Kako rada bi napisala enako kot pred letom dni. "Jutri grem v Pariz". Ampak vse to so samo sanje, čeprav je profesorica ravno na poti tja. Tokrat ne z nami. Kako bi se potikala po malih pariških ulicah. Posedala po parkih in opazovala Eifflov stolp v daljavi. In bi imela tist občutek "v Parizu sem". Se potikala po muzeju in uživala ob vožnji z ladijco in vetrom v laseh.
Ampak ne. To je bilo lani. Letos je matura. Seminarska. Esej. Vse.
Ogabno luknjo imam v prstu, ki mi v vseh primerih hodi narobe, ker sem blazno nerodna in se ob vsako stvar butnem, udarim, napičim. In posledično boli.
Še psi morajo imeti idealno težo. Svet je katastrofalen. Vsi samo še jamrajo kako jim nobene hlače niso prav. Kako se morajo spraviti v maturantsko obleko in priti na svojo idealno težo. Kako imajo grozne roke, noge, rit, karkoli pač že. Vsi bi tekli. Vsi bi delali trebušnjake.
Pa naj, če imajo veselje.
Vračam se domov s kupom knjig. S kupom škatel. Ali podobno. Vedno prinesem kup nečesa.
Kje me je najdla vprašati angleščino. Polom. Ampak meni zmanjka besed. Še v maternem jeziku, kaj šele v angleščini. In potem sem preprosto tiho. Ups ane.
Rada bi spanje, ki se razvleče čez vse. Ne da se mi zbuditi zjutraj in vstati in opravljati enak ritual. Preprosto bi samo ležala v postelji dokler ne bi imela vsega poln kufer.
Ampak stvari niso nikoli tako preproste.
Razmišljala sem, da bi bilo prav zabavno vozit roza taksi. Ki je taksi namenjen samo ženskam in otrokom. Pojma nimam od kje mi taka misel, ampak mi je padlo na pamet. Čisto mimogrede. Ha.
Lighthouse Family - High
Ni komentarjev:
Objavite komentar