Mislim, da podirajo rekorde v tem kolikokrat lahko rečeš darling v enem filmu. Sploh ne vem zakaj poslušam, ker gledati tako ali tako ne uspem.
Zakaj so obleke na maturantskih plesih tako ogabne, svetleče? Resno?
Ravno prav sončen dan za skakanje v kiklici naokoli. Čevlji, ki izgledajo kot balerinke s peto.
Skoraj sem izgubila risbe. Mislim skoraj sem jih pozabila na vlaku. Dobro, da sem se pravočasno spomnila in da je prišel še mednarodni vlak. In da je Neja nakazovala tistemu, ki žvižga naj počaka, medtem ko sem šla po zvitek.
Dejansko smo imeli zadnjič risanje. Tako zadnjič, v štirih letih zadnjič. Resnično je konec. Mislim bo zelo kmalu konec nekega obdobja. Pa čeprav sem imela ravno zadnjič preblisk, da sem dejansko na šoli na katero sem imela željo iti. Da dejansko stojim v razredu pred umivalnikom in drgnem stran ostanke oglja ter v ogledalu opazujem risbe. Tisti trenutek se mi je pa vse zdelo mogoče. Včasih prav pride tak trenutek zavedanja. Zavednega zavedanja dejstva in stvari okoli sebe.
In sedaj bo konec. Šli bomo s Križank. Nekam. Res se bomo močno razlikovali od drugih maturantov, ker s te šole ne moreš priti brez lastnega pečata. Nismo enaki, ovce v sistemu. Mi smo drugačni. Različni. Ker imamo drugačen pogled na svet in drug zorni kot pogleda na stvari. Ker znamo gledati. Ker gledanje je nekaj, kar dejansko treniraš. Umetnost ni gledati, umetnost je videti in vedeti.
Šle smo se eksperimentiranje med risanjem. Z dvigovanjem ljudi s pomočjo samo dveh prstov. In dejanko deluje, če ustvariš pretok energije. Čeprav se zdi neverjetno in nemogoče, je prav presenetljivo. In preizkušeno.
Spice Girls - Viva Forever
Ni komentarjev:
Objavite komentar