Vlekli smo črte. Počez in povprek. Malo odsotno. Lepili. Rezali. Sestavljali.
Rabila sem malo kulturnega udejstvovanja. In kaj je boljše kot se na petek trinajstega zateči v gledališče, ki ti ponuja posebno ponudbo za študente. Pa naj še kdo reče, da je to ubistvu nesrečen dan.
Proti severnemu vetru.
Tako blazno kul gledališka predstava, da na koncu ostaneš brez besed. Tako, vrhunsko kul. Jaz sem med odmorom dobesedno z odprtimi usti obsedela na stolu. Vsa popolnoma šokirana.
Glede na to, da zgodba temelji na dopisovanju po elektronski pošti, je sama izvedba prav super. Vse poenostavljeno prikazano, brez odvečnih elementov. Ljubezenska zgodba, ki ni običajna. Nekaj, kar bi bilo v času trubadurjev platonsko, je tukaj dobilo popolnoma novo dimenzijo. In ves ta strah pred resničnim srečanjem. Virtualna romanca. Virtualna fantazija. Ko so besede izrazno sredstvo in vsa čustva interpretirana kakor jih sam dojemaš.
Čeprav konec, konec obvisi v zraku. Nadaljevanje je v tem primeru prepuščeno gledalcu. Ampak ti je nekako vse jasno. Sicer je pa tako ali pa tako nadaljno dogajanje opisano v drugi knjigi.
Spodnja pesem. E penso a te. In mislim nate.
V zgoraj omenjeni predstavi. Tako fino je sedla med vse povedane vrstice in v celotno razpoloženje. S podnapisi.
1 komentar:
Objavite komentar