Tisoč petstota

Kakšno sovpadanje.
Tole je pisana 1500ta objava na tem blogu. Šment. Toliko sem že spisala.
Noro.
In danes se končuje september, z njim pa dolgo trajajoče počitnice. Jutri me čaka novo študijsko leto. Nas vse, nadobudne študente.

Nekako niti nimam nič tako zelo proti. Nekako bo fino videti vse znane obraze po tolikšnem času. Se znajti v Ljubljani.
Mogoče ne bom navdušena nad vsemi vrstami. Zmedenimi obrazi. Oddajo obrazcev. Ampak nekje moramo začeti.

Današnji dan je bil obarvan družinsko. Začeli smo ga z zajtrkom, ki je bil tako ekspresno pospravljen, kot še nikoli, ko sva z bratom dobila obljubljeno partijo Catana.
Bila druga. Dvakrat.
Iz te se je nadaljevalo "A je to" sestavljanje omar in polic v delavnici. S tega smo prešli na pričakovano kosilo in obešali zavese na nova okna. Čeprav smo si vse skupaj tako dobro zamislili pa je izpadlo tako klavrno, da so stare zavese pasale v nove okvirje in romale v pralni stroj.

Na zapestje sem si nadela novo zlato srce. Prejšne je prešlo iz zlate v bronasto iz tam pa v čudne črne madeže. To pa ostaja sijoče.

Marble Sounds - Good Occasions

Nisem prinesla kremšnit

Če se zadnje dni malo potepam naokoli, sem bila danes pridno doma. In pridna doma.
Ujela sem se v serijo likanja med gledanjem novih delov serij, ki so ta teden pridno zapolnjevale spored. Pa sem jih samo nabirala na stranskem tiru.
Ugotovila sem tudi, da se novice precej hitro širijo naokoli in da vsi vejo, kje sem se včeraj potepala. Če izvzamem tale blog.
Kako zabavni so vsi.

Mislim, da imam še dva filma v dobrem, ubistvu tri, ki sem jih pred časom pogledala in jih lahko omenim.
Diarios de motocicleta. Pravzaprav je prav gledljiva pripoved dveh prijateljev, ki se podata na popotovovanje z motorjem, da bosta videla svet. Ali pa vsaj Latinsko Ameriko. Ker ni Hollywoodsko, ampak poslušamo španščino, je prav prijetna sprememba. Saj si morda celega filma sploh ne bi tako zelo zapolnila, če me ne bi na koncu popolnoma presenetil. Mislim presenetila me je spremna beseda, da je bila to pravzaprav zgodba, njen začetek - o Che Guevara.
Pa niti ne vem, zakaj me je to pravzaprav tako presenetilo, saj o njem sploh ne vem ničesar.

W.E. En malček sem dejansko šokirana nad tem filmom. O nespornem dejstvu, ki je pripeljalo do tega sklepa sicer še tuhtam, ampak takšna je bila moja prva reakcija.
En malček je psihopatski. Mislim tako, obsesiven.
Preplet dveh zgodb. Ena iz zgodovine, o stricu sedanje kraljice, ki je oženil dvakrat ločeno Američako. Cel škandal na britanskem dvoru.
Čeprav nisem čisto dojela, kako se je pravzaprav z drugo ločitvijo sešlo. Pač vse skupaj je škandalozna zgodba za kraljevino, ampak po drugi strani pa "velika ljubezenska zgodba".
Na drugi strani se pa odvija zgodba ženske, ki je precej obsedena s tem parom, njuno zgodovino,  zgodbo. Ampak niti ni sama kriva, ker se je presenetljivo prenašalo iz generacije v generacijo. Kar ni niti tako čudno, da je poročena s psihiatrom.

The Five-Year Engagement. Ta pravzaprav ni vreden omembe, ampak lahko povem samo, da je razvlečen. Kot zaroka. Lahko bi naredili krajše filme in bolj zanimive. Saj sta Jason Segel in Emily Blunt oba prav simpatična in ustvarjata dober odnos, samo preveč. Ni posrečeno. Najbolj.
Ker sem upala na najboljše, ampak ostala malo razočarana. Čeprav je pa prav perfekten za likanje poleg.

Noben ne bo prebolel, da nisem prinesla kremšnit. Pa saj ni bil trenutek za to.

Nina Pušlar - Tvoj telefon

Na Bledu

Če sem zjutraj preklinjala naše mesto, sem popoldne resnično uživala in se imela nadvse luštno.
Torej, glede na to, da v ponedeljke začnemo s faksom, je bil danes pravi dan, da sem okoli raznosila vsa potrdila o šolanju in vloge za štipendijo ter takšne papirnate zadeve.
Zgodba se ponavlja. Z besom zaloputnem vrata avtomobila, ko po tretjem krogu in pol najdem parkirišče. Mirila sem se do knjižnice, kjer sem oddala težek paket knjig ter šla naprej po obrazec, ki je izgubljen nekje doma in ga nobena živa duša ne najde.
Od izpolnjevanja sem se prišla do predajanja potrdil in zbiranja map. Vmes naletela na našo pravnico, ki jo že lep čas nisem videla. Ravno toliko, da sva se podali od točke A do točke B skupaj in potem šli naprej vsaka v svojo smer po opravkih.
Potem sem bila že bolj mirna. Ampak kaj, ko so te formalne zadeve tako odveč. Vsako leto.
Ampak kaj, ko bo vedno več tega.

V trgovini sem bila presenečena nad komuniciranjem z ljudmi, katere ponavadi samo pozdraviš in redko izmenjaš besede. Ampak očitno je bil danes tak dan in sem se zdela ljudem ravno prav komunikativna, da so to z veseljem izkoristili.

Današnji dan je bil čudovit za potepanje na Bledu. Ker je ravno padel na prost termin in še sončno je bilo.
Zadnje čase prav uživam v dobri družbi in trenutkih. In potem zvenim srečno ter se skoraj da pogovarjam sama s seboj.
Luštno nama je. Ko se podava na blejski grad. Ko se vmes ustaviva in na plano privlečem mali rdeč avtobus. Ko obsediva na klopi poleg gradu. Ko se sprehajava ob jezeru in greva na kosilo. In lahko še izkoriščam bone, ker mi jih danes sicer ni uspelo podaljšati.
Luštno nama je. Ko se roki srečata. Ko se sprehodiva nazaj. Ko se pojavita kremšniti pred nama.
Potem pa čas mine tako hitro, da sva že na poti nazaj.

Nekaj nežnega z nama se igra.
(Nina Pušlar - Saj sva skupaj)

Goske. Tujci. In sladoled poleg kremšnite.
Ker nama je gospa v slaščičarni dejala, da je to tako angleško, ko sladoled paše povsod.

Train - This'll Be My Year

London Stansted

3. dan (proti domu)
Zjutraj v Londonu. Popoldne v Ikeji v Celovcu. Zvečer doma.
Torej v današnjem dnevu sem prepotovala že pol Evrope.
Noro.

Skratka danes sem bila jaz tista, ki se je iz nenada zbudila in z vsemi močmi odpeketala iz tretjega nadstropja pograda do toaletnih prostorov. Saj pravim, cel podvig. Takšen, da se ti ne da več splezati nazaj in še malo zadremati. Ampak poješ zajtrk. Spakiraš vse. Se odjaviš na recepciji in začneš popotovanje proti domu.
Imaš zelen majhen kovček in na njem malo potovalko, ki gre bolj v razred ročne prtljage potovalk kot tistih športnih. In to vlečeš gor in dol. Čez drm in strm.

Podzemno sva že prejšnji dan dodobra spoznali in se super znašli. Med vsemi smermi, postajami in povezavami.
Danes sva lahko samo označevali kje sva prejšnji dan prestopali, na katerih železniških sva se pojavili in katere barvne črte uporabili.
London ima zelo dobro označeno vse. Pač ta njihova podoba, ki zajema vso označevalno grafiko - funkcionira super. Takoj se znajdeš, ker je pregledno. Vsaj meni se je zdelo tako, ker sem bila tam kot bi vse poznala.

Avtobus naju je iz Liverpool St. odpeljal naravnost do letališča Stansted.
Načrtovani odhod je bil precej pozen in sva se rajši znašli na avtobusu, oziroma dveh pred najinim. Skoraj popolnoma praznim, sprva. In to je bila dobra ideja.

Gospa Rowling pa ima menda že novo knjigo, ker sem jo danes videla v nekaterih knjigarnah po železniških in letališču. Pa včeraj pri zajtrku je bila na televiziji. Kot tudi pri večerji - isti prispevek menda.

Če letiš iz celovškega letališča v London, tisti deluje kot neko malo zasebno. Ker priti do vrat/izhoda s številko 57, je cel podvig. In tistih napisanih 12 minut sploh ni tako zelo faljenih.
Predno se je pa prikazala ta številka pri našem letu, sva stikali po trgovinah s spominki, šteli kovance in opazovali kako hrana teče v sushi baru.
Nekaj kar mi edino ni logično pri Angležih so njihovi kovanci. Ok, so zlati, srebrni in bronasti. V isti barvi so vrednosti razdeljene po velikostih - ampak to sploh nima nobenega smisla. Napisi so pa tako neočitni, da porabim preveč časa, da dojamem kolikšna je vrednost.

Let mirn in je hitro minil. Paketek glasbe. Luštno.
Avto naju je čakal kot tudi pozno kosilo v Ikeji.
S tem vred, niti ne vem kaj bi si lahko še zaželela. Dobila sem mesne kroglice in sladico in sem bila spet (še vedno) srečna. Tako.

Še vedno sem v Londonskem času na mobitelu in se čudim, kako da je šele toliko ura.

Cold War Kids - Finally Begin

Dolg dan pri kraljici

2. dan (potikanje naokoli)
Dolg dan pri kraljici.
Potikali sva se vse naokoli.

Ko me je v tretjem nadstropju pograda zjutraj začelo nekaj žokati, je bil pravzaprav največji podvig ugotoviti kako prilesti na tla. Najhitrejša pot s padcem, pač ni najboljša možna izbira.
In po zajtrku so se začele dogodivščine.
Od hostla do King Cross postaje sva vzeli kar pot pod noge in jo peš krenili. Z iskanjem smisla med postavitvijo zemljevida in dejansko orentacijo, nama je z malo pomoči še enega ogleda uspelo najti pravo pot.

Prvi cilj je bil - kupi celodnevno karto podzemne in se slikaj na peronu 9 3/4. Obkljukano oboje.
Sedaj imajo v zid pritrjen del vozička in nad njim tablo 'Platform 9 3/4' da je vse skupaj enostavneje. Da sem nad zgodbami o Potterju navdušena smo si pa že tako ali pa tako na jasnem.

Drugi podvig dneva je bil - pojdi pred muzej Madam Tussaud, da vidiš gnečo. Glede na to, da sva drugi stali v vrsti ob zgodnji uri - 15 min pred začetkom, sva si po dobrih 5 minutah premislili in namesto tega izbrali vožnjo z turističnim avtobusom po mestu.
Odlična izbira in še nekaj črtano s seznama.

To sva tako dobro izbrali, da sva na prvih sedežih v zgornjem nadstropju obsedeli za dobre 3 ure in videli vse.
Vse pomembne znamenitosti. Vse tisto, kar sva imeli še na seznamu in vse spremembe vremena.
Vreme tako stereotipno londonsko. Nič proti.
Nastale so najboljše deževne slike skozi s kapljami prekrito sprednjo šipo v zgornjem nadstopju.
Vreme - močno rosilo na vsake toliko časa. Drugače pa zelo spremenljivo. Popoldanski del dneva naju je spremljalo sonce.

Po tolikem času vožnje je nekako težko vstati s stola. Ampak se ne damo in kot bi mignil sva se znašli na Oxford Street oziroma nakupovalni ulici. Čeprav nobena od naju ni imela nobenega pretiranega namena ali veselja do kakšnih nakupov, sem zakorakala iz Primarka z vrečko. Jopica. Pulover z zimskimi motivi in ovcami. Pikice na štumfkih. Ter pikčasta obleka za čaj s kraljico. Ker nikoli ne veš kdaj te kaj takšnega doleti.

Skratka. Ampak po koncu dneva do čaja ob petih sploh nisva prišli.
Videla sem prikupne lomo fotoaparate in nisem skrivala navdušenja. Slikala sem se s stražo. V obliki Miki miške.
Slikala sem se s kraljico in njenim psom. Našla sem Time-Turner Hermione in kot otrok strmela vanj. In vse palice, metle, zemljevide in podobne stvarii povezane z gospodičem Potterjem in njegovo druščino.
Verjetno bi lahko cel dan strmela v te stvari.

V trgovini Narodne galerije sva se znašli 5 minut pred zaprtjem, amapk na koncu nisem kupila nič. Le v Liberty sem vzela beležkico s sovico, katero sem šele v tretje vzela.

Sprehajali sva se čez parke in se vozili s podzemno ter kraljici, ki jo ni bilo mahali pred Buckihmgensko palačo.  Tam sva obsedeli pred palačo preden sva se spet znašli med vsemi vevericami v parku.

Harrods naju ni navdušil. So me bolj božični okraski v Liberty trgovini. Konec septembra je fino zaplavati v božično razpoloženje za trenutek ali dva. Z božično glasbo in lučkami razprostrtimi čez prostore.
Dan pa se je zaključil s porcijo fish&chips ter enim Bulmerjem. V pubu, ki ni bil tipičen.

Shearwater - Animal Life

London

1. dan (večer)

Vse to so zapiski na mobitel na večer zapisovanja.

London!
Kar ne morem verjeti. Mislim, da sem še vedno v fazi nedojemanja in bo prišlo za menoj.
Srečna sem in malo izgledam tako, sem slišati in malo sem zmedena. Živčna sem bila, da ni bilo za nikamor, ampak, ko sem prispela na Otok je vse izpuhtelo. Večinoma.
Kar od doma do Celovca. Tam v Anglijo do Londona. Z različnimi tipi prevozov. Avto. Letalo. Avtobus. Podzemna.

Prvi vtis - navdušena sem. Angleška pokrajina me je že med samim letom precej fascinirala. Polja v neskončnosti vidnega polja in podeželske hišice. Organizirana naselja z istimi hiškami.
Ko smo vozili po levi, sem se spraševala, kaj je pravzaprav z nami narobe, da vozimo po desni, ker se mi je to zazdelo predvsem samoumevno.
Torej na koncu sem presenečena nad tem koliko sem navdušena nad vsem.

Rdeča govorilnica. In dan sem zaključila z mafini ter plezanjem v tretje nadstropje na pogradu v kleti.

Architecture In Helsinki - Escapee

Izlet na Otok

Najboljši je moment, ko se nekaj v momentu zamisliš in pesem v ozadju dobesedno pospremi tvoje razmišlanje. Fak.
"Hočem te imeti tukaj in zdaj..."
Fajn.
Pa saj ni prvič danes. Ampak to je najbolj nedavno naključje.
No, sedaj se resno sprašujem, če to sploh še so naključja?

Torej kam letim jutri?
Ja. Anglija. London. Na čaj s kraljico ob 5ih.
Saj je že dosti, da mi bo družbo delala na vseh bankovcih, če se ravno ne bova srečali na čaju.

Dobila sem paketek glasbe za na avion. Našla sem star mp3 predvajalnik, ampak se mi zdi, da je bilo z njim nekaj narobe, samo še ne vem kaj.
Tako, da bo. Recimo?

Ben Howard - Keep Your Head Up

Vitamix

Danes je res uradni konec poletja. No, če bomo pikolovski je bilo že včeraj uradno konec poletja ob 14.49, da smo natančni. Torej smo se najboljše poslovili od poletja.
Torej lahko nadgradim včerajšnji naslov. Spontan izlet: Bovec. Misija: pozdrav jeseni.
Tako.

Vitamix je najboljša "fejk" Cedevita daleč naokoli. Ker je bilo pravo veselje, ko sem jo danes zjutraj našla na pultu.
Torej sedaj lahko popravim trditev od zadnjič. Z enim tankom sem naredila 500 kilometrov.
Sedaj bom samo čakala kdaj bo lučka svetila. Ja vem, to nima nobene veze s cedevito.

Pravijo, da sem slišati srečno. Ja, to pa zna biti nenavadno.
Morda res, kdo bi vedel. Saj res, jaz bi morala. Šment.
Mogoče.

Moja produktivnost je sicer na nuli. Pa saj je nedelja. Ampak zdi se mi, da me vsi grdo gledajo, ker nič ni od mene.
Pa saj sem posodobila pesmi za v avto. Kar mi je vzelo nekaj časa. Upam, da bo ta nov sistem deloval. Samo še kam se moram peljati. Ali pa bom šla samo v avto sedeti in poslušat glasbo.
Pobarvala sem en ključ. Da sedaj lahko takoj vidim kater je kater.
Pes je šel z menoj na sprehod. Ali pa jaz z njim. Zapeljala sem se po kruh in ugotovila, da nimajo več nedeljskega popusta na pekovske izdelke. Kaj pa sedaj?
To bo pa že skoraj to - od moje produktivnosti. Res ni bilo nekaj.

Danes sem končala nekje pri Nini Pušlar. In tam okoli. Kar se glasbenega poslušanja tiče.
Dobila sem tudi pesmi, ki sem jih hotela, v poslušanje. Če sem pa strmela, zna izpasti prej nadležno kot kakorkoli, da bi slišala vsaj malo za pokušino, ampak sem na koncu dobila le dozo žgačkanja. Zabavno, blazno zabavno. Tu zaznamo sarkazem. Saj sem se namrdnila in smo se potem že smejali. Vdala sem se v usodo.
Bom pa sedaj na "repeat" poslušala. Prav...

Nina Pušlar - Odhajam z vetrom

Spontan izlet: Bovec

Luštno nam je. Če gremo kar takole spontano v Bovec.

Kakšno naključje je, da zjutraj poslušaš Imagine Dragons in ko se čez nekaj ur usedeš v avto zaslišiš njihove pesmi. Najboljše naključje.
Ja, predvčerajšnjim je bil plan tak, da gremo na morje pogledat. Potem se je v drugem klicu to spremenilo v dejstvo, da ne gremo na morje, ampak bi lahko šli v Bovec. Z zadnjim sms-om večera pa je prišel pritrdilen odgovor, da gremo naslednji dan.
Torej včeraj, dogovorjeni nekje med 10to in 11to, ki se je spremenilo na opoldne in to se je močno bližalo eni uri. Ampak smo šli. In to je vse kar šteje.
Imeli ravno toliko sreče, da nismo čakali v tisti vrsti, ki je nastajala za Karavanke, ampak je vrsta do izvoza za Kranjsko Goro imela še nekaj avtomobilov prednosti. Na našo srečo. Ker danes se je ta nekajkilometerska vila prav izpred predora Karavank do nekje pol poti med zadnjo bencinsko in izvozom za Jesenice. Noro. Ljudje so morali stati uro, dve, kdo bi vedel, mi pa smo se samo čudili sami sebi kakšno srečo smo imeli prejšnji dan.

Sami šaljivci. In šale smo zbijali eno za drugo, tako da nam med vožnjo ni bilo dolgčas. Kaj šele, ko se je KajaGarmin vklopljal na vsake toliko časa. Za popestritev. In smo se zopet ustavili pri tistem jezeru z otočkom na italijanski strani.
Ni minilo dolgo, ko smo premagali Strmec, se spustili mimo Loga pod Mangartom in bili en, dva, tri v Bovcu. No, skoraj. Še vsi ovinki.

In zadnja šala predno smo se razpakirali je bila, če imamo ključe. Kot bumerang nas je udarila resnica iz šal nazaj, ko smo ostali zunaj pred zaprtimi vrati. Imeli smo ključe, ampak očitno, ne pravih. Dobro, da obstajajo rezervni ključi.

Kaj torej sledi? Popoldanski dremež. Skiciranje skozi okno. Igra Tangrama. Igra Catana s kockami. Igra Acitvitya. In dejstvo, da smo pokonci vse do jutra. Tako mimogrede.

Luštno nam je, ko se smejemo pri igranju Catana s kockami. Kjer je možnost, da dobiš tisto, kar si zamisliš izredno, presnetljivo, nenavadno velika. Tako izredna, da ni za verjeti.
Očitno prinašam veliko sreče, ali nekaj kar se ne da bolje opisati in nadomestimo to, kar z besedo sreča.
Če enkrat pihneš v kocke, tako za srečo, in dobiš tisto, kar hočeš - je to sreča.
Ko se ti to naredi šestkrat, sedemkrat zapovrstjo - je to zgolj nedojemljivo in izredno nenavadno. Takšne možnosti bi morale biti tako majhne, da jih skoraj ni. Ampak ne pri nas. No, pri nama.
Mogoče pa drugim res prinašam srečo. Z držanjem pesti, pihanjem v kocke za srečo in podobno. Najboljša moralna podpora in najboljši škrat pod celotnim sončnim osončjem. Ja, to bo to. To sem.

Pri igranju Activityja pa je zanimivo, da imamo pod nekaterimi pojmi vsi drugačne predstave kaj bi to bilo. Bilo je pri razvratu, letvici, hevreki in še kaj bi se verjetno našlo. Saj nam je šlo dobro. Recimo.
Plešec - plešast plesalec, ki prečka cesto. Takšno definicijo smo iznašli. Drugače je samo ekspresiven izraz za plešastega človeka.

Ko je najbolj mučna stvar v dnevu, da se dopoldne usedeš za mizo in poskušaš pojesti kos kruha.
To sem po koščkih in s premori jedla dobesedno pol ure. Dobesedno.
Ker ravno, ko sem se usedla za mizo sta bila kazalca tako razporejena, da je bil veliki kazalec na šestici. Ko sem pobrala vse stvari z mize pa je bila polna ura.

Žličkanje. A ni zabaven izraz?
Ko me med dopoldanskim dremežem zbudi zvok kitare in prepevanja, se pretihotapim nazaj v sobo.

Sprehod. Skozi Bovec in mimo vseh apartmajev do stop znaka ob cesti, kjer se nasproti nekaj gradi. To je bil prvi sprehod.
Drugi je šel mimo blokov do gugalnic in se je tam obsedelo za dobro uro. Ko naju je pospremila glasba in petje iz našega apartmaja. Ja, očitno smo bili tako glasni.

Ta izlet je bil tako na mestu, da bolj ne bi mogel biti. Blazno kulj je vse skupaj izpadlo.

Coldplay - Every Teardrop Is a Waterfall

Dinozavrovo meso

Danes sem prejela nekaj zanimivih klicev. In ko ob koncu dneva potegnem črto, ugotovim, da me je klicala skoraj celotna morska posadka oziroma delegacija. Z idejami, željami in prošnjami.
Zanimiv dan. Ni kaj.
Skratka najprej je bil klic o tem, da gremo na morje. Skoraj takoj. Malenkost čez mejo.
Ampak sem prejela kasneje drug klic, ki je to idejo opustil. Čeprav sem bila popolnoma pripravljena na akcijo. Se je pa porodil nov projekt. Kdo ve. Morda gremo jutri na pot.
Luštno bi bilo.

Potem pa sem dobila klic in razložila kdo vse me je klical. In čez nekaj časa sta se mi na vratih pojavila naša "mami" in "oči" naše morske dogodivščine. Tiste z družinskim avtomobilom in krokodilom.
Saj pravim. Zanimiv dan.

Če puranje meso malo pokuhaš v teranu, postane prav živo vijolične barve. Jaz sem ga okronala za dinozavrovo meso. Ker je izpadlo tako smešne barve. Bilo pa prav okusna večerja.

Mmmm.

Dobro sem se zmenila za današnje kosilo in popolnoma pozabila na to. Ker sem domače paprike predala v nadaljno obdelavo in dobila za kosilo filane. Saj vem, da sem se nekaj časa nazaj pritoževala. Ampak sedaj je že jesen. Skoraj. Sedaj dovolimo takšni hrani, da napolni naše želodce.

Veverice ni več.

Z enim tankom bom naredila 500 kilometrov, kar je rekord. Ne vem, ali je bencin tako drugačen. Ali sem vozila tako "pridno". Ali je avto malo porabil. Ampak nekaj je definitivno - še nikoli nisem prišla čez 450 z enim tankom. Danes pa mi je kazalo malo čez 490 pa še kazalček ni padel pod E.

Luštno. In še vedno se vozim s "poceni" bencinom. Tistim izpred vseh podražitev.

Saj pravim. Skoraj nemogoče.

Zaključila sem tudi s serijo Mad Men. Ubistvu mi je serija všeč. Nimam tistega norega navdušenja. Samo kul se mi zdi. Zgodba in vse. Mogoče se je obdobje in stil že toliko spremenil, da sem prej kazala več naklonjenosti, ampak kljub vsemu so mi všeč njihove zgodbe. Svet oglaševanja. Kreativni team.

Šla sem kupit barvna pisala, pa sem prinesla "napačno" barvo domov. Tiste, ki mi je zmanjkalo nisem vzela, ker sem mislila, da je ta kuli tisti, ki še vedno dela. Pa sem se uštela.

Imagine Dragons - On Top of the World

Oblika laboda

Porezana vrba. Cipresa pravzaprav. Interna šala pri nas. Danes.
Nova okna in velika razrasla cipresa pač ne gredo skupaj. Tako, da smo imeli projekt - obreži cipreso. Bolj oblikuj cipreso.
Ker v začetni fazi je izgledalo tako hudo narobe, da se nam je zdelo, da to ne pelje nikamor. Ampak sedaj vsaj zgleda. In lahko prideš mimo te vrbe, kot jo je poimenoval brat.
On pravi, da ima velike sanje tam čez lužo, samo rabi še veliko izkušenj, da bo ratal labod. Iz ciprese.

Nekako čutim kako mi zateguje vse mišice. Vsako uro bolj.
Ampak takle mamo.
Se mi je uspelo spravit s postelje. Dopoldne mi je uspelo še malo pomagati naokoli.
Popoldne pa sem po petminutnem počitku kar zaspala.
In je šel še en dan mimo.

Comme un Chef. Takšen Ratatouille v človeški obliki se mi zdi. Mislim, ne vem niti kakšen imam vtis o filmu. Ali je smešen ali je čisto mimo ali bo za silo. Sploh ne vem.
Teoretično je francoska komedija o dveh kuharjih in tretji Michelinovi zvezdici. Nekaj o molekularni prehrani. Ampak to je vse iz teorije.
Skratka komedija. Francoska.

Dredg - Stamp of Origin: Take A Look Around

Poslednji storž

V gozdu je bila ob poti najdena spokojna veverica. Saj bi rekla, da poginula, ampak je izgledalo kot, da samo mirno spi. Še v tačkah je imela storž. Ali pa je bil ta ravno v takšnem položaju, da se je ustvarila takšna iluzija.
Prikupno malo bitje je doletela takšna usoda. Verjetno se naše poti niso križale prvič. So se pa zadnjič. Žal.

Ampak življenje gre naprej. Vrata so montirana.
In pozno popoldne se je šlo na jogo. Mami je imela takšno idejo.
Triurna uvajalna delavnica. Če kakšna mišice nisem raztegnila, potem pa res ne vem. Mislim, da sem presegla svoje zmožnosti. Ugotovila sem, da tako kot ravne črte, sta tudi simetrija in koordinacija šibki točki.
Če se jutri ne spravim iz postelje, ne bo nič nenavadnega. Sedaj vsaj vem do kam se lahko raztegnem, ampak mislim, da ne bom šla v vse te skrajnosti.

Irena je prikolesarila.
Še vedno se mi zdi to čisto nenavadno dejstvo za danes. Če ne bi imela dokaznega, fotogradiva, potem bi rekla, da se mi je to samo zdelo.
Ker je bil klic. Potem je bil še en. Kuhala in skuhala sem kosila. In potem je bila že tu. Sva šle hitro za en krog poklepetat in sprehodit našega psa. Potem, ko smo kot v boksu formule 1 opravili hitre popravke pri kolesu, je bila že na kolesu in je mahala v slovo.
Saj pravim, tako mimobežno je šlo vse skupaj. Da stvari komaj uspeš dojeti. Šele potem, ko se vračaš domov zvečer, se zaveš.

Stars - Dead Hearts

Sončnično rumena

Ko sem v jutranjih urah izvedla svoj jutranji ritual. Vstaneš. Narediš vaje iz joge. Imaš zajtrk.
Sem končala v delavnici, kjer se je potrebovala pomoč pri prekrivanju vsega in odnašanju škatel, kajti prišli so nam zamenjati okna.
No, če smo imeli zjutraj še stara - so se popoldne v soncu bleščala že nova.
Vse je bilo en, dva, tri narejeno, da še zase nismo vedeli.

In ker pač imaš nova okna, se lahko družinsko spraviš pogledat za nova vrata.
S štirimi sedeži. V treh vrstah. Cel avtobus.
Doma so namerili 205 višine, standard v trgovinah pa je bil 210.
Problem.
Se je pa toliko časa tuhtalo in trmalilo, da bomo prepričali 208 visoka vrata, ki bodo šla notri.
Veliko sreče.

Našla sem 400 SIT v eni izmed knjig. Tolarjev - za vse, ki ste že pozabili. Enega za 200 in dva po 100.
Včasih malo premoženje. Danes 1,67€.
Sončnico rumena pa je nora barva. Zato, ker sta se sončnici pod lastno težo prevrnili in sta posledično izgubili nekaj lističev. Ti so končali v mojih rokah, ki sem jih z radovednim izrazom opazovala.
Ni tako, da vsak dan v knjigi najdeš bivše tolarje. Kaj pa če se vrnejo?

Še vedno se ne razumem s ponedeljki.
Čudni so mi.

Toše Proeski - Ledena

Rumen žetonček

Ne vem, kaj se zgodi z menoj, ampak ko me pustijo samo doma, vedno začnem isti cikel.
Vstani, ko te zbudi pes. Danes je bil zelo priden in prizanesljiv in je pod posteljo stal šele nekaj čez osmo.
Ko sva odkorakala svoj krog in se odločno pognala v klanec, sva imela jogo. Jaz na armafelksu, on pa je ob koncu ležal in me spodbujal z mahanjem repa vsakič, ko sem se premaknila v drug položaj. Potem pa se je na koncu začel se on raztegovati in se mi s tačkami ulegel na podlago. Saj pravim, Ron je najboljša motivacija. In ob takih trenutkih se mu lahko začneš samo smejati njemu in sami sebi in potem sem nasmejana še celo dopoldne.
Še predno sem vedela zase sem bila s seznamom v roki v Lidlu in štela pšenične ter bučne štručke. Na koncu tudi cente med seboj. Dve napolnjeni vreči. In rumen žetonček.

Z bratom sva pospravljala. Pomivala in pometala. Saj pravim, da vedno padem v ta cikel. Ki mu sledi kuhanje. No, najprej zajtrk. Jajca. Na oko in umešana.
Potem sem nadaljevala cikel opravil na "p", ki je vključeval tudi pranje perila.
Torej, sedaj imamo. Pospravlanje. Pometanje. Pomivanje. Pranje perila.
Kuhanje kosila je druga kategorija.
In ko sva zaključila s popoldanskim sprehodom, sta bila starša že doma. Navdušena.

Na sprehodu pa sva videla dve srni, ki sta tekli čez travnik. Situacija je bila nekako takšna - srni tečeta čez travnik - Ron strmi - srni se ustavita - Ron steče in se ustavi - srni gledata Rona - Ron gleda srni - se obrne in steče nazaj k meni. Kaj?
Ponavadi se požene v dir, navadno v nasprotno smer, ampak očitno mu danes ni bilo do pretiranega razmigavanja. Opravičeno.

Tu se ob Slovenski popevki konča tudi vikend.

Nina Pušlar feat. Stiški kvartet - Kdo še verjame

Zebe kot mačka in spoznavajmo Domžale

Prikupen dan. Ki smo ga preimenovali v "Spoznajmo Domžale!"
Ali nekaj takšnega.

Skratka, ko so včeraj starši izginili na štajerske konce. Ko je bilo za psa poskrbljeno in se je brat odpravljal nekam proti Preddvoru, sem šla jaz na pot proti Domžalam.
Ker je bil odličen večer za nekakšen "filmski večer" in ker se je urnik ravno ujel.
Tako kot me je včeraj zeblo, me verjetno še nikoli ni. Mislim, da me res še nikoli ni. Vsaj tako zelo ne.
Pa sem se oblekla kot medved. Skoraj sem se utopila pod vročim tušem. Niti vroča čokolada ni zalegla.
Šment. Potem sem se zabubila pod odejo in deko ter zaspala v dolgih rokavih, dolgih hlačah in nogavicah. Pokrita do nosu. Kot sredi največje zime.
Res je bilo mraz včeraj. Ne hladno. Mraz. V nos me je zeblo. Skratka, ledena kocka sem bila.

Ampak saj je šlo. Z enim čajem. Filmom in dobro družbo. Z gospodično Ireno sva si ogledale film Izlet, ki sem ga sama sicer že gledala, ampak čisto nič nisem imela proti še enemu ogledu. Še vedno mi je všeč.
Zaspali sva pa takoj, ko sem utihnila.

Aja, da omenim, kaj je bil prvotni plan srečanja - sestavi zeleno mizico. Tisto, ki je prejšnji dan prišla skupaj z navodili za uporabo. Mislim z vsemi možnostmi uporabe.
In sva sestavili mizico in jo takoj uporabili v namen - podlaga za računalnik. No, v resnici sva imele še prej fotošuting in "green screen" oziroma zeleno ozadje, presnetljivo, v ozadju.
Potem sva prišle do ugotovitve, da bo tudi kot podaljšek postelje prav odlično prišla svojemu namenu, ker je ravno prave višine.

Ko se zaveš, da je dan. Ko pohrustaš zajtrk in se psihično pripraviš na tisto kar sledi, potem se vse skupaj razvije v zanimiv dan.
Jutranji oblaki, ki so kazali precej kisel oblak, so čudežni izpuhteli. V torbe sva naložili vse, kar sva potrebovali in poskušali v pogon spraviti kolesa. No, jaz sem imela precej težav, ker nekako moj odnos s kolesi je...,  no ne kaže mu najbolje.
Mene videti na kolesu - je dogodek, ki se zgodi na vsake toliko časa. Ponavadi ni prostovoljno ali z veseljem, čeprav se celo pot na kolesu smejim, ker se mi zdi blazno bizarno, ampak je zgolj razplet naključnih dogodkov in vdanosti v usodo. Tako je to, če se že peljem po dveh kolesih.
Pa sem se danes. Kolesarila sem po Domžalah. Verjetno bom naredila križec v koledarju ali nekaj.

Odkrila sem skrivni vhod v "pikčastem" Mercatorju. Prav tak vhod, ki vodi v knjižnico. A ni to fino, ko se še vedno vsak dan naučiš toliko novega? Skratka bolj kot vse me je presenetilo dejstvo, da je nekdo sposoben zaviti tako naglo levo in izginiti pred mojimi očmi. To potem poimenujem skrivni vhod.
Sploh, če si greš sposodit knjigo z naslovom "Pojdimo k morski obali".

Ko to naključno najdeš in pokažeš v smeri, kjer si uvidel knjigo, potem se v naslednjem trenutku znajdeš pred Kitajskim skladiščem. Če tukaj ne najdeš "svega in svašta", potem nikjer nimajo nič. Verjetno si lahko samo zaželiš in se v naslednjem trenutku znajdeš pred tisto stvarjo. In ko misliš, da si že vse videl, ugotoviš, da še en prehod vodi v nov prostor. Skratka sploh ni nikjer konca te stvari. Skladišča.

Pot se je z naglimi zavoji levo in desno, ki so bili nakazani z besedo "zavij" in kupom zmedenosti v moji glavi, končala z odlaganjem koles nasproti Hitovega sejmarjenja. Če sem se prav seznanila s celotno orentacijo po domžalskem mestu je to pri Vele-tu.
Torej sejmarjenje čez cesto in sprehod gor in dol. Izgleda tako kot sedaj izgledajo te stvari, kot so kranjske noči, šuštarske nedelje in podobno. Nekaj domačih izdelkov iz okolice v kombinacije z ogromnim številom oblačil. Res ne vem, ali se to sploh kaj kupuje?
Nastop folklorne skupine ali dveh. Boj s čebelico Majo, ki me je strašila z vsakim mešanjem zraka. Nastop žabic, sovic, kakorkoli. Še z murnom sem se slikala. In neko zeleno kapljico. Ker se je gospodični, ki mi je delala družbno, to zdela blazno kul-najboljša ideja. Ja, tako nekako.

Potem, ko sem se odločila, katero obleka izgleda najbolje - pri vseh nastopih, sva bili že naokoli in na tržnici. Kjer sva šli čez cesto na sladoled. In to ne kakršnkoli okus. Sladoled z okusom kremšnite. Kaj takšnega.
In potem sva šli skozi park nazaj. In tu se je zaključil kolesarski izlet in se je začelo čudenje, zakaj je moja avtomobilska tablica postala srebrna. Nekdo se je nesladno pošalil in obrnil tablico, tako da je vsak, ki je imel minuto časa - začudeno strmel zakaj so ga možgani ravnokar pretentali s trikom.

In danes nisem samo jedla sladoleda z okusom kremne rezine, danes se čečkala po avtomobilu. Imeli so tako kulj predstavitev, da so en avto malo porisali in sva pridno sodelovali pri tem projektu. S pujso pepo in balonom pa napisi in še čim. Še nikoli nisem tako prosto po prešernu z veseljem risala po avtomobilu.

Sledil pa je počitek. Kosilo. Počitek ob zvokih Cetinskega, Proeskega, Gibonnija in Dragojevića.
Malo sva zadremali. Jaz buba. Ona polh.
Potem pa sva gledali najbolj kulj film današnjega dneva.
Like Crazy. Blazno, blazno simpatičen film. Tako super se je umestil v današnji dan in današnje razpoloženje, da se bolje ne bi mogel. Obe sva bili precej navdušeni nad njim. Se vidi, da je film, ki se predstavlja po filmskih festivalih. Da ima veliko nakazanih momentov, kateri te prisilijo, da razmišljaš. Zgodba o fantu in punci ter razdalji oceana med njima. Zanimivo je, da na koncu pusti vse nekje v zraku, ampak dejansko ni važno, kako se je pletlo naprej. Važna je bila zgodba do sedaj.
Ker ta odnos, ki je med njima deluje pristno. Prikupno. In tudi nekatere scene, ki so narejeno so prav genialne. Tista s steklenimi. Tisti posnetki dol na posteljo. Zadnja scena pod tušom. In še kje se kaj najde.
Nekako je vse razpeto med izredno romantičnimi momenti in neko čustveno pogubo. Izmenjava obeh pripelje, da na koncu ne občutiš neke žalosti ob zadnji sceni, ampak upanje.
Skratka, jaz sem navdušena.

Od tega filma je šlo k čajanki z jabolčno pito in sedenjem na terasi. Opazovanjem oblakov in spreminjanju vremena. Vse dokler ni bil čas, da grem počasi domov.

Tony Cetinski - Umirem 100 puta dnevno

Kajzarice v akciji

A Little Bit of Heaven. A ni nekaj takšnega že obstajalo? Kjer nekdo umira za rakom in se mu Whoopi pokaže kot bog/boginja/višja sila. Ta film se mi zdi kot nekaj kar sem nekoč že gledala. Ali pa vsaj zmes vsaj dveh filmov skupaj. Resno.
To je edina stvar, ki mi je šla po glavi med filmom. Ti filmi za nedeljske popoldneve, ko že ne veš več kaj bi gledal, pa se kar nabirajo.

Kam so izginila prehodna obdobja? Tisti včerajšnji dež je napral en oster hlad. Ker očitno "prijeten hlad" ne obstaja več. Mraz je, da me je zeblo v nos. To je definicija mraza. Ker ko te zebe v nos, potem je konec.
Iz toplih dni, ko so bile kratke hlače povsem primerno oblačilo, smo prešli na tople plašče. Čaj in deka pa sta postala najboljša prijatelja.
Bo sploh kaj prijetno toplih dni?

Baje je bila strela tako močna, da je ohromilo vse naokoli. Brat je rekel, da je videl zeleno nebo. In Gorenjska je bila v temi.
Nič ne vem.

Internet malo je in malo ga ni. Pojavi se za minuto ali dve. Upam, da bo šlo v naslednjih dneh kaj bolje. Ker tole je kot igra na srečo. Poleg tega pa se bratu počasi meša in mene vključuje v to.

Danes pa sem imela vožnjo gor in dol po Kranju. Vsaj enkrat sem čisto obupala. Večkrat sem bila precej besna na okolico. In nekajkrat se z avtom skoraj da nisem najbolj uskladila.
Obupala sem že na začetku, ko nisem našla kje moram dvigniti majice. In ko mi je uspelo, so me vsi čudno gledali. Super ne.
Potem sem se znašla v knjižnici, kjer sem vrnila knjige in jih v naslednjem koraku vzela s police in si jih še enkrat izposodila. Vrhunska poteza.
Potem pa sem se peljala do Strahinja in nazaj po sladoled v Lidl. Kajzarice so v akciji.
Ko pa sem že mislila, da je vsega konec. Ne, takrat sem se zopet vsedla v avto in se odpeljala po brata v šolo. Ker je deževalo. Pa še tu je bilo nekaj komunikacijskih težav, sploh kasneje v avtu, ko je moj besedni zaklad obsegal kar nekaj kletvic. Kar se je nadaljevalo v telefonskem pogovoru.
Presneta reč.

Imagine Dragons - It's Time

Nad delavskim mostom

Popotovanje po Gorenjski drugi del. Če sva se lani z materjo kot dve budali vozili gor in dol vse od Radovljice do Bleda po celem Kranju in vse naokoli vključno s Tržičem, sva letos to pot raztegnili vse do Jesenic.
Od Jesenic do Žirovnice. Skoraj na sv. Lovrenc. Pa preko tistih vasi do Vrbe ter trikrat gor in dol mimo Prešernove domačije, vključno z enim kroženjem okoli hiše. Pa od tam v Kranj z zavojem čez Lesce.
Skratka. Vse to s postankom doma.
Potem pa sem se v naslednjem trenutku znašla na vrhu Šmarjetne gore. Na poti navzdol pa sem prejela še zadnji namig, tako kot vsi ostali, da se dejansko predmet iskanja nahaja na delovskem mostu.
Ko sem prišla tja, je bila nagrada ravnokar najdena in podarjena, tako da smo zamudili. Ker starša sta priletela tri minute za menoj na isto mesto.
Skratka še ena pustolovščina po Gorenjski za zeleno jeklenko vredno 1000€.

Tole je fotografija Kranja v meglenih odtenkih direktno iz Šmarjetne gore.

Poleg tega pa je poštar dostavil razvite fotografije. Kako zabavno. Za polovico sem pozabila, da sem jih posnela.
Torej tukaj jih je nekaj za pokušino.

Train - California 37

Malo prevelika miza

Za torkovo jutro sem naredila že presneto veliko. In to samo do desetih, ko sem čakala, da gremo na izlet. Pa sem v resnici en manjši izlet imela že v bolj zgodnjih jutranjih urah.
Torej, ko sem bila še v fazi nezavedanja in je bila komunikacija s svetom zgolj kimanje in odkimavanje ter spuščanje medmetov, takrat mi je z vso silo pod kotom na nogo padel mobitel. Na prste na nogi z robom mobitela. Nič kaj prijetna kombinacija.
Bila sem že na poti do Škofje Loke in nazaj.
Bila sem že na poti do Brnika in nazaj.
Torej sem se lahko delala, da sem bila na pol poti v Loko in na pol poti v Domžale. Ker morata obe punci prideti do mene, da gremo lahko v smeri sosednje Avstrije.
Še nikoli se nisem vozila ob ograji po makedamu okoli Brniškega letališča. Za vse je enkrat prvič.
Poleg tega pa naju je čudno gledal stric, ki je imel na avtomobilu napisano "varovanje", ker sva se vozili naokoli in ker je ravno danes 11. september. Sumljiva družba sva midve z materjo.
Potem pa se je jeklenka našla v Črnomlju. Upsila.

Skratka po jogi in zajtrku sem bila pripravljena za odhod.
Ikea in cel nakupovalni seznam. Jaz sem sicer šla samo firbcat. In na izlet.
Ker mogoče sem prišla do spoznanja, da obožujem izlete. Znane, neznane destinacije. Samo, da nekam gremo.
Torej prispele tja. Po ogledu razstavljenega dela smo imele en poln ikein listek, kaj moramo iskati v spodnjem nadstropju po "regalih" in kaj vse moramo iskati po ostalih oddelkih.
Okrepitev s sladico iz novega kavnega/slaščičnega kotička in gremo naprej.
Po tem, ko smo obredle vse, smo imele polno zelenih kuhinjskih pripomočkov, ljubkih povšterčkov in en koš za smeti v najbolj kul možni barvi. Barve v novi kolekciji so na splošno precej božanske.
Takšna lepa modra z zelenim in sivkastim pridihom, da jo sploh ne znam poimenovati. Lahko rečem samo - ta huda barva. Ker je verjetno daleč najlepša barva naokoli.
En "chill out" na terasi sredi Ikeje. No, na eni "improvizoriš" terasi.

Kako smo vse spakriale in spravile v avto je pa že druga zgodba.
Ker ubistvu rabiš dve blondinki, da spakiraš preveliko desko za mizo, v avto. Takšne šale smo zbijale na naš račun. No, na njun račun. In po vseh možnih varjantah nam je na koncu le uspelo najti rešitev in smo s precizno natančnostjo in velikim korigiranjem sprednjega sedeža naprej in nazaj le spakirale to preveliko stvar.
Vse skupaj založile z neskončnim številom povštrov in šle z največjo previdnostjo na pot.
Ni kaj. Zabavno popotovanje. Od Gorenjske do avstrijske Koroške.

Potem pa smo z vmesnim postankom in hranjenjem, nadaljevali pot.
Najboljši je moment, ko spečeš lazanjo, ker imaš v zmrzovalni skrinji ravno delno omakico za lazanjo, in na koncu poješ prav vse. Košček za koščkom in bolj kot je šlo proti koncu bolj sva se ena drugi smejale. Ampak pojedli vse. Do zadnjega grižljaja.
Torej še dejansko popotovanje v domžalske konce, da sem dostavila zeleno mizo in navodila za uporabo in enega dekliča z vso svojo robo domov.

Of Monsters and Men - Little Talks

Zelo, ampak zelo len sprehod

Bolj len na ponedeljek že ne moreš biti. No, bolj len kot danes že na splošno ne moreš biti. Sploh, ko se srečata dve osebi, katerih hitrost doseže negativno vrednost. Verjetno.
Tako počasi, kot sva se pa danes premikali naokoli na sprehodu, tako počasi se pa že dolgo nisva. Če sva sploh kdaj se?
Ker resno. Čas se je ustavil. Približevale sva se črni luknji. Nekaj je bilo definitivno na tem.

Poštar še ni prinesel razvitih fotografij. Šment. Pa drugič.
Ker ta občutek, ko se ne spomniš več, kaj bi sploh lahko bilo na vseh možnih petintridesetih fotografijah, je že dolgo pozabljen. No, tako dolgo spet ne, ker sem pred nekaj meseci dala razvit film po dolgem času.

Danes se mi P!nk posluša. Ker sem gledala odlomke nove Ellen sezone, kjer je bila gostja. In je blazno kulj. Na nov komad sem se že navadila in postaja všečen. Mogoče.
Vse ideje zakaj lahko uporabiš zeleno mizo iz Ikeje. Mislim, da sem skoraj izčrpala koš z idejami v povezavi s tem. Zabavno, bi se lahko reklo.

Ugotovitev dneva. Včerajšnega pravzaprav. Deklič iz švedske trilogije Millennium je ubistvu madam nekaj iz zadnjega filma o Sherlocku. Nekako se mi je zdela znana, ampak čudno je bilo, ker nisem gledala švedskih filmov, da bi jo lahko po čem prepoznala.
To je naključno dejstvo dneva. Random fact.
Pojavlja se tudi v Prometheusu, ki ga imam še na moram-videti listi.

Švedščino rabim. Tako čisto malo.
Sedaj sem se poglabala v svojilne zaiimke in prišla do ugotovitve, da imajo dve vrsti samostalnikov tiste z "en" ter tiste z "ett". In sem ugotovila, da sem nekje na pol napačno sklepala. Saj počasi. Kakšna lekcija tako pa bo šlo.
Poleg tega sem se pa spomnila na naše švede iz 9. razreda, ki so bili na izmenjavi. Vse kar smo želelni na koncu, je bilo dejstvo, da gremo na Švedsko. No, pri meni je ta želja prišla z nekaj letnim zamikom.

Včeraj sem imela takšno veliko željo po družabnih igrah, da sem na koncu vse soigralce podkupila s kozarcem vina in toplimi kruhki iz pečice. Pa smo se šli eno igro. In vedno se na koncu vsega nasmejiš.
To so... pogrinjek. Punčica očesa. Prvič sem videla besedo damping. Ugotovila, da če povežeš vino in grad, dobiš vinograd.

P!nk - Blow Me (One Last Kiss)

Star album iz Kranjske Gore

Bravo Kaja! Polij črn tuš po beli mizi. Sedaj je bela miza s črno packo. Saj ne, da sem se sicer sama sebi čudila, zakaj imam na pol zaprt tuš na mizi. No, me je izočilo. Super...
Potem pa se zaleti še v metlo pred vrati. Dvakrat.
Toliko je bilo potrebno, da sem jo končno postavila na mesto, kjer me ni ovirala.

Sicer pa - len dan. Z eno siesto in z mesom na žaru.
Načrti padli v vodo.

Nekje vmes sem ujela dokumentarec, ki je govoril o nezemljanih. Teorije zarote in to.
Da so prišli na zemljo po zlato, ker je to najbolj obstojna kovina in pomembna za njih in podobno. Da so spremenili gen in tako ustvarili ljudi kot sužnje in da se tu začne tudi zgodba iz Biblije. Tista o Adamu in Evi in sodobnem človeku. Nekaj o Sumercih. Skratka nikoli ne bomo vedeli kaj je res in kaj plod človeške domišljije in od kje ta izvira.

Ellie Goulding - Anything Could Happen

Ritem mladosti dvanajst

Ko odplešeš Gangam Style sredi Planeta - potem je pa kar že kriza. Ali pa zgolj zabavno.
Saj že cel čas trdim, da je ta pesem blazno nadležna, ampak kaj, ko ti po dveh poslušanjih, ogledu videa, v glavi ostane tako refren, kot tudi koreografija.
Fino. Blazno fino... Zaznaj sarkazem.
Ampak potem zgolj iz čiste zabave z ljudmi okoli začneš plesti/skakati v ritmu.

Ritem mladosti. 
Ubistvu ne vem več katerič, ampak dobro.
Letos je šel bolj kot ne mimo. Zdi se mi, da gremo vsako leto kasneje in potem se v tiste nekaj urah že čisto izgubi.
Dejstvo za mimogrede - za Kolosejem se ne sliši čisto nič. Vhod je bil daleč naokoli in nekje vmes se zgubi občutek, da se nekaj dogaja na drugi strani stavbe. Samo rešilec in zelo vinjeni mladi so spomnili na to, da dejansko se nekaj dogaja.
Ko so BFM prišli na oder, smo pospešili in druženje pred vhodom en-dva-tri ovrgli ter izginili za ograjo. Njih je vedno dobro slišati. Prepevati in poplesavati poleg. Morda sem vedno znova presenečena, ampak še vedno mi ni jasno zakaj so Kingstoni za Big Foot Mamo. Ampak mogoče se scena z njimi bolj sprosti. Kdo je nadaljeval ne vem - ker smo bili v fazi - čakanje na wc. Temu je sledila igra iskanja ter definiranja lokacij.
Vse dobro, konec dober. Sva se le našla. Na krožišču.
Potem pa je nekje v ozadju odmeval Tony Cetinski in ko sem se v naslednjem trenutku zavedala, smo se že pomikali proti izhodu in sem poskušala poslati sms v opravičilo pa je bilo omrežje tako zasedeno, da ni šlo nikamor. Nič jasno. Ampak prevoz je pa le bil.
Pa tudi zabava se ni končala, saj smo nadaljevali v Tušu. Mi in pet folka. Vse do jutra. No, vse dokler se Tuš ni zaprl.

PSY - GANGNAM STYLE

Drugi film na razvijanju

Pester dan. Predvsem pa dolg in rahlo čutim okončine po koncu dneva.
Jutro sem uspešno nadaljevala z vajami joge. Še vedno ugotavljam, kaj me je pičilo. Če kdo ve, naj pove.
Lahko se zgolj čudite skupaj z menoj.

Včeraj sem se tudi strinjala, da imam danes čas in malo priletim na delo v Ljubljano. Tisto, ki ponavadi vključuje packanje. No, danes je vključevalo malo manj packanja, eno hitro hojo čez center Ljubljane, v izvidnico in po nakupih. In naredila sem paketke, ki so vsebovali mivko zavito v nekaj vrečkastega.
In ker sem ravno v fazi nepredvidljivega razgibavanje se je vsemu skupaj pridružila hoja po strmih stopnicah gor in dol s kupom stvari v rokah. Kar nekajkrat. Za zaključek pa še hitra hoja, da se ujame zadnji vlak.
Ironično ob pol devetih. Ah, slovenske železnice in vozni red...
Skratka, sedaj čutim, da obstajajo mišice v nogah. Malo.
No, ta občutek se me drži že dan ali dva, pa ga malo ignoriram.

Zgubljala sem se po vaških poteh pred Škofjo Loko. Ampak sem na koncu našla in dočakala tudi tisto po kar sem prišla.
Na pošto sem oddala drugi film. Komaj čakam posnetke, ker sem že pozabila, kaj se je sploh fotografiralo. To je sedaj postal tako zabaven proces kot včasih. Ko si komaj čakal, da vidiš kaj je uspelo in kaj si posnel. Me blazno veseli, da ta občutek lahko še vedno obstaja.
Potem, ko je bil tudi predpasnik oblikovan in sprintan, sem se odločila, da je dosti vožnje naokoli in sem raje kupila vozovnico za vlak.

Zadnjič sem gledala What to Expect When You're Expecting pa sploh ni tako zelo napačen film. Mogoče se mi je v tistem trenutku zapasalo nekaj takšnega in nisem bila razočarana na koncu. Mogoče je pri takšnih filmih res odvisno s katere plati jih gledaš in kako jih vzameš.
Za eno nedeljo popoldne, ko ti ni do nečesa s pretirano vsebino, je to čisto fino polnilo časa.
Samo toliko, v vednost.

Lana Del Rey - Lucky Ones

Salsa na salso

Včeraj salsa - blazno kul, blazno simpatično.
Glede na to, da smo bili trije od štirih precej v dvomih glede tega, smo bili na koncu večera vsi navdušeni.
Moja misel na včerajšnji dan je bila - "zakaj za vraga sem se sploh strinjala", ampak na koncu mi ni bilo čisto nič žal.
Z dobro družbo. Dobro glasbo. Ob plesu. Enemu ali dveh za pogum ter čaju.
Skratka iz tečaja, izkoristili smo dan odprtih vrat, smo nekako zašli na salsa večer. Načrtovan slučaj. Mogoče bolj predvidljiv slučaj.
Ples po toliko letih, ja to se sedaj sliši, kot da že dvajest let vmes nisem nič plesala, malo paše. Mislim, saj nimam kaj pretirano proti, samo vse precej odrivam na stran. Ker je nekako izginil, nekje vmes. In se samo vsake toliko za malo priokusa pojavi. Ampak salsa je čisto kulj. Mogoče bi bilo zabavno znati vsa tista zapletanja, samo vedno se začne z začetno stopnjo. Ploskanjem po ritmu, ki ti še cel večer odmeva po glavi in debato o tem kakšne superge je nosil Michael Jordan v Space Jamu.
Debate. Izmenično na wc-ju. Veliko smeha.
Končali v Slastu. Pa sploh ni bilo zgodaj zjutraj.
Res je bilo kulj. In v zraku so vsi načrti, da ponovimo kaj takšnega v drugačni različici. Ne bi se branila.

OneRepublic - Feel Again

Malo on, malo off

Zadnje čase sem kot tale naš internet - malo sem "on/off". Sem. Pa me ni.
Saj je dan, ko ni za pisat in sem se nehala mučiti. In pride dan, ko se mi malo piše, pa potem ugotovim, da se mi v resnici ne da, oziroma mi nič ne pade na pamet, ko pridem do računalnika. Tako nekako.
Pa se že kot pijanc plota držim za idejo, da bi vse skupaj opustila, ampak potem se zavem, da v resnici ne morem. Ne glede na dolžino premora med vsem.
Ja, tako to gre.

Torej, če sem se v ponedeljek poskušala potuhnit, ker ta dan res ni bil moj, sem zadnje dva dni bolje. Oziroma vsaj poskušam biti.
Začetki tedna mi občasno ne gredo. Ker so to tisti denvi, ko se ti zdi da moraš na silo nekaj početi. In potem imaš slabo vest, ko ne. In potem se najprej potuhneš pred svetom, potem se skušaš še pred sabo in končni rezultat je pač tak, da ti nič ne uspe.
Razen dejstva, da se iz čistega presenečenja zbudiš ob osmih, samo zato da držiš pesti in preostanek pozitivne energije pošlješ v vesolje.
Pa toliko finih načrtov sem imela, kaj vse bi bilo potrebno narediti. Rojstni dnevi in to. Ampak me je dan povozil pod seboj. In vse je propadlo. Vključno z menoj.

V torek, torej včeraj, zjutraj me je prijelo in sem šla tečt. Ja, dejansko se je zgodilo. Oblekla sem se, vzela psa in sva šla tečt. Najin krog. Z enim klancem navzdol in enim dolgo trajajočim navzgor. Še vedno mi ne uspe čisto do vrha teči. Enkrat bo že. Naš Ron pa me je nasmejal, ko je poleg mene hitro hodil in ves čas pogledoval, če še zmorem. Prisrčno malo bitje.
Ostal del torka pa je zbrzel mimo. Z metanjem računalnikov iz domače skupine. Navideznimi sistemi. Preverjanjem omrežnih kablov. S kupom izrečenih ne-preveč-prijaznih-besed o nedelujočih računalnikih. Pojavili so se tipični problemi oblikovalca - ko se programi in različice le-teh pač ne ujemajo med seboj. Verjetno več časa preživiš z usklajevanjem kot z dejanskim delom. Illustrator pa je vedno povzročitelj. Ali sploh ta Adobe sorta. Sami problemi. Takoj za njimi pa stojijo Windowsi s svojimi težavami. Skratka problem na problem in nikamor ne pridemo. Samo živci gredo.
Saj se potem vržem v sproščeno risanje in barvanje vzorcev. Ter pretresanje zlatega tuša.

Če sem se v ponedeljek potuhnila, če sem včeraj tekla, potem sem danes našla armafleks na podstrešju in naredila nekaj asan joge.
Ja, ne vem kaj mi je. Mogoče zgolj kakšen preblisk.
Poleg tega se mi je pa danes plesalo v sanjah. Oh...

The Lovin' Spoonful - Summer in the City

13 avtomobilov, en traktor in en kombi

Prolog pospravlanja sobe se je zgodil danes. Po celem tednu sem končno vse skupaj spravila v red. Za tiste pol ure. Sedaj je stanje že bolj "normalno" razmetano. No, razen kup, ki mora ven, ostaja sredi sobe. Papriji, kartoni in odvečna, polomljena plastika.

Mogoče bi se lotila albuma, ampak niti ne vem, kje se lotiti. Imam material. Slikce. Samo mogoče nimam papirja, da bi lahko natisnila. In nimam vseh fotografij zbranih. Ker jih je toliko, da komaj pridem skozi.
Sem pa naredila risbo v spominsko. Tudi takšne stvari se po vseh teh letih zopet pojavijo. Že lani je ena potovala okoli, od sošolke. Moja počiva v škatli. Sedaj pa se je pojavila nova. Še prazna. S častjo, da prva nekaj narišem.

Mad Men je serija, ki se gleda te dni. Tako poleg vsega. Ker se moja smer študija malo povezuje z njihovo tematiko. Ker je zanimivo obdobje in na sploh dobra serija. Sem nekje sredi četrte sezone.

13 avtomobilov, en traktor in en kombi na nasprotni strani ulice.
Torej v treh hišah število petnajstih vozil. Zanimivo dejstvo. Zato, ker danes ko si pogledal na drugo stran ulice si videl samo poločevino. Pločevino razporejeno od začetka do sredi ulice. Potem pa se je verjetno nadaljevalo, ampak le na območju naše parcele je bilo takšno število.
Kam smo prišli. Pa lahko rečem, da sta bila samo 2 več kot ponavadi.

Všeč so mi te septemberski dnevi. Ko se je vreme malo "skisalo" in temperature ohladile. Ko se pripravlja sezona čajank in pitja čaja. Ko bodo lepi dnevi za izkoristit in ko bodo deževni za sprehode v gumjastih škornjih. Otroci gredo v šolo in bo mir. Jaz pa se bom še en mesec poskušala delati pridno in na splošno delati kaj koristnega. Čaka me en izlet. Mogoče se kakšen še pojavi. Skratka zanimiv mesec bo. Se ga malce veselim. Nekako mi je september všeč.

Moji listi izvajalcev se je pridružil Olly Murs. Lady Antebellum so dobili več kot samo nekaj pesmi, kot tudi Train ter One Republic. Ampak nekako se potem vrnem nazaj k The Script. Poslušam The Kooks in imam The Fray za vmes, ko pridem do skupine The Bravery, katere pesem imam že nekaj let za zvonenje. Čisto naključno se vmes vrine nekaj pesmi Celtic Woman in zaključim z Edom. Ed Sheeran. Michel Teló je samo za popestritev.
Skratka to je nekako na moji playlisti zadnje dni in tedne.

Olly Murs feat. Chiddy Bang - Heart Skips A Beat

Razkrita telesa

Že september je. Še ta mesec.
Verjetno bo najbolj zanimiv.

Razstava Razkrita telesa je bila presenetljivo estetska in zanimiva. Poučna.
Pričakovala sem, da se mi bo kje želodec obrnil ali pa da me bo oblilo in se mi zvrtelo. Ponavadi se mi je, ko smo v šoli prišli do živcev, žilic in podobnih arterij pri biologiji.
Ampak tukaj sem občutila to samo enkrat, ko sem slišala ožilje. Potem pa sem se postavila v vlogo nekoga, ki bi se tega lotil z likovne plati in je postalo bolje.
Torej stvar, ki me je najbolj fascinirala so bili možgani, ki jih je zadelo več manjših kapi. Ker izgledajo, kot bi nekaj skurilo tisti predel. Stvari z rakom izgledajo plesnive. Skratka blazno zanimive so se mi zdele te "napake". Sedaj smo se že toliko časa poglabljali v dele človeške lobanje z vseh zornih kotov, da jo še vedno gledam z likovnega vidika. Kot vse mišice, katere sem lani risala. Fasciniralo me je oživlje srca in sem na dan izvlekla beležko in sem začela skicirati. Ker se ni smelo slikati. Ali nekaj.
Risanja noben ni prepovedal.

Zanimiva so bila dejstva, ki so napisana krasila stene. Mogoče imamo pet okusov. Pisalo je tudi, da naj bi depresijo povzročala kombinacija kemičnih reakcij v možganih, vzorcev razmišljanja ter travmatične okoliščine. Ampak zanimivo o kemičnih reakcijah v možganih je nekaj povedanega tudi v sami knjigi Usoda duš, ki pravzaprav govori o reinkernaciji.
Nekaj je na tem.
Beseda dneva pa je bila - papile. To so pravzprav izbočenje sluznice na hrbtišču jezika. Nisem vedela.
Zapleteno je to človeško telo, ni kaj.

Kaj ostane najbolj nadležen občutek - ko v avtu slišiš neko pesem, jo bežno poznaš, veš nekaj ključnih besed in potem doma, ko je že pozabljena in se jo ponovno spomniš, takrat ne veš več ničesar. Ne melodije. Ne tistih nekaj ključnih besed, mogoče ostane samo ena, ki pa čisto nič ne koristi. In tavaš v temi.
Torej danes sem slišala neko predelavo, ki je v refrenu vsebovala "baby". Torej, to je vse kar se spomnim. Ker si vedno pozabim zapisati še kaj in potem mi je žal.
Mogoče bi rabila samo radio več poslušati, saj se ves čas ponavljajo ene in iste pesmi.

Gym Class Heroes feat. Adam Levine - Stereo Hearts