktorija Bencik. Sicer, ko iztopi iz MGL-ja izgleda prej kot ne 13-letnica, ampak sem po sodelovanju z googlom odkrila, da je ponosna mamica malega Tiborja in partnerica (kot imenujejo mediji) Bojana Emeršiča. Zanimivo.
Čeprav glas je pa super.

V glavi se mi preigravajo delčki pesmi. Sam ta lajf je kurac. Sam glejte, le glejte. Zgodovina. Pomlad, poletje. Mama nesrečna. Mami, ki dala, mi je življenje, a ne znam ga živet. Zašelesti hrepenenje.

Rada bi se potopila v tisti svet, ki nastane ob gledanju. Predstave, mogoče tudi filma.
Ko telesno obstjaš, ampak te ni. Gledaš zgodbo, ampak imaš občutek, da si tam. V zgodbi. Da je to tukaj in zdaj. Da traja v neskončnost. Da si svoboden. Da nisi tu.
Ko jočeš. Ko se smeješ. Ko uživaš v predstavi. In obstajaš, nekje.
Popolnoma nekaj neopisljivega. Ampak predstave ne moreš predvajati še enkrat. Vse kar ostane so spomni in doživetja. Ni še enkrat. Skoraj ni še enkrat. Ker predstava gledaliških odrov je svojevrsten pojav, ki nikoli ne bo isti. Najbolj je lahko podoben.
Samo to, in nič več. Filmi so olepšani. Niso čisto pristni. Vse je nakazano in prekrito s triki. Medtem, ko gledališče deluje bolj "surovo". Vse morajo prikazati. Lahko tudi nakažejo, ampak ni menjave kadrov. Ni menjave scen. Ni ponavalja prizorov. Je samo tukaj in zdaj.
In če se zmotiš... Lahko celotno dvorano spraviš v smeh in pripraviš do bučnega aplavza. In sploh ni pomembno, če se zmotiš, kadar to izpelješ dobro. Še en komičen element več. Sredi gejevske scene. Tudi to je bilo. Poleg treh smrti, od tega dva najstniška samomora, zlorabi, zapadlosti v "slabo družbo". Vse na kupu. Vse tu.
In če je matura najpomembnejša stvar v življenju, potem smo ga že davno nehali živeti. Profesorji se ne zavedajo, kakšne neumnosti govorijo.

Danes sem prišla do dejstva, poleg tega, da so se v času Minojske civilizacije zadevali z makom, da prebiram samo še o plesnih ritualih, ki povzročajo ekstazo. To je očitno tema knjige Čarovnica iz Portobella. Minojske civilizacije. In še verjetno česa.

Nekateri tipi res niso za v avto. Izzivanje z vožnjo v škarijce po celi Celovški, da pokažejo "pičkam", kako znajo izivati usodo. Resnično mi ni jasno kater kreten jim je dal izpit. In avtomobilske nesreče vedno povzročajo moški, ker je njihov ego občutno prevelik. In še toliko večji je, ko o tem nočejo slišati. Juhej. In seveda se potem znašajo čez ženske. Da bi priznali krivo. Niti v sanjah. Kako tipično.

Pomlad je. Daje me še-vedno-nimam-pojma-kakšna alergija.

Nočem se zadovoljiti z angleškimi izvedbami pesmi iz mjuzikla. Rada bi slišala slovenske različice. Ker so mi bolj simpatične. Mar to obstaja na spletu?

Spring Awakening - Blue Wind

Ogenj

Zadnje tri ali štiri dni so bili na sporedu prav čudoviti dnevi. Že sama jutra so bila blazno sončna, kar je za Ljubljano nenavadno. V večini primerov imaš več možnosti, da se zbudiš v jutranjo meglo.

Zamaknjenost.
Sedežni red. Filmčki so prav kulj s posnetki, ki so izpadli zabavno.

Ne pomnim, kdaj me je zmanjkalo pred televizijo. Danes in... nekoč. Resnično sem precej poležana zadevščina sedaj.

Vengaboys - Boom Boom Boom

Santos

Meryl Streep je nevrjetna. In preko Cher sem naletela nanjo. Youtube dela svoje. Pesem od Cher pa je bila ravno po radiu. Splet dogodkov.

Vožnja na postajo me blazno zabava. Kljub temu, da moram drgniti zamrznjena stekla.
Resnično se vidi, da je pomlad. Zjutraj zamrznjene šipe in popoldne takšna vročina, da iščemo zatočišče v senci. Ni normalno.
Ampak tako v tem času definiraš pomlad. Poleg drhtečih narcis in drugega cvetja imenovanega tudi znanilci pomladi.

Zadnje čase pri pouku nisem pri sebi. Sploh se ne morem skoncentrirati in lahko odklopim vse. Kot bi uporabila "mute".
Ampak ravno sedaj, ko to res ni priporočljivo.

Plesne. Pa čeprav ne bom prisostvovala pri tem delu na maturantskem plesu. Ironično.
Ampak lahko pa vsaj nekaj zabave odnesem in jih popestrim. Ker so vsi parčki tako blazno zategnjeni.

Zakaj imajo na teh "fashion" blogih tako kul stvari, ki jih pri nas ne moreš dobiti. So predrage in jih ni. Ker so poceni in jih ni.
Luškano črno čipkasto oblekico. Prosim?

Cher - Strong Enough

Čuper

Kaj se dogaja z mano!?

Ne morem nadzorovati lastnih čustev. Danes sem imela sredi pouka "obdobje", ko mi je šlo na jok. Tako, iz nič. In ni bilo razloga. Ni bilo nič. Sama praznina. Meni pa je šlo blazno na jok in če ne bi bil razred poln ljudi bi se razjokala. Tam sredi vsega z ničemer v sebi.
Ne razumem. Čisto nič.
In potem pol ure kasneje je bil "klik" in zopet sem bila polna energije in sem razigrano skakala po Tivoliju.
Ne dojamem.
Ker nima smisla. Ker je iracionalno za človeško logiko. In človeška logika je nekaj kar si je človek zmislil in mogoče zares ne obstaja.

In postajam romantičen junak.
Vsi okoli mene pa me že tako dojemajo, kot nestabilno osebo. Depresivno in vse. In če to razložim komurkoli, bi me še bolj čudno gledal, kot me že.
Ljudje ne razumejo. Ker ni za razumeti in ker drugačno ni nikoli dobro sprejeto.
Ker je sledenje kot ovca čredi vsakdanje.
Ubistvu pa ne znam ubesediti. Vsaj ne ustno. Pisno bi šlo prej. Čeprav moja profesorica za slovenščino misli, da je moj jezik naravnost katastrofalen, kljub sprejemljivi vsebini. Ni mi pomoči.
Dušim se v kašlju.

Ker sem očitno vsekana na Francoski testament, se mi je po glavi podila misel, ki si jo je Makine predstavljal, tisto "čez tri leta". To sem imela sama v mislih "pred štirimi leti". Dejansko tak napis, kakor je opisano v knjigi.
J e b i se vesolje.
Sicer me pa vse to zjutraj blazno zabava in mi povzroča velikanski nasmeh na obrazu. Za nekaj časa.

Mislim, da ljudje z nazivom pevec oziroma pevka ravnajo preveč radodarno. Ker ga nadanejo vsakemu samooklicanemu "slavčku".
Ker pravi glas ti dejansko povzroča kurjo polt. Ampak ne zaradi razlogov, kot je obupen glas.
Poslušala sem nekaj pesmi, petih v živo, Christine Aguilere in to je pevka. In to je glas.
In ne nočem omenjati kogarkoli, ker se mi zdi, da ni vredno. V primerjavi z njo.

Saj bi napisal, da smo se blazno zabavale s snemanjem v Tivoliju. No sama sem se. Da smo po Ljubljani hodile s čopki naokoli. Da smo si delale "sramoto" na dvorišču pred šolo v obliki kartonastega kombija. Ampak ne paše v kontekst.

Christina Aguilera - I'm Ok

Koherenca

Profesorica je prišla do sklepa, da pišem nerodne stavke. To pa je nekaj "novega".
Čeprav sedaj saj vem kako to imenovati. Nerodni stavki.

Ne vem zakaj je črno-bela fotografija, slika tako interesantna. Nekaj posebnega ima v sebi. Pa tudi črno-beli filmi so razred zase, čeprav se nekaj časa navajaš na to neobičajnost.

Cel dan je v zraku visel občutek predolgega ponedeljka, pa sploh ni bel ponedeljek. Samo predolg torek.
Maturo, angleščino smo dobili nazaj. Dejansko sem mislila, da je večji polom, ampak je bilo 50%.
In moj spis, razpravljalni esej, kakorkoli, je zelo zabaven. Če sem bluzila o gojenju rož in zelenjave z ljubeznijo. Talent, vam rečem. Ampak presenetljivo sem dobila za vsebino in vezljivost vse točke, ostalo je pa pač moja nemogoča slovnica.

Veliko, kaj veliko, ogromno jabolko.

Tekle smo na vlak. V petkah. Sicer smo naredile strojevodje in vse tipe tam okoli zadovoljne, pa še ujele smo vlak.
Vse samo zaradi Jaka. Mislim, bivalna je polom. In kočno sem se rešila te seminarske. Vsaj nekaj.

R.E.M. - Supernatural Superserious

Zbit kozarec

Danes sem ugotavljala, da se filmi ne delijo samo po žanru. Pač pa bi jih morali deliti na drugačen način. Filmi v dvoje. Filmi za družbo. Filmi s škatlo robček. Filmi za popoldan. Filmi za zvečer. Filmi za v kino. Filmi za doma.
Ker so filmi, ki so vredni ogleda na velikem platnu in doma zgubijo pomen. In so filmi, ki niso za v kino. Ampak za doma pred televizor, ko ga lahko 10-krat prekineš in nadaljuješ, ko ti je dolgčas oz. ko se ti zljubi gledati naprej.
Ampak nekaj pa ne bom nikoli razumela. Zakaj na Poptv-ju že 5, 10 let vrtijo iste filme. Vsako leto. Iste, ne enake. Iste.


Zjutraj pa sem bila napadena. Ornk. Po nenadnem bujenju na velikonočni ponedeljek zjutraj.
Zaradi še enega "prazničnega" zajtrka. Posledice pa so občutene v želodcu.
Ja ravno za eno leto je dovolj tega, ali pa tam nekje do božiča. Ampak potico bi pa še.

Ampak po sto in enem odlašanju je končno napočil čas, da dokončam seminarsko. In sem oziroma sva jo. To je bila samo kaplja v morje. Dela imam še vedno čez glavo. Pa se mi ne da. Ampak, bo treba, preden bo prepozno, ker se gre na roke. In odlašanje ni več mogoče.
Pri vsem tem sem pa prišla do spoznanja, da je pred 14 dnevi ali pa tremi tedni, profesorica za angleščino "grozila", da nas bo vprašala, ko se vrne. Jaz pa pojma o stvareh, ki so na prvi pogled preveč enostavne. Ampak mi zmanjka besed in besednega zaklada. Ni zame razlaganje o nekih stvareh, s katerimi se ne bi ukvarjala, če ne bi bilo nujno. Vsaj ne 10 minut o tem, ali koliko je že potrebno.
Jeziki in jaz. A-a.

Čeprav je bil prazničen vikend, sem vsaj nekaj spravila s sebe. Majceno malenkost. Ampak nekaj pa. Pa še razmigala sem se pretirano, da še sedaj čutim stegnske mišice.

Všeč mi je, ko rumenkasta svetloba obsije zid ob oknu. Saj takrat vem, da je bil lep dan in, da lahko skozi odprto okno opazujem, kako žareča krogla, ki je čez dan svetila na nebu tone v neznano.

The Black Crowes - By Your Side

Deklič

Eno leto. Je star naš kuža. Ron.


Velikonočna nedelja, ki vklučuje velikonočni zajtrk. Vonj po praznikih. Suho meso. Pirhi. Hren. Potica.
Po obilnem zajtrku pa poležavanje pred televizijo. He's just not that into you. Pomojem sem ga prvič v enem kosu pogledala. Blind dating.


Naslajala sem se ob najdenih slikcah. Ko pridejo trenutki, v katerih z lastnim smehom sama sebe zabavam.
Labsus ali lapsus.

Leona Lewis - I see you

Trnova pot

Da se mi. Ubadati z Illustratorijem. CGP za natečaj.


Pogledala sem film. Veronika se odloči umreti. Pa nevem. Blazno sem se zabavala ob izgovorjavi besede Dekleva, za katero sem šele sedaj ugotovila, da je ubistvu Deklava. Se zgodi. In ob enem celem slovenskem stavku: "Zakaj me nisi poslušal!?"
Drugače pa mi je film všeč.
Razen ene malenkosti ne morem prezreti. Zakaj za vraga se vedno vse dogaja v New Yorku? Če je fora vsega, da je postavljeno v Ljubljano. V kateri bi sicer zelo težko kaj snemali, ko je celotna v renovaciji.
Brala sem pa tudi komentar, ki je zelo mogoč. Če ne prebereš knjige je ta film vreden ogleda.
Ampak, ko daš zgodbo iz knjige s svojimi predstavami proč, se na stežaj odpre okno, ki sprejme in vsrka vate to zgodbo, te posnetke in glasbo. Dejansko mi je všeč slišati del, ko ona igra na klavir.
Edvard pa deluje mnogo bolj simpatično v filmu kot v domišliji na podlagi knjige.


Dva tolarja.

V zgornjem delu pograda, ki je namenjen meni, sem se znašla med tremi vzglavniki, dvema kovtroma in deko. Plus Nici medotom.
Dejansko je vse skupaj udobno in me zaobjema.


Želja po raziskovanju, ki je segala do vode.
Plazila sva se po gozdu in odkrivala nedostopne, neodkrite kotičke. Po vseh štirih po hribu. Navzdol. Ampak je bilo vredno.
Nazaj pa je potekala potka ob vodi v znan del. Čez trnje.
Majhna hiška sredi gozda. Sicer samo streha. Zasopla.


Doma praznično diši. Mislim, tisti vonj po veliki noči. Po suhem mesu, potici. Jutri pa bo še bolj izrazit.

Andrea Morricone - The Recital in the Night

Doh

Kaj jih daje? Pomlad? Zadnje čase me vsi sprašujejo kako je z uporabo dvojine. Kaj jih navdaja s takšno mislijo? Ker se začenjam počutiti ogroženo.
In patetično je, da obožujem ples, ampak na maturancu ne plešem. Ker dvojina pri meni očitno ne funkcionira. Spljoh.

«V nekem gozdu se je pot razcepila v dve smeri in jaz... jaz se, izbral tisto manj shojeno. Razlika je bila v tem.«
(Robert Frost)

Optimistično sem pričakovala sončni dan, ki ga ni bilo.
Po Ljubljani skakljam okoli z čevlji, ki na prvi pogled delujejo kot balerinkice. Čeprav ni na vidiku nobene pretirane vročine, niti toplote.
Ampak jaz sem si zaželela stopicljati ravno v njih.
Niti škroplenje mimovozečega tovornjaka me ni ustavilo.

Ni pointa v organsko oblikovanih hišah. Še huje pa je zastavljena celotna naloga.
Maffini za malico. In sirova s sirom. Zaradi posta, ki ga ignoriram.

Plestenjaka sem poslušala na vse zgodaj zjutraj. Še bolj zgodaj sem pa na pol v spanju klicala naokoli. Vsaj osebo na drugi strani sem zbudila, če ne ravno sebe.

Ivan Hribar. Risanje njegovega kipa me je prav zabavalo. Sedenje na mrzlih tleh Narodne galerije.

S sončnimi očali skozi oblačno Ljubljano. Iz principa. Protesta.
Kaj je point semaforja, ki ne kaže ne zelene in ne rdeče. Samo še rumena se je prižigala.

Big Foot Mama in Lojze Slak - Pomlad

Fete sigure

Pa tak prvi april.
Saj ne rečem, če bi se kdo spravil name, ampak vesolje?
Zaspala sem. Avto je zamrznil na najbolj nemogoč način za odstranjevanje. Na cesti je bila največja gneča. Vlak je imel zamudo in posledično tudi jaz.
Samo vse skupaj se je obrnilo, ko sem stopila v glasen razred v katerem še ni bilo profesorice.

Petje, ki me je danes resnično spravljalo ob živce.
Nore in spontane ideje so najboljše. Rekreacija sredi dneva.
Na Ljubljanski grad po stopnicah.
Mala Ljubljana, ki je v popolni renovaciji. Povsod nekaj prenavlajo, gradijo. Kongresni trg pa izgleda bogo.

Sonce. Dež. Sonce. Vse to samo v polurni vožnji.
Prebrala sem. Veronika se odloči umreti. Knjiga, zgodba, vsebina ali kakorkoli mi je všeč. Čeprav sem še pod vtisom knjige in čakam, da se poleže. Nekatere ideje in zamisli vmes so mi interesantne. In film mi danes ni bil usojen biti viden.
Sem si pa že priskrbela nove knjige tega pisatelja.

Irish pub.
Noro. Všeč mi je vzdušje. Muska. Definitivno gremo še.
In dejansko sem šla na pivo, česar nisem ravno ljubiteljica ali kaj podobnega. Ampak sem preživela.

Prvi april ignoriram, kljub dejstvu da le-ta ne ignorira mene.

Busi definitivno niso na seznamu najljubših prevoznih sredstev. Mislim, da imajo radio Veseljak ali kaj je ta glasba, zakupljen. Nadležno.

The Dubliners - Whiskey in the jar