Za torkovo jutro sem naredila že presneto veliko. In to samo do desetih, ko sem čakala, da gremo na izlet. Pa sem v resnici en manjši izlet imela že v bolj zgodnjih jutranjih urah.
Torej, ko sem bila še v fazi nezavedanja in je bila komunikacija s svetom zgolj kimanje in odkimavanje ter spuščanje medmetov, takrat mi je z vso silo pod kotom na nogo padel mobitel. Na prste na nogi z robom mobitela. Nič kaj prijetna kombinacija.
Bila sem že na poti do Škofje Loke in nazaj.
Bila sem že na poti do Brnika in nazaj.
Torej sem se lahko delala, da sem bila na pol poti v Loko in na pol poti v Domžale. Ker morata obe punci prideti do mene, da gremo lahko v smeri sosednje Avstrije.
Še nikoli se nisem vozila ob ograji po makedamu okoli Brniškega letališča. Za vse je enkrat prvič.
Poleg tega pa naju je čudno gledal stric, ki je imel na avtomobilu napisano "varovanje", ker sva se vozili naokoli in ker je ravno danes 11. september. Sumljiva družba sva midve z materjo.
Potem pa se je jeklenka našla v Črnomlju. Upsila.
Skratka po jogi in zajtrku sem bila pripravljena za odhod.
Ikea in cel nakupovalni seznam. Jaz sem sicer šla samo firbcat. In na izlet.
Ker mogoče sem prišla do spoznanja, da obožujem izlete. Znane, neznane destinacije. Samo, da nekam gremo.
Torej prispele tja. Po ogledu razstavljenega dela smo imele en poln ikein listek, kaj moramo iskati v spodnjem nadstropju po "regalih" in kaj vse moramo iskati po ostalih oddelkih.
Okrepitev s sladico iz novega kavnega/slaščičnega kotička in gremo naprej.
Po tem, ko smo obredle vse, smo imele polno zelenih kuhinjskih pripomočkov, ljubkih povšterčkov in en koš za smeti v najbolj kul možni barvi. Barve v novi kolekciji so na splošno precej božanske.
Takšna lepa modra z zelenim in sivkastim pridihom, da jo sploh ne znam poimenovati. Lahko rečem samo - ta huda barva. Ker je verjetno daleč najlepša barva naokoli.
En "chill out" na terasi sredi Ikeje. No, na eni "improvizoriš" terasi.
Kako smo vse spakriale in spravile v avto je pa že druga zgodba.
Ker ubistvu rabiš dve blondinki, da spakiraš preveliko desko za mizo, v avto. Takšne šale smo zbijale na naš račun. No, na njun račun. In po vseh možnih varjantah nam je na koncu le uspelo najti rešitev in smo s precizno natančnostjo in velikim korigiranjem sprednjega sedeža naprej in nazaj le spakirale to preveliko stvar.
Vse skupaj založile z neskončnim številom povštrov in šle z največjo previdnostjo na pot.
Ni kaj. Zabavno popotovanje. Od Gorenjske do avstrijske Koroške.
Potem pa smo z vmesnim postankom in hranjenjem, nadaljevali pot.
Najboljši je moment, ko spečeš lazanjo, ker imaš v zmrzovalni skrinji ravno delno omakico za lazanjo, in na koncu poješ prav vse. Košček za koščkom in bolj kot je šlo proti koncu bolj sva se ena drugi smejale. Ampak pojedli vse. Do zadnjega grižljaja.
Torej še dejansko popotovanje v domžalske konce, da sem dostavila zeleno mizo in navodila za uporabo in enega dekliča z vso svojo robo domov.
Torej, ko sem bila še v fazi nezavedanja in je bila komunikacija s svetom zgolj kimanje in odkimavanje ter spuščanje medmetov, takrat mi je z vso silo pod kotom na nogo padel mobitel. Na prste na nogi z robom mobitela. Nič kaj prijetna kombinacija.
Bila sem že na poti do Škofje Loke in nazaj.
Bila sem že na poti do Brnika in nazaj.
Torej sem se lahko delala, da sem bila na pol poti v Loko in na pol poti v Domžale. Ker morata obe punci prideti do mene, da gremo lahko v smeri sosednje Avstrije.
Še nikoli se nisem vozila ob ograji po makedamu okoli Brniškega letališča. Za vse je enkrat prvič.
Poleg tega pa naju je čudno gledal stric, ki je imel na avtomobilu napisano "varovanje", ker sva se vozili naokoli in ker je ravno danes 11. september. Sumljiva družba sva midve z materjo.
Potem pa se je jeklenka našla v Črnomlju. Upsila.
Skratka po jogi in zajtrku sem bila pripravljena za odhod.
Ikea in cel nakupovalni seznam. Jaz sem sicer šla samo firbcat. In na izlet.
Ker mogoče sem prišla do spoznanja, da obožujem izlete. Znane, neznane destinacije. Samo, da nekam gremo.
Torej prispele tja. Po ogledu razstavljenega dela smo imele en poln ikein listek, kaj moramo iskati v spodnjem nadstropju po "regalih" in kaj vse moramo iskati po ostalih oddelkih.
Okrepitev s sladico iz novega kavnega/slaščičnega kotička in gremo naprej.
Po tem, ko smo obredle vse, smo imele polno zelenih kuhinjskih pripomočkov, ljubkih povšterčkov in en koš za smeti v najbolj kul možni barvi. Barve v novi kolekciji so na splošno precej božanske.
Takšna lepa modra z zelenim in sivkastim pridihom, da jo sploh ne znam poimenovati. Lahko rečem samo - ta huda barva. Ker je verjetno daleč najlepša barva naokoli.
En "chill out" na terasi sredi Ikeje. No, na eni "improvizoriš" terasi.
Kako smo vse spakriale in spravile v avto je pa že druga zgodba.
Ker ubistvu rabiš dve blondinki, da spakiraš preveliko desko za mizo, v avto. Takšne šale smo zbijale na naš račun. No, na njun račun. In po vseh možnih varjantah nam je na koncu le uspelo najti rešitev in smo s precizno natančnostjo in velikim korigiranjem sprednjega sedeža naprej in nazaj le spakirale to preveliko stvar.
Vse skupaj založile z neskončnim številom povštrov in šle z največjo previdnostjo na pot.
Ni kaj. Zabavno popotovanje. Od Gorenjske do avstrijske Koroške.
Potem pa smo z vmesnim postankom in hranjenjem, nadaljevali pot.
Najboljši je moment, ko spečeš lazanjo, ker imaš v zmrzovalni skrinji ravno delno omakico za lazanjo, in na koncu poješ prav vse. Košček za koščkom in bolj kot je šlo proti koncu bolj sva se ena drugi smejale. Ampak pojedli vse. Do zadnjega grižljaja.
Torej še dejansko popotovanje v domžalske konce, da sem dostavila zeleno mizo in navodila za uporabo in enega dekliča z vso svojo robo domov.
1 komentar:
To pesem pa iščem že nekaj časa. Nisem vedel niti o čem poje, tako da je nisem mogu najt na googlu. Sem jo pa tukaj :) tnx
Objavite komentar