In ne morem brez Ljubljane. Tudi na prosti torek se potikam po njej.
Plan je bil kino s spremljajočim brskanjem po razprodajah. Potem se je to spremenilo le v razprodaje in kosilo/pozno kosilo. Na koncu je ostalo le pri šopingiranju.
Zame nič. Pri tem najbolj prihraniš.
Čeprav dve oblekici in ena srajčka. Pa še čevlji. Ogledano. Puščeno na obešalniku.
Saj konec koncev je omara polna. Zakaj bi se trudila še kaj natlačiti notri.
Iskanje parkirišča okoli plave lagune traja ravno tako dolgo kot sama vožnja do Ljubljane. Ampak po tretjem kroženju in pol mi je naposled uspelo. Čeprav sem imela že boljše dni in poskuse parkiranja.
Ampak vsakič sem srečna, ko pridem nazaj do avtomobila in je še vedno tam brez listka ali lisic. To je največji dosežek, ki se povezuje s parkiranjem. Saj pridno upoštevam to, kje se lahko avto pusti. Čeprav sem v zadnjem času videla nekaj lisic na avtomobilih, za katere bi se smatralo da so popolnoma dostojno in na "pravem" mestu parkirani. Ampak ljubljanski redarji govorijo popolnoma drugo zgodbo. Tako, da sedaj nikoli več ne veš kaj te doleti in kje.
Sem taka oblekčasta oseba. Lahko bi imela polno omaro oblek in kril.
Tisti občutek, ko ne veš kje si. Ko se popolnoma zgubiš v lastnem zavedanju. Ko pojma nimaš kam greš in kako se bo nadaljevalo. Tisti občutek.
Vedno bolj se počutim, kot da sem iz dneva v dan bolj zmedena. Nad lastno pojavo.
Ne najdem niti treh besed, ki bi me opisale.
Plesanje sredi trgovine. Obkljukano.
Ugotovitev dneva pa je takšna, da zunaj na soncu vlada pravo spomladansko razpoloženje. Šele večer je prinesel zimo in mraz nazaj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar