Pogledala sem film. Veronika se odloči umreti. Pa nevem. Blazno sem se zabavala ob izgovorjavi besede Dekleva, za katero sem šele sedaj ugotovila, da je ubistvu Deklava. Se zgodi. In ob enem celem slovenskem stavku: "Zakaj me nisi poslušal!?"
Drugače pa mi je film všeč.
Razen ene malenkosti ne morem prezreti. Zakaj za vraga se vedno vse dogaja v New Yorku? Če je fora vsega, da je postavljeno v Ljubljano. V kateri bi sicer zelo težko kaj snemali, ko je celotna v renovaciji.
Brala sem pa tudi komentar, ki je zelo mogoč. Če ne prebereš knjige je ta film vreden ogleda.
Ampak, ko daš zgodbo iz knjige s svojimi predstavami proč, se na stežaj odpre okno, ki sprejme in vsrka vate to zgodbo, te posnetke in glasbo. Dejansko mi je všeč slišati del, ko ona igra na klavir.
Edvard pa deluje mnogo bolj simpatično v filmu kot v domišliji na podlagi knjige.
Dva tolarja.
V zgornjem delu pograda, ki je namenjen meni, sem se znašla med tremi vzglavniki, dvema kovtroma in deko. Plus Nici medotom.
Dejansko je vse skupaj udobno in me zaobjema.
Želja po raziskovanju, ki je segala do vode.
Plazila sva se po gozdu in odkrivala nedostopne, neodkrite kotičke. Po vseh štirih po hribu. Navzdol. Ampak je bilo vredno.
Nazaj pa je potekala potka ob vodi v znan del. Čez trnje.
Majhna hiška sredi gozda. Sicer samo streha. Zasopla.
Doma praznično diši. Mislim, tisti vonj po veliki noči. Po suhem mesu, potici. Jutri pa bo še bolj izrazit.
Andrea Morricone - The Recital in the Night
Ni komentarjev:
Objavite komentar