Zašelesti hrepenenje

Pomladno prebujenje. Drugič.
Resnično je bilo spet vredno svojega denarja. In všeč mi je, da sem jo imela priložnost gledati tako iz zadnje vrste kot tudi veliko bližje, v prvem prostoru.
Prvič je bila zgodba. Dogajanje. Vse doživeto.
Drugič pa bolj pobližnji pogled na dogajanje. Podrobnosti. Izrazi in boljši ogled presenetljivih stvari. Podoživeto. In definitivno nič slabše. Še boljše.
Resnično nora predstava. Mjuzikel. Drama. Tragedija, ki je narejena na nekakšen komičen način. In te po koncu predstave ne spravi v neutolažljiv jok, ampak se z veseljem in velikim nasmehom sodeluješ pri zadnji pesmi, ki dvigne razpoloženje. Definitivno.
Danes je navdušila Viktorija Bencik. Sicer, ko iztopi iz MGL-ja izgleda prej kot ne 13-letnica, ampak sem po sodelovanju z googlom odkrila, da je ponosna mamica malega Tiborja in partnerica (kot imenujejo mediji) Bojana Emeršiča. Zanimivo.
Čeprav glas je pa super.

V glavi se mi preigravajo delčki pesmi. Sam ta lajf je kurac. Sam glejte, le glejte. Zgodovina. Pomlad, poletje. Mama nesrečna. Mami, ki dala, mi je življenje, a ne znam ga živet. Zašelesti hrepenenje.

Rada bi se potopila v tisti svet, ki nastane ob gledanju. Predstave, mogoče tudi filma.
Ko telesno obstjaš, ampak te ni. Gledaš zgodbo, ampak imaš občutek, da si tam. V zgodbi. Da je to tukaj in zdaj. Da traja v neskončnost. Da si svoboden. Da nisi tu.
Ko jočeš. Ko se smeješ. Ko uživaš v predstavi. In obstajaš, nekje.
Popolnoma nekaj neopisljivega. Ampak predstave ne moreš predvajati še enkrat. Vse kar ostane so spomni in doživetja. Ni še enkrat. Skoraj ni še enkrat. Ker predstava gledaliških odrov je svojevrsten pojav, ki nikoli ne bo isti. Najbolj je lahko podoben.
Samo to, in nič več. Filmi so olepšani. Niso čisto pristni. Vse je nakazano in prekrito s triki. Medtem, ko gledališče deluje bolj "surovo". Vse morajo prikazati. Lahko tudi nakažejo, ampak ni menjave kadrov. Ni menjave scen. Ni ponavalja prizorov. Je samo tukaj in zdaj.
In če se zmotiš... Lahko celotno dvorano spraviš v smeh in pripraviš do bučnega aplavza. In sploh ni pomembno, če se zmotiš, kadar to izpelješ dobro. Še en komičen element več. Sredi gejevske scene. Tudi to je bilo. Poleg treh smrti, od tega dva najstniška samomora, zlorabi, zapadlosti v "slabo družbo". Vse na kupu. Vse tu.
In če je matura najpomembnejša stvar v življenju, potem smo ga že davno nehali živeti. Profesorji se ne zavedajo, kakšne neumnosti govorijo.

Danes sem prišla do dejstva, poleg tega, da so se v času Minojske civilizacije zadevali z makom, da prebiram samo še o plesnih ritualih, ki povzročajo ekstazo. To je očitno tema knjige Čarovnica iz Portobella. Minojske civilizacije. In še verjetno česa.

Nekateri tipi res niso za v avto. Izzivanje z vožnjo v škarijce po celi Celovški, da pokažejo "pičkam", kako znajo izivati usodo. Resnično mi ni jasno kater kreten jim je dal izpit. In avtomobilske nesreče vedno povzročajo moški, ker je njihov ego občutno prevelik. In še toliko večji je, ko o tem nočejo slišati. Juhej. In seveda se potem znašajo čez ženske. Da bi priznali krivo. Niti v sanjah. Kako tipično.

Pomlad je. Daje me še-vedno-nimam-pojma-kakšna alergija.

Nočem se zadovoljiti z angleškimi izvedbami pesmi iz mjuzikla. Rada bi slišala slovenske različice. Ker so mi bolj simpatične. Mar to obstaja na spletu?

Spring Awakening - Blue Wind