Forzicija

Vse gre narobe. Vsaka stvar, ki se je dotaknem posledično pristane na tleh. Opekla sem se. Porezala oz. naribala. Vščipnila. In vse to v roku desetih minut. Ves možni pribor je letel po tleh.
Skratka močno me zanima, kaj je danes tako čudnega v zraku.

Gledala sem dokumentarec o izjemnih ljudeh. Takih, kot bi jih vzeli iz serije Heroes, s tem, da resnično obstajajo. Moški, ki ima sposobnost ogrevati samega sebe v najbolj mrzlih temperaturah in se zaradi tega odloči bos preteči pol maratona po snegu in ledu. Ženska, ki vidi zvok, ki okusi zvok. Kot dobeseden primer k opisu sinestezije. Moški, ki je hodeči in živeči kalkulator, ki je v otroštvu zrcalno izgovarjal besede. In moški, ki nima oči, ampak s pomočjo prstov ustvarja nevrjetne slike. Od rojstva je slep, ampak je sposoben narisati/naslikati perspektivo. Kar niti nekateri ljudje, ki imajo vid, ne zmorejo. Resnično neverjetno in ganljivo. Narisal je florentinska krstilnica v perspektivi. Kar je prvi upodobil Brunelleschi, v času renesanse. To je uspelo popolnoma slepemu človeku, sedaj.


Mihca smo šli pogledati. Družinski sprehod s psom vred v Šenčurju.

In ne morem si pomagati. Spodnjo pesem poslušam skoraj konstantno in se poskušam spomniti slovenskega besedila, ampak mi ne uspeva.
Sama pesem me ob vsakem vnovičnem poslušanju spravlja na rob solza.
Zaradi usode fanta. Zaradi občutja ostalih. Zaradi besedila. Zaradi prizora, ki se je vtisnil v spomin.

Spring Awakening - Left Behind