Vezek

Slišala sem da sem drugačna. Danes. Včeraj. Jutri. Da si nisem podobna. Da sem naivna. Da se mi meša. In imam tudi takšen občutek.

Reprogramiraj se vsako minuto dneva, naj verjamejo tvojim mislim. Ko si jezna, zmedena - se skušaj smejati na svoj račun. Smej se glasno, smej se veliko na račun te ženske, ki jo skrbi, ki jo je strah, ker verjame, da so njeni problemi najbolj pomembni na svetu. Smej se na račun te patetične situacije, zakaj ti si manifestacija Matere, in prav tako moraš verjeti, da je Bog moški, poln pravil. Konec koncev se večina naših problemov strne prav v to: slediti pravilom.
(Paulo Coelho: Čarovnica iz Portobella; str 153)

Vedno so bili oni. In oni. In oni in njihovi problemi. Nikoli nisem bila jaz. Sedaj pa neznam ubesediti niti najenostavnejših misli. Fantastično, res.

Sovražim, ko se pogovarjajo o časih iz osnovne šole. Kaj so vsi počeli, kaj so delali.
Sovražim, ko obsojajo, čeprav ne vedo.
Ne maram tem, ki so vedno znova in znova glodane do kosti. Meni pa je ob njih blazno neprijetno in nimam nič za dodati, ker pač nimam.
Sovražim...

In tišina ni nikoli cenjena.

Kako lahko z enim, majhnim, nedolžnim stavkom, vprašanjem, ki je mišljen zgolj v šali pokvariš celoten vtis. Čisto preprosto. Nekaterim to uspeva s takšno nezavedno lahkotnostjo, da človek komaj verjame.

Izredno me pa veseli dejstvo, da sem v rokah držala zvezan končni izdelek seminarske, ki sem jo lahko oddala. Pa je prvi del za nami. Kako prehitro gre čas...

Lepotička.

Spring Awakening - The Dark I Know Well