Doh

Kaj jih daje? Pomlad? Zadnje čase me vsi sprašujejo kako je z uporabo dvojine. Kaj jih navdaja s takšno mislijo? Ker se začenjam počutiti ogroženo.
In patetično je, da obožujem ples, ampak na maturancu ne plešem. Ker dvojina pri meni očitno ne funkcionira. Spljoh.

«V nekem gozdu se je pot razcepila v dve smeri in jaz... jaz se, izbral tisto manj shojeno. Razlika je bila v tem.«
(Robert Frost)

Optimistično sem pričakovala sončni dan, ki ga ni bilo.
Po Ljubljani skakljam okoli z čevlji, ki na prvi pogled delujejo kot balerinkice. Čeprav ni na vidiku nobene pretirane vročine, niti toplote.
Ampak jaz sem si zaželela stopicljati ravno v njih.
Niti škroplenje mimovozečega tovornjaka me ni ustavilo.

Ni pointa v organsko oblikovanih hišah. Še huje pa je zastavljena celotna naloga.
Maffini za malico. In sirova s sirom. Zaradi posta, ki ga ignoriram.

Plestenjaka sem poslušala na vse zgodaj zjutraj. Še bolj zgodaj sem pa na pol v spanju klicala naokoli. Vsaj osebo na drugi strani sem zbudila, če ne ravno sebe.

Ivan Hribar. Risanje njegovega kipa me je prav zabavalo. Sedenje na mrzlih tleh Narodne galerije.

S sončnimi očali skozi oblačno Ljubljano. Iz principa. Protesta.
Kaj je point semaforja, ki ne kaže ne zelene in ne rdeče. Samo še rumena se je prižigala.

Big Foot Mama in Lojze Slak - Pomlad