Pingvin v okvirju

Pingvin v okvirju in bik na platnu.
Oceni v žepu in nova serija na seznamu.

Tale ležeren dan je kar fin. Velikega rjavega-do-črnega bika sem ustvarila na platnu. Pingvina sem okvirila.
Na sms-u pa me je čakala ena izmed ocen od prvega izpita. Drugo sem preverila na sistemu in moram reči, da sem blazno zadovoljna z njimi.
Proti lanskemu letu. Dve desetici in devetica. Ne bom hvalila dneva pred nočjo, ampak bom srečna vsaj za trenutek ali dva.
Očitno mi likovna teorija v podobi vizualnega jezika in teorije barv resnično leži. Ne vem zakaj in kako, ampak meni se ti stvari zdijo strašno zanimive.
Pa v večini primerov sploh ne maram teorije. Mogoče je res tako, da se vedno najde izjema. Nekje. Nekako.
Svet v barvah. Svet barvnih kombinacij. Kontrastov. In učinkov. To je svet, ki nas obdaja. Pa čeprav ga ne opazimo ali ne vidimo.
Pa je prisoten. Vedno in povsod.

Mušica me obletava.

Nova serija me je našla. Ker jo jaz nisem iskala in mi je bila predvajana s strani blazno navdušenega brata. In moram dejati, da ni pretiraval.
Touch. Navdihujoča je. Ta pilot, ki je predvajan, je nepopisljiv. Neverjeten.
Sposobnosti drugačnega dojemanja sveta in povezave med vsemi.
Čeprav je toliko zgodb, da ti malo bega pogled. Ampak, ko dojameš princip. Ko vidiš bistvo, takrat vse skupaj pride do izraza.
Včasih je le en sam trenutek potreben, ena sama beseda, dejanje, da stvari obrne naokoli. Le drobna malenkost je dovolj, da spremeni videnje neke stvari in ti v mislih oblikuje popolnoma novo podobo.
Vedno sem presenečena kako malo je potrebno. In ponavadi je čisto preprosta stvar. Drobcena in nepričakovana.
Obožujem te trenutke.
Mogoče sem edina, ki to dojema. Mogoče ne.

Vzorci. Števila. Fibonačijevo zaporedje.
Kitajski mit o rdeči niti usode. Rečeno je, da nam je bila zavezana rdeča nit okoli naših gležnjev. Vsakega od nas. In ta je priterjena na ljudi, katerih življenja naj bi se stikala. Nit se lahko razteza ali zapleta, ampak nikoli strga.
Da nič ni naključno ampak je vse zapleteno in zapredeno v neko urejeno zaporedje, ki ga ne vidimo.
Vse je verjetno bolj zapleteno kot izgleda na prvi pogled. Ali pa tako grozno enostavno, da ni na naši ravni dojemanja. Verjetno so vse vere le posplošena resnica. Da nič ne doseže do tistega bistva, h katermu verjetno vsi strmimo in ga iščemo. Da je vse, kar je dano, je dano z nekim namenom.
Verjetno živimo v enem velikem milnem mehurčku. Nedovzetni za resnico. Nastrojeni eden proti drugemu zaradi iskanja bistva. Ker ga drugače interpretiramo. Ker ga drugače razumemo. Saj vedno problem nastane pri verah in od tu naprej se vse razvija. Ampak mislim, da verjamemo v napačne stvari. Ali pa si jih vsaj narobe razlagamo.
Tisti občutek, ko se ti zdi, da si ravno pred tem, da se ti bo nekaj posvetilo. Da veš kaj je narobe, ampak ne znaš razložiti kaj je "prav".
Ko se ti v mislih prikazujejo zaznave, za katere mislim, da jih ni moč videti.

Jack Johnson - Sitting, Waiting, Wishing

Teoretski psihoanalitik

Danes je najsrečnejši dan.
Tako pravijo znanstveniki ali raziskovalci. Kdo bi vedel.
Čeprav ne vem na podlagi česa to sploh lahko razglasijo. Mislim, kako bi bil lahko nek dan najsrečnejši za različne ljudi po različnih koncih sveta. Kako?

Amerkanizacija.
Vse kar se vrti po televiziji so butasti ameriški filmi. Vse oddaje so ameriška produkcija. Vse skupaj izgleda tako, kot da nimamo nobene lastne ideje. Brezveze.
Poleg tega pa je tu še ACTA. Človek kmalu ne bo smel niti govorit več in potem bomo pristali kot v časih Stalina, ko te bodo za vsako misel poslali na drugi svet.

Najsrečnejši dan. Pa kaj še.
Mrzel dan. To ja.

Sicer pa sem bila totalno pridna. Kar se gospodinskih opravil tiče.
Ne vem kaj hočem in nikoli nič ni prav.

We Are Scientists - Rules Don't Stop

Afriški pingvin

Pingvina sem narisala.

Ko bi bilo to vsaj pomembno dejstvo. Pa sploh ni.
To je danes edina stvar, ki jo spravim s sebe.

Sedmica je padla in šla na Štajersko. Sedaj je k sreči konec te loto evforije.

Perpetuum Jazzile - Umirem 100 puta dnevno

Togepi

Presneto. Ko se človek po izkupičku celotnega dne počuti popolnoma nekoristno. In neproduktivno.
Saj ne, da bi strmela v steno pred seboj cel dan, ampak očitno, če ne grem nekam dalj od domačega kraja, potem ni nič z menoj.
In prekinila sem niz sobot, ki jih ne preživljam doma. Šment.

Ko bi moral človek skakati od veselja, da nima nobenih izpitov in je prost do začetka naslednjega semsetra, zakaj se tukaj vedno pojavi problem. Ker sedaj se vsi polno učijo in tako, jaz pa ne vem kaj naj sama s seboj.

Saj pospravljam. Saj slikam. Pečem. Urejam dokumente in fotografije na računalniku, ampak nič od tega mi ni dovolj. Očitno sem preveč zahtevna. Ali tako nekako.

Daniel Ahearn - I Will Let You Go

Bilo lepo bi

Te dnevi. Kar dobro mi gre.
Čeprav sem se včeraj precej načakala. Imeti izpit, kjer je vse skupaj en zagovor del. Sodelujejo trije oddelki. To po samih preprostih matematičnih izračunih nanese precej čakanja. Ampak, tudi tega je treba. Včasih.
Več kot očitno je bilo vredno saj sem končala pri desetici. Pustimo podrobnosti, da je bila to tako ali pa tako najbolj razširjena ocena.
Skratka. Izračun je tak, da so se moje ocene izpitov začele precej optimistično. In da se moje prvo izpitno obdobje v tem šolskem letu izteka s tem. Rečeno, storjeno. Sedaj pa bolj kot ne počitnice. Z veliko mero risanja.

Ko vsi ostali šele dodobra začenjajo. Držim pesti za vse.

Bilo lepo bi, ko bi smelo,
dekle si vzeti kar bi si želelo.
Da bi s poljubi po tvojem telesu
potovalo vsaj za nekaj sekund.
Zakaj si te, si te srce želi?
Zakaj si te, si te telo želi?
Zakaj si te, si te srce želi?
Zakaj si te želi?
Uoooooo, sva najboljša kombinacija.
Uoooooo, ura pravi, čas beži.
Zato vzemi me, priznaj, da med nama res dolgo že vre.
Daj, objemi me, saj kliče po tebi spet moje srce.
Kaj rekel bi, če bi ti lagala,
da si želim, da se ne bi spoznala?
Kaj bi bilo, če bi ti priznala,
da se ljubezni najine bojiš?
(Nina Pušlar - Bilo lepo bi)

Nekako sem malo prej poslušala besedilo. Tisti moment, ko prvič zares poslušaš.
In potem sem še nekajkrat ponovno predvajala. Ker ne vem... zakaj...

Vedno pristanem v "naši" trgovini v četrtek, ko imajo upokojenci popust, polne vozove in prekleto veliko zahtev.

Zvečer je bil čas za druženje in vandranje po različnih koncih Ljubljane. Izbrane končne destinacije so bile tri in vztrajale smo vse do takrat, ko so se pozvezave med mesti z javnimi prevoznimi sredstvi zopet vzpostavile.
Nazdravljalo se je na uspehe. Dosežene in prihajajoče. Pilo se je domače in kupljeno z zgornje police. Jedli so se rjavčki, ki so se pekli zjutraj. Nekateri zamaški so šli precej težko dol s steklenic. Važno, da smo imele cimet in to delile s širnim svetom.
Fino je bilo.

Nina Pušlar - Bilo lepo bi

Krik obupa iz sebe

Tisti nadležen občutek, ko sem sama sebi čisto preveč in veliko premalo - naenkrat. Ali vsaj istočasno.
Strašno mi nekaj manjka, ampak obenem grem sama sebi na živce.
Kako nadležen občutek.

Sem pa zelo produktivno vse vrgla ven iz omare. Lepo zložila, zravnala in polikala.
In poskušala vse skupaj malo organizirati, izobesiti na obešalnike in natlačiti nazaj v omaro.
Ugotovitev dneva je torej, da imam kar precej polno omaro. Ki je sedaj pospravljena. Za nekaj dni.

Flaškin natečaj se je končal tako, da moj vzorec oziroma vzorci niso bili zbrani. Ah.
Mogoče bom imela s čim drugim več sreče. Čeprav se mi zdi, da imam že na splošno veliko pomankanje le-te. Nekako ne greva skupaj. Ni vsak za srečo.
Saj sem srečna. Na trenutke. In včasih.
Ampak nimam sreče.
Ostaja mi le še strah. Zavedanje minljivosti.

King Most - Sun Fran To Tokyo

Šerlok Holms in igra senc

Hvala za druženje in družbo.

Danes sem bila sposobna na kup dati le del risb. In to je bil ves obseg moje produktivnosti. Če bi Bruno Mars s pesmijo opisal dan bi bila to definitivno The Lazy Song.

Zgrešila izvoz.

Je bil pa večer toliko bolj fin.
Ko sem končno prišla na svoj račun in šla gledat Sherlocka Holmsa in igro senc. Sicer se ne spomin kje in zakaj se je vse skupaj okoli tega filma začelo, ampak bila je ena blazna želja, da bi to videla. V kinu. In dobri družbi. Ali tako nekako.
Seveda je občutek za čas posebna vrlina in pri nekaterih malo zmedeno deluje vse skupaj.

Kar naenkrat pa časa na pretek.
Čaj in kava. Sprehod po nakupovalnem središču. Trgovine so bile prav nenavadno prazne, ampak v skladu z uro, ki se je kazala ravno takrat, je nekako razumljivo.
Samo kava.
Sanje in načrti. Kratko in dolgoročni.

Film. Dober. Super posnetki. Mogoče malo razlečena zgodba, ampak sem tudi to preživela.
Vedno znova me pa res navduši način kako je vse prikazano. In Sherlockov način razmišlanja in dojemanja stvari.

Hans Zimmer - The End?

Google se pokloni Plečniku

Še iskalni velikan se je letos ob 140. letnici Plečnikovega rojstva poklonil našemu velikemu arhitektu. S sličico tromostovja, ubistvu Ljubljane. Ni kaj.

Toliko so me danes napsihirali s to podražitvijo bencina, da sem se šla dejansko napolnit rezervoar. Prekleta reč, ko je vse vedno dražje. In toliko stroškov, ki bodo v številu in vsoti samo še postopno naraščali.

Listy do M. Pisma Sv. Nikolaju.
Jaz ga razglasim za najbolj kulj božični film, ki si ga človek pogleda cel mesec po božiču. Ker drugače nisem največja oboževalka božičnih filmov.
Malo je čudno, ker nekako ne razumeš in se zelo trudiš brat podnapise, samo kmalu vse skupaj steče. Poljščina je hecna. Nekaj besed sem si poskušala zapomnit, ampak nekako ni uspelo.
Naveličana sem božičnih ameriških filmov. To je bila prijetna sprememba. In tisti občutek, ko greš ves srečen in nasmejan iz kina. Ko se čisto navzameš vzdušja, ki je tako nevsiljeno.
Mogoče začetno razpoloženje včasih pripomore k vsem temu, ampak vseeno. Preprosto fin je. Ima občutek preproste čarobnosti. Nevsiljene. Pričarane. Ni se pretiravalo. Pa čeprav so morali Varšavo zasnežiti.

Danes sem videla koliko del bi morali imeti za risanje. Nekaj več kot 150 risb. V tem semestru.
Ampak jaz imam občutek, kot da se nisem niti približala številu 100. Res pa je, da sem porabila že kar nekaj Lumpi risalnih blokov.
Za jutri si puščam štetje in razvrščanje. Danes ni tak dan.
Danes sem se za nekaj ur delala pridno in se ubadala z vektorji in nedelujočimi disketami.

Anna Karwan - What the world needs now

Talent in školjka

Če lahko kdo raztrešči posodo v straniščni školjki ima precejšen talent. Očitno ga jaz definitivno imam.
Razlaga bi bila samo nesmiselno pojasnevanje.

Rešila sem tistih nekaj fotografij, ki so bile posnete za silvestrovo. S formatiranjem kartice so nekako izginile. Ampak očitno ne čisto, saj mi jih je nekako uspelo povrnit.
Če pa je res originalen posnetek tisti s "car" v oblačku. Čeprav v podhodu, no tam ko greš proti Župančičevi jami, je napis R.T.M. v oblačku.

Ko sem se vrnila domov, me je pričakala cela gruča ljudi, ki se je zbrala za rojstni dan od mame.
In tako sem prišla še do biftka. Fino, fino.

Dan se je nekako razlekel v eno prečudovito sončno nedeljo, ki so jo vsi precej dobro izkoristili za sprehode. In potem so se povsod vile kar cele promenade ljudi. Vsi so hodili vsaj v dvojicah, če ne po skupinah. Poleg običajnih pasjih sprehajalcev.

Nekako se je danes tista vodka, ki se že dalj časa valja po hladilniku - odprla. Zabavno.
Samo sta oziroma smo bolj kot ne končali pri gledanju posnetkov.
Pijemo z Bizijem. Koliko ga ta človek nese.

Sugarland - Stuck Like Glue

Rijalajzala

Ko so se gospodična rijalajzali in ko mi je bilo rečeno, da ne upam priti pogledat. Potem se usoda obrne tako in naredi to, da ti čez nekaj časa zazvoni telefon in vse kar ti je naročeno "pet čez sedem bodi pri meni". Ura je v tistem trenutku šest. Poleg tega pa rabim dobre pol ure do mesta srečanja.
Takoj, ko sem od samega šoka zopet začela analizirati in stvari dojemati normalno, sem se po hitrem postopku spravila k sebi in v red. In sem že bila na poti.
In "rijalajzala" je bila definitivno najbolj zabavna beseda dneva.

Vse skupaj se je šlo za predstavo. Tiste vaške predstave, ko ponavadi greš gledati, ker kakšnega poznaš. Tudi tokrat je bilo nekaj takega. In potem pride cela delegacija to gledati.
Le, da ni bilo v mojem kraju, ampak malo daleč proč.

Vse opetkane. No, skoraj vse. Malo fensi, ker smo šle v gledališče. Smo se po vseh obveznih predpripravah pred ogledalom, odpravile v smeri končne destinacije.

Revizor v izvedbi gledališke skupine kulturnega društva Šentjakob.
Kaj bi rekla o predstavi? Ja no, jaz sem se prav fino nasmejala. Verjetno res ne bi bila tako smešna in zabavna v kakršnikoli drugačni situaciji, pa vseeno.
Čeprav tisto svetenje z lučjo nas je malo ubilo, čeprav se je meni tako blazno smejalo.

Dear Frankie.
Film pri katerem smo končale po predstavi. Samo zaradi Gerarda ob katerem smo se precej zabavale.
Gerard in njegovo iskanje teksta. Kako zabavno, ni kaj.
Drugače pa zanimiv škotski film o gluhonemem dečku, ki si je želel spoznati svojega očeta. Nič ne bi bilo posebnega, če mu ne bi mati pošiljala pisem v njegovem imenu in najela nekoga, ki bi se predstavil kot njegov oče.

In jutro se je začelo z obilnim zajtrkom ob čaju. Ki je bil tako obilen, da smo potrebovale še počitek po njem. Pred učenjem oziroma odhodom domov.
Vestno opravljam službo taksija na kratke razdalje. V eno ali drugo smer.

Smokie - Have You Ever Seen The Rain

Šotorovina

Prvi izpit. No, prva izpita.
Na tej šoli. Ker z izpiti sem se šla že lani.

V današnjem datumu je preveč dvojk in enic ter nul.

Vseh nepotrebnih in njunih informacij, ki so se nabrale skozi učenje sem imela na koncu že toliko, da se mi je mešalo. Učenje je postalo že precej nenavadno zabavno, ampak ne vem če je šlo skupaj s koristnim. Ker medialno, frontalno in očesno ravnino se prikaže že tako, s stevrdesnimi gibi. Ja, vse skupaj mi je preveč stopilo v glavo.
Še datume pri slikah sem si zapomnila. Razen pri seveda Mona Lisi, ki sem jo potem imela na izpitu. Čeprav se mi zdi, da je bil datum nastanka popolnoma postranskega pomena. Koga v resnici zanima, ker jaz si niti približno ne predstavljam, če mi kdo pove štiri številke z enico na začetku. Nimam popolnoma nobenega občutka za umestitev v obdobje.
Ga kdo ima?

Kako je v resnici šlo bomo izvedeli čez kar lep čas. Meni se popolnoma nikamor ne mudi. Samo grozno me veseli, da je za menoj in da imam nekako že na pol počitnice. Še en izpit drug teden in potem se zaključila z vsem do letnega semestra.

Tek v petkah. Ok, res so bile polne, ampak vseeno sem mogla malo steči na trolo. To je taka ljubljanska telovadba. Tek za trolo.
Pa še super se mi je sešlo z vsem prestopanjem. Ravno pravšen tajming.

Šoping. Imam tak blazen talent za nezapravlanje, ko se pride do nakupovanja in razprodaj. Spet sva naokoli obrnili nekaj trgovin, ampak v resnici nič nisem kupila.
Meni se je šlo bolj za druženje. Čajčkanje. In tlačenje čudnih kosov oblačil na naju.
Res je, da se človek prav zares nasmeji ob čem.
Fino, ni kaj.

Lana Del Rey - Blue Jeans

Tonsko slikanje

Ko se ti že 2 dni zdi, da imaš nekaj za povedati neko foro, ampak jo vedno pozabiš, ko se pred teboj odpre prazen list papirja. Jeej...

Obupala nad učenjem za tista dva izpita, ker sem prebrano prebrala že prevečkrat in še vedno se mi zdi, kot da pri tem nič ni šlo za res v glavo. Tisti nadležen občutek, ko se ti zdi, da snov poznaš, čeprav v resnici pojma nimaš. Ali nekaj takšnega.
Bolj gre za to, da nimaš nobenega občutka koliko v resnici znaš. Ampak saj sta samo jutri dva izpita in potem je to nekako to za prvo izpitno obdobje. Naslednji teden gre vse skupaj bolj za prezentacijo izdelkov kot nekaj resnega učenja.

Oddala sem mapo. Drugo.
Slikala sem v sivih tonih. Paše slikati in pacati s čopičom po vseh-robovih-zalepljenem listu. Dokler se nekdo ne plazi za teboj in v resnici ne več kaj ti bo povedal.
Ampak očitno je bilo jabolko super, čeprav v resnici ni dajalo nikakrnešga vtisa, da gre za jabolko. Kdo bi razumel.

Ah, ti šaljivci. In džuboks.
Pesem, ki se zasidra v glavo in barve, ki gredo skupaj s teorijo barv, katerih zapiski ležijo v mojih zapiskih.

Destiny's Child - Bootylicious

Ekrani svetlostnih vrednosti

Kaj pa narediš, ko ti življenje podari limone in ti ni do limonade.
Včasih je tako malo potrebno, da se stvari obrnejo naokoli. Moja pričakovanja se vedno zdijo prevelika. Četudi jih v resnici ni, morda samo kanček pozitivizma.

Mislim, da rabim samo nekaj navdiha. Rabim biti inspirirana. In veliko vzpodbude.
Preprosto. Rabim samo verjeti.

Popisala sem celo stran z naslovi filmov. Takšnimi, ki bi jih želela gledati. Morda ne danes in ne jutri, ampak nekoč.
Lahko bi imela filmske večere. Vsak teden en film s seznama.
Mogoče.
Nekoč.

Tracy Chapman - The Promise

Okus živčne napetosti

Pred dnevi se je na nebu sredi noči pojavil srčkast oblak. Puhast srčkast oblak in prekril del zvezdnatega neba. Bil je edini daleč naokoli. Ampak, ko sem ga z naslednjim pogledom iskala je izpuhtel.
Včeraj pa... utrinek. V trenutku, ko sem se uzrla proti zvezdam. Dolg in mogočen. Preletel je pol neba in inzginil ravno tako hitro kot izginil.

Ugotovitev dneva. "Right" je pomen desnega in sinonim za pravilno.
Ne vem zakaj me je to danes tako zelo močno zmotilo.
Mislim, sama ugotovitev se nanaša na dejstvo, da sem prišla do navedenega sklepa. Ne na sam pomen.

Šmarna gora je zjutraj milka lila barve. Toliko v vednost.
Naveličana. In še bolj razjarjen profesor. Ponedeljek je preveč zaspan in nemotiviran za pretirano pretegovanje pri risanju. In potem se naglo odkoraka iz razreda. Ups.

Šla sem na NTF in videla, da se prav nič še ni spremenilo. No, razen kazala na steni v pritličju.
Vso živčno ozračje pred kolokviji je še vedno v zraku. Ko se govori en čez drugega. Odgovore na zastavljena vprašanja in lastne strahove.
Letos sem začutila prvič. To napetost v zraku. Skoraj sem že pozabila kako to gre. In najboljše pri tem - v resnici nisem veš del tega. Živciranja pred kolokviji. No, vsaj zaenkrat ne.

Naredila sem si seznam filmov, ki bi jih pogledala. Ob gledanju Zlatih globosov.
Nisem impresionirana. Razen mogoče dela o Morganu Freemanu in nagradi za življenske dosežke. On je res nekaj posebnega.

Kaj, ko imaš deja-vu ne samo videnega, ampak tudi tistega o čemer si tisti trenutek razmišljal.
To je že malce srhljivo.

Madonna - Masterpiece

Kadaver

Avtohtona vaška robdnina. Nekako se mi dozdeva, da sem včeraj izvedela celotno kronološko zgodovino in avtohtonost posameznih družin.
Važno, da smo imeli biftek.

Načrtovan smo imele tak filmski večer. Vse skupaj ni šlo najbolj tekoče.
Najprej se je razvlekla celotna debata. Potem pa se nikakor nismo mogle za film odločit. In ko, nam je v tretjem poskusu nekako uspelo. Smo v prvi tretjini filmi vse zaspale.
Toliko o filmskem večeru.
Sicer pa važen je namen, ali kako je že rečeno.

Ta vikend imam samo en kup risanja in dokončevanja posameznih del. Čeprav sem vse delala sproti, se nabere.
Od mene naj bi puhtela ustvarjalnost. Ja... hm...

Michel Teló - Amanhã sei lá

Sarkazmirati

Žareča okrogla oranžna gmota.
Vlekli smo črte. Počez in povprek. Malo odsotno. Lepili. Rezali. Sestavljali.

Rabila sem malo kulturnega udejstvovanja. In kaj je boljše kot se na petek trinajstega zateči v gledališče, ki ti ponuja posebno ponudbo za študente. Pa naj še kdo reče, da je to ubistvu nesrečen dan.

Proti severnemu vetru.
Tako blazno kul gledališka predstava, da na koncu ostaneš brez besed. Tako, vrhunsko kul. Jaz sem med odmorom dobesedno z odprtimi usti obsedela na stolu. Vsa popolnoma šokirana.
Glede na to, da zgodba temelji na dopisovanju po elektronski pošti, je sama izvedba prav super. Vse poenostavljeno prikazano, brez odvečnih elementov. Ljubezenska zgodba, ki ni običajna. Nekaj, kar bi bilo v času trubadurjev platonsko, je tukaj dobilo popolnoma novo dimenzijo. In ves ta strah pred resničnim srečanjem. Virtualna romanca. Virtualna fantazija. Ko so besede izrazno sredstvo in vsa čustva interpretirana kakor jih sam dojemaš.

Čeprav konec, konec obvisi v zraku. Nadaljevanje je v tem primeru prepuščeno gledalcu. Ampak ti je nekako vse  jasno. Sicer je pa tako ali pa tako nadaljno dogajanje opisano v drugi knjigi.

Spodnja pesem. E penso a te. In mislim nate.
V zgoraj omenjeni predstavi. Tako fino je sedla med vse povedane vrstice in v celotno razpoloženje. S podnapisi.

Lucio Battisti - E penso a te

Paleta emocij

Bil je pester dan. Predvsem v smislu kakšno raznoliko paleto čustev sem dala skozi.
Grozno...
Naveličana. Srečna. Impresionirana. Zbujena. Vesela. Zaspana. Nekako nerazpoložena. Ustvarjalna. Nenavdihujoča. Slabe volje. Svobodna. Začudena. Nesrečna. Brezvoljna. Navdušena. Jezna. Besna. Obupana. V redu. Fascinirana. Brezizrazna. Slabotna. Ok.

Pa še mnogo vmes, katerih sploh ne znam opisat. Nekako mi zmankuje besed.
Skratka sedaj sem samo še izčrpana, vsaj psihično, ker se je hormonsko ravnoveseje zarotilo proti meni in potem sem imela takšne izpade.
A ni to preveč pestro za enega človeka za en dan?
Grozno, ja.

Poleg tega pa mi je današnji horoskop povedal, da bom začela z novim poglavjem v iskanju identitete. Zanimivo, ni kaj.
Pač to so tisti trenutki zjutraj, ko bereš zanimiva dejstva in dnevni horoskop med vožnjo na troli. Ljudje smo vse preveč obkroženi z ekrani in podanimi informacijami. Še pokopalo nas bo od tega.

Oh, jutra so čudovita. Zamrznjena pokrajina in zarja. Potem pa žareča rdeče oranžna krožna stvar na horizontu neba. In nežni žarki, ki posvetijo skozi dim, ki se vali iz velikih ljubljanskih dimnikov.

Pregledujem vse epizode serij, ki so se odvrtele. Dan, dva nazaj. Počasi, a vztrajno, ker se mi nikamor ne mudi. Še People's Choice Award sem si uspela ogledati nekje med risanjem, slikanjem lavirane risbe rok.

Kelly Clarkson - Stronger (What Doesn't Kill You)

Žig, podstavek in nekaj

Še vedno uživamo v pravih spomladanskih dnevih. Sama sem lovila žarke skozi okno vlaka. V resnici je čez čas postalo kar precej vroče. Potem pa sem izkoristila lep dan in vzela pot pod noge in peš do modre stavbe v kateri se sedaj skrivamo. S čudovitim pogledom na gore. V tretjem nadstropju.
Ja, danes je bil tak dan.

Občutek, ko prideš na peron in se zaveš, da si za dobri dve minuti zamudil vlak. Seveda, da je naslednji šele čez dobro uro. Žurka... Jeej. In veliko sarkazma.
Pa sem šla po sadje, ki je prišlo skupaj s študentskim menijem v McDonaldsu. Sliši se kot ironija.

Kaličopko!

Davnega leta. Nekoč.

Šale se trosijo naokoli. Danes jih je na svoj račun dobil Comic Sans. Oh, mi bodoči dizajnrji smo res taki šaljivci. Če sem se spet do solz nasmejala. Te korekutre so iz tedna v teden bolj zabavne. Ne, mi smo iz tedna v teden bolje razpoloženi. Ali nekaj takšnega.
Timski duh.

Če se luknje v urniku kdaj prekrijejo, to pomeni, da je čas za kavico. In nič se ni spremenilo. Še vedno je ne pije.

Big Foot Mama se danes vrti na moji 'playlisti'. Res se mi posluša. In ja, danes je prav tak dan.
Skupaj s močnim tabletom. Ups.

Big Foot Mama - Mala nimfomanka

Spomladanske razprodaje

Luna. Sedaj točno čutim, kdaj se je prikazala. Polna na nebu.

In ne morem brez Ljubljane. Tudi na prosti torek se potikam po njej.
Plan je bil kino s spremljajočim brskanjem po razprodajah. Potem se je to spremenilo le v razprodaje in kosilo/pozno kosilo. Na koncu je ostalo le pri šopingiranju.
Zame nič. Pri tem najbolj prihraniš.
Čeprav dve oblekici in ena srajčka. Pa še čevlji. Ogledano. Puščeno na obešalniku.
Saj konec koncev je omara polna. Zakaj bi se trudila še kaj natlačiti notri.

Iskanje parkirišča okoli plave lagune traja ravno tako dolgo kot sama vožnja do Ljubljane. Ampak po tretjem kroženju in pol mi je naposled uspelo. Čeprav sem imela že boljše dni in poskuse parkiranja.
Ampak vsakič sem srečna, ko pridem nazaj do avtomobila in je še vedno tam brez listka ali lisic. To je največji dosežek, ki se povezuje s parkiranjem. Saj pridno upoštevam to, kje se lahko avto pusti. Čeprav sem v zadnjem času videla nekaj lisic na avtomobilih, za katere bi se smatralo da so popolnoma dostojno in na "pravem" mestu parkirani. Ampak ljubljanski redarji govorijo popolnoma drugo zgodbo. Tako, da sedaj nikoli več ne veš kaj te doleti in kje.

Sem taka oblekčasta oseba. Lahko bi imela polno omaro oblek in kril.
Tisti občutek, ko ne veš kje si. Ko se popolnoma zgubiš v lastnem zavedanju. Ko pojma nimaš kam greš in kako se bo nadaljevalo. Tisti občutek.
Vedno bolj se počutim, kot da sem iz dneva v dan bolj zmedena. Nad lastno pojavo.
Ne najdem niti treh besed, ki bi me opisale.

Plesanje sredi trgovine. Obkljukano.
Ugotovitev dneva pa je takšna, da zunaj na soncu vlada pravo spomladansko razpoloženje. Šele večer je prinesel zimo in mraz nazaj.

Goo Goo Dolls - Better Days

Figuralna kompozicija

Prvi ponedeljek, ko je bilo potrebno vstati prezgodaj zjutraj. Vedno je bilo vse popoldne. Ali pa pač ni bilo ničesar.
Pa sem mislila, da so ponedeljki postali kul. Ne. Niso več.
Risanje dvakrat na teden. Ko imaš občutek, da se vse skupaj vleče dan za dnem. Da smo dobesedno nadaljevali petkovo serijo risanih stvari.

Požvižgali smo se na vse grožnje podane na začetku leta in vse povprek klepetali, se zabavali ob risanju svoje lastne roke. Desne v mojem primeru. Taki šaljivci da, ni pare.
Vsaj to je skupaj s soncem porazgubilo - občutek o ponedeljku.
Tisti občutek, ko misliš, da je pomlad za vogalom.

Ugotovitev dneva je, da znam komplicirati. Da gledam preveč serij.
Da ne bom načrtovalka zabav, ko bom velika. Ali kakršnakoli organizatorka dogodkov. To nekako ne gre skupaj z menoj. Organizacija dogodkov okoli mene je naravnost, kako bi rekla, obupna.

Začela sem z učenjam. To pa je seveda dosežek dneva.

Walk off the Earth - Somebody That I Used to Know

Ukrajinščina ni ruščina

Tisti občutek, ko ti risanje do konca dop*zdi in stvari pustiš tako kot so.
Danes izločam ves bes. Ali nekaj takšnega, ker ob vsaki potezi postanem nenormalno nastrojena proti vsem stvarem. Svinčnik je že nekajkrat letel čez mizo. Takoj za radirko ali ravnilom. Godrnjam.
Ampak je vsaj telefon na dosegu roke in glas na drugi strani.

Hotela. Želela.
Tako je.

Zaklete stvari. Odgovora ni.
Vse visi v zraku. Zdi se, kot da se ne bo nič iz ničesar izcinilo in bom okoli hodila s slabo vestjo. Mogoče ni, samo ne znam definirati občutka.

Misija Evrovizija se je končala. Tista z dvema Nikama in Evama.
Sedaj imamo dve Evi in eno Niko. Za Emo.

Imam pa lazanjo.
In pesem, ki je bila top, ko sem prijokala na svet. Extreme - More Than Words.
Billboard's lestvica in to.

Lana Del Rey - Video Games

Modre široke poteze

Vonj po piškotih je zjutraj napolnil stanovanje. In s pretirano količino moke so danes nastali prav lepi hlebčki, ker ponavadi se mi vse skupaj razleze.
Govorim o tistih ameriških čokoladnih kapljičnih piškotih.

Ugotovitev dneva. Vedno zanikaj apokalipso.
Ker obstaja velika možnost, da imaš prav ne glede na vse napovedi o koncu sveta. Oziroma, če se zgodi, ti tako ali pa tako nihče ne bo mogel reči "sem ti rekel!".
Zanimiva teorija. Charlieissocoollike.

Malo sem danes nadoknadila z vsemi novimi deli serij, ki v zadnjem času tako pridno izhajajo. The Vampire Diaries. Revenge. Slednje je vsaj zanimivo, pri 'vampirskih dnevnikih' se že dolgočasim. Ampak me pa zanima kaj se zgodi naslednje. Pa tudi Damon ima nekaj zaslug pri vztrajanju.

Sedaj pa nadaljujem Harry Potter maraton s šestim delom. Harry Potter in polkrvni princ. Ali princ mešane krvi. Kakorkoli hočete.

Michael Jackson - The Way You Make Me Feel

Serendipiti z y

Bil je lep jesenski sončen dan. Pardon zimski.
Ugotovitev dneva je bila, da je bilo jutro na moje presenečenje precej svetlo. Po obdobju megle je bil to kar mali šok.

Zgoraj omenjena beseda "serendipity" se je znašla v filmu. Silvestrovo v New Yorku. Tam je bila prevedena v srečo. Sicer pa pomeni "srečno nesrečo" ali "prijetno presenečenje".
Samo zato, ker je padla v ušesa. Ali nekaj.

Blazno razgiban dan. Leteča, drveča.
Zjutraj se spi in pozno ustaja. Ker iz samega navdušenja včeraj nisem nastavila budilke.
Šok terapija ob zavedanju je učinkovita. Šokirano sem stala še dolgo po tem. V Ljubljani na postaji za trolo.

Se je pa vse omililo. Precej sproščeno vzdušje med risanjem, po tem ko je prebolel tistih nekaj manjkajočih risb od kakšnega.
Kar pomeni, da so nastale zanimive poze med risanjem krokijev.

Domov sem prišla na sprehod.
Tistega s tremi puncami in tremi psi. Veselje. Norost. Zmešnjava.
Skoraj nas je odneslo ob takšnem vetru, ampak je bilo vredno.
Razveselila pa sem še dve dekleti. Super mi gre.

Obrnila sem in šla v Ljubljano.
Kjer pač se časi niso ravno najbolje ujeli in sem šla naokoli pogledati, ampak kaj naj. Samo gledala sem. Po trgovinah.
Naposled so se tudi madam prikazali.
Sendvič pred čajem. In čaj pred filmom. Po filmu pa domov.

New Year's Eve.
Vtis o filmu - Američani pretiravajo. Ampak kako se snema in scene, ko plešejo so prav zabavne. Na koncu. Zac je poskrbel za največ smeha.
Pretentali so nas, hudiča. In to kar dvakrat.
Pač polno znanih obrazov, ki jih potem razvrščaš v filme in serije. Polno prepletenih zgodb.
Ampak je pa ena stvar, ki jo ne razumem. Kaj za vraga je to spuščanje krogle za novo leto? In kaj je tu tako fascinatnega. Resno?
Američani resnično pretiravajo. Blazno preveč pritiska imajo okoli novega leta. Novoletne zaobljube. Silvesterski poljub. Oni temu dajejo večji pomen, kot ga ima v resnici.
Všeč mi je samo ideja o drugačni interpretaciji zaobljub z lista. To je to.
Je pa film tako za mimogrede. Ni dober. Ni slab.

Jon Bon Jovi - Have a Little Faith in Me

Stopničiti

Veste, da naj bi stopničiti pomenilo - hoditi po stopnicah.
Poleg tega sem našla še, da bi hlače imenovali dvocevno nategalo, žemlja bi bila razpočenka in hot dog obutek.
Pa naj še kdo reče, da slovenščina ni zabavna.

Kako so lahko Žale v minusu. Ker očitno je res res kriza.

Kaj sem se novega naučila danes. Torej ugotovitev dneva, ki sem jo nekoč že brala.
Izvor mojega imena.
Če gledamo poljski izvor imena Kaja, ta izhaja iz imena Karolina. Pri češkem je enako.
Če pa gledamo skandinavski izvor imena Kaja pa ta izhaja iz imena Katarina in ta pomeni - kokoš. Ha.
Če pa gledamo estonski izvor imena Kaja pa pomeni odmev.
Toliko zabavnih dejstev za danes.

Tole risanje me prav nenavadno izčrpava. Vsake pet minut postanem lačna. Poleg tega pa mi je izčrpalo vso dragoceno energijo. Upam, da je vsaj vredno.

Oddahnem si lahko.
Vse potrebno sem spravila na list. In ja, zadnji dan pred rokom oddaje ima človek nadnaravne sposobnosti. Potrjeno danes. Z moje strani. In nisem preklela vesolja. Dosežek.
Če pa jutri preživim - je pa popolnoma druga zgodba. Za danes sem. Spisala svoj list. Jutri ostaja skrivnost z nekaj dogovorjenimi stvarmi.

Ampak danes med našimi vajami so bile takšne šale strešene naokoli, da sem se že jokala od smeha. Ni kaj, kar nekaj šaljivcev imamo. Ali pa je bil ravno tak dan in je ledeno mrzel veter dodobra premešal ozračje.
Poleg tega pa je bil dan obdarovanja in sem bila pridna in razveselila 3 ljudi. Preprosto, a učinkovito.
Mogoče čez čas predstavim projekt.

Luke Bryan - I Don't Want This Night To End

Nekaj prvič

Kdaj si zadnjič naredil nekaj prvič.
Kako zanimiv stavek.

Verjetno to, da sem novo leto preživela v Ljubljani, če smo že ravno pri tem.

Zdi se mi, da imam dela čez glavo in sploh ne utegnem pisati. Rišem že v napol spanju. Ne glede na to, da sem se trudila nekaj narediti kar čez počitnice mi še vedno vsega ostaja toliko, da v resnici ni bilo prav nobenega učinka.
Torej - današnja ugotovitev je, da kljub temu, da se trudiš stvari narediti pred rokom - jih na koncu vedno delaš zadnji dan. Takšno je očitno pravilo vesolja. Zakon, kot tisti Murphyjev. Mogoče pa je eden od Murphyjevih zakonov. Kdo bi vedel.

Ugotovitev včerajšnega dneva je pa bila - manj kot veš, bolje ti je. Ker preveč stvari te samo frustrira. Ni čudno, da je stres tako razširjen.
Internet se je zgubil nekje po žici in se sploh nisem trudila ugotoviti, kje je šlo narobe. Tako, da.
Pa še spat sem šla okoli pol osmih, kar je cel dosežek. In spala 12 ur kot ubita. Kar je čudno, ampak pustimo podrobnosti.
Mogoče sem bila pa res tako nafrustrirana, da sem potrebovala dolg spanec. Pa še ta se niti ni obrestoval, ker se mi zopet spi. Mogoče sem pa le boljše.
Ampak hvala za frej dan.

Izkoristek - skoraj enak nič.
Plus - znova se začenjajo serije nazaj. Moj seznam se kljub vsemu še podaljšuje. Kje imam čas? Mogoče kršim kakšen zakon v fiziki. Kdo bi vedel.

Mashup-Germany - Top Of The Pops 2011 [What The Fuck]

En pljuč

Ugotovitev dneva. Nimam še planerčka za letošnje leto. Imam samo zelo optimističen načrt.
In sedaj nekaj začrtanih stvari in za ta teden izpisane dogodke in dejavnosti.

Tisti občutek, ko se smehljam sama sebi.

Svet danes je bil presenetljivo tih. Po ulici. Na cesti. V gozdu.
Slišalo se je samo kako sem stopala po pokrajini. In kako je zvok telefona prerezal tišino in oznanil dohoden klic. Naposled se je moj glas širil naokoli.
In potem... spet tišina.
Lomljenje vej pod nogami.

Zjutraj se mi je v misli zataknilo besedilo: "look into my eyes" in nekaj "would I lie to you baby".
Kako mi je ta pesem prišla v misli - pojma nimam. Mogoče se mi je pa kaj takšnega sanjalo.

Tisti občutek, ko se misli igrajo s tebo.

Danes sem se vtaknila v srčkasto bluzo. Ugotovila, da naj bi jo imeli v H&M, za kar se mi dozdeva, da sem jo že videla. Videla sem pa jo na posnetku neke švedske vokalne skupine, ki preprva Call Your Girlfriend in to preposlušala v zadnjih urah precej. Kako kul.
Imam srčkasto srajčno oblekico. Imam srčkasto majčko. In eno veliko srce na puloverju.
Obožujem srčkaste stvari.

Erato - Call Your Girlfriend

Prvi list novega začetka

Dvorjenje.
Med igranjem Activity-ja se odkrijejo zanimive stvari. Kot je ta, da nekateri nekako ne vedo, kaj pomeni zgoraj zapisana beseda.
Potem smo imeli na grbi tudi 'mesečnost'. Ali luna te nosi.
Poučno z zabavnim.

Dva tisoč dvanajst je tu. Kdo bi verjel.

Včeraj me je na koncu pot zanesla v Ljubljano. Tako smo zadnje sekunde starega leta odšteli skupaj z Janom Plestenjakom in ljubljanskim županom.
Ognjemeta ni bilo moč preveč dobro videti - vsaj tistega z gradu ne, zaradi megle. Smo pa bili priča vsem ognjemetom v lastni ogranizaciji.
Najlepši je bil tisti spuščen na Šuštarskem mostu. Ko je nekdo položil boks na tla in kar na enkrat je okolica obstala čisto pri miru in strmela v zrak. Čudovit trenutek.

Drugače pa Plestenjak je kul, ko na ves glas prepevaš, ker nekako iz popolnoma neznanih razlogov poznaš vse pesmi - vsaj cele refrene, če ne drugega.
Penina je bila prisotna. Ni ravno tekla v potokih, ker imamo na sumu, da ni bila več najboljša. Smo pa se definitivno znašli v odličnem vzdušju. In ljudi je bilo polno. Predvsem veliko Italijanov.
Ne vem, če sem že kdaj preživljala novo leto v prestolnici. Saj, da bi se spomnila ne.

Slovo od starega leta je bilo kot se spodobi. Čeprav ne vem po čem bi si ga res zapomnila. Kmalu bo zbledel z ostalimi spomini v en skupek. V zgolj številko.

Prvi januar brez novoletne turneje smučarskih skokov ni pravi začetek leta. To je tradicionalno, pa čeprav se našim vse skupaj precej ponesreči.
Sarme nam ne gredo najbolje. Letos smo poskusili z žganci.
In mogoče sem bila čisto malo pridna. Imam vrečko z darilom. Hvala!
Tak prav fin šal je notri. Čeprav mi niso najbolj pri srcu - mi je všeč.

Srečno in zdravo, predvsem pa fantastično leto želim! Sebi in vsem ostalim.
Danes se je pisal prvi list. Vseh preostalih 365 ostaja nepopisanih.

Jan Plestenjak - Tvoj song