Predočiti

Malo sem požrešna. Malo sem študiozna. Malo se preveč zabrskam med internetnimi stranmi in se zbujam sredi noči, ko me zbada.
Kaj? Vse skupaj.

Obožujem trenutke in fotografije, ko na dan privlečem malega malčka in ga usposobim za nekaj fotografij preden se pojavi cel kup težav. Ker so tako fino fine.
Ubožec je res že iztrošen.

Danes sem se dejansko usedla in v roke vzela manjši pok listov, da se učim. Ker očitno imam jutri izpit in je to šele iz včeraj na danes prišlo na vrsto. Prej je bila norija in delo na računalniku. Sedaj pa malo učenja za "predah" vmes. Ker še vedno moram nekaj natisniti, kar je bilo deležno naknadnih korektur.
Ko bom jutri opravila s tem, bom res srečna. Ker mi je to popravlanje in korigiranje več časa vzelo kot sama naloga.

Češnje s čokolado. Pa ribe za kosilo. Pa juhica za večerjo. Tako nekako je šel moj dan.
Če pa imam izrecno željo, da bi koga na gobec na trenutke, se lahko samo izgovarjam na tiste dneve v mesecu. Mali zmajček sem.

Verjetno nikoli poprej, ampak danes je bil tak dan, da sem si na okenski polici prižgala rdečo svečko in opazovala kako gori. Trenutek sprostitve je bil več kot na mestu.

Kelly Clarkson - The Sun Will Rise

Kadeči se Storžič

Dvanajst ur. Predolgih dvanajst ur na faksu oziroma vsaj v Ljubljani ali na poti.
Štartala sem ob osmih zjutraj od doma in se vrnila nazaj ob osmih zvečer.

Zjutraj kolokvij. Prej sem morala še speti mapo, za katero sem zvedela, da jo bom morala oddati šele v petek.
Izgledalo je kot, da sem čisto uspešno  zagovarjala in predstavila svoj izdelek. Preoblikovanje oziroma redizanj podjetja. V mojem primeru je bila to plesna šola Urška, ki je dobila novo idejo podobo.
Še predno sem se zbudila so me preganjale sanje v katerih sem zamudila na kolokvij.

Vmes BTC. Predstavljala sem se po trgovinah nasporit Emporiuma in brskala med tonami oblačil. Nič, kar bi me posebno pritegnilo. Tistega, kar sem želela pa tako niso imeli. Mogoče, ker sem sklenila, da si nekaj privoščim za rojstni dan. Pa iz te moke res ni bilo kruha. Ker me je potem enak odgovor pričakal tudi v drugi trgovini in tretji. Nikjer niso imeli ničesar zame. Vsaj ne v moji številki.
Očitno sem povsod našla neko napako. Ali pa lahko še malo počakam na kakšno znižanje.
Dobro mi gre to šparanje. Ni kaj.
Na koncu pa sem si privoščila sladoled. Po kosilu. In obredenih trgovinah.

Ko sem se že naveličala zapravljati čas, sem se vrnila nazaj na faks. Tako je to ko potuješ z avtomobilom in si mimogrede na enem, zdaj na drugem koncu. Čeprav je res, da je na večini semaforjev gorela rdeča luč. Samo me ni tako zelo motilo.

Popoldne izpit. Tipografija. Ta naša tipografija in vse vaje s črnim okvirjem.
Še enkrat sem se načakala. Pokazala vse v minuti in odšla iz razreda z devetico.
Tako. Pa smo. En izpit manj. Še nekaj pa bomo.

Izmučena sem tako zelo, da mi že dogaja.
Prav maratonsko se odvijajo zadnji dnevi.

Niet - Vsak dan se kaj lepega začne

Saj samo še to

Ko dan potek tako, da se tisti "saj imam samo še to" zavleče v uro, dve, tri in potem v cel delovnik. In potem temu dodam še polovico tega delovnika in še eno uro, pa še vedno nisem zares konec.
Torej začela sem ob devetih zjutraj, končujem pa zdajle, ko bo ura enajst.

Imela sem samo za dokončati redizanj za NVK, pa je bilo tega v moji glavi precej manj, kot se je potem izkazalo. Popravek tu pa popravek tam. Pa pri vsaki stvari sem se spomnila, kaj mi je zadnjič rekla naj naredim plus morala sem še pisati kratke opise in dolge povedi, da sem lahko povedala, kar pokaže slika s tisočim besedam.
Ker je to klišejsko, sem danes zasledila en super filmček z naslovom "A Thousand Words", torej 1000 besed. Res kul.
Če se sprašujete, kje mi je to vmes uspelo - žal ne znam odgovoriti na to vprašanje, ker še sama ne vem. Tako se pač zgodi in tako nanesejo stvari, ko iščeš kaj po svetovnem spletu in te tok iskanja ponese čisto drugam od pričakovanega.

Torej, da se vrnem nazaj. Potem, ko sem spacala vse skupaj tako, da nekako zgleda, je sledilo tiskanje.
Ker imam vse potrebno doma, je to dobra in slaba stvar. Ker nikoli ne gre ravno kot po maslu. Ni hudič, da se nekje nekaj ne zatakne. In tako sem šla in rila proti toku, da mi je končno uspelo.
Pa ni bilo vseh barv. Čiščenje glave.
Pa ni šlo na rob. Iskanje rešitev.
Pa je šlo na rob, ampak je malo zmanjkalo. Postavimo ponovno.
Pa je vse skupaj izgledalo, vendar je bilo malo premalo roba pri strani za vezavo. Pa poskusimo ponovno.
Potem barva spet ni imela vseh črtic. Pa še eno čiščenje.
Ko pa sem do konca vse natisnila, se je oglasil, da ima dovolj odpadne barve in da moram izprazniti še to.  In ko to storim, je potrebno resertirati vse skupaj, ampak kaj ko si v tem primeru s svojim računalnikom malo težko pomagam, tako pravijo na forumih, in sem šla po tisto malo modro zverino.
Pa naloži program. In ugotoviš, da tiskalnika ne najde.
Pa naloži gonilnike za tiskalnik. Pa ga komaj najde.
Potem pa uspešno naložiš vse.
In črna ne dela. Super, ane.
Pa sem printala, kar dvakrat čez in upala, da se mi ne zamakne.
Toliko mi je bilo vseeno, da mi je še vedno. Samo še posteljo vidim.
Jutri bo šele kolobocija, ko imam nekaj čisto zjutraj, izpit pa popoldne. To se bom zabavala vmes.
Če pozabim knjigo, se bom kar nekam poslala. Pa še vezati moram.

To pa so problemi tipičnega študenta dizajna ali kako?

Spat!

Plavi Orkestar - Odlazim

Mati praznujejo

Prehajamo v obdobje dolgih ponedeljkov. Ker se vedno zgodi, da te nekdo zbudi, ko lahko spiš malo dlje, ker pač nekako nimaš faksa ta dan. To je preveč zakleto.

Delala sem se pridno in naši slavljenki pripravila zajtrk z marelicami in breskvami.
Vmes sem pretentala brata, da je pometel stopnice, popravila žig za tipografijo in ga posredovala. Za to sem sicer predvidela veliko manj časa, kot se je na koncu izkazalo, da ga potrebujem.

Mati smo presenetili z vstopnico za Razkrita telesa, saj si želi ogledati to razstavo.
Presenetil jo je tudi mali nečak, ki se je s starima staršema pojavil pri nas v okviru dopoldanskega sprehoda. In mali je prav prisrčen ter presneto zgovoren. Oziroma podaja presenetljive odgovore.

Sladoled z oksuom rdeče pomaranče v Carnioli. Ker smo bili nasproti knjižnice, smo šli potem še po kup knjig za vse. Malo kriminalnih romanov. Malo lahkotnega branja in malo poljudne psihologije. Jaz pa svoje še imam za brat. Ker trenutno sem obtičala pri Velikem Gatsbyju.

Sedaj pa zaključujem s ponedeljkom in bom prešla v torek. Čeprav se mi zdi, da bom to odločitev jutri preklinjala, ko nimam prav dosti pripravljeno.

Še en teden. Ravno en teden. Da bomo spet praznovali pri nas.

Leona Lewis - Footprints In The Sand

Pripenjala bom stvari

Kolikokrat lahko tako klišejsko povem, da čas polzi mimo mene. Ker me vedno znova in znova ujame ta trenutek, ko se zavem, da je že nedelja zvečer, da je vikenda konec in da se bo vsak časa začel nov teden. Samo eno spanje stran je.
In ko pogledam nazaj v dan, se zavem, da nič ni ostalo od njega. Tako - nič - kar bi bilo pomembno ali na kar bi se sploh spomnila.
Nehati moram puščati te dneve mimo. Ker gredo dnevi v tedne in ti v leta. No, v mesece prej, ampak vedno bolj in bolj hodijo v leta. S hitrimi koraki.

Ker se z jutrišnjim dnem začenja nov teden, zame pomeni konec 2. semestra in začetek izpitov, oddaj, še zadnjih zamujenih popravkov in nekaj naučenih strani. Vse tja do sredine junija bo šlo to. In potem bo prvi letnik mimo še predno bom vedela za res. Oziroma, saj je že zdaj skoraj mimo.
Ta čas nas znova in znova preseneti, ko ga pustimo, da gre mimo.

Zavrtim Azerbajdžansko pesem When The Music Dies in pregledujem ilustracije, ko ravno odprem neko ilustracijo z napisom "you are my everything" in ženska ravno to odpoje. Naklučje?

Bolje pozno kot nikoli. Sedaj bom pripenjala stvari. Ker sem prejela povabilo s Pinteresta in že vidim, da me bo premamilo in bom pregledovala luškane in dih jemajoče stvari brez konca in kraja.
Še instagram rabim, pa sem pečena.

Kot sem danes imela sama s seboj precej ganljiv trenutek. Tako mimogrede. Ko sem za sekundo odplavala nekam proč in se mi je prikazala predvsem za moje pojme nenavadna slika pred očmi. Resno.
Rokice, ki so segale v daljavo.

Začela sem ustvarjati moj švedski zvezek in ga napolnila z ilustracijami, malimi skicami. Do sedaj.
Počasi z vsakim dnem. Tako še kam pridem.
Tack. Hvala. To sem se danes naučila.

Engelbert Humperdinck - Love Will Set You Free

Finalni večer evrovizije dva dvanajst

Kosilo pri atu in mami. Za njegovo okroglo.
Ko se zbere vsa družina na kosilu. In ko je potica pečena, pa ni niti božič ali velika noč. Pa flancati pa tako super kosilo. In vsi smo polni hrane še za nekaj časa.

To pa je dobesedno strela z jasnega, tisto kar je včeraj doletelo neko družino tam na območju Sv. Duha v Škofji Loki. To se moraš pa res nekomu zameriti.

Danes sem že cel dan v pričakovanju Evrovizije. To je taka vsakoletna tradicija. Odkar pomnim.

Všeč mi je britanska. Mogoče zaradi sentimentalnosti.
Albanija je vse prej kot prijetna ušesom. Si predstavljajte to dnevno na radiu?
Litva. Tako disko.
Islandija fina. Čeprav nekej vmes sem dobila tak občutek, da bi lahko zmagala. Ampak verjetno bomo daleč do tega. Precej daleč.
Precej je plesnih ritmov. Vsako leto več. In že lani so napovedovali zmago. Kdo bi vedel, kako se bo izšlo.
Presenečena nad Italijo. Všečno.
Estonija mi je bila tako... zasanjana. Mogoče jaz bolj kot pesem.
Danska je ok. Lahko bi bila vedela.
Tudi če Švedska zmaga. Ker se bo definitivno vrtela povsod potem. In jo bodo vsi znali.
Torej sever mi je všeč. Pa precej velike peterice. Tudi Nemčija definitivno med njimi.
Niti proti letošnji Irski nimam kaj dosto proti. No, ne toliko.
Čeprav v glavi pa se mi prepeva tista španska pesem Romunije. Sa la la lej la li evridej evribadi.

Najbolj zabaven del je postal ugibanje glasov, ker so tako predvidljivi. In Švedska bo slavila. Tako kaže.
Sicer pa na hitro izgleda prav tako kot tista, katere hit se prepeva povsod Call Me Maybe, torej Carly Rae Jepsen. Resno.

Loreen - Euphoria

Sedežnik

Ker je sedežnik najbolj zabavna beseda, ki sem jo zasledila danes.
Teoretično je to blazina za stol.

Dirty Girl. Film o dekletu, ki išče očeta in fantu, ki je gej. In se odpravita na en mali road trip z vrečo moke. V 80ih.
This is a minor little big deal. Dobro skupaj dano.
Všeč mi je glasba v filmu. Tudi sam film je prav všečen.

Kadar mi uspe vstati prezgodaj, se mi dan vedno zdi kot, da je brez konca. Kot da se vleče v neskončnost.
Ker me je zbudil zvok miksanja sadja, dve minuti pred budilko. In potem se je začelo precej optimistično.
Napolnila sem kartuše. Prevajala rečeno za naročilo z vzhodnega sveta. Naredila vse popravke. Jedla češnje za zajtrk. Pogledala del dela serije. Spravila tiskalnik v tek in natisnila projekt. Se ukvarjala z izginulimi detajli. Izrezala mapo in na koncu zamudila na vlak.
Super, ane.
Torej - toliko časa, pa na koncu še vedno premalo. Ker sem prišla ravno, ko je vlak odhajal s postaje in nadaljeval pot, ki se je križala z mojo ter izginil v daljavi.
Pa sem po stari cesti krenila proti prestolnici. S kappa ploščo, mojim sopotnikom.

Saj ni bilo takšne panike. Razen, da sem se malce skuhala. In ugotovila sem, da je bila verjetno to precej boljša odločitev, saj bi morala z precej nerodno ploščo prehoditi še dvajsetminutno pot.
Tako pa sem dobila parkirišče za faksom, po drugem krogu, in se sprehodila samo nekaj metrov, kjer je zbrana druščina že sedela na kavi.

Prav pridni smo bili. Zdelo se mi je tako kul, ko so bili vsi naši izdelki razprostrti čez mize v učilnici in smo ugotavljali ter brali avtorje spodaj, da smo videli kdo je kaj naredil. Ker nekaj definitivno smo.
In očitno se bo moje delo znašlo na razstavi. Sicer nobenih dodatnih informacij nimam, samo pobrano in izbrano je bilo.
Dve muhi na en mah, ker smo imeli pri drugi profesorici še zadnje korekture pred oddajo v sredo. In smo se tudi malo načakali.
Še bolj soparna vožnja domov.

Tu pa se dogajanje v dnevu zaključi. Z obiskom Brunarice čez cesto.
Omejim se na gledanje včerajšnjega polfinalnega večera ter filma.
Zanimivo je, da vse kar mi je ostalo v spominu je tista sploh-ne-vem-kako-bi-opisala izvedba Waterloo-ja z zmagovalci zadnjih petih let.

Abba - Waterloo

Drive-in kino

Drive-in kino. Legendarno.
Odštejmo dejstvo, da tista frekvenca pač ne lovi in prištejmo odprto okno, dekco, povštra, bombone, krekerje in rdečo cockto. V avtu. Na poležanih sedežih. Ter vse izhode na wc.
Midnight in Paris. Ker sem našla nekoga, ki je nad tem filmom navdušen toliko kot jaz, za razliko vseh ostalih. In tako je seveda padlo povabilo, čisto tako - mimogrede. Ker pač ni vsak dan tak, da se lahko parkiraš z avtom pred platno in gledaš priljubljen film. Ne, ni vsak dan tak. Samo kakšen četrtek v letu.

Ker okno odpreti je preveč komplicirano in se odprejo vrata. Toliko, da se pošteno nasmejim in greva še en krog, ker nekako zgrešim izvoz.
Ker prepozno opozorim, da okno morda ne bo šlo nazaj gor po tistem, ko je najden gumb za spuščanje.
Ker je en tak večer z vsem tem, čisto fino preživet večer.

Danes je bil poleg vsega najbolj legendaren horoskop v Žurnalu. Prav zmaga ga.

Ker sem nekaj vrstic preletela le v tiskani verziji sem zdajle še enkrat odprla in se nasmehnila. Ker tako hudo naključnega pa še ne.

Umiram. Od navdušenja, kakopak.

Zmagala sem s plakatom. Preživela večer ob gledanju romantične komedije in sedajle bom nasmejana in dobre volje padla v posteljo, ker vem da lahko potegnem črto po še en čudovit dan.

Conal Fowkes - Let's Do It (Let's Fall In Love)

Boto ali ne bo to?

Sedaj imam po skoraj celem letu na faksu občutek, da sem neke vrste dizajner. Ker imam en svoj izdelek na kappa plošči in ker sem jo prenašala naokoli. No, še jutri jo bom. Ampak danes mi nič ne more uničiti teh sanj.
Ker danes sem dizajner. Ha.

Drugače pa to šolsko leto se bliža h koncu s tako svetlobno hitrostjo, da smo vsi malo presenečeni. Danes smo odrisali že zadnje ure risanja. Jutri imamo "resne" oddaje del in naslednji teden začnemo z izpiti.
Tako "za res" vse skupaj zgleda, mi pa še vedno nimamo takšnega občutka. Kot da je vsak drug dan.
Delu pa ni videti konca.

Nekako bom izpustila današnji polfinalni večer in ne bom priklenjena pred televizijo. Grem se potepat in zapeljat v drive-in kino. Da vidim to čudo.

Eva Boto - Verjamem

Uganke in sestavljanke

Pa lahko v teden prištejem še en dan preživet delovno za računalnikom in dokaj kreativno za mizo s čopičem in barvo v rokah. Slednja predvsem na rokah.
Nič posebnega. Dokončujem projekte. Popravljam in pripravljam vse potrebno. Dokler ne bom imela vsega v rokah pred menoj - ne bo končano.

Če sem se zjutraj zbudila samo zato, da sem poslala popravljeno in nazaj zaspala globoko v dopoldan.
Potem pa ustaljen ritem, ki se giblje po zelo podobnih tirnicah, ko sem doma.

Pri vsem tem "ustvarjanju" in "dizajniranju" se mi je nekje za ozadje vrtel spekter epizod različnih serij.
Ena izmed njih je tudi House M.D.
Ta se je tako kot Razočarane gospodinje prejšnji teden, ta teden zaključil z zadnjo osmo sezono in zadnjim delom nasploh. Moram reči, da je bil kar fin zaključek. In vsi očitno vnašajo že odpadle like nazaj na nek način.
Nekaj o življenju in ugankah, sestavljankah, drugače "puzzles". O tem in o tistem, kako pride po njem ena velika naskončnost ničesar.
House je bil kulj.

Coldplay - See You Soon

Omagan atlet na kavču

Dolgi dnevi in zaspana jutra. Delovne noči.
In moji zapisi so ravno takšni. Izgubljeni nekje v delu. Izgubljeni nekje pri druženju z Bezierjevimi krivuljami in Pantone barvami.
Tako poteka to življenje. Sploh, ko imaš vse za narediti in se ti ni potrebno prikazati na faksu. Samo dobivaš maile o odpadlih predavanjih. Ki se končajo tako, da moraš imeti jutri vseeno vse narejeno.
Skoraj. Bo že.

Potem se mi zdijo vsi trenutki preživeti v dnevu le zamegljena slika. Rekla bi "blur".
Tisti pečen krompir, ki se je pekel in pekel, ko sem ga postregla kar s preostalim piščancem in smetanovo omako. Pozabila sem, da sem šla en krog s psam in da sem bila osebni šofer moje matere, ko sva šli po opravkih, ki so vključevali pošto in trgovino. In skoraj sem pozabila, da sta se mama in ata pripeljala z Bleda s testnim avtomobilom.
Če je bilo še kaj, potem pa res ni bilo tako pomembno.

Muff - Naj sije v očeh

Prijetno presenečenje

Kaj te pričaka, ko se po predremanem popoldnevu zbudiš in pregledaš ta socialna omrežja. Prijetno presenečenje.

Z vsemi temi 'giveawayji' ponavadi nimam prav nobene sreče. Mogoče preveč zvesto sodelujem. Zato je bilo danes to precej nenavadno in malo šokantno dejstvo. Dve minuti sem strmela v slikco in dvakrat zaprla in odprla stran, da sem pravzaprav dojela zakaj se gre. Ker ni vsak dan takšen, da bi na listku videl napis a_girl.

Pepermintova gospodična je podarila oziroma podarja zbirkico ščipalk, klinčkov, ki so prav luškano vzorčasti. In mislim, da bom z veseljem našla prostor za njih. Imam že načrt. Mislim, da.

vir: pepermint.si

Drugače pa je en takšen deževen dan. Zaspan. Saj vemo kako to v resnici gre.
Zjutraj sem imela precej intenzivno debato sama s seboj o tem ali sem sposobna spraviti sebe iz postelje ali ne. Po tistem, ko je bila ura že toliko, da sem zamudila prvi vlak sem se odločila v prid poležavanju. Ampak vedno bolj se je približevala kritični točki, ko je bila zadnja možnost, da ujamem naslednji vlak sem se oblekla v trenutku in odšla skozi vrata v avto.

Posledice tega, da sem sprejemala tako nagle odločitve prezgodaj zjutraj, je kazala moja oprava. Nekako je odražala to, da sem navrgla nase vse, kar mi je prišlo v vidno polje in se pripravila na vse mogoče vremenske pogoje.
Torej sestavila sem - kavbojke, belo oblekico, srajčko za čez, jopico čez to in za povrh še tisti moj živo svetlo moder malo svetleč trenč. Z obveznimi pikčastimi gumjastimi škornji in pikčastim dežnikom ter črno usnjeno torbico.
Ampak me je to nekako zabavalo celo pot, ko se je obleka poigravala v vetru, ki sem ga ustvarjala s hojo.
Če se gremo ilustracijo sem tako nekako izgledala.

Samo še finiširam projekte in jih pripravljam za tisk. Ker nekako bom mogla v naslednjih dneh vse skupaj natisniti, čeprav za to moram nekako še pogrnutati kako bo šlo. Sploh, ker mora biti en plakat kaširan na kapa ploščo.
Sicer pa je obiskanost na faksu te dni bolj prehodna. Vse je tako, da prideš in greš, ko imaš kaj za pokazati ali narediti.

Povabilo na kosilo. Ja, imam čas - v tem trenutku. Kar je čisto lepo funkcioniralo, čeprav je bila odločitev o tem s čim se prehranjevati za nekaj trenutkov vzeta v analizo. S študentskimi boni je vse kulj. Predvsem hot dog s sirom in puding za povrhu.
In reakcija na prebiranje včerajšnje objave na blogu je zabavna.
Vzela sem si čas in šla čisto počasi nazaj proti železniški. Ker mi danes tako zelo ni bilo do hoje, ampak drugače pač ne gre. In vedno bolj čutim posledice včerajšnjega dne. Tistega jutranjega dela.
Noge postajajo težke.

AC/DC - You Shook Me All Night Long

Zaznaj moj sarkazem

Nedelja se zdi ravno pravšnji dan, da te telefon zbudi malo čez sedmo uro in ti oseba na drugi strani slušalke nekaj razlaga, ko še na pol spiš in se ti zdi ideja dogovorjena včeraj - čista bizarnost.
Tek okoli Brda. Pa ja.
V resnici nisem pretekla 11 kilometrov. Ali 9,7 kilometra. Prejamralala pa definitivno.
Dolgotekači na dolge proge s kratkimi koraki. Nekaj takšnega se mi je izpisalo. Ko sem pripravljala zajtrk.

Na poti sva srečali miško. In pozdravili vsakogar, ki se je prikazal na poti. Sicer sva nekje proti koncu srečali zelo hudo konkurenco, gospo, ki je še bolj navdušeno pozdravljala od naju. Črtam zadnje. Od Irene. Ker je bila ona tista, ki je imela energijo za obe. Jaz sem bila samo... no, pravzaprav ne bi o tem, kaj sem bila jaz.
Najboljša družba pri teku?
Ampak krog naokoli je bil narejen. Kljub glasnemu zvonenju cerkvenih zvonov. Pa saj sem tekla. In zavezovala čevlje.

To bo štelo. Še vedno lahko rečem, da sem pretekla okoli Brda. Saj ni potrebno nobenemu vedeti koliko v resnici. Ker sem se pofočkala pri tabli "Srakovlje" in stop znaku in po šprintu pri avtu.

Zajtrk se je sprevrgel v poležavanje na piknik odeja sredi vrta, ki se je zdelo kot nekje na kakšni bolj dopustniški destinaciji. In to se je sprevrglo v piknik, tisti z roštiljem in čevapčiči in vsem na žaru.
Torej, tudi mi smo odprli sezono. In nazdravili z Radlarjem. Skoraj.
In to vse skupaj je bilo tako naporno, da so naši fantje kar obležali na oddeji.

Verjetno je PopTv danes predvajal rekordno število oglasnih blokov na eno oddajo. Ker to, to je pa že "tu mač". In kaj nam le-ti sporočajo. Jejte. Kupujte ceneje. Hujšajte. Oblikujte postavo. Odpravite gube. Ustvarite si lažno podobo z vsemi ličili in imejte super kul avto. Pa dober telefon. Za vse skupaj pa vzemite kredit.
Kam smo prišli v tej potrošniški noriji?

The Kooks - Is It Me

Sju

L'arnacoeur oziroma Lomilec src. Ali tudi Heartbreaker.
Po želji. Ampak gre za francoski film z bivšo od Deepa. Tisto, ki prepeva Joe Le Taxi.
Luškana romantična komedija ali kako je v resnici to opredeljeno. Tako francosko. Brez Pariza.
Ta film bo tudi v drive-in kinu drug teden. Nekako tako je prišel do mene.

Obljube in načrti. Ostaja pa samo oddaljen šum, ki ga veter prinaša skozi okno iz zaključnega dogajanja. Ob tem, ko vse potihne sedaj ponoči.
Nekako se mi je brez družbe zdelo, da mi nekako ni do tega, da bi sama stala sredi vsega.
Pa tako fino je bilo vse v teoriji. Potem pa noben nima več časa.

Pa je teh 8 sezon Razočaranih gospodinj končanih in zadnji del pogledan.
Nekako ostane tisti moment, ko za dva trenutka obsediš, globoko izdihneš in greš naprej z dnevom.
Pogledala sem do konca tudi Whitney. In ker mi je zmanjkalo te komične serije sem začela z Accidentally on Purpose. Nekako rabim nek zvok v ozadju in stresanje šal, da se malo nasmejim.
Ker sem nekako grozna drugače.

Prišla sem do ugotovitve, da nekako nimam kaj preveč možnosti za ogled mjuziklov v MGL-ju. Ker bo konec sezone. In sklepam, da je že vse razprodano.
Super ane...

Sju. Je sedem.
Moja švedščina in to.
Danes sem naletela na besedo, ki mi povzorča težave pri izgovorjavi.
Föräldrar. Starši.

Vanessa Paradis - Joe Le Taxi

Film Izlet

Kaj narediš, ko si pogledaš film Izlet.
- Greš teči. Ker se ti zdi to najbolj logična stvar na svetu, ko slišiš pesem Let It Out.
In tako sem dejansko odtekla en krog. Zdajle. V noči. Še vedno mi zmanjka malo klanca.

Torej izkupiček današnjega dne je ena velika kljukica in trikrat obkrožena številka za čisto odličen dan.
Začenši tako, da dokončam projekte pri katerih me je včeraj premagal spanec. Teoretično, kar danes.
In čisto malo sem ponosna na končni CGP, ki sem ga ustvarila. Tako čisto malo se zdim sama sebi prav kulj.
Prosim, ne mi uničit trenutka.

Letošnji seznam želja. Sicer na desni strani.
Ne vem zakaj, ampak zdijo se mi popolnoma nemogoče stvari. Samo takšen občutek.

KAJ BI ALI SEZNAM ROJSTNODNEVNIH ŽELJA ZA ENAINDVAJSETICO
• izlet (Ikea, neznano...)
• fotoaparat: La Sardina
• knjiga: Symbols (Angus Hyland, Steven Bateman)
• knjiga: A History of Graphic Design for Rainy Days
• predstava Čarovnice iz Eastwicka (MGL)
• predstava Sugar (MGL)

Od tiste četvorke, ko smo bili samo mi in nihče drug na sredi Slovenske ceste in zaplesali pod dežniki, od tu se zdi že cela večnost. Ker so danes spet zaplesali, ampak vlak se je takrat nahajal nekje v Retečah.
Poleg tega sem pa dobila zeleno luč za moje izdelke in sedaj rabim samo še končno dodelavo pred oddajo naslednji teden.

Pijača s bivšo sošolkico, ki jo nisem videla že dolgo. Ker sem poleg vabila za rojstni dan poslala še vabilo za kakšno pijačo. Odobreno. Tako, da je en fin klepet sledil danes na pol v senci na pol v soncu s tekočim in preteklim dogajanjem zadnjega leta in pol. Ali tam nekje. Kje je kdo in kaj sva kaj zasledili na Facebooku. Prav fino.
Za ponovit. Ni kaj.

Film Izlet. Slovenski. Ki ga sem ga nekako želela videti že lep čas, pa nekako ni zneslo. In tako je naneslo, da je bila projekcija v okviru Tedna mladih. In jaz najbolj srečna, ko sem to izvedela. In sedaj vem zakaj sem ga tako želela gledati.
Ta film je kulj!
Je takšen, ki se te dotakne in ki te nasmeji na trenutke. Slovenski film, ki ga je veselje pogledati in ima prav kulj posnetke.
Film je super. Jaz bi ga v tem trenutku opisala kot vrhunskega, ko ga še podoživljam. In tako dojemam. Ja, tako ga dojemam. Vrhunski, ker še ugotavljam približno tak pridevnik, ki se sicer ne sliši tako visoko leteče. Za še enkrat pogledat pa definitivno bo.
Definitnivno je eden tistih filmov, ki ti nekaj da. Ne samo plehka eno uro in pol trajajoča stvar, ki gre mimo tebe. Premakne nekaj v tebi in se zamisliš.
Poleg tega je pa glasba iz tega filma ta, ki ostane v glavi.

Vsak v avtu se avtomatsko igra. Tisto igro - kdo prvi vidi morje. Pa rečite, da se tega nikoli niste šli?
Drive-in kino bo. Ko smo že pri filmih.

Najbolj je pa presenetljiv trenutek, ko se ti zdi, da je igralka stopila s platna, ko se skupaj z režiserjem pojavi na odru na razpravi. Bizarnih nekaj stotink.

Kaj sem se švedskega naučila danes.
Var så god. Nekaj v zvezi s pozdravom. Ali kdo bi vedel.
In sommarstuga. Kar je poletna hišica, vikend.

New Wave Syria - Let It Out

Mali princ ali ne joči Peter

Danes imam par momentov.
Eden je tisti, ko se ves čas trudiš in nekaj delaš in sploh noče in noče biti vidnih rezultatov. In potem pride do tega, da zadnji večer pozno v noč delaš, trenutno, da imaš narejeno za naslednji dan. In se vsi sprašujejo zakaj nisi že prej naredila. Pa saj sem! Pa ni bilo nobenega učinka.
Čakam na pridobitev supermoči.
To bo to.

Drugi pa je tisti moment, ko prideš po stopnicah in vidiš vlak kako se že pelje s perona. Ta občutek, ko ti vlak spelje pred nosom in se svet za sekundo ustavi. Potem se mi zavrti. In ko pridem k sebi mi je nekako čisto vseeno za vse in obsedim na klopi.

Torej, da nadaljujem. Tisti moment, ko si prineseš par fotk za inspiracijo in končaš čisto v drugem slogu na čisto drug način. Kaj?
Vsaj nimam problemo s posnemanjem ali kopiranjem. Očitno.
Kaže pa ravno dovolj optimistično, da bom lahko nekako speljala ta "samostojni projekt". Bolj optimistično kot moji prezgodnji prihodi na faks. Še vedno mi je uganka, kako mi je uspelo tako kmalu priti, če sem se vlekla kot megla po poti.

Feminnem - Sve što ti nisam znala dati

Napram

Kaj je s tem vremenom?
Sonce in vročina en dan. Dež, mraz in zima drug dan.

Zima! Zima sredi maja. 

Resno, kaj se dogaja?

Saj ne da bi imela kaj pretirano proti, ampak pač ni normalno, da se en dan kuhaš na soncu, drug dan pa zmrzuješ v dežju.

Včasih preprosto veš, kdaj je imel študent dizajna kakšen projekt. Ko se čisto zaliman prikaže na faksu.

Ker danes se nikakor nisem mogla zbuditi, ko sem včeraj delala na projektu. Čeprav mi je očitno precej dogajalo in sem naredila kar nekaj stvari - je to vse danes izpuhtelo. Tako - booom - pa nisem imela nič več, ker moram izboljšati ključne stvari.

Ugotavljamo, da preveč sedimo za računalnikam in da nam počasi že škoduje. Kaj šele bo?

Končno sem dobila Kuharico za mlade v knjižnici. Očitno se potrpežljivost še vedno obnese. Seveda pride v paru z nestrpnostjo in neučakanostjo ter nezadovoljstvom nad zalogami v knjižnici.

Pa pojdi v Ljubljano bodo rekli. Ja... in potem naj bukle vlačim naokoli. Ne, hvala. Res imam takšno veselje do težkih torb in vreč, ki so že tako na splošno prepolne. Vedno. In znova.

Če me ne odpihne skozi zaprto okno, potem je še vse dokaj kul.

Mogoče bo pa na koncu koncev res konec sveta.

Nina Badrić - Nebo

Poglavitno

Sklep dneva. Nehala bom pisati sezname. Nehala bom delati načrte. In nehala si bom želeti stvari.
In potem se zbudim, ane. Ker je vse skupaj precej skrajno, nemogoče.
Ker potem se lahko pogreznem v zemljo in tam počakam, da bodo v naslednjih tisočletih našli moje ostanke.
Saj bo šlo. Počasi.

Ker sem vedno znova in znova presenečena, kako hitro me vse sesuje. Samo ena malenkost je potrebna in me že ni. Ko bi bila le stabilnejša. Tako ne bi bila vsak trenutek znova razočarana za stvari, ki me sploh ne bi smele bremeniti.
Prekleto.

Pa za danes sem naredila tak fin plan kako bom šla sama s seboj gledati muzikal. Ampak še sama sebi ne morem biti družba. Ko človek pričakuje, da bo vsaj tukaj šlo, pa ne.
Rabim ljudi. Da sem kolkor tolko kulj. Da je svet lepši in sem najboljša moralna podpora. Ker pač sebi preprosto ne morem biti, sem pa ljudem okoli mene. Tudi to šteje, kajne?

Izrazla sem močna čustva jeze, ko sem naredila tretji krog po preljubem Kranju in ni bilo niti enega parkirnega mesta, jaz pa nisem bila preveč v dobrih odnosih s časom. Tako, da se to ni izšlo.
Morda se tudi ni izšlo, ker moram početi druge stvari in pač preprosto ne bi imela časa, da bi šla še Cabaret gledati.
Mogoče moram gledati stvari z drugačne prespektive in ne reagirati tako zaletavo.
Ampak takšne so situacije in takšni so trenutki.

Danes sem se naokoli prevažala kar z avtomobilom. Ni bilo mojega standarnega avto-vlak-peš razporeda. Ker sem bila nasprotno dostavi. Šla sem iskat stvari. In dobila avto z vinjeto in denar za bencin.
Čeprav sem še vedno navdušena nad momentom, ko se vsedem v lasten avto. Ne vem, ampak blazno mi je všeč.
Torej pri teh enoprostorcih je pač problem, da nikakor ne grejo v majhna pakririšča. Kljub vsemi popravlanju in motoviljenju z volanom. Rezultat je bil takšen, da nisem mogla ven iz avta in bi verjetno spet zakleni volan. Torej je bila opcija - najdi drugo parkirišče.
Prevažanje po Ljubljani ob prometnih konicah je en sam napor. Čeprav sem se pridno poskušala izogniti večjim možnostim zastojev.

Sončkanje pretežno v senci je prav luštno pred faksom. Sedaj vsi visimo na kavicah in čiku, jaz nisem ne za eno in ne za drugo, vsakič, ko se pokaže priložnost za odmor. Nekako kolektivno jamramo nad vsem, kar bi morali imeti narejeno. Mislim, da se bomo šli superjunake s supermočmi ustvarjanja ob "deadlinih".
Do takrat... pa saj imamo še čas. Ane?

Tyler Lyle - Anyhow

Superiorno

Bolje, če ne bi vedela, da je danes svetovni dan boja proti melanomu.
Bolje, če ne... ker vem... ker vem, da mi ne bo šlo iz glave.

Na trenutke me je pošteno strah. Napačnih razlogov.

Zaspala sem s toliko premlevanja, da sem se zjutraj zbudila. Odločila. In šla teči.
Ker je to zadnja stvar, ki bi jo naredila. Ampak preprosto je bila smiselna poteza v zaporedju dogodkov.
Nekje na pol kratke poti, ki jo ponavadi prehodim sem preklela samo sebe in se spraševala - kaj mi je bilo tega treba. Samo resnično sem morala predihati pljuča.
In kuža je šel z menoj.

Sedaj sem zopet v fazi krize identitete, ko je potrebno sedeti in premikati preklete vozle gor in dol po zaslonu, da nikjer ni vidnega končnega rezultata.
Zdi se mi, da se ne premikam nikamor. Vsakega projekta se lotim malo in po malo. In sem besna nase. Ker ne znam samo nečesa vzeti in narediti do konca.

Drugače sem okej.

Carrie Underwood - Jesus, Take The Wheel

Potemtakem

Mogoče lahko razvijemo patent varčnega lijaka. To postane tako, ko mu odpade precejšen kos in lahko vanj spustiš samo določeno količino vode. Vsaj prihranimo pri njej.
Saj pravijo, da ima vse pozitivno stran. Mar ne?

Obleke sem odpakirala in pospravila nazaj v omaro. Kovček pa še vedno zre vame.
Veselila sem se prve jagode z domačega vrta, pa je čudežno izginila.

Kaj mi bo seznam, če ga noben ne pogleda.
Vonj po snegu je v zraku. Počutim se kot, da sem obtičala pred zidom in ni izhoda nikjer.

Privezala sem maline in potonila bom v sanje.
Mogoče je tam več sreče. Ali pa vsaj v jutrišnjem dnevu.

Florence + The Machine - Shake It Out

Ko imaš fotošuting

Kaj narediš, ko greš v Domžale na obisk - spakiraš kovček.
Dejansko sem spakirala cel kovček oblek in šla na "dopust". Za en večer. Za en fotošuting.
Ampak bila sem tako blazno pametna, da sem pozabila dejansko koristne stvari - kot je naprimer jopica. Ali jakna.
Talent. Ni kaj.

Ker me je na pol poti prešinilo, da mogoče jutri, torej danes, morda sploh ne bo tako vroče.
Pa res ni.
Skratka iz dogovorjenega filmskega večera se je načrt spremenil v "prinesi-cel-kup-oblek-se-bova-šle-70ta". Tako je verjetno, ko ti nekako ne uspe zbrati filma za ogleda.
Pa še ni tako blazno zabavno.

Torej. Jaz se pripeljem tja. In spravim vse prisotne v smeh. Poleg tega pa dobim še butlerja, ki mi odnese kovček. Sama v krilu. Z slamnikom na glavi. Kot bi šla res na dopust. Medtem, ko z neba začenja padati dež.
Prvi izhod. Fotograf in asistent.
Rekvizit - kanglica za rože.
Rožasta obleka in krilo. Rumen pas. Slamnik.

Soba je postala kar na enkrat polna oblek. Dejansko je moja zaloga, kar precejšnja.
Drugi izhod. Obdobje 70ih. Samo, kaj ko se mene ne da definirati.
Rdeča obleka s črnim klobučkom. Rožasto krilo in trak z rožicami v laseh.
Ogromna budilka.
Tretji izhod. Delaj se hipsterja.
Očala. Dolga obleka, kot da te nosi luna. In samo dolga obleka, ki ji poskušaš definirati obliko.
Enaka poza. Stoprvič. Plešemo. Parti pipl.

Četrti izhod. Piknik z zlobnim jaz.
Prikupna piknikasta obleka s pikicami in roža v laseh. Kako definiraš tisti kavbojkast pajac, ki smo ga nosili, ko smo bili majhni.
Peti izhod. Kontra kombinacija zlobnega jaz. Pariška.
Tak pajac kot so tisti kabojkasti za otroke v črtasti verziji. Pariška. Črtasto krilo in črn klobuček.
Poskušaj ujeti spontani smeh.
Improvizoriš stativ.

Tukaj nekje omagava.
Pikasta nogavica se je potuhnila. In mlečen riž je bil za zajtrk. Potem pa sem šla proti domu.

Lipps Inc - Funky Town

Lučkast dan

Polno kosov regradovih lučk je plavalo v zraku. Nek moment je samo to zapolnjevalo svet.

Hotela sem se skriti pred dežjem. Pa ga nekako ni bilo.
Spala sem dolgo v jutro. Ker letos nisem bila za uradnega fotografa trojk.

Pripravila sem kovček, da grem v svet.
Jagode pridno rastejo in oblek je pol manj v omari.

Tal Bachman - She's So High

Tri od trikrat

Teden mladih smo otvorili. S koncertom v Tušu. Saj ne da bi se zelo zvesto udeleževala enega ali drugega, ampak prav fino je bilo za spremembo.

Treba je izkoristit festivalsko zapestnico letos. Tak je moj plan.

Pokali smo od smeha, ko smo se na križišču ustavili in zrli v sosednji avtomobil. Tisti pa so gledali nas.
Smeh na račun razporeditve.
Dve dekleti zadaj. Ena spredaj, vozi in poleg nje sopotnik. Tam pa je bila situacija ravno obratna.
Poleg tega pa so tako hitro izginili iz vidnega polja, ko se je prižgala zelena, da človek komaj verjame.

Tequila sunrise. Lombardo nekje v ozadju.
Bližje smo se spravili, ko je nastopila Nina Pušlar. Prepevali poleg na vse znane in manj znane pesmi.
Fino. Fino.

Tabu. Rekli so, da so že tretjič v Kranju. V Tušu.
Mi pa tudi. Haha.
Tako kul so kot vedno. Nimam nič za dodati.

Zopet sem slišala.
Mar ni že dovolj čakanja v vrsti, hočem te imet.

Naplesali smo se. Malo. Napeli. Precej.
In odtavali domov.

Nina Pušlar - Dober dan

Zlomljen lijak

Zjutraj vkorakaš v kopalnico in najdeš polomljen lijak. Nekako je bilo le vprašanje časa, komu bo ta čast pripadla in se bo razbil pred njegovimi očmi.
Tako, da sedaj dejansko en del manjka. Nenavadno.

Ups. Nekako sem ta petek spustila in se delala pridno.
To tako zelo intenzivno, da sem speglala vsa oblačila, ki smo jih imeli. Mala likarica na delu.
Sploh nočem vedeti koliko žeht je bilo vsega skupaj, saj se je kar vleklo v nedogled.

Rezultat. Pogledala sem en del The Big Bang Theory. Pet delov The Vampire Diaries. En Hart of Dixie. Ter še film Potomci.
Zloženih cunje je za cel kavč in samo svojih sem odnesla za eno košaro.
Ja... že nekaj časa se noben ni lotil tega.

The Descendants oziroma Potomci. Nič posebnega. Nič takšnega, kar bi naredilo vtis. Ampak nič slabega. Fin film. Za tako mimogrede. O tem kako izslediti ženinega ljubimca, da mu poveš, da je ta na smrtni postelji. Medtem, ko si na Havajih. No, saj je zgodba, to je samo en del.

Jason Walker - Down

Razglednica iz Španije

Znašli smo se v tipoRenesansi na seznanjanju z izumrlim tiskanjem. Kakšni poklici so bilo to. Kako je postekala celotna priprava in koliko malih svinčenih črk različnih tipografij in rezov je bilo potrebnih za eno končno delo, ki je končalo v naših rokah. Ker danes je vse tako zelo poenostavljeno.
Koliko dela in koliko vsega je stalo za tiskom. Vse svinčene črke in oblikovanje le-teh. Priprava besedil. Urejanje in vse skupaj. In kako počasi je vse potekalo.
Če ne vsi, nas je vsaj večina z zanimanjem poslušala, ker je bilo res fino slišati vse to. In tudi videti.
Mislim, da se bomo še znašli tam.

Grancereale in smothie iz Juceboxa. Ob Ljubljanici. Jaz sem bila samo preizkuševalec. In sem uživala v senci dreves na klopi v trenutku oddiha. Med enim in drugim dejanjem študentskega dneva na faksu.
Sicer pa je družbo delalo žgoče vroče sonce.
Znašla sem se v centru Ljubljane po dolgem času. Malo ga pogrešam. Ker to je tisti čas, ko je prestolnica prav prikupna. Ko se vsi zunaj družijo. Ko se išče senca in občudije zbujeno življene.
Po znanih stranskih poteh mimo vseh gruč azijskih turistov sem se znašla na poti proti domu.

Risala sem atlantskega mormona. Zdi se mi, kot da je prav kul vse skupaj izpadlo.
Bom prespala in jutri še enkrat pogledala. Za danes je dobro.

Mp3 cd iz pred let z zanimivim izborom pesmi. Ha. Trenutek, ko se sama sebi zdim blazno presnetljiva. Sploh ne vem, da sem toliko pesmi poznala že takrat in se tega nisem zavedala. Ni čudno, da potem poznam večino komadov, ki se vrtijo tam iz 80ih let.

Ločil bom peno od valov. Nekako s tem branjem nisem pridobila prav ničesar. Mislim, knjiga name ni pustila nobenega vtisa ali novega spoznanja. Samo prebrana zgodba, ki je stekla skozi in izginila.

The Pointer Sisters - I'm So Excited

En povožen močerad

Pes in njegov adrenalin. Adrenalinsko tekanje po križišču med vsemi avtomobili. En se je ustavil. Pred ostalimi se je izmuznil. Samo čakala sem, da bo počilo. Ampak konec dober, vse dobro, saj je pes veselo stekel naprej. Z največjim navdušenjem. Definitivno mu je pognalo kri po žilah.

Včasih so nekatere že stokrat prehojene poti, vseeno tako dolge. Danes enemu takšnemu sprehodu, kar ni bilo videti konca. Če je pot iz minute v minuto postajala daljša, je še vročina vse bolj pritiskala.
Skrila se bom nekam in šele na jesen prišla nazaj v svet. Če bo šlo tako naprej, to ne bo več normalno. In ja, zavedam se, da je pojem normalnosti postal ena sama abstrakcija.

Navdušena sem, ker sem porisala skicirko. Ali tiste pol prvotne skicirke. Morda sem navdušena nad nekaj deli, vse ostalo samo polni prostor.
Danes se je na seznamu predvajanja znašla Carrie Underwood. Ker je tako naneslo. Nekako.
Mogoče se še navdušim. Za naslednje dva trenutka in potem bo minilo.
Švedščina je tudi še vedno v planu. Ampak moram narediti izpiske predem nadaljujem z naslednjo stopnjo. Čeprav ne vem ali znam kaj spraviti iz sebe. Mogoče. Nekoč.
Tudi berem še vedno. Ravnokar lansko maturitetno domače branje. Tako, da si na vlaku in med faksom krajšam čas. Potem, ko poslušam kar precej konzultacij, plus svojo, se ob preostalem času do konca zatopim v svet okoli Mure.

Tradicionalno se nisem udeležila Škisove. Ker mi leta poprej ni nikoli uspelo priti do tja. Ne vem, ampak vedno je nekaj prišlo vmes.

Carrie Underwood - Temporary Home

Funkcija kolaž

StreetDance 2. V 3D. To samo zato, ker je bilo tako fino dogovorjeno z menoj in ker sva nazadnje gledali že prvi del.
Vprašanje 'katera bo čakala' je nekako obiselo v zraku, ko sva z zelo dobro usklajenostnjo skoraj istočasno pripeljali na parkirišče. Kaj takšnega.
In v Tušu nimajo ne ladjic, ne ježkov.

Torej film. Kul. Všeč so mi bili latino ritmi, pričakovala sem sicer več angleškega naglasa. Ampak kaj, ko je bilo vse tako zelo splošno evropejsko. Smešno na trenutke. Predvsem pa plesno. Čeprav ta 3D efekt sploh ni tako kulj. Samo določene momente, vse ostalo je čisto nepotreben in precej moteč. Sploh za nenadne gibe.

Tako ali pa tako pa danes nisem naredila nič, kar bi štelo. Ali tako nekako.
Ker sploh ne vem kdaj je šel dan mimo. Spomnim se samo, da sem pogledala na uro malo čez deseto in ko sem naslednjič videla je bila že krepko čez dve. In potem šest. Pa osem. In deset.
Danes je čas tako ekspresno minil, da še zase ne vem.

DJ Rebel StreetDance 2 Remix - Cuba 2012

Dasiravno

Kako se začne nov dan na faksu - z dolgo vrsto pred okenčkom za vozovnice zjutraj. Ampak je uspelo in povedali so mi še, da tista kartica za popust velja še do konca maja. Kako fino.

Počasi bom nekam prišla. No, saj počasi sem prišla do tiste modre stavbe, ki skupaj z ostalimi stoji ob cesti. Počasi zato, ker se mi je pot tako vlekla danes zjutraj. Nobeni pikčasti gumjasti škornji ali pikčast moder dežnik pri tem ni pomagal.
Vendar na koncu vedno nekam prideš. Mar ne.

Klikanje. Oblikovanje. Odprte možnosti. Mnenja. Navdušenje nad izdelki kolegov. Veliko, veliko smeha.
Vse to je prisustvovalo k enemu deževnemu ponedeljku in mu malo dvignilo razpoloženje. Ker je tudi sonce našlo pot nazaj.

Glava velikanskega laboda v daljavi. Ko se zavem, da je bila le igra oblik. Čeprav se je za trenutek vse zdelo tako resnično in sem začutila preplah v sebi.
Mogoče se mi bo počasi začelo blesti. Kdo ve.

Čeprav imam toliko za reči čez knjižnico in njeno zalogo knjig, mi je sam prostor precej všeč. No, en določen kotiček z razgledom na mesto, tam pri umetnostnem oddelku. Kjer sem danes iskala inspiracijo za tistih deset skic, ki morajo biti narejene v kratkem in sem zasedla tisto čudo od stola. In ustvarjala. Trenutek ali dva.

Katharine McPhee - Run

Prelevuje

Če sem med dopoldanskim poležavanjem ujela The Bucket List po televiziji. Sem čez dan po delih pogledala We Bought a Zoo. To združeno z uporabo Illustratorja med gledanjem ali med pavzo je bilo tudi vse kar sem počela. Vse ostalo se je samo razblinilo v nič, kot današnji dan v dežju.

Preden se stegneva ali The Bucket List sem nekoč že pogledala. Če človek nanj naleti čisto po naključju, ko se prižge televizija in prestavlja med programi, je dobrodošla možnost. Ker s filmom ni nič narobe in je fin za pogledat.

Kupili smo živalski vrt. Prav simpatičen film, ki za povrh vsega temelji še na resničnih dogodkih.
Nikoli ne veš na kakšno pustolovščino te življenje napelje.

Dejstvo, da moram jutri prezgodaj vstati me malo skrbi. Nimam več volje, ampak saj je samo še ta mesec za zdržat.
Nekako vedno, ko pridejo te prvomajske počitnice mi vse pade dol.

Jónsi - We Bought A Zoo

Akrilasta

Včasih se tako preprosto brez kakršnegakoli premisleka strinjam za določene podvige. Včeraj mi je uspelo to, da sem se strinjala da sodelujem pri barvanju napisov, ki vključuje tudi prevoz. Čeprav sem nekako vedela, da nisem vedela zakaj se bo pravzaprav šlo.
Ampak je bilo čisto kulj. Na trenutke sproščujoče, ampak po koncu dneva pa malo naporno. V tem smislu, da mi je posrkalo vso energijo. Čeprav bo verjetno velik del zasluge za to imela vožnja domov.

Najbolje je, da sploh ne vem v kaj se spuščam. Jaz se samo tako brezskrbno strinjam in presenečam tudi samo sebe.
Če me je to včeraj peljalo na morje, me je danes pripeljalo do pacanja z akrilnimi barvami. Kaj bo jutri, kdo ve.
Zakaj bi pravzaprav morali vedeti, kaj bo prinesel jutrišnji dan. Nenačrtovani načrti zadnji trenutek so kul.

Maroon 5 feat. Wiz Khalifa - Payphone

Sprehod na morju

Spontano sprejeto povabilo na morje. Tako, s startom ob osmih večer. Za en večerni sprehod, ki pač ni v bližnjem gozdu s psi.
En kotaleč se rakun. Če kdo trdi drugače, jaz še vedno rečem, da je bil rakun.
In en pravi jež s katerim sva imeli fotošuting. Saj sva ga pustili, da je potem odpeketal proč.

En dolg sprehod ob morju, da sva sedaj z vsem na tekočem. In nekaj nostalgično obarvanih CD-jev na poti. Foxy Teens. Tisto kar smo poslušali v 9. razredu in Evrovizijske pesmi. Da sva lahko poleg prepevali z največjim navdušenjem.

Kdo bi si mislil, da bom danes tako končala. Ravnokar sem bila doma in bi bil samo še en dan, ki bi potonil v pozabo, ampak je en klic z eno odločitvijo spremenil vse.
Zabavali sva se ob tablah na katerih je pisalo koliko kilometrov je še do Kopra in to vsakič z navdušenjem glasno pospremili. Ne greš vsak dan, kar tako na morje.

Samo morske pice ni bilo. Palačink pa sem sama imela čez glavo, ker sem se nekako cel dan prehranjevala s palačinkami.

Vse ostalo postane ob takem zaključku povsem nepomebno. In najin izlet prikupno kul.

Kaj je zanimivo pri pesmih, ki jih nisi slišal že nekaj let - to da presenetljivo znaš besedila in poleg tega se šele zdaj zavedaš pomena, oziroma poslušaš besedilo.

Foxy Teens - Sanjam

Komaj kaj

Kaj, ko v resnici vse skupaj izgleda enostavneje. V teoriji je to čisto preprosto.
V praksi pa si razbijam glavo ob mizo.
Mogoče bi morala manj misliti. Manj razmišljati in analizirati.
To bo menda to.

Če se odločim. Tako čisto za res. Da danes naredim tudi kakšen projekt, ki me čaka že lep čas pa še vedno ni začet, ali narejen. Če se to odločim, nastane podrt sistem.
Le ena velika zmeda in moje potrplenje na nitki, ki lahko pade na tisti kup razočaranja.
Bolj in bolj, ko se trudim, manj učinka je vidnega. In mogoče je ta trud samo napihnjen v moji glavi kot tisti strah, ki ima velike oči - okoli in okoli ga pa nič ni.
Sedaj zbiram barve in fonte in se vrtim okoli lastne osi v začaranem krogu.

Saj ne jamram. Samo pravim.
Doma vsi nekaj pokašlujejo.

T-tröja. To bo beseda dneva danes.
Kot dejstvo pa se bom trudila povedati nekaj takšnega.
Pojken har inte på sig någon T-tröja.
Če dobro premislim, še vedno ne znam povedati prav nič pametnega. Razen, da je nebo modro, trava zelena, da pes spi, otrok teče in da ima ona pet rdečih jabolk.
Rabim en tak švedski zvezek, da naredim zapiske.
Kdo bi si mislil.

Kaj če šele danes dojamem, da je že tri dni maj. Kam čas hiti?

Carly Rae Jepsen - Call Me Maybe

Två

Borbeno sem razpoložena. Takšni dnevi so na obzorju, ko je vsaka najmanjša malenkost največja napaka, ki jo naredi tisti, ki se približa v radiju enega metra.
Danes sem znorela nekje takoj, ko sem se zbudila. Po tistem, ko sem skoraj omtrvičila del telesa z ledeno vodo.
Potem pa mi je prekipelo še med kuhanjem kosila. Zakaj se vedno vsi potikajo naokoli, ko imam sto stvari za početi. In mi res nič ne gre od rok in gre vse narobe. Seveda mi je prekipelo.

Dan po praznikih je še hujši od četrtka v Mercatorju. Ne samo da ta vsebuje en kup upokojencev, ampak tudi ostale ljudi, ki po nekaj dneh prilezejo iz odrezanega sveta in panično nakupujejo. Dvakrat je pred menoj stala ženska, ki je pol ure mesarju in tisti, ki prodaja kruh nalagala kaj vse bi še rada. V obeh primerih je bila ista.
Ker so seveda še počitnice z vsemi nakupovalci visi še en kup kričečih otrok. In prva stvar, ki sem jo vprašala, ko sem prišla domov je - če sem bila jaz tudi tako nadležna kot otrok. Ampak očitno so bili takrat drugačni časi ali pa sem se vsaj znala obnašati in nisem zganjala vika in krika sredi trgovine.
Otroci niso za v trgovine. Ker so nestrpni. Ker se ne znajo obnašati. Ker vedno nekaj hočejo in če jih je več, jim gredo vedno traparije po glavi in potem moraš prenašati kričanje njihovih ubogih mater.
In ja, jaz se družim z ljudmi, ki delajo v vrtcih. Kako ironično.

Danes sem nadaljevala z učenjem. Nimam nič takšnega, kar bi me danes zabavalo.
Ampak prav pridno sem štela krompir po švedsko, čeprav zaenkrat znam samo do šest.
Ett. Två. Tre. Fyra. Fem. Sex.
Poleg tega sem se lotila nekaterih slovničnih zadev, ki sem jih opazila med samim učenjem, čeprav tu še nisem prišla daleč, ker sem naletela na en blog o švedščini in sem ga z zanimanjem pregledovala.
In situacije, ki so se pojavljale skozi dan sem si zamišlajla iz tega, kar sem si zapomnila.

Vse ostalo, kar moram narediti pa rešujem s "saj bom" in "tega se moram resno lotit". Potem čakam, da se program odpre in ugotovim, da ne vem kako začeti. Prigovarjam si spodbudne besede in vem, da bom paničarila zadnji dan. Ker očitno preprosto ne znam drugače, in vsem ostalim stvarem dam prednost ter se sploh ne morem skoncentrirati.

Christina Perri - Jar of Hearts

Perniciozno

Včeraj je bilo vse fino in fajn dokler se ni podrla magnolija. Tista čudovita drevesna skulptura za vrtom, ki je imela najlepše cvetove in je najlepše zakrivala pogled na zvezdnato nebo, ko je belina cvetov žarela na obrisih nočnega neba. Poleg tega pa se je barva prav lepo ujemala z nežno zelenkasto -ki vleče na turkizno- fasado hiše. V tistem trenutku se je tudi meni vse podrlo. Vse skupaj sem prespala z dvanajsturnim spancem in se zbudila v nov dan.
Mogoče se kdaj sprijaznim. Ampak danes še ne. Vsaj v sebi ne.

Zeliščni kotiček na vrtu imam. Ker teoretično nimam celotnega zeliščenga vrta.
Meta. Melisa. Majaron. Drobnjak. Peteršilj. Bazilika. Kamilica. Rada pa bi dobila še koper in dobro misel.
Torej to sem si še prilastila poleg tistega odseka z jagodami. In ko smo že pri jagodah - koliko gozdnih bo letos na vrtu. Oziroma navadnega jagodnaka. Od tistih pet lanskih so se letos razširile in se pomnožile kar nekajkrat.
Jaz sem navdušena.

Tista lopa/večji lesen objekt za staro bajto ima poleg dveh prostorov in zidanega kletnega prostora še prostorno podstrešje. Mislim, da se bom naselila tja notri. Bil bi super prostor za druženje in kotiček za ustvarjanje.
Danes smo jo vsi v glavah videli prenovljeno - tako, da se bomo lotili dela. Kmalu.

Če je kar prvi maj že.

Danes sem se spoznala s besedo perniciozno. Pogubljeno mogoče.
To je bilo poleg veliko novih besed švedščine. Ja, danes sem se odločila, da se bom naučila švedsko.
Jag skriver en blogg.
Recimo, da je to sedaj koristna uporaba naučenega. Improviziraj besedo 'blog', ker sem se načila samo 'jaz pišem'. Prav zabavam se. Rosetta Stone je prav zanimiva oblika učenja, ki zajema poslušanje, govorjenje, slikovna sredstva in sklepanje. Še sama nad seboj sem presenečena, kako hitro lahko prideš do nekih zaključkov. Ker, ko ti je vse predavano sploh ni tako interaktvino.
Sicer ne vem, če bom dejansko kaj odnesla od tega, ampak mogoče pa bo kaj iz tega. Če mi uspe vztrajati nekaj časa.
In najbolj zabavna beseda dneva je smörgås - sendvič. Takoj za njo ji sledi lärare - učitelj.

Negrita - Magnolia