Zadnjič na predavanjih, zadnji dan faksa

Tako luštno, kot sem se imela nekaj dni nazaj, mi že dolgo ni bilo.
Če so izrazi čudovito, luštno, fantastično, že čisto izrabljeni, se sploh ne sekiram. Ker drugače jih že ni za opisati.
Zame je izlet najbolj fina stvar. Res tako kulj.
Rada se grem malo potepat v najboljši družbi. Se peljem po cestah po tej čudoviti naši deželi, kjer se pokrajina menja pred očmi.
A na koncu naju je pot vodila čez mejo in to v šoping.

Ni jih še odpihnilo.

Dejansko nisem predlagala šopinga. Sem pa bila za izlet in destinacijo. Definitivno.
Krenila sva malo od Gorice naprej v Vileš.
Tja kjer imajo Ikejo in šoping center skupaj.
Po porciji mesnih kroglic in nekaj vrečah iz različnih trgovin, sva si priznala delni uspeh in se odpravila proti domu.
je pa res, da sem ugotovila, da šoping ni tako zabaven, če moram sama lutati po trgovinah. Ta možnost nekako preprosto ni zame. Rajši imam družbo iz trgovine v trgovino.

Zdi se mi, kot da se samo še pakira zadnje čase. Tako, da znam biti prav priročna in priskočit na pomoč. Z jutranjimi serijimi likanja. Med gledanjem serij.
Še malo pa bom postregla z enačbo, ki je bo definirala koliko "žeht" lahko zlikaš na eno serijo. Tu so spremenljivke kot je število srajc na "žehto" in dolžina serije.
Da se počutim koristno. Da zanimivo začnem dan.

Priden pasji pomočnik.

Pred tem se je končalo obdobje "brezdelja", ki je malo v narekovajih, saj se mi zdi, da sem bila izredno pridna in mi dela sploh ni zmanjkalo. Upam, da mi lahko kdo še prikima v potrditev na to trditev. Ker tek trojk je namenil pravo evforijo. Ampak smo zmogli vse in še več in rezultati so bili zelo dobri. Lahko prebrskate tudi album REFERENCE in si zaželite kaj novega. Čisto moj dizajn in moje delo je bila majčka za domačo ekipo Midve pa ti - tista rdeča majčka.

Hecno, cel čas sem se trudila, da stvari ne bi počela zadnji večer. In glej ga zlomka. Ura je enajst in jaz printam brošure za predstavitev v ponedeljek zjutraj.
Ampak problem je, da ne glede na to koliko sem se trudila, da bi imela že čez teden narejeno, dejansko ni nič pametnega iz mene prišlo. Vse se mi je odprlo šele samo tisti dan prej, ko sem cel dan preždela za računalnikom in klikala in predstavljala in klikala do onemoglosti.
Ironija. Oh, ta ironija.

Še zadnji teden.

Je pa bilo oddano in tipitop za ponedeljkovo predstavitev. Je res, da sem jo vmes morala še enkrat shranit, ampak od ene profesorice sem dobila pozitiven odziv, me zanima, če bo takšen tudi od tiste, ki mi potem na koncu poda oceno.
Morali smo biti ironični, sarkastični in po želji tudi kritični, ampak se je stvar precej zanimivo sešla, ko smo potem to, namesto da bi predstavili profesorici s katero smo delali, to predstavili predstavnici katedre. Ups.

Realnost je taka, da temu faksu manjka veliko, ampak smo vseeno prišli do zadnjega dneva in zadnjih predavanj. Pred nami so bile še zaključne predstavitve, ki so bile tako "na brzino" skozi, da niti ne vem, če je kdo koga poslušal. Potem pa smo bili lahko za konec še malo kritični, in smo zaključili to obdobje.

Zadnjič na predavanjih, zadnji dan faksa.

Ne, ni mi jasno, da sem danes ravnokar zaključila s faksom. Ni še prišlo za menoj.
Imam še dva izpita in diplomo.
Kaj pa potem?

Bo že, ane?

Emmelie de Forest - Rainmaker

Praznični vikendi in delavni tedni

Na vrsti je vikend, ki po dolgem času ni prazničen. Že trije praznični vikendi so za nami. No, ta zadnja praznika nista padla na nedeljo ampak na podaljšanj vikend. In potem so vsi veselo objavljali slikce iz morje.
Fouš? Čisto malo, predvsem zato, ker sem del dneva zavita v deko na kavču preležala z robčki v rokah. Alergija s prehladom, se mi zdi, da je diagnoza.

Dejansko sem se trudila, da ne bi preveč ležala, ker ko moraš, je naporno. Pa saj bi izkoristila, ko sem sama doma, ampak samo se nič ne bo pospravilo.

Vsak dan znova in znova se zdaj vračam na vrt, kjer vse že zelo optimistično raste.
Predvsem tisti moj sadni del. Borovnice so se na polno razcvetele to leto. In sedaj že kažejo optimistično letino. Malin zgleda kot, da jih je vsak dan več. Jagode pa so čisto ponorele! Ne vem kaj se je zgodilo s temi jagodami letos, ampak tako bogato cvetijo, da se mi malo smeje. Predvsem gozdne. Noro!
Sedaj moram samo še ugotoviti, kako se spraviti nad polže.

Še en pregovor iz rokovnika.

Imeli smo pestro za tisti vikend, ko je oče praznoval rojstni dan. Kdo bi rekel, da je bo mama prevzela takšno pobudo in se bo potem prikazal pri nas na pikniku. Za nekaj trenutkov sem se malo pogreznila v tla, ampak bilo je kot, da je vseeno kaj rečem, ker je vse samo zanimalo zakaj ga ni.

Praznične vikende smo izkoristili tudi za učenje in posledično igranje taroka. Pri takšni zgodovini kvartopirstva v družini, sploh ne vem kako se je zgodilo, da še nismo igrali taroka. Škis, mond, pagat in še vedno se srečujem iz igre v igro z novimi izrazi. Ko že misliš, da si slišal vse pride na vrsto čisto nova verzija igre. Pestro.
Ampak vsega je bilo v tako kratkem času čisto preveč, tako da še nisem razvila posebnega navdušenja nad igranjem. Ampak počasi, iz igre v igro. Nekoč bom že imela plus v seštevku.

Potem so seveda prišle počitnice, ki pa so minile, kot da jih ne bi bilo. Če me vprašate kaj sem počela, nimam preveč dobrega odgovora. Bila sem v centru Ljubljane po dolgem času. In me je v tistem času, ko smo čvekale na pijači opeklo po nosu in čelu. Pa še neka šala je bila na račun sončne kreme, in glej ga zlomka potem zvečer ugotovim, da imam res malo bolj pordelo čelo.

Za vikend smo bili sami doma. No, to je tako zgledalo, da sva imela z bratom boljši polovici na obisku. En dan smo vsi štirje nažigali tarok.

Potem pa zopet malo v Ljubljano. No, skoraj.
Ravno toliko, da sem naredila plan, kako ob obilici dela lahko izkoristim en večer in dopoldne in grem potem zopet nazaj biti pridna.
Izkoristila sem večer.
In naslednje dopoldne sem se z dekleti zopet dobila na pijači. V prelepi sončni Ljubljani. In smo kar klepetale in klepetale in zasedba se je nekajkrat zamenjala, ampak potem je napočil čas, da sem se odpravila proti domu, ker sem vedela, da bo dneva prehitro konec.

Ni jim videti konca.

V sredo nisem bila na Škisovi, dejansko mi še nikoli ni uspelo iti, bila sem zgolj na faksu. In to pohvaljena. Ker imam preveč narejeno in potem lahko vsakemu pokažem, kako in kaj. Zadnje čase imam rada, da so stvari narejene že pred rokom, ker potem je samo en kup nepotrebnega stresa, kot če sproti narediš malo po malo. Ta sistem mi bolj odgovarja.

Priznam, prejšnji dan se je izvil krik veselja ob sporočitvi, da je Slovenska ekipa s Tinkaro Kovač na čelu prišla v finale. Upala sem, in držala pesti, da se bo prav to dogodilo. Zveneli smo odlično. Zdelo se mi je, kot da je naš nastop malo izstopal v včerajšnjem polfinalu. Čisto malenkost se mi je to dozdevalo.
Vsaj na prvi stopnji smo pomedli z lastnimi kritikami, da spet ne bo nič iz nas. Ah, dajte - mogoče pa vsaj Evropa verjame v nas, če že ne moremo sami vase. Ni čudno, da propadamo.

Ta teden je bil zelo pester. Predvsem kar se mojega športnega udejstvovanja tiče. Ne samo, da so na sporedu vsakodnevni treningi, ne na tisti dan, ko je na vrsti trening za okrevanje, sva šli teč en krog. Teči, ja. In dejansko sva lahko s hitrosti sprehoda, presedli na hitrost tako hitrega teka, ki omogoča normalen pogovor. Malo hitreje kot tisti "ta počasen" tempo.
Najbolj presenečena sem bila sama nad seboj, ker je šlo vse skupaj precej lahkotno. Kot, da ne bi šla teči. To sem imela samo vmesno pavzo in se potem vrnila za računalnik.

Na koncu tedna je bilo vse postorjeno. Sprintano. Sešito in oddano.
Da sem lahko mirne vesti naredila en kratek skok na obisk in sva si vzela čas in skupaj nadoknadila vse kar nama je ostalo delov serij za pogledat.
Ker sem bila toliko pridna v firmi, je šele danes napočil čas, da sem se spravila v knjižnico in komaj prinesla količino knjig do avtomobila. Še naprej delavno, ampak za faks delavno.
Potem pa bom stiskala pesti. Za Slovenijo. Za Tinkaro in za Round and Round. Pa za Nizozemsko. Definitivno skladba za vožnjo z avtomobilom.

The Common Linnets - Calm After The Storm (The Netherlands)

Po velikonočnem ponedeljku

Po obilnem nedeljskem zajtrku z ogromno posode, je sledil še ponedeljkov. Včasih je dobro, da ta velikonočni vikend pride samo enkrat na leto.
Seveda pa na velikonočni ponedeljek sledi tisto pirhanje pred trgovino. Sekanje pirhov.
Jaz nisem sodelovala, sem navijala.
So bili pri nas doma skoraj precej uspešni. Pri sekanju pirhov s palico smo imeli v naši družini finalista. Ampak odboji palic na koncu niso bili naklonjeni. V prvi rundi pravzaprav nobenemu.

Pirhanje pred trgovino.

Na tem faksu smo tako, malo po svoje, ali kako bi se človek izrazil. Teoretično smo imeli izpit, praktično smo imeli zadnje korekture. In praktično smo imeli tudi zadnjič. Še malo pa bo konec vsega skupaj.
Bolj ko se tej točki bližam, bolj zmedena sem. Saj vem za vse kaj moram narediti, samo ne vem kako naj si časovno razporedim stvari. Mogoče se za malenkost preveč obremenjujem s tem.

Ampak se pa morda tudi preveč trudim biti preveč pridna, ker imam stvari že takoj narejene. Ko bi morala še kot sicer pokazati začetne faze in predstaviti ideje in podobno, sem prišla že s končnim izdelkom, ki je nastal skozi igranje. Pa je bilo tako uspešno igranje, da sem takoj dobila novo nalogo. Saj niti ne vem več, če se splača biti priden. Potem dobiš še en kup dodatnega dela. Ampak po drugi strani mi pa vsaj dolgčas ni.

Preden odcveti ta mogočna jablana.

Slišala sem pesem od skupine Soprano$. In danes mi je uspelo razvozlati uganko, zakaj mi je vse skupaj zvenelo kot Bepop. Alenka iz Bepop prepeva v njej.

Če sem danes videla vse serije, ki so jih vrteli na Siol Tv, je to dokaj žalosten podatek. V moj zagovor je pa res, da je televizija gorela za podlago in sem ta čas nekaj delala. Ali tam nekje.
Veronica Mars. Grey's Anatomy. Sex and the City. Friends. Vmes pa še The Big Bang Theory na kanalu A.
Sicer je pa bila Grey's Anatomy ravno začetek, prvi del, prve sezone. Od vseh naštetih samo še te serije nisem gledala.

Se je začelo.

Obožujem, da se počasi že pojavlja moje najljubše sadje. Ubistvu so kar gozdni sadeži. Ampak čakam, da bodo na vrsti tisti pravi, najboljši, z domačega vrta.
Poleg tega pa so piščančje rolade s skuto in pršutom res okusen obrok. Včasih je dobro, da ti internet pove kaj novega. Pridno zbiram recepte za v mojo kuharsko beležnico.

Soprano$ - Pod zvezdami

Namakanje pirhov v teranu

Gre vse tako hitro naokoli, da je zopet tu velika noč in najbolj obilen zajtrk na sploh?
Počasi že komaj dohajam, da bodo v naslednjem izdihu tu že prvomajski prazniki.

Čeprav je velika noč dejansko drugi največji krščanski praznik, mi je še vedno nenavadno in po eni strani smešno, ko nekdo vošči vesele praznike. Ker mi ne predstavlja to nekakšnega "praznika". Saj niti ne vem, kaj mi ga.
Vse skupaj je zajtrk v nedeljo, proces barvanja pirhov, ponavadi še en zajtrk v ponedeljek in "pirhanje pred trgovino". Voščila so mi veliko bolj "samoumevna" za božično-novoletne praznike kot te pomladanske.
Aja žegnanje odpade iz praktičnih razlogov - skoraj se je zgodilo, da sem domov prinesla malo manj hrane, kot pa je šla od doma. Prvič in verjetno tudi zadnjič.

Letos sem se bolj posvetila barvanju pirhov. Po raziskovanju naravnih barvil, se mi je najbolj dopadel teranov učinek. In izkazal se je za zelo zanimivo obarvanje jajc. Sedaj se svetijo, kot bi bila posuta z bleščicami.
Postopek je bil takšen, da jih lepo skuhaš v teranu in potem ohladiš in pustiš čez noč ali vsaj nekaj ur.
Postanejo popolnoma temno vijolična, indigo in se svetijo. Malo mat efekta je, ampak ostanejo bleščeča tudi, če jih premažeš s kakšno mastjo in se lepo svetijo, ampak so morda še za odtenek temnejša.
Dejansko izgledajo kot slive.

Teranovi pirhi.

Po celem tednu sem bila prav vesela njegove družbe, da se mi je smejalo.
Čeprav smo pogledali risanko Zlatolaska do konca in nadaljevali z nedeljsko oddajo Avdića. Potem pa se zgodi, da je tudi večer mimo in potice zmanjka na krožniku.

Pridno sem zaključila prvi mesec Insanity vadbe. Sedaj me čaka teden za okrevanje in potem na polno z novim mesecem. Še vedno se vsi čudimo, ja vključno z menoj, da se je kaj takšnega nenavadnega pravzaprav zgodilo.
Ampak sem pridna in vztrajam. Dan za dnem, znova in znova.

Optimistično v vikend.

Na faks hodim še vedno klasično od ponedeljka do srede. Kjer se ne dogaja kaj preveč pretresljivega.
Dogaja se le to, da sem preveč pridna in včasih morda preveč pripravljena, ko je morda pri ostalih še vse v povojih. Ampak rajši malo prej, kot da mi diha za ovratnik zadnji dan in zadnje ure. Ne morem več tako.

Sem se pa po dolgem času spravila nekam na čaj. K eni zelo pridni gospodični, ki se je znašla v poslovnih vodah in sedaj ji z veseljem priskočim malo na pomoč. S kakšnimi grafičnimi elementi ali včasih kakšnimi rožami na zaslonu ali podlogi za miško. Čeprav, ta še pride na vrsto.
Toliko, da dobim še malenkost te družabne energije, ko je šel po svoje.

V soboto smo bili pridni in pospravili, pomili in posesali vse od tal do vrha. Vključno z avtomobili. Jaz sem se lotila predvsem tistega dela z avtomobili. Mojega malčka, ki se je že malo umazan vozil naokoli, sem očedila. Potem, ker "mi je šlo tako dobro", je bil to razlog da sem oprala še "ta velkega". Kar se izkaže, da je tako zelo praktično imeti mali avto.

Da smo bili v soboto tako pridni pa je bil razlog, da nam ni bilo potrebno opraviti sicer sobotnega dopoldanskega nakupovanja, ker je bilo to postorjeno že v petek zvečer. In očitno, ko ljudje slišijo praznik in zaprto, to pomeni, da ima vsak drugi do vrha in še malo čez napolnjen voziček. Kot, da se trgovine zapirajo za vsaj 3 dni.

Četrtek pa je en tak dan, za katerega nekako upam, da bo šel najhitreje mimo. Pa še treningi z raztezanjem me vsakič znova čisto počasi ubijajo. Tako, da malo spuščam te četrtke in jih izkoristim za kakšen film.

Oz the Great and Powerful. Zgodba o tem kako je čarovnik iz Oza pravzaprav postal čarovnik iz Oza. Še pred Dorotejo in vsem. Čeprav me še vedno zanima ta zgodba z "zlobno čarovnico", tisto zeleno. Ker sedaj se mi zdi, kot da imam nekaj različnih verzij. Mislim tistega originalnega sem gledala enkrat, ko sem bila še majhna in niti nisem več prepričana o vsej zgodbi.

Shania Twain - Man! I Feel Like A Woman

Teden s festivalom čokolade

Ponedeljek.

Kako mamljivo se zdi, da bi kar preslišala budilko, bi se še malo stiskala pod toplo odejo v udobni postelji. Ampak ti potem začne lastni notranji glas najedati, ko te nekako nažene, da vstaneš, se oblečeš in si narediš zajtrk. Potem pa še pet minut. Tistih pet minut, ko se prismukam nazaj in se malo pocrkljam, ker vem da je tako grozno težko iti od doma.

Kolokvij je pač razlog, da moraš biti na faksu. No, saj ne da drugače nisem.

Ko predstavljamo po vrstnem redu horoskopa in potem se naenkrat sliši: "A smo obdelali device?", mi pa v smeh. Te so takšne, ki ti popestrijo ponedeljek. Tisto kozo, ki je zadnjič pozirala tudi na instagramu sem nesla. Enkrat je leva pregnala, drugič pa se je upirala dvojčkoma.

Zanimivo je vsakič, ko pridem domov. Kot, da me vsakič celo večnost ni.

Počasi se kopičijo.

Ampak takoj dobim kakšno nalogo. Čeprav je na koncu kriv tiskalnik, da nič ni narejeno, ker printa sence. Magenta sence. Pa so rekli, da bo bolje, naj malo počije.

Ker v ponedeljkih so v Lidlu akcije, in je primeren trenutek, če se to izkoristi, medtem ko tiskalnik počiva. Jaz sem bila že nazaj iz faksa spotoma, da sem pobrala zadnji športni modrček v moji velikost in črni barvi, sedaj ko na polno telovadim in skačem. Pa je že treba imeti nekaj opore.

Saj me vsak še vedno čudno gleda, ko vidi da skačem. Kar samo po sebi ne bi bilo toliko čudno, če ne bi bila tak blazen antišportnik v družini.

Vem, stvari se enkrat obrnejo.

Torek.

Ta tipografija. Ko se mi vedno znova in znova zdi, da večkrat ko pridem, manj jasno je vse skupaj. Nekaj delamo, nekaj predstavljamo, razlagamo in nalagamo, ampak v resnici imaš občutek, kot da nič ne odneseš.

Pa grem lepo nazaj k svojemu ritmu. Trening. Hrana. Sprehod. Delo. Kakšna serija. Duolingo in španščina in spanje. Zdi se mi, kot da samo še to počnem. In zdi se mi, kot da se že celo večnost nisem družila z ljudmi. Kavice in kosila. Ne znam si več vzeti časa in zdi se mi, da vključuje polno komplikacij v fazi dogovarjanja, da že v štartu potem opustim idejo.

Sreda.

Dvojna predavanja. Drugi del je sicer kratek, precej kratek. Ker še vedno nisem uspela ugotoviti, za kaj točno se gre. Pa se trudim. Nekaj o inštalaciji. Nekaj o videu. Jaz pa popolnoma brez ideje.

Drugače pa sem našla svoj ritem.

Nageljčke sem si posadila in jih postavila na okensko polico. Tako za dušo in v veselje.

Četrtek in petek.

Tista dneva, ko sicer nimam faksa, ampak kljub vsemu dela nikoli ne zmanjka.

Dneva sta šla samo mimo mene. Resno…

Sobota.

Ikea je vedno dober razlog za izlet. Obožujem izlete.

Tokrat sva šli z mami spet v Celovec, ampak v malo drugačni zasedbi. Up! se je peljal tja čez drn in strm. Res sem ga gnala in ugotovila, da mu je boljše, če je mestni malček.

Najprej sva izkoristili sonce, ki je sijalo in velikonočni sejem, ki je bil postavljen na trgu v Celovcu. Koliko zajčkov in jajčkov! Ali je to res tak praznik? 

Pa tudi po trgovinah jih ni manjkalo.

Marjetice so očitno letos izredno popularne, ker jih vidiš skoraj, da v vsaki drugi trgovini. In tudi sama imam sedaj eno tako obleko. Spomnim se, da sem imela nekaj podobnega že, ko sem bila majhna. In tisto oblekico sem prav z veseljem nosila. Še za slikanje za osebno.
V avstriji obstajajo različne vrste parkirni prostori. Družinski, ženski, za avtomobile s prikolici, za invalide in nenazadnje za avtomobile z dolžino treh metrov. No, jaz sem našla svoj prostor na takšnem.

Ikea in mesne kroglice. Spet sva vzeli družinski paket in jih nekaj spakirali za domov. Ni šlo.

Iz Ikeje pa sva odšle z malenkostmi. Tisto, kar sem rabila - cedilca za čaj. In z rožicami. Da je bila mami srečna.

In najinega dneva ni bilo konec, ker sva se zapeljali še do Radovljice. Na festival čokolade.

Prijetno s koristnim. Ker sva spoznali staro mestno jedro, ki do sedaj očitno ni obstajalo. Je pa zanimivo, ko prideš in ne veš ne kod in kam, in preprosto slediš ljudem, ki hodijo z vrečkami.

Koliko čokolade! Noro! Jaz pa sem v roki držala dva tista degustacijska kupončka in si ogledovala, kje jih želim izkoristiti. Niso me premamile vse praline ali koščki čokolade, pa tudi palačinke in čokoladni kebabi ne. Bila sem bolj za lahkotnejšo obliko čokolade. Kašno v kateri je jagoda oblita. In takšno, da je iz bele čokolade narejen mousse v kombinaciji z malinami. Božansko in odlična odločitev oziroma dobro izkoriščeni kupončki.

Sem pa tudi jaz odšla z vrečko proti avtomobilu. Z malinovimi draguljčki. Čokoladnimi piškoti polnjeni z malinovo marmelado v najbolj simpatičnem pakiranju s pikicami. Od Rustike. In bili so odlični.

Malinovi draguljčki.

Dan sem zaključila v ljubljanskih koncih. Ko sva razpravljala, kako bo šlo ta vikend, ker se med tednom nič nisem oglasila. Sem zato vzela pot pod noge oziroma volan v roke in se odpeljala. Čudovitemu zaključku dneva naproti.

Nedelja.

Je bila taka nogometna. Če sva že imela dan za počitek, je bil vseeno športen dan. Gledali smo ligo prvakov. Najprej sva skoraj zadremala, ampak so naja vsi goli, ki so padali, držali po koncu. Potem pa sva dobila še družbo in smo skupaj gledali naprej. No, jaz sem se prestavila v bolj sedeč položaj, ker drugače lahko v trenutku zaspiš.

Pa je bilo konec, ampak midva se nisva dala. Prižgala sva Fifo in ponovila tekmo. Sem se kar dobro borila. In na koncu je eno zmagal on, eno pa jaz. Še malo pa bom obvladala.

Se7en. To sva si ogledala zvečer. Pa niti ne vem s kakšnim pridevnikom naj pospremim ta film. Morgan in Pitt sta vodila raziskavo. Saj je bil zanimivo zastavljen, ampak na določenih delih je bil predolg in glasba poleg je bila za odtenek ali dva malenkost pretirana.

Ko bi si zapomnila kaj, ker so povedali nekaj zanimivih stvari vmes. Pa je žal šlo vse iz glave.

Ponedeljek.
Nov teden. Novo zbujanje. Crklanje. Faks. Novi treningi. Sprehod.

Nina Pušlar - Nekje vmes

Skozi sito zabave

Moj kuža je praznoval 5 let v petek.
In kljub temu, da sem se potepala malo naokoli, sem priletela domov z mufinom in piškotki iz pasje pekarnice. Z veliko svečko v obliki petke.
Tisti mafin iz govedine je zmazal v trenutki in se še pol ure za tem oblizoval in vohal, če je kje kaj ostalo. Verjetno je bil ta dan najbolj srečen, ker mu je vsak nekaj potisnil pod gobček. Nič mu ni bilo jasno. Ampak smo bili srečni vsi.

5 praznujemo!

Saj ne da sem ironično tudi jaz zadnje čase v gibanju, ampak zdi se mi da vsi zopet vsiljujejo "zdrav" način življenja. 
Pa kreme za učvrstitev, pa proteine, pa izdelke za hujšanje, programe za hujšanje, dodatke za hujšanje, programe za oblikovanje telesa. Vse z pripisi, da je samo še dva meseca pred "poletjem", da je sedaj odličen čas za formo.
Ironično mi gre vse to že pošteno na živce, ker je povsod, nič drugega kot vsiljeno. Kako naj potem človek gleda v svet, ko samo odpre splet in mu vse skače ven iz ekrana. Ali pa na televizij, pa na radiu, pa na plakatih. Pa povsod kamor se obrneš.
Saj ne, da sva tudi midva začela z enim programom. Presneto.
Ampak res se počutim bombardirano.

How I Met Your Mother se je zaključila po dolgih devetih sezonah. Tiste prve so bile izredno zabavne in zanimive, sedaj pa smo samo še čakali, da nas "odrešijo muk" in zaključijo. In so v svojem slogu.
Že vse te epizode z "mamo" so bile rahlo bolj zanimive, predvsem tista, ko je bila njena zgodba na hitro. Sedaj v zadnjih dveh delih pa so za trenutek prišli v tisto s čimer so začeli.
Z razpletom, ki je bil nepričakovano pričakovan. Mislim, saj niti razmišljali nismo o tem, ker smo celo serijo čakali na mamo, tako da sem vsaj jaz spregledala to. Mislim, saj se mi je čudno zdelo, zakaj bi bila zgodba naslovljena "Kako sem spoznal vajino mamo", če je bilo o njej govora zgolj zadnjo sezono in nekaj omemb prej, vse skupaj se pa začne s tem kako je spoznal Robin.

Monsters University. Risanke za velike otroke. Čeprav sem te Pošasti iz omare gledala že dolgo tega, se niti ne spomnim več o čem je pravzaprav tekla zgodba. Ampak to je bilo precej neodvisno od tega naslednjega dela, ki je bil v resnici prejšnji del, saj se je zgodba prestavila malenkostno v preteklost. Oziroma v čas študentskih let najstrašnejših pošasti. Smo se kar zabavali ob gledanju.
Po tistem, ko smo se pol ure odločali, katera risanka bo prišla na vrsto. In sem imela za družbo enega enajstletnika, ki je še mene prekosil v po gledanih risankah, pa jih nisem videla malo. Še vedno jih nekaj zaostajam.

Vreme na sporedu: toča.

Veronica Mars.
Že davno je tega, ko se je končala serija in smo bili vsi v upanju, da bo še kakšno nadaljevanje. Potem je enkrat nekaj prišlo ven, nastavek za novo sezono, ki se nikoli ni zares začela, ampak počasi gre vse mimo.
Ta serija je bila res kulj. Predvsem v tistem času, ko sem jo gledala. Pa čeprav sploh nisem nek pristaš detektivskih serij z umori in podobnim. Ampak pač Veronika Mars, ki je doma iz Neptuna.
In prišel je ven film, ki je bil podprt s strani oboževalcev kar na Kickstarterju.
Po devetih letih se zgodba sicer zavrti malo drugače za trenutek, ampak se potem vrne nazaj v stare tirnice. Ker pač včasih preprosto ne moremo iz svoje kože, ne glede na to koliko se trudimo ali koliko časa mine. Pa še ljubezenski razplet sledi.

Kako pa življenje poleg filmov, risank in serij?
Gre. Tako stalno v gibanju. Sem tam, kjer me vidite in nič drugače.

Drugače pa ja. Treningi, faks, delo za faks, kuhanje, sprehajanje in nekaj v tem smislu.
Enkrat sem šla pogledat kako je kaj v centru, pa čeprav samo za dobrih dvajset minut.
Drugič pa sem šla do Cityparka, kar mi sicer ni bilo na poti, ampak sem si naredila ovinek do tja, v upanju, da nekaj najdem, pa sem dobila samo štumfke.

Po dolgem času.

Je pa zanimivo, da sem se v centru počutila, kot da vse skupaj ni več domače. Kot, da sem se popolnoma oddaljila od te Ljubljane. Tako tuja je bila. Tako drugačna.

Dandy Warhols - We Used To Be Friends

Razstava v Celici

Kaj? Je že april?
Čeprav je prvi, nimam namena stresati šal.

Vsak dan znova ugotavljam, kako hitro lahko postavim pisanje na stranski tir, ker nekako ni "ključnega življenjskega" pomena, kar padlo je s seznama prioritet. In ko se enkrat dan končuje in z njim vse obveznosti, raje izberem malo več spanca kot še dodatne pol ure pred računalnikom.
Nikoli ni samo nekaj minut, vedno se zavleče.

Sedaj, ko je teden že naokoli od napisane objave o Egiptu, se mi zdi, kot da so bile vse skupaj samo sanje. Tako kmalu iti nazaj v ritem, čisto nič ne podaljša občutka, da si bil ravnokar v drugi deželi. Hecno.
Dobro, da slike obstajajo, drugače bi že sama vase začela dvomiti in sposobnosti spomina. Ker je bilo tako fino, da se že skoraj zdi čisto nerealno.

Pa sem bila tam. Iz mesa in kosti. Doživljala okolico in dogodivščine. In bila na drugi celini. Skupaj sva bila.

Nekaj modrine.

Se je pa teden začel pestro. Tako, da sem bila popolnoma predana. Oba sva bila presenečena kako optimistično sem začela in držim obljubo. Ne samo obljube, ampak tudi moralno podporo. Nama skupaj. Vsakemu posebej in skupaj.
Če ste morda slišali za Insanity, je to tisto kar počnem. Presenetljivo.
Doma so bili vsak dan znova in znova vsi po vrsti šokirani. Prepričani so, da se mi je čisto zmešalo. Brat me je zaskrbljeno spraševal, če sem bolna.
Ne. Uredu sem. Samo poskušam se nečesa držati. Predvsem pa gre v dvoje lažje in je spodbuda vzajemna. Pa še fit bova do poletja.

Teden je šel mimo - malo na faksu, malo doma.
Vmes je šel avto na servis in nazaj. Potem sem šla za vikend na obisk in začela nov teden.

Bilo je tako, da smo malo menjali urnik.
V ponedeljek sem se vsa sveža in polna energije vrnila nazaj na faks. Kar se je tudi poznalo, ker se mi je vse skupaj "odprlo" in sem pridno delala. Saj ne, da bi mi preostalo kaj drugega.

V torek je šlo v tem ritmu naprej. Poskušalo iti v tem ritmu naprej. Tipografija, kjer je profesor slikar, ni ravno to to. Predvsem pa te prelomi revij… nisem še osvojila sistema.
Sem pa domov prišla z rožico za mamico. Ki je bila navdušena in vesela. Mogoče je materinski dan večkrat potreben.

Na tleh.

Sreda je odpadla, ker se je urnik spremenil. Pa nisem imela nobenega namena za pol ure na faks. Ker ta faks je vsak dan večji obup. Resno. Če razmišljate o Fakulteti za dizajn, vam toplo priporočam, da še enkrat pretehtate vaše možnosti. Naše izkušnje pravijo, da moraš imeti presneto veliko volje, da prebaviš vse težave in probleme, ki jih postavljajo.

Četrtek je bil pester. Avto je šel zjutraj na servis.
Popoldne, ko sem ga šla iskat pa smo imeli pestro. Zelo pestro.
Mami me je peljala po avto, oče je šel zraven, ker je šel spotoma po opravkih. Vmes smo pobrali brata, ki je imel konec šole in mu nič ni bilo jasno, ko je bil avto poln. Potem smo šli po avto. Midva z bratom domov. Mati nazaj po očeta.
Sredi križišča pred zdravstvenim domom naju oče ustavi, ko skoči pred naju. Vzame bratu telefon in naju prepriča, da morava počakati mati, da bosta menjala avto. Skratka čakava ob cesti. Kličeva enega in drugega. Mati je šla tankat, medtem ko je bil očetov telefon v avtomobilu in nič ni vedela za kakšne menjave. Skratka poslala naju je domov z namenom, da gre potem nazaj.
Stvar se je končala tako, da so oddali brata na vožnjo, pobrali očeta in šli domov. In se je vse skupaj izšlo. No, jaz sem šla potem še po brata in se je vse skupaj izšlo.
Saj pravim, da je pestro.

Petek je bil malo manj, ampak je bilo vseeno potrebno iti na faks.
Kar je malce nenavadno, saj smo imeli petke proste. Do nepričakovanih sprememb.
Seveda je bila udeležba ob tem bore neobetavna. Kompozicija je bila slaba in edina sem bila z avtomobilom. Kar se je končalo tako, da sem dobila štirinajst plakatov dimenzije, se pravi meter krat sedemdeset, v mali avto in sem jih morala v nedeljo pripeljati v Celico zaradi razstave.

V soboto sva imela skupen trening. Plakati so čakali v avtomobilu.
Bila je kar delavna sobota, saj sva imela do kosila pospravljen atrij in zlikana oblačila. Kar je pomenilo kosilo zunaj. In prav prijetno je bilo. Me veseli, da se je otvorila sezono prijetno toplih spomladanskih dni, ko lahko kosiš zunaj.

Ustvarjalno na terasi.

Vikend se je nadaljeval zelo optimistično pridno. Pa vendar z dnevom za počitek.
Jaz sem se že ob zajtrku vkampirala zunaj in sem cel dan preživela za računalnikom na svežem zraku. V družbi koze, leva in dvojčkov.
Ob koncu dneva je prišla za menoj izčrpanost od tega. Pa vendar sem vmes uspela popraviti tudi televizijo. Ker sva bila vsak po svojih opravkih.
Zame je to pomenilo, da sem morala biti ob šestih v Celici, da sem pripeljala plakate.
Prvič sem se po Metelkovi vozila z avtomobilom. Nenavadna izkušnja.

Udeležba za redne - samo Kaja prisotna. Auč.
Še sreča, da so morali izredni prinesti plakate direktno na lice mesta, drugače bi res morala sama postavljati. Pa saj nam ni bilo hudega. Smo se potem še vicu nasmejali ob kavi in čaju ter klepetu. Toliko, da smo se malo nasmejali, da smo opravljali faks in da smo ugotavljali, kakšna prihodnost nas čaka.
Potem pa sem bila zopet nazaj. In sem že malo utrujeno končala ta vikend.

Nov teden. Nov ponedeljek.
Tisti ilustraciji, ki sta me mučili celo nedeljo, sta bili uspešni. In mogoče malo nisem znala skriti navdušenja nad tem. Od srca pa se mi je odvalil ogromen kamen. Ker se je skrival en del, ki je pričakoval, da bom morala kar še enkrat od začetka. Koza, lev in dvojčka, so uspeli.
Dobro smo jedli, malo v upanju, da še enkrat zazvoni telefon.
Potem pa proti domu. Hecno je, ker sem sedaj nekaj dni doma, nekaj dni ne. Cel čas pa sem v gibanju in na poti.
Kar me je pripeljalo tudi do tega, da sem šla na otvoritev. Odložila sem delo in si rekla, da si zaslužim malo pavze in da grem v Ljubljano.
Dobila sem rožo od profesorice za mojo prizadevnost in pivo, pardon radler, od sošolk, ker sem pripeljala njihove plakate, da so lahko proslavljale zmago. Ni kaj, takšne stvari te razveselijo. In sem šla vesela nazaj domov s šopkom na sovoznikovem sedežu.

Danes?
Čista zmeda. Ta faks je poden. Skratka mene ni bilo, ker smo imeli zmedo v urniku. Sedaj niti ne vem več kaj je bilo res in kaj ne. Čudno.
Nisem za prvoaprilske šale.

Craig Armstrong - Glasgow Love Theme

Teden naokoli v Egiptu

Ko je vse vključeno, je vse preprostejše. Tri obroki, koktejli ob bazenu in v lokalu po večerji. Restavracija z odličnim razgledom, na plažo, na morje.
Sicer je začelo drugi dan že pihati, ampak sva preživljala. Jaz ob branju na sončku, oziroma v senčki ob bazenu.

Naslednji dan pa sem snemala, da sva analizirala kako se obrniti okoli svoje osi in se peljati naprej.
Izkoristila sva nekaj možnosti, ki so se nama ponujale.
Z lokom sva strejala in zdi se mi, da nama ni šlo slabo. Prav zabavno je bilo. Vsak dva strela in potem iskat puščice in zopet strel in znova in znova, kar nekajkrat.
Bila sva na masaži. Jaz sem imela tako z zeliščnimi blazinicami ali kako bi to opisala, katere so bile prav prijetno vroče. Čista sprostitev po jutranji "adrenalinski" vožnji skozi puščavo.
Saj sem rekla, da je to čisto pravi dopust, da bom domov prišla čisto sveža.

Tudi za puštolovščino je bil čas. S štirikolesniki po puščavi.
Zabavno, res zanimivo.
Dejansko sva imela "privat tour", ker sva se ta dan samo midva odločila za takšno dogodivščino.
Priznam, da sem prve pol ure mislila, da mi bo palec na roki odpadel in niti nisem imela več moči, da pritisnem na gas, ampak potem sem pogruntala boljši sistem in sem se naslednjo uro in pol zabavala.
Peljali smo se skozi puščavo, katera je bila včasih morje, kar je bilo vidno preko fosilov, ki so ostali. Kamorkoli si se obrnil si lahko v skalah zagledal sledi in odtisne nečesa, kar so bile včasih školjke in korale. Danes pa kamni in skale.
Neverjetno kako se narava spremeni.
Čez puščavo, skozi kanjon navzgor za fotke in zopet nazaj. Vodič Mohamed, če sem ga kako napačno poimenovala se opravičujem, ampak zdi se mi, da je bil Mohamed, kot vsak tretji. Skratka ta vodič Mohamed je imel že vse naštudirano. Stala sem z iztegnjeno roko, ko je on prav posrečeno fotografiral kot, da držim skalo. Potem sva skakala nad vsem svetom. Ampak nekaj je uspelo po tretjem poskusu.
Pri beduinih smo se ustavili na čaju in šiši. Ko je otrok, kot vsak drug, okoli letal z mobilnim telefonom in se igral.
Polna peska sva se vrnila v štab in od tam nazaj proti hotelu.

Puščavske dogodivščine.

Jaz sem izkoristila čas za eno osvežitev v bazenu. Za malo pavze in potem še en koktejl ob bazenu. Pred masažo.
Vse skupaj je bilo že kot z neke druge zgodbe, z nekega filma. Ampak resnično je bilo. Tam pred nama. To kar vsi ponujajo.

Včasih je pomembno kako se zjutraj zbudiš.
Če sva že bila tam je bilo potrebno izkoristiti čas za wake-anje. Mene sicer niso uspeli prepričati, sem se pa prav ležerno namestila na ležalnike in se lotila risanja v skicirko. Nekaj za nalogo, nekaj zame. In list so počasi prekrivale vse hiške, ki so bile tam pred menoj.
Kookse, One Republic in Kings of Leon so vrteli. Začudena sem bila. In navdušena.
Na kosilo sva uletela v zadnjem trenutku. Ko sva si samo še naložila hrano in potem so vse skupaj pospravili in pripravili za večerjo. Ampak je uspelo. Po vsem čakanju in preračunavanju koliko časa imava in ali nama uspe.
Jaz sem vzela pavzo in si pogledala skoke. Preko nemškega programa seveda. Mogoče bi se lahko naučila malo te nemščine s katero se srečujem precej redno. Kaj pravite?

Po vsem tednu in vseh večerih v lokalu, sva končno uspela priti do praznega biljarda, da sva odigrala dve igri. Vedno se mi je zdelo, da mi gre precej boljše kot potem v resnici pokažem. Šment.

Na palubi.

V soboto sva izkoristila še eno priložnost, ki se nama je ponudila. To je bil izlet z ladjico do "hiše delfinov" in snorklanje. V resnici tega še nisem počela, čeprav sem. Ko sem bila majhna.
Skratka malo sem imela morske bolezni, ampak sem preživljala. Predvsem, ko smo opazovali delfine enkrat na desni, drugič na levi strani, kako so skakali pred nami. Izginila je tudi, ko sem se namakala v vodi in opazovala korale ter ribice pod menoj. Nepozabno doživetje, ko jata rib plava čisto blizu tebe. Ko so korale, ki izgledajo od zunaj čisto bednih rjavkastih barv, v resnici precej bolj žive in polne življenja. Vmes se je našla tudi kakšna takšna, ki je bila električno modre barve.
Čudovito podvodno življenje.
In imeli smo še en tak postanek. Kjer si lahko sredi morja stal na peščenih tleh.

Imeli so poker night, imeli so večer trebušnih plesalk, imeli so večer glasbe iz 80ih in latino glasbe. Potem pa so za zadnji večer vsi "penzionisti" zažurali, ko je bila na vrsti "živa" glasba in polno plesišče.
Midva pa sva okupirala tiste štante, ki so bili tam čez, ampak ugotovila, da sva se vsega skupaj malenkostno prepozno lotila, saj so bili zaprti. Vsi razen enega.
Saj ne vem ali je imel on srečo ali midva. Skratka na koncu sva odnesla celo vrečo in se še dvakrat vrnila. Očitno smo vsi sklenili dobro kupčijo, ko je na koncu kar dodajal stvari. Volk sit in koza cela.

Zjutraj, predno sva šla.

Zadnje jutro sva bila prva na zajtrku, ker je bilo vse skupaj tako organizirano. Prevoz do letališča s prtljago na strehi. Od tam pa čakanje za čakanjem. Vse do poleta, ki je potekal gladko. Veliko lepše kot prvi. In tudi jaz sem imela veliko več teka kot na prvem in so tisti piščančji medaljončki izginili v trenutku. Tale Austrian Airlines je res super sopotnik. Cel čas ti nekaj strežejo, ne tako kot na Ryanairu, ko ti samo nekaj ponujajo in nič ne dajo. Še prestice v obliki oblačkov imajo. Kako prikupno.
Ampak tisto kar pa nisem razumela je to, da smo preleteli Gradec, pristali v Linzu, šli dol z letala v nalivu in nazaj gor. Na isto letalo. Ne razumem tega dela, zakaj smo morali dol z letala, čez celo letališče in nazaj z avtobusom na letalo. Hecna reč.
Potem, ko smo dodobra vzleteli, smo pa že pristajali. In s postankom v McDonaldsu, sva bila v naslednjem trenutku že skoraj doma.

Kings Of Leon - Be Somebody

El Gouna

Popotovanje na drugo celino. Tudi to je nekaj, ker dejansko še nisem zapustila te naše evropske, oziroma evrazijske celine. Potekala se se po sosednjih državah, tja do Španije, Francijo sem obiskala pa Nemčijo in tudi na Otoku po Veliki Britaniji sem se nekaj potepala. En delček Evrope.

Sedaj pa sva jo mahnila v tople kraje. V Afriko.
Zanimivo je, da ko nekdo reče Afrika, ni prva stvar, da bi pomislil na Egipt, ampak na države malce nižje po zemljevidu.

No, znašla sem se v deželi stare civilazicje, kjer smo brali o faraonih in o Kleopatri in vsem kar so že oni imeli ter tistih ogromnih piramidah.
Sicer tega dela nisem spoznala, ker sva se namestila v bolj turistične kraje.

Blizu Hurgade v El Gouni. Takšnem simpatičnem turističnem naselju, kjer se človek včasih počuti, da je prišel v četrtek v Mercator ali pa v toplice.

Prav odlično je. Jaz sem si precej resno vzela ta dopust in uživancijo ob koktejlih na plaži oziroma ob bazenu. Ni hudega, prav fino. Malo odklopa.

Po zelo mučnem vzletu, se je sedaj razpletlo kot tisti gladek pristanek na letališču v Hurgadi. Bila sem tako zelo presenečena, kako smo se kar naenkrat znašli na tleh, ker sploh ni bilo čutiti, da se spuščamo. Človek je tako srečen, ko pride zopet na trdna tla. Čeprav so bili zelo prijazni na tej avstrijski letalski družbi in nas cel čas nekaj pitali ter napajali.

Uživancija na polno.

Ni se vse končalo pri tem pristanku, ampak je bilo potrebno priti čez vse ležeče policaje v mestu v malo bolj oddaljeno naselje. Na poti do hotela nama je v kombi-busu družbo delala tudi Vesna Janković. Hecno je videti nekoga, ki je bil ravno pred kratkim na televiziji, tako ko pred teboj sedi. Delovala je kot prijazna teta.

Skratka najin hotel je bil predzadnji na vrsti in ob precej večerni uri mi sploh ni jasno skozi kakšen labirint smo šli, da sva prišla do sobe.

Izredno simpatičen kompleks.
Okolica je lepo urejena, vsak se ti nasmehne v pozdrav, ko greš mimo. Ko imaš vse vključeno z veseljem skraš koktejl ob bazenu in se greš kasneje prav zabavno vodno aerobiko.

Vsemu skupaj se res lahko reče Dopust, takešen z veliko začetnico.

Velik del pri izbiri lokacije je bil odprt "cable park", za wake-anje.

Če pri nam še ni sezone, je tukaj že. In ravno pred kratkim so imeli otvoritev.

Zelo dobro urejeno, vsaj z vidika obiskovalca, ki leži na plaži ali ob bazenu in srka koktejle in opazuje dragega, ki uživa tam dol na vodi.

Najino prevozno sredstvo je postalo "tok tok". Ta naju pripelje povsod, v bližini naokoli. Trenutno sta najini smeri center El Goune in pa ta wake park. Sem se kar nasmejala ob tisti najbolj nori in najhitrejši vožnji iz mesta pa do hotela. Model, ki je peljal je celo pot še prepeval. Nasmejana sem prišla v hotel, ker drugače niti nisem mogla.

Depeche Mode - Shake The Disease

Na potep

Kovčke imam spakirane, avto je bil do sprednjih sedežev založen in greva na potep. Dopust.
Za en teden v malo toplejše kraje, da si napolniva baterije.

K da bi se selila.

Rabim malo pavze, ker zadnje čase niti ne vem več kje se me glava drži.
Enkrat cel dan pakiran. Drugič cel dan "pucam folijo". Tretji dan sem čisto zmedena, ker niti ne vem več kateri dan v tednu je.
Tako to vse gre zadnje čase. In tako hitro, da je že polovica marca mimo.
Kdaj se je pravzaprav to zgodilo?

Raztrešene po tleh.

Sokoli - Greva punca v južne kraje