Oceni v žepu in nova serija na seznamu.
Tale ležeren dan je kar fin. Velikega rjavega-do-črnega bika sem ustvarila na platnu. Pingvina sem okvirila.
Na sms-u pa me je čakala ena izmed ocen od prvega izpita. Drugo sem preverila na sistemu in moram reči, da sem blazno zadovoljna z njimi.
Proti lanskemu letu. Dve desetici in devetica. Ne bom hvalila dneva pred nočjo, ampak bom srečna vsaj za trenutek ali dva.
Očitno mi likovna teorija v podobi vizualnega jezika in teorije barv resnično leži. Ne vem zakaj in kako, ampak meni se ti stvari zdijo strašno zanimive.
Pa v večini primerov sploh ne maram teorije. Mogoče je res tako, da se vedno najde izjema. Nekje. Nekako.
Svet v barvah. Svet barvnih kombinacij. Kontrastov. In učinkov. To je svet, ki nas obdaja. Pa čeprav ga ne opazimo ali ne vidimo.
Pa je prisoten. Vedno in povsod.
Mušica me obletava.
Nova serija me je našla. Ker jo jaz nisem iskala in mi je bila predvajana s strani blazno navdušenega brata. In moram dejati, da ni pretiraval.
Touch. Navdihujoča je. Ta pilot, ki je predvajan, je nepopisljiv. Neverjeten.
Sposobnosti drugačnega dojemanja sveta in povezave med vsemi.
Čeprav je toliko zgodb, da ti malo bega pogled. Ampak, ko dojameš princip. Ko vidiš bistvo, takrat vse skupaj pride do izraza.
Včasih je le en sam trenutek potreben, ena sama beseda, dejanje, da stvari obrne naokoli. Le drobna malenkost je dovolj, da spremeni videnje neke stvari in ti v mislih oblikuje popolnoma novo podobo.
Vedno sem presenečena kako malo je potrebno. In ponavadi je čisto preprosta stvar. Drobcena in nepričakovana.
Obožujem te trenutke.
Mogoče sem edina, ki to dojema. Mogoče ne.
Vzorci. Števila. Fibonačijevo zaporedje.
Kitajski mit o rdeči niti usode. Rečeno je, da nam je bila zavezana rdeča nit okoli naših gležnjev. Vsakega od nas. In ta je priterjena na ljudi, katerih življenja naj bi se stikala. Nit se lahko razteza ali zapleta, ampak nikoli strga.
Da nič ni naključno ampak je vse zapleteno in zapredeno v neko urejeno zaporedje, ki ga ne vidimo.
Vse je verjetno bolj zapleteno kot izgleda na prvi pogled. Ali pa tako grozno enostavno, da ni na naši ravni dojemanja. Verjetno so vse vere le posplošena resnica. Da nič ne doseže do tistega bistva, h katermu verjetno vsi strmimo in ga iščemo. Da je vse, kar je dano, je dano z nekim namenom.
Verjetno živimo v enem velikem milnem mehurčku. Nedovzetni za resnico. Nastrojeni eden proti drugemu zaradi iskanja bistva. Ker ga drugače interpretiramo. Ker ga drugače razumemo. Saj vedno problem nastane pri verah in od tu naprej se vse razvija. Ampak mislim, da verjamemo v napačne stvari. Ali pa si jih vsaj narobe razlagamo.
Tisti občutek, ko se ti zdi, da si ravno pred tem, da se ti bo nekaj posvetilo. Da veš kaj je narobe, ampak ne znaš razložiti kaj je "prav".
Ko se ti v mislih prikazujejo zaznave, za katere mislim, da jih ni moč videti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar