Hvala 2014!

Za zaključek nekaj utrinkov mojega čudovitega leta.
2014 hvala za vse! Da bo 2015 tako čudovito, ali pa še lepše.

Skupni trenutki.
Čeprav sem nomad, vedno več časa preživim v svojem drugem domu. Ali pa ob potepanju naokoli, po svetu. Imela sva čudovite skupne trenutke. Polno smeha, polno zabave, pa tudi tisti trenutki, ko sva bila en drugemu opora. Če nisva imela morja poleti zase, sva imela toplice. Piknik s košarico in Kranjsko goro. Pa še marsikateri drug trenutek.

Piknik košarica.

Konočzaspi.
Letos se je moja znamka KONOČZASPI še bolj razvila, dodala sem izdelke, izbrala novo trgovino in sedaj že pišem, iščem in ustvarjam nove ideje. KONOČZASPI podloge za miške so potovale v trgovinico SMILE concept store v središču Ljubljane kot tudi novi rokovniki za leto 2015.
Letos sem našla kombinacijo med živalmi, pregovori in barvnimi ploskvami. In sem navdušena nad končnimi izdelki.

Podlogice za miško!

Egipt.
Prvič sem zapustila Evropo in se odpravila čez morje na drugo celino.
V marcu sva dopustovala v Egiptu. Kaj takšnega, kar tako iz neneada. Malo sva šla v raj ob koncu zime in on na prvi wake, ki je bil v tem času že odprt. Win-win. Modro morje, peščene plaže in koktajli, ki so vključeni v all inclusive. Uživancija. Pa besede že niso potrebne, dokler se ne vrneš nazaj.

Uživancija na polno.

Pag.
Z dekleti, mojimi kolegicami s faksa, smo na kavi pred zadnjim predavanjem sklenile, da gremo na morje. Da si naredimo absolventa in se sprostimo pred vsemi izpiti, da se bo lažje učiti.
Pa smo šle. Pet deklet, en velik avto in deset minut makadama, pa se znova znajdeš v čudovitem svetu. Apartma, pod njim pa kristalno čisto morje, ki kar vabi v svoj objem. In sem dobila tisto jutranje kopanje ob prvih sončnih žarkih. Pa še ob začetku junija smo imele pravo poletje.

Kje bi rekli, da se potepam?

Teden restavracij & hrana.
Letos jeseni sem imela plan, da tega tedna ne zamudim. In sem naredila plan, rezervirala in uživala v hrani. V tem tednu sem imela priložnost poskusiti jedi v treh različnih restavracijah in sem bila zadovoljna s kulinarično izbiro.
Sem pa tudi sama kuhala, pripravljala kosila za družino in prijatelje. Tiste obilne pojedine, ki so jih vsi hvalili in so si oblizovali prste. Enkrat za rojstni dan mojega dragega, enkrat za Martinovo in še enkrat za božič. Da se je miza šibila pod dobrotami. Mislim, da prav uživam v tem.

Res fino kosilo.

Mjuzikli v Križankah.
Zaljubljena sem v mjuzikle. Mene popeljejo v popolnoma drugačen svet. Ko te noge zasrbijo in se ti ramena zibljejo, občuduješ kostumografijo in scenografijo. Tako, da nisem hotela zamuditi priložnosti, ki se je ponudila v okviru Festivala Ljubljana. Pa še tisti osemdeset procentni popust sem lahko prvič in zadnjič izkoristila. Druga vrsta na Eviti in prva na Cvetju v jeseni. In odšla sem zasanjana, z melodijami v glavi. Nisem še bila v Križankah, ampak sta bili obe predstavi vrhunskih. Polna vtisov, malenkostno bolj izpopolnjena.

Pred prestavljenim začetkom.

Morski dnevi ali dopustovanje v okolici Poreča.
Letos je bilo spet nekaj tistih morskih dni, nekaj skokov do morja in nazaj, ampak sem komaj kaj zaplavala v vodi. Uživala sem v tistem čudovitem morju na Pagu, poreškega nisem kaj dosti marala. Ampak sva kar nekaj dni preživela tam. Dvakrat po nekaj dni pri sosedih v Valkaneli. Nekaj dni s kolegi v mobilni hiški v Poreču. Še rojstni dan sem praznovala na morju. Zanimivo, da sem šla od vseh teh dni, samo dvakrat v vodo. Sem rajši uživala pod drevesi, v senci. Ob igranju namiznega nogometa in balinčkanja na mivki. Pa še žar smo zapekli kar na plaži. Luštno je bilo.
Pa še na morje se odpravljamo za novo leto.

Za menoj pa mavrica.

Insanity.
Še vedno ne vem kako sem se sploh strinjala, samo vem, da sem tisti ponedeljek, ko sva se vrnila z dopusta začela z fit testom in omagala. Ampak, ko z nekom to delaš, najdeš motivacijo, najdeš podporo in skupno jamranje o tem kako težki treningi so, pomaga. Zelo pripomore.
Tako, da sva dala skozi en cikel Insanityja. Noro. Nisem mogla verjeti sama sebi, sploh pa so vsi hodili v sobo preverjati in se čuditi svojim očem, ko sem skakala skupaj z ljudmi v mojem ekranu. Ampak je šlo mimo in po tem sem se "nagradila" še z enim DM tekom. Po poletju sva se lotila novega programa, vendar sva T25 manj zvesto delala.
Zanimiva izkušnja, ni kaj.

Končano, dva meseca Insanity.

Izleti.
Tako ali pa tako obožujem izlete. Tiste spontane, tiste v neznano, tiste s presenečenjem.
Eden takšnih je bil naš izlet do Madžarske in s postankom v Ptuju, nazaj. Polno smeha, zabave in nenadnih postankov. Končale pa smo na Čukih. Na otroškem pustovanju v Ptuju, skoraj v prvi vrsti, ko smo prepevale in plesale na vse njihove pesmi. Zanimivo, da nisem bila prvič na Čukih takrat. Trikrat sem se znašla na njihovem koncertu to leto. Dejstvo za mimogrede.
Drugi je bil na hiško. To je bila zanimiva izkušnja, ko se strinjam, da gremo v gore. V savno.
Tretji je bil izlet v neznano z novim Passatom, kot božično darilo. Če že novega avta ne morem dati pod smrečico. Da sva šla malo naokoli, na krofe in nazaj. Ampak tistega nasmeha, ki se prikaže na ustnicah ob šesti prestavi, si človek ne more izbiti iz glave.
Pa še tisti izlet do Italije, ko se nazajgrede ustavimo v dveh Ikejah.

Tudi tako se konča izlet v Ikejo.

Darilca.
Zdi se mi, da sem se to leto res poglobila v vsa darila in darilca, na katere sem mislila že mesece prej. Za mojega sem družabne igre začela načrtovati že mesece poprej. Za božična darila sem za vsakega po nekaj ugotavljanja, tuhtanja in brskanja po spominu, našla pravo stvar.
Jaz pa sem šla v gledališče. Pa še dve oblekici za rojstni dan. In na vožnjo z golf avtomobilčkom. Res odlično darilo.

Pod smrečico.

Abba - Thank You For The Music

Sladkosneda poletuša

Četrtek.
Ko enkrat nastopi božič, ti je počasi jasno, da se bo leto zdaj zdaj izteklo. Vse je lučkasto in smrekčasto, z darilci in pričakovanji. Z druženjem, kuhanim vinom in načrti za silvestrovo.

Zbudili smo se v eno navadno jutro. Če ne bi bilo smrečice in datuma bi človek pomislil, da smo nekje bolj pri začetku novembra ali proti koncu oktobra, ne pa decembra.
Smrečica se je bahala v dnevni sobi, pa vendar ni bilo pod njo nobenih daril, samo komplet Jaffa keksov, tisti 3+1, ki je bil že včeraj tam.
Mogoče se je božiček ustrašil brata, ki je kot ponavadi spal v dnevni in se ni želel tihotapiti z vsemi darili.
Pa smo šli iskat tista, ki so bila pri mami, spodaj. En kup sladkarij in potica za zajtrk.
Sodoku, križanke in remi.
Darila! Božičku je uspelo pretihotapiti vsa darila pod smrečico medtem, ko nas ni bilo. Tako, da so bile velike škatle za vsakega pod smrečico. Ampak najbolj pridna pa je bila bratova punca, vsaj po velikosti in količini škatel.
Danes je bil že ob enih na mizi golaž, ker nekako se je izkazalo, da smo od tiste potice dopoldne, že kar lačni.
Potem pa Enka, Enka in še enkrat Enka.
Z Ronom sva samo skočila na sprehod in nazajgrede v daljavi videla, da smo dobili obisk.
In obisk je bil totalno navdušen nad darilom, ki je bilo zavito v ogromni škatli. Najbolj mehak in prikupen medvedek.
Pa smo igrali.
Monopoly, kjer sta prevladovali dve tajkunki in sta fanta bankrotirala, jaz pa bi verjetno takoj nekje za njima.
Pa smo imeli večerjo za presekat vso sladkobo. Malo narezka.
Da smo potem kot nori igrali Enko naprej.


Petek.
Zjutraj sem bila doma. Dopoldne že po nakupih.
Malo tu, malo tam.

Ko sem vse napakirala, sem se spravila od doma in naredila še en postanek po trgovinah.
Nakupila sem vse potrebno za kosilo. Za njegove domače.
Vsebovalo pa je tortilje z mletim mesom, popečena piščančja nabodla, gratiniran brokoli s korenjem ter v pečici pečen pomfri.
Pa da ne pozabim so bili še čokoladni pudingi z borovnicami in malinami.

Skratka prava pojedina, ki se je začela v ravno obratnem vrstnem redu od naštetega. Od sladice proti ostalim jedem. Pa še pri tem, ko sem imela tortilje narejene se je potem tri četrt jedi pripravljalo v pečici. Jaz sem samo na vsake toliko obrnila nabodala in smo imeli pojedino.
Res pojedino.

Čakala so jih božična darila pod smrečico, mene pa tudi. Mislim, da so bili vsi precej navdušeni. Karte za gledališče, knjiga polna dobrih misli, najbolj "stajliš" pulover, zame pa čaj ingverja in limone.
Res sva imela dober načrt za darila. Najbolje, da si tudi drugo leto zapisujem kakšne želje, da potem zadnji trenutek nebo kakšnih težav in bova imela tako gladko potekajoče nakupovanje kot to leto.
Preizkusili smo še Dixit, ki sva ga dobila za božička. Pa je kar zanimiva igra, samo malo bolj bi se morali še uigrati, pa bi šlo še bolje.

Njegovi so se odpravili domov. Moj je odpeketal na večerjo. Jaz pa sem poklicala sosedo, ki je tudi ostala sama, da sva malo pokramljali.
Ob ingverjevim čajem, ki je res presenetljivo dober. Sem mislila, da bo bolj okus po ingverju, pa se je izkazalo za nasprotno. Kar je odlično.

Skratka midve sva se tako vživeli v pogovor o tem kako sta se imela na decembrskem dopustu, da sva kar malo načrtovali leto 2015. Ups.
Nekaj se je omenjal London, pa poletje v Dalmaciji, Valencia. Tam nekje.
Luštno je gledati slike na internetu in poceni letalske karte.
Še fante morava zvabiti na najino navdušeno stran.

Sobota.
Kdo bi vedel kako se bo ta dan začel.
Najprej sem zunaj videla, da počasi začenja snežiti in to sporočila tudi v sosednji blok. Pa sva bili zmenjeni za en sprehod do trgovine, ker je ravno luštno dolga pot. No, tja je res že lepo snežilo in je že avtomobile malo zamedlo. Pa sem pokazala na mojo avtomobilsko tablico, češ lej kako jo je zasnežilo. Pa sva šli mimo. Nabavili vse v Hoferju in šli domov. No, na poti nazaj ni več snežilo pa še sneg je kar izginil z avtomobilov. Zanimivo se mi je zdelo, da je moja tablica še vedno zasnežena. In ko sem gledala v tisti smeri se mi je končno posvetilo. Tablic sploh ni bilo več gor.
Da sem se prepričala sem šla še na sprednji konec avtomobila.
Avtomobilske tablice so mi ukradli!
Res hvala, res hvala… saj zaznate ves sarkazem.
No, ker nisva sami tega ugotavljali, nama je mimoidoči svetoval, da prijavim tatvino. In sem klicala 113, da prijavim to veliko nevšečnost.
Čez pol ure sta se prikazala dva policaja, ki sta naredila zapisnik in svetovala, da grem pač po nove, ker verjetno jih nikoli več ne bom videla. Šment.
Pa res mi je bila najbolj kul moja registracija. Kr ma sto enaindvajset.
Verjetno je kranjska tablica najbolj izstopala med vsemi ljubljanskimi ali pa je bil kakšen drug razlog. Skratka sedaj je avto čisto čuden.

Potrebovala sem en čaj za pomiritev in sporočiti mati novico. Ampak v soboto ob dvanajstih že težko kaj narediš, tako da se zgodba nadaljuje v ponedeljek. Upam, da avto ostane do takrat.

No, in potem smo bili dogovorjeni za kosilo. Pri nama. Ampak je moj malo obležal, pa sem šla še enkrat do sosedov s posodami polnimi vročega mesa in tortilij, za kosilo. Onadva pa sta poskrbela za prilogo.
Skratka na čaju in kosilu pri sosedih sem se sama danes potikala. Avto pa je bil še vedno brez tablic.

Hrana te kar uspava, sploh če je toplo in mamljiv kavč v igri. Pa sem se rajši odpravila nazaj in se pridružila v postelji. Da sva malo še poležavala.
Potem pa sva začela gledati posnetke letečih veveric in sladkosnede poletuše. Luštne jadralne živalice.

Posuto s snežinkami.

Nedelja.
Na vrsti so bili še moji, da pridejo iskat kar jim je božiček pustil pod smrečico.
Z bratom sva bila cel čas na vezi, saj se je vračal z morja. Predčasno, ker je bila doli takšna burja, da je bilo bolje, če sta se s punco odpravila kar nazaj proti Ljubljani. Oziroma do Grosuplja še na krajši postanek. Res je bil krajši, saj je že kmalu klical, kam točno morata, ker gresta do naju.
Midva sva na hitro skočila še v trgovino, da bi nakupila nekaj sestavin za kosilo.
In ko sva prišla ven, sva pred Hoferjam videla en Volvo, ki je krožil po parkirišču.
Imela sta spremstvo do parkrišča, potem pa smo se vsi štirje zaplejali v garažo. Da sem imela pomoč pri nošenju tiste vrečke iz trgovine, ki je bila v avtomobilu.

Kitajski poker in rižota za štiri. Jaz sem eno rundo izpustila. Potem pa se je izkazalo, da sem pri tej rundi pridobila ravno toliko, da so mi "poplačali" za kosilo.
Še starša sta nekje med našo igro prispela.

Nismo dolgo čakali preden je sledil turnir Enke. Potem so bili kruhki s poli in sirom za presekat.
Pa smo spet malo pokartali. Pa so bila darila za presekat. Pa smo spet kartali naprej, ko smo gledali sladkarije pod mizo. Saj niso dolgo držale.
Vmes smo presekali še z enim Dobblom.
Karte za gledališče. Ena knjiga za očeta. Nekaj za zdravje za mati. Še ena knjiga za oba. In velik paket od mojih za mojega. Prav luštno je opazovati ljudi, ko odpirajo darila. Sploh, če so jim všeč.

Moj je bil čisto izčrpan, jaz pa tudi malo, tako da so se počasi kar odpravili domov. Ta Enka je kar naporen šport, pa še malo iz forme sem padle, ko me dolgo ni bilo doma. Ni mi pa šlo slabo.
Oddala sem še prometno in ostale dokumente, ki bi pomagali za pridobitev novih tablic.

Ella Fitzgerald - Sleigh Ride

Božični čas

Nedelja.
Mogoče se je Ljubljana malo oddolžila po včerajšnjem klavrnem iskanju parkirišča v bolj prijaznih dopoldanskih urah, ko je bil vsaj kakšen manjši parkirni prostor prost za mestnega malčka.
Joj, kakšen čudovit dan. Res sem imela kar dosti trenutkov, ko sem strmela v osupljiv svet okoli sebe.
Stara Ljubljana, ki je obsijana s soncem je res, res čudovita. Res sem bila srečna, da sem že dopoldne začela zunaj.
En sprehod po bolšjaku, ki je ravno bil na sporedu. Potem en krog po artmarketu. Nobena od naju ni videla ničesar, kar bi posebno "padlo v oči", tako sva odšli skoraj praznih rok na zajtrk v novo pekarnico na Čopovi. Ki sicer rastejo kot gobe po dežju. Presladko pecivo z ribezom.
In ker sva obhodili že vse preostale stojnice, so nama preostale še tiste na bregu. Novoletne.
Tradicionalno sem opazovala stojnico s čokolado, ampak ostala brez nje. Ker sva rekli, da se vrneva, ampak sva obtičali pri kremicah in potem sva šli vsaka na svoj konec.

Ta čudovita nedelja.

Ko sem se ustavila še v sosednji trgovini preden sem prišla domov. Vmes sem dobila klic ravno ob tem, ko sem na zelo ekspresni blagajni zlagala izdelke skupaj. Malo me je zmedlo.
Ampak me je ujel ravno par metrov pred domom. Z obvestilom, da gremo na kavo ob Zbiljsko jezero.
Zanimivo, da ceste še vedno niso uspeli popraviti in sva se z vsemi garmini in iskanju po zemljevidu, uspela pripeljati naokoli v blato. Ker ostala parkirišča so bila tako ali pa tako zasedena.
Že dobri dve leti nisva bila tukaj, vsaj skupaj ne. Nazadnje, ko sem bila z njim tu, je bil res zanimiv dan, čudovit dan in obrnil se je popolnoma nov list v mojem življenju.
Z lepimi spomini in sončkom v sedanjosti sva se sprehodila do vseh, ki so že sedeli za mizo. En klepet, čaj in je čas hitro minil, da smo šli vsak v svojo smer.
Imela sva res zelo hiter obisk pri njegovih doma. Jaz sem klepetala in pregledovala recepte. Toliko, da sva počakala na rezultate in šla domov.

The Game. Ker smo imeli debato o tem filmu pa sva ga gledala. Se pozna, da je film že star, predvsem zaradi pretirano napete glasbe skozi celoten triler.
Pica s tuno in kos, ki ga ni bilo. Šele čez nekaj časa se mi je "zaluštal", ampak sem presenečeno ugotovila, da sem slabo preračunala in ga ni več.
Talenti in zmaga Jane.
Res dolg dan, kakšna mora biti potem šele noč, če se je v dnevu toliko zgodilo.

Ponedeljek.
Zjutraj me je malo stisnilo pri srcu, ko sem pogledala v denarnico in videla, da ni več kartice. Vse sem pregledala dvakrat, pa nič. Prebrskala sem avto, pa nič. Pa sem šla na koncu do trgovine, kjer je na srečo bila. Jaz čisto preplašena, kartica pa je bila na varnem. Da sem si oddahnila.
Celo nedeljo in cel vikend na sploh sva skupaj ugotavljala kaj komu kupiti. Kakšna darila bo Božiček zapakiral pod smrečico. In po obsežnem deskanju po spletu in raziskavah je bil seznam narejen, midva pa pripravljena za šoping. Za večino sva imela. Za dva nisva vedela, dva pa sva še dodala.
Kar dobro je, ko imaš narejen plan in veš kaj boš kupoval. Precej časa in živcev se prihrani. Je bil prav navdušen z mano, ko sva bila že na začetku noči doma.
Knjigarna. Pa druga knjigarna. Vmes po stojnicah. Potem trgovinica s samimi luštnimi stvarmi in še čokoladnica. Za povrh pa še ena trgovina z oblačili, ki je bila dovolj da sva res za vse imela darila. In vsak s kupom vrečk sva odkorakala do avtomobila in ven iz nakupovalnega središča.
Prav dober tim sva bila in lepo sodelovala.

Tolikokrat je že omenil McDonalds, da se mu danes nisva upirala. Jaz sem imela malo malico, on pa veliko. Pa še eno kul pito za posladek.
Ampak je težko iti v trgovino po živila, ko si sit. Mogoče še zaspan po vrhu.
Samo, ko tako hitro opraviš in si še hitrejše na vrsti na blagajni. Top.
In potem je sledil božični film. Najprej totalen polom oziroma prvih dvajset minut ali slabe pol ure nekega norvešekega božičnega filma. Polom.
Tako, da sva se vrnila k tradicionalni klasiki. Poljskemu simpatičnemu božičnemu filmu, ki še vedno ostaja zabaven in prikupen, ne glede na to kolikokrat bo gledan. Listy do M.
Jaz in moj facet, pod kovtrom ob božičnem filmu in smrečici, ki je oddajala svetlobo. Čarobno.

Torek.
Za ta dan sem imela pripravljeno presenečenje. Takšno božično darilo za mojega, ki sicer ni šlo pod smrekco, ampak je bilo delo tisto kar je rekel, da bi rad imel. Pa čeprav samo za slabi dve uri oziroma uro in pol.
Včasih se te popade takšna vnema dopoldne, da želiš, da se vse sveti in je vse zlikano in pospravljeno, da se kar malenkostno z veseljem vsega lotiš ob spremljavi božičnih pesmi.
Potihem sem najprej okupirala kopalnico, ker sem se v postelji zbudila sama. Očitno ga je zmanjkalo kar na kavču. In jaz sem ležanje potegnila v družbi računalnika in svetovnega spleta, preden sem skočila na noge.
Pa je res kar omagal in se kar malo zmedeno odpravil nazaj v posteljo in še malo potegnil spanje. Simpatično.
Jaz pa sem zavzela prostor. Najprej zajtrk. Potem sem umaknila vse kar se je dalo in na plan spustila kolega robotka sesalca, da se je zaletaval medtem, ko sem želela in se trudila, da so vsa oblačila kot po regelcih.
Kmalu potem, ko sem kolega poslala nazaj na njegovo mesto, sem tudi jaz končala, da so bila na mizi zložena oblačila, v košari za perilo pa samo še nogavice brez para. Optimistično še vedno čakam, da se bodo našle nekje druge polovice. Res, optimistično.

Pod smrečico.

Tla so šla v pranje kot tudi copati, da bodo lepi za vse, ki se mogoče prikažejo na obisku. Predvsem tisti, katerih darila kraljujejo pod smrečico. Res boljše zgleda ta smrečica z darili pod njo. Sploh v zvezdnatem ovojnem papirju.
No, in ko je bila ura ravno dovolj, sem ga pregnala v avto in odpeljala presenečenju na proti. Sicer ni bil ravno navdušen nad dejstvom, da ne ve točno kaj se dogaja, je bil pa zato toliko bolj potem, ko je imel v rokah sto petdeset konj. Pripeljala pa sva se s malo več kot tretjino tega.
Testna vožnja z novim Passatom. To je bilo moje darilo in njegovo navdušenje je bilo še kako prisotno. Sploh, ko sva se vozila po avtocesti, se mu je kar smejalo.
Namenila sva se proti Štajerski in obrnila nekje pri Šempetru ali Šentrupertu ali tam nekje, skočila na Trojane na krof in počasi vrnila avto. Prav luštno je bilo za tako se malo vozit naokoli.
Malo sva dodala barve dnevni sobi in popestrila kavč in si kupila najbolj mehko deko, kar so jih verjetno premogli v Lesnini. Tako luštno topla je, da sva v nekem trenutku ob za nekaj minut zaspala.

Sreda.
Sredi noči oziroma zelo zgodaj zjutraj, ko se je prikobacal v posteljo in me zbudil, sem se ne vem kako strinjala, da bova gledala Friendse. Končalo se je tako, da je on v trenutku zaspal, mene pa dobro uro ni zmanjkalo. Zdi se mi, da takoj, ko me je, je zvonila budilka.
Prišla k sebi in se oblekla. V Hofer sem šla po sonične krtačke in kruh. Pa nisem mogla verjeti kakšna gneča je bila ob pol devetih zjutraj v trgovini. Čisto nepričakovano.
Pol krofa, ki je ostal, za zajtrk in potem sem se zvalila nazaj v posteljo in zaspala naprej. Da sva se še enkrat zbudila skupaj.
Kakšne traparije sva počela dopoldan in popoldan. Reševala sva matematičnega kenguruja. Ker sva želela ugotoviti, kako dobro nama gre matematika.
Po eni uri in pol reševanja, ko sva imela oba zapisane odgovore, sva ugotovila, da gre njemu še vedno veliko boljše kot meni, ki sem imela nekaj čez polovico odgovorov pravilnih. Pri tistih napačnih pa je šlo večinoma za površnost. Ker nisem znala prav izračunati ali prebrati navodil.
Malo razočarana.

Prikupen božiček.

Kosilo in ko se je spustila noč, sem spakirala in šla pogledat kako je kaj doma.
Večerja. En božičen kuža in kartanje. Ob poslušanju posnetka koncerta Gimnazije Kranj.
Dokler nismo počasi omagali pred televizijo.

Jacqueline Boyer - Tom Pillibi

Hobbit še zadnjič

Sreda.
Med vožnjo domov, sem imela tisti občutek, da je ponedeljek in da se po vikendu vračam domov. Saj se nato opomnim, da sem že šla v ponedeljek domov in da je bil to en lušten obisk. Predvsem tisti del, ko bi si zaželela biti v objemu tam v postelji in ne iti v ta deževen svet. In ko sem prišla domov, sem si to še toliko bolj zaželela.
Pa veselo na delo. V takšnem smislu je šel tudi dan mimo, sploh sedaj, ko traja do petih. Mislim, malo pred koncem sem zaključila, da sem skombinirala kosilo. Zelo gosta juha in paniran zrezek. Lepo združiš oboje in je dovolj za vse.
Na koncu dneva smo se lepo parkirali pred televizijo. Nič posebnega.

 

Četrtek.
Nekako bolj komaj čakam, da bo vikend. Da grem od doma, da grem v Ljubljano in da se grem morda malo potepati v center.
Ker danes sem čisto predolgo spala. Kar ne morem se sama od sebe zbuditi pred deveto. Pa ne glede na to kako si preračunam spanec. Prepričana sem bila, da sem vklopila budilko, pa nikoli ni zvonila. Pa sem pogledala na uro, če sem se zbudila pred njo, pa je nikoli ni bilo.
Nekako se skupaj sestavim in parkiram pred računalnik.
Kroji, dres in barvi. Da gre dan mimo.
Da ata dostavi zelenjavno juho in jo pokombiniram s palačinkami, ki jih nindžasto pečem v dveh ponavah. Kosilo kot včasih. Ko si moral pojesti zelenjavno juho, da si lahko dobil palačinke.
Še nekaj pridnosti v likanju, ker nisem morala pri miru gledat Hollywood exes, moj "guilty pleasure", ker drugače bi se počutila čisto nekoristno.
Kuharske oddaje z Lorraine Pascale. Simpatično izgleda vse skupaj. Me prime, da kaj preizkusim.

Petek.
Končno konec tedna. In to pospremljeno s čudovitim, prav nič decembrskim, sončnim dnem.
Res se je luštno vozit v takšnem vremenu.
Pa še en postanek preden pridem. Ker sem bila preveč prijazna in se ustavila v trgovini.
Sem pa prišla v popolnoma drug svet. Dilem, dogovorov, klicev in tako.
Polno klicev. Dogovori in tako. Odločitev.
Kaj neki z darili. Nekaj sva že začela ugotavljati in razmišljati.
Česa bi bil kdo vesel. Za eno malo izpolnjeno željo.
Pa še Hobbit je prišel v igro. In so se začela dogovarjanja.

Sobota.
Dogovori za Hobbita zvečer so trajali tako dolgo, da je bila za pet sedežev najkasneje peta vrsta frej. Težko je uskladiti toliko enih ljudi, ampak je uspelo.
Nekaj zimskih športov. Nekaj jajčk in kosila.
Ob gledanju konca drugega dela Hobbita, da sva si osvežila spomin.

Ta dan sem imela kar veliko dogajanja. Najprej se je v Ljubljani pojavila družina.
Rutar in skupno štiriglasno odločanje za dnevni regal. Vsak je dobil kar je hotel. Vitrino, zaobljenost in lesen detajl. Pa še v akciji je bil. Win-win ali kako že temu pravimo.
Zvečer je v Ljubljani nemogoče parkirati. Glede na to, da sem bila v časovni stiski, sem porabila dobrih trideset minut, da sem se vozila okoli centra in iskala parkirišče. In najhuje je bilo, da so bile tudi vse garažne hiše na polno zasedene. Kaj je to? Nikjer nič.
Brata sem samo še vrgla ven z avta in se odpeljala iz centra. Malo razočarana, ker sem se res veselila lučk ter vsega. Pa me je Ljubljana res razočarala.

Momax. En krog po trgovini, ker zadnjič nisva uspela. Ampak na koncu sva prišla do ugotovitve, da sva zadnjič v tistih petih minutah naredila več kot v celotnem obhodu. Nič za naju. Morda sva zadnjič vzela že vse kar sva potrebovala, ko sva pograbila posteljnini in šla iz trgovine preden bi naju lastoročno ven vrgli, zaradi zaprtja.
Usedla sva se še eno pijačo preden so se vsi nabrali. Pa še karte sva imela, ker sva jih morala skoraj eno uro pred tem iskat. Rezervacije in tako.

The Hobbit: The Battle of the Five Armies. Hudi efekti, hudi posnetki, ampak priznam, da sta mi bila prva dva bolj všeč. Je bilo več zgodbe, tu je bila res samo vojna in boj. Zdel se mi je tak moški del, ampak ne rečem, pa da se ga ne splača videti. Konec koncev so dobri filmi. Sploh pa sva se potem še zabavala in se čudila nad tem kako so vse skupaj posneli. Potem, ko sva se vrnila.

Billy Boyd: The Last Goodbye

Luštna barabica

Sobota.
Nekako se navadiš, da ko pride enkrat vikend, vklopiš tisti "pospravljalni mood". Da se vse sveti, je pospravljeno, zlikano, pomito ali nekaj takšnega. Kar pomeni, da nimaš ravno dela, ampak si ga narediš.

Športni dan. Malo smučanja, malo biatlona in malo skokov. In oba midva navijača.
Za Tino sva držala pesti. Da je bila druga.
Za naše skakalce sva držala pesti. Sicer niso bili med dobitniki medalj, so bili pa ekipno zelo dobri.

Neprestano nekaj malicala. Pa juha pa sendvič. Pa gres. Kot da se ne bi mogla najesti. Pa res kar ni šlo. Je pa bilo večkrat po malem. Pravijo, da je to kar dobro.
The Big Bang Theory. Nekako niso več tako zelo zanimivi kot prejšnjo sezono, pa vseeno so še vedno fini za gledati.
Razred talentov. Pa vse vmes. Saj so prav simpatični te mali. Nekateri so res osupljivi, drugi pa le otroci, ki pojejo.

I Origins. Ta film je bil ravno ob pravem času na pravem mestu, ker sem bila ob koncu čisto navdušena. Prav res, res dober film. Sama zgodba in tematika mi je bila čisto všeč.
Ni bilo akcije, ni bilo pretirane drame ali tega, kar ponavadi dobimo od filmov. Le en takšen za soboto zvečer, ko pri Kmetiji na televizij skoraj zaspiš.
Skratka zanimivo, da se je vrtelo od raziskav na temo barvne slepote do unikatnosti šarenice.

Pasji obisk.

Nedelja.
Malo božične playliste. Preden so se fantje pokazali na dopoldanskem obisku. Je vstal že pred opoldnevom, ker sva imela za popoldne že rezervirano predstavo, zato so se vsi načrti prestavili na dopoldne.
Fantje so se zadržali kar zunaj v atriju, čeprav ni bilo kaj preveč toplo. Midva z Inchem pa sva malo prestavljala med kanali in se družila. Mala sosedova miška, mislim meni se zdi kot miška, čeprav je mali italijanski hrt. Ko se mu zapaše je res pravi crkljivček.
Del sestanka je šel na kosilu, drugi del pa je še malo ostal. Nekaj o prezračevanju. Želela sta Fifo, končali smo pri GTA-ju. Dejansko imajo pokol hipsterjev v igrici. Takšnih z miniji, kolesi in skuterji.
Skratka na koncu je bilo tako, da sva ugotovila, da za pico verjetno nimava kaj dosti časa, saj bi lahko samo pojedla in bila naslednji trenutek že na poti. Tako, da so bili makaroni s tuno na sporedu.
Saj sva se že malenkost prej spravila do Mengša, prišla pa pet minut pred predstavo. Mogoče še kakšno prej. Ampak šok, parkirišče je bilo popolnoma zabasano. Niti za čisto majhen avto ni bilo prostora. En je pustil audija ob avtomobilih, kjer sicer ni bilo označenega parkirišča, bil pa je prostor, da so vsi ostali čisto normalno vozili okoli. In notri sva prišla res tri minute pred začetkom.
Ravno prav.

Ko ko komedija.
Meni se je zdela predstava res kul, zabavna in z zanimivo zgodbo.
Res sta dobro speljali in res sta se tudi dobro dopolnjevali. Dve dami.
Še na njun račun le letel kar precejšen delež šal. Gospa poleg mene pa se je skoraj pod stolom valjala od smeha. Res sta bili prav prisrčno duhoviti.
Saj se trudiš, da bi si zapomnil kakšno izmed situacij, ampak kar ne gre. Pa je bilo vse tako zelo kulj.

Avto je bil še vedno tam, vsi naokoli so izginili, da je izgledalo kot da ga je nekdo tam pozabil. Pa še nobenega listka s kaznijo ni bilo. Uff.
Mislim, da sem enkrat brala en komentar o tem, da so se listki znašli na avtomobilih po predstavi.
Polna dobrih vtisov sva se vrnila.
Jaz pa sem se napakirala in odpravila domov. Konec vikenda.

Ponedeljek.
Nov delavni teden. Nekaj dela je še ostalo, ko je tista "ta huda" sezona mimo. Saj bi prišli na vrsto kakšni smučarski teki, pa sploh ni videti snega. Se pa še vedno najde kaj.
Popularna so darila za abrahama, kakšni športni kompleti za najljubši šport slavljenca. Nekaj se najde, da premikam krivulje gor in dol po ekranu in zbiram barve.
Šmorn. Ko zmanjka idej ali ustvarjalne žilice, se vedno najdejo sestavine za en šmorn. V zadnjem času kar s snegom razrahljan. Mislim, da se sploh ne bi mogla več vrnit h klasičnemu receptu. Razen če ne bi imela ročnega mešalnika na voljo.
Meni po kosilu bolj kot počitek paše kakšen sprehod, da se malo shodim in da se ne počutim tako polno, sito.
Sicer pa imam včasih tudi srečo, ko dobim pozitiven odgodor na vprašanje, če greva z gospodično mikrobiologinjo in bodočo slaščičarko na sprehod. Me kar preseneti.
Tako, da sva šli en klasičen krog. Imeli spet čisto blatne čevlje in se po vseh pogovorih gor in dol ter vse naokoli, dogovorili za šoping. In to kar naslednji dan.
Sem se že kar čudila, ker ponavadi je bila vedno tako zelo zaposlena, da sem jo morala rezervirati mesece vnaprej. Pa še ni bilo dovolj.
Sprehod.
Dogovor za šoping.
Nakupovanje. Hrane vedno prehitro zmanjka. Pa še vse nove ponudbe je potrebno preverit.
Enka. Kaj drugega pač ni pomembno.

Kakšno čudovito nebo!

Torek.
Poskušam se zbujati malo prej. Recimo, da je uspelo.
Zadnjič sva odkrili jelenovo pašteto s pistacijami, nekaj v povezavi z besedo "delux". Saj je zanimiva, ampak tu tudi ostane.
Ne samo, da sva se včeraj domenili za sprehod kar iz nenada, poleg je bil vključen še "šoping", ki je padel na naslednji dan. Super! Druženje.
Skratka že pred zmenjeno uro sem dobila obvestilo, da gre proti nakupovalnem centru. Pa sem res hitro zaključila z delom in se srečala z njo.
Že tako sva se dobili v trgovini, vsaka s polni rokami oblačil za preizkusit. Ponavadi je tako, da če se lotiš znižanih oblačil, ni številke ali pa kaj kmalu ugotoviš, da ti je jasno zakaj je znižano, ampak lahko se najde kar ti je kot ulito. In se je.
Mislim, da sem kar malo zacvilila in kot mali otrok s prstom kazala na stojnico Popolne dekoracije v Cityparku, kjer sem zagledala moje rokovnike. Pa podloge za miške. Luštno!
Največja dogodivščina je bila iskanje trgovine L'occitane po celem Cityparku. Vsaka je imela drugačno prvotno predstavo, kje naj bi se nahajala. Šele kasneje se je meni posvetilo, da se najverjetneje nahaja v bližini Interspara. Pa imaš raziskovanj in malo pustolovščino s smehom.
Ven pa sva odšli vsaka s svojo vrečko in darilcem, ki si ga dobil ob nakupu. Res simpatično in dišeče. Jaz sem našla češnjev cvet. Moje češnjice.
Ena pica se je že prilegla. Morska.
Pa čokoladni tris za sladico, na popolnoma drugem koncu. Mene vedno pritegne kombinacija čokolade in gozdnih sadežev. Mmmm.
Prvič sem probala macaron in ostala popolnoma neimpresionirana. Barvast piškot. Toliko pompa in toliko pričakovanja pa takoj izgine brez sledi.
Nerodnost.

Ariana Grande feat. Liz Gillies - Santa Baby

Osupljiv in čudovit

Torek.
Sedaj, ko smo po delih skupaj sestavili novo dnevno sobo, smo se odločili da dodamo še en nov del. In sicer novo televizijo. "Malenkostno" večjo. Na skoraj popolnoma prazno steno. Oziroma na tisto, kar je še zaenkrat ostalo od prejšnje dnevne.
Prvotni namen je bilo sicer iti v Kamnik, ker se je oče pogovarjal z nekom iz tam. Ker televizije ni bilo na zalogi ali nekaj. Uglavnem izkazalo se je tako, da smo šli vseeno v Kranj pogledat in smo toliko časa strmeli v različne slike, da je na koncu vseega odtehtala slika in barve. Čeprav smo imeli eno firmo zbralo, smo odšli z drugo. Po desetminutnem strmenju v televizije, ali pa še več, smo prišli do skupne točke, da ima LG televizija najlepšo sliko. Pa še na zalogi je bila. Pa ima najbolj stajliš 3D očala in daljinski upravljavec / miško. In verjetno najbolj luštne nastavitve, tiste na začetku.
Skratka nova televizija, ki je zasedla cel prtljažnik.
Jaz pa sem v košaro zmetala še darila v tematiki jagode in čokolade, darilo za rojstni dan. Čokoladno svečko. Jagode oblite s čokolado. Jagodno vino - bishe. Marcipanasto čokolado. Same sladke stvari.
In tako sem odpeketala v Domžale. Kjer so me pričakala dekleta pripravljena z velikim šopom balonov. In še smo jih dodajali. Ampak meni prvi ni šel. Drugi je počil in tako klavrno naprej. S pihanjem in pokanjem smo naredili prave ogromne šopke balonov in jih dostavili z avtomobilom, zadaj popolnoma založenim. Ob spremljavi, ki je prihajala iz avtomobila in s sneženo torto, ki je skrivala raznesljivo vsebino.
Slavljenka je bila ravno v igri ročnega nogometa, ko je celotna druščina vletela v prostor.
In ko je zarezala v torto, smo se vsi poskrili. Ni se končalo z velikim pokom, samo spustil je.
Hrana, ki je kar prihajala na mizo in kozarci, ki so se neprestano točili. Ampak po zdravici, sem se uspešno spopadala s podtikanjem pijače drugim. Ker njenemu očetu nikakor ni šlo v poštev, da ne pijem. Ker lahko prespim, ker ne rabim vozit in tako naprej. Ampak mislim, da je bila tista vožnje še kako dobrodošla. Ni šlo najbolje prebavljane nekatere moške družbe. Bo že.

Snežakova glava.

Sreda.
Ko se zbudiš in ugotoviš, da si v sanjah razlagal že enkrat davno sanjanje sanje. In to tako doživeto in resnično, da ti je čudno šele, ko se zaveš, da tega nikoli nisi doživel. Razen v sanjah.

Moj celodnevni projekt je bil predvajati 3D film na televiziji. Zapletlo se je bolj pri tem, da ni hotel iti na noben USB, ker se je tako odločil. Res projekt. Ampak po celem popoldnevu je bil Lego Movie gledljiv na televiziji. Dosežek.
Nisem ga pa pogledala. Je prihranjen za drugič, samo želela sem vedeti, če dela. Pa se je malo zavleklo.

Nakupovanje pri kitajcih. Tistih spletnih. Jaz sem samo klikala in dajala v košarico. Sedaj pa čakamo, toliko časa, da že pozabimo, da pride paket. In potem bo verjetno dostavljen.

Zvečer sem imela še dostavo in se dobila na čaju. Tokrat sva se srečali na njenem koncu in poklepetali ob čaju in kavi. O vsem, kar se je zgodilo odkar se nisva videli. O prihajajočih projektih, o teh, ki se odvijajo in o tem, kako neuspešne sva pri pisanju diplomske naloge. Preprosto čas prehitro skoči mimo. Skupaj z voljo.
Tako, da sem se dvakrat v dveh dneh odpravila proti Domžalskemu koncu, vendar sem se tokrat ustavila že v Mostah.

Četrtek.
Starša sta se šla potepat. Jaz pa tudi.
Za kosilo sem bila toliko lena, da se mi ni dalo narediti drugega kot umešana jajčka. Še bratu sem želela kaj postreči, ampak je bil tako grozno zaposlen z igrico, da mi ni mogel niti povedati, kaj bi rad. Potem pa tudi ničesar ni bilo.
Z mojim črnim kosmatincem sva šla na en hiter sprehod preden, ga za vikend pustim samega z bratom doma.
Oh, kakšno sanjsko nebo ob zahajajočem soncu. Medtem, ko sem glasno prepevala v avtomobilu, sem v določenem momentu utihnila in si prekrila usta z roko in strmela v nebo, ki se je odpiralo pred menoj.
Očarljivo. Čarobno. Neizmerno čudovito. Osuplo.

Rada grem nakupovat v družbi. Res. Zdi se mi, da imaš potem nek dogodek ali druženje iz tega in potem ne postane takšna muka ampak opravilo.
Nakupovala sva za lazanjo. Tako optimistično, da sva doma ugotovila, da sva brez lističev ostala.
Pa so prišli na vrsto puranji zrezki in široki rezanci. Bo naslednjič bolje.

Kakšno čudovito nebo!

Petek.
Čudovit sončen dan.
Tako sem se morala odpraviti po tiste lističe za lazanjo, ki jih včeraj ni bilo v omari. Prijetno s koristnim, ker je bil res čudovit petek. Za biti v plašču in šalu je bilo kar malo prevroče.
Srečala najnovejšega prebivalca naselja in vso druščino, ki je šla z njim na sprehod, ko sem se čez cesto drla: "O, sosedje!".
Dva novopečena starša in dva, ki se gresta naslednji dan potepat. En kuža in en mali.
Prav luštni so bili. Sicer pa niso bili edini sprehajalci danes, saj so očitno vsi vozičkali ali sprehajali psa. Samo jaz sem iztopala, ko sem hodila sama in z vrečko iz trgovine naokoli.

Lazanja je uspela biti narejena. Pa tudi šla je, če ne že za kosilo pa z večernimi prigrizki.
Drugače pa produktivnost na dnu. Oziroma tam nekje, za boljši filing sem prebrala knjigo Harmonija barv 2. Kaj pa od tu naprej?
Oh, res sem grozna. Namesto, da bi že končno nekaj naredila, odlašam. Je pa res, da rabim najprej dobro podlago, da sploh začnem s teorijo. In razčlenit kaj pravzaprav želim narediti. Malo sem že jezna nase.
Saj sva se luštno imela. Potem sva bila vsak po svoje in poskušala dvigniti produktivnost ter izgnati slabo vest.

Ariana Grande feat. Zedd - Break Free

Vikend kosil

Petek.
Te datumi za oddajo dispozicije mi niso ravno najbolj po godu. Vedno prehitro pride mesec naokoli.
Pa je prišla na vrsto božična playlista. Malo, ravno toliko, da občutim ta decembrski, božični duh. Ki se je pojavil skupaj z lučkami v Ljubljani oziroma po mestih. Lučke!
Tako, da sem si dopoldne naštimala takšno glasbo in poskrbela, da se vse sveti. Ali tam nekje.
Zanimivo je kako hitro se zaposliš z brskanjem po spletu, sploh če malo raziskuješ za ta decembrska darila.
Imela sva prve obiskovalce, ki sta prišla pogledat najino novo kuhinjo. Sedaj izgleda nova, ko ima izredno simpatično steklo v ozadju.
Zadnjič mi je sosedova gospodična razlagala, da igrata enko in to sama, pa sem jo izzvala na dvoboj, ker je v štiri že veliko bolj zanimivo. Sploh, ker imava Upss Enko.
Torej Enka. Piskajoči zvoki na vseh pralnih, pomivalnih in sušilnih napravah. Prav res je vse v roku petih ali desetih minut nehalo delati.
Čokoladni čaj s čilijem, ki sem ga že nekajkrat ponujala, pa potem vedno končava midva pri njiju na obisku in ni priložnosti zanj, tako da danes smo ga vsi preizkusili. Zanimiv, mogoče malo čuden, ker je dišalo prav po čokoladi, kot bi imeli vročo čokolado pred seboj. Pa si preizkustil in je bilo vodeno, ako čajasto in potem občutek čokolade in čez nekaj časa te kar malo zapeče.
Slišala sem zvok kitare iz druge sobe in melodijo "I see fire".

Sobota.
Dopoldne sva bila presneto pridna. Jaz sem se lotila kupa oblačil, ki so sem ga oprala prejšnji dan - tistih pet žeht. Tako, da ko je vstal sem bila že skoraj gotova. Ampak potem pa pride tisti občutek nekoristnosti, da se je odločil, da pomaga. Poslala sem ga pospravit omaro, da sva lahko vsa oblačila zložila vanjo. Na koncu sva vse pospravila s skupnimi močmi. Nekaj stvari je šlo v klet, deka pa v pranje. Pa je bilo vse sveže in urejeno.
Pa še lepo količino obešalnikov sem zaplenila. Ups.

Kosilo pri mami. Za njen rojstni dan se je družina zbrala na enem izmed tistih odličnih domačih kosil. Imeli smo isti tajming, saj smo se srečali na parkirišču. Še Ron je prišel.
Poleg mame nas je ves vesel pričakal moj mali bratranec, ki je kot nor začel cvilit od navdušenja, ko je zagledal pasjega spremljevalca.
Tokrat sem ga vsem predstavila in potem smo stali v dnevni in razpravljali, ker noben ni hotel sesti. Saj smo nazdravili na samo zdravje in zavzeli mesta. In potem je bilo tisto odlično kosilo, ko se je miza šibila. Moj je rekel, da je presenečen na kakšnem ogromnem pladnju je bila hrana in koliko vsega. Pečenke, pečena bedrca, ocvrti piščanec, kruhovi cmoki in najboljše - pražen krompir.
Še bratranec in sestrična sta se pridružila in smo se podružili in večino časa smejali malemu bratrancu, ker nismo mogli verjeti izjavam štiriletnega fantiča. Ronu je rekel: "Čeprav si črn, te imamo vsi radi."
No, pri hrani se ni nehalo. Cel čas je bilo zanimivo. Potem je še od brata punca prišla in pet minut miru smo imeli, ko sva na koncu hodnika sedela in jo čakala. Čeprav je na koncu prišlo do te situacije, ko mu je tako zavzeto pripovedovala o Miklavžu in parkljih, da je rekel samo še: "Gremo domov."
Pa smo potem vsi šli. Midva se se ustavila še pri nas doma. Brez družabnih iger za vikend sploh ne gre. Sploh, ko smo vsi na kupu zbrani. Meni je šlo super.

KONOČZASPI izdelki :)

Nedelja.
Zanimivo je bilo v Hoferju v nedeljo dopoldne, ker očitno je pol naselja imelo podoben opravek kot jaz.
Potem pa se je tisti dopoldan razvlekel v spremljanje zimskih športov. Pa še dogovorila sva se za kosilo pri njegovih. Vendar malo bolj pozno, da so se meni grozno zaluštala vmešana jajčka. In oba sva čisto navdušena nad spremljanjem smučarskih skokov. Zato sva bila ob koncu prve serije v nizkem štartu, oba oblečena in obuta, da se odpraviva, takoj ko bo konec, da lahko potem naprej spremljava. Pa še vse naj bi pobrala. In medtem, ko sva se vozila skozi center in ne po obvoznici, sva izvedela dve stvari. Da se najin časovni okvir ne ujema z drugimi in da je bila potem druga serija tako ali tako odpovedana. Ker sva že zapeljala skoraj na avtocesto, se nisva obračala in šla nazaj iskat ostalih, ampak sva nadaljevala pot.
On je bratu pomagal pri fiziki, jaz pa njegovi mami pri kosilu. Asistenca pri rezanju zelenjavi. In ja, prav sem napisala.
Kosilo, pozna večerja pri njegovih. Takoj, ko sta prispeli še sestri in fant od starejše izmed njiju. Tako, da sva vikend preživljala v takšni družinski, veliki zasedbi. Luštno.
In potem smo klepetali. Mislim vsak je bil v svoji razpravi, smo se malo pomešali in nadaljevali.
Po vseh pogovorih o gledališču sva potem, ko sva prišla domov, sem rezervirala predstavo Ko ko komedija. Se že veselim.

Ponedeljek.
Vem da je budilka zvonila, vem da sem bila sredi noči žejna pa se mi res ni dalo po vodo. In vem, da se mora začeti dan. Oh, brezveze.
Po eni strani ne bi šla domov, po drugi pa moram malo. Nekaj početi. Nekaj delati.
Da se ne počutim tako grozno nekoristno.
Saj ne vem, če je potem dan pripomogel k tem, da je bilo počutje ob koncu dneva kaj drugačno, pa vseeno.
Nekaj kreativnega mi manjka. Pacanje ali kracanje ali nekaj. To bo treba. Pod nujno.
Oče je imel predavanja. Brat se je zaklenil v avto. Mami je bila pridna. Tak tipičen dan.
Sama pa sem bila med vsem tem nekje vmes. Ampak ni šlo, da ne bi šli malo naokoli. Do trgovin na Savskem otoku. En obhod. Pa v Lidl po kruh. Obvezno.

Mindy Gledhill - Patapan

Lučke v centru in bienale ilustracije

Ponedeljek.
Nov teden, nova ponudba.
Javila sem se, da grem po malico. In po rokavičke, takšne s pentljico. Pa še svetleče žabice sem našla. Win-win.
Po kosilu je sledil tak malo deževni sprehod. Ta december ima letos tak turoben pridih. Siv in deževen. Ampak imam vsaj pikčaste dežnike, ki polepšajo ta dež in malo razblinijo to turobno sivino.
In potem sva bila zmenjena za kino. Najprej je seveda moral videti našo novo dnevno sobo, preden sva se odpravila. Sicer je ura tako hitro stekla mimo, da sploh nisva imela časa še prej pokukati malo v Mömax. Pa drugič.
The Hunger Games: Mockingjay. Prvi del.
Sploh ne vem kako sva začela gledati te filme, ker knjig nikoli nisem brala. Mislim, da sva pogledala prvega. Potem smo drugega gledali v kinu, tretjega pa sva se tudi odpravila gledat. On je bil čisto nenavdušen. Meni se je zdel film sicer v redu, ampak po drugi strani pa se je videlo, da je samo uvod na zadnji del. Da je samo tisti most med enim in drugim filmom, da sam po sebi ni tako spektakularen. Res so dobro izvedli tisti del, ko Jennifer Lawrence zapoje, pa ne zaradi njenega petja ampak zaradi vzdušja, ki se ustvari. Ko se pridruži množica. The Hanging tree.
Mogoče kaj preveč izdam, ampak ko je Peeta skočil na njen vrat sem kar malo otrpnila na mestu.
Pa Julianne Moore je avtoritativna sivolasa gospa. Očitno ima letos na sporedu kar nekaj filmov, saj sem jo ob izhodu iz kinodvorane opazila na enem izmed plakatov.
Pet do osmih sva vletela v Mömax, najbolj optimistično. In ja, ob osmih so zaprli.
Ampak sva se osredotočila zgolj na posteljnino in tam na hitro pregledala vse. Ustavili so me, ko sem mu želela pokazati tisto s pisanimi črkami, pa so naju zaustavili. Ker so tako ali pa tako že zaprli. Ampak sem vedela, da je za vogalom in jo ni med vsemi poste linami. Samo se na koncu sploh nisva odločila zanjo. Sva se za eno modro in eno z imeni mest. Luštni in grafično zelo izraziti.
In ne moreš mimo še ene igre Enke z našo družino. Preprosto ne gre.

Lučke!

Torek.
Izgubljena med brskanjem po spletu. Ko začneš iskati stvari za darila in se malo izgubiš. Malo precej v realnosti mišljeno.
Dopisovanje glede rokovnikov. Ker sem bila poleg dejstva, da sem vse sama ustvarila, ampak sem potem postala vezni člen med tiskanjem in prodajo. Meh.
Takšen luksuz, da sem dobila dostavljene, onedva pa sta dobila en "tour" naše delavnice. Še en win-win.
Res je eno posebno doživetje, ko primeš v roko izdelek, ki si ga tako dolgo ustvarjal na zaslonu. In je tam pred teboj v škatli zložen. Vse moje štiri živalice.
Tisti "tour" je bil tako dolg, da sem se šla vmes preobleč in sva se odpravili en krog. Malo hrane in malo ogleda možnih omaric za v dnevno sobo. Vse nekako izgledajo z detajlom novega parketa, ki ga imamo. Ampak dokler ga nimaš poleg, se vse samo zdi isto.

Za mamo in njen rojstni dan smo jo presenetili s tem, da smo jo peljali v kazino.
Vse sva napakirali v avto in smo šli kar proti Kongu. Ker pač zgooglaš, da tam slavljenec dobi še dodatnih 20€ igralnega denarja.
Ko so nas vse popisali in smo dobili vsak svojih 5€, sta bila mama in ata prva na avtomatih. Midve z mami sva se bolj ogreli za bingo.
Dejansko sva kvarili starostno povprečje, predvsem jaz. Sami upokojenci. In midve.
Pa še vsi so imeli več kot 5 kartic na mizi, midve pa vsaka svojo. Ups.
Zavedala sem se kako hitro padeš v to igranje, ko klikaš tisti butasti knof in gledaš kako izgubljaš točke, denar. Ampak, ko je tako težko pritisniti gumb za izdajanje. Vedno v upanju, da bo boljše. In ti samo odvzema. Kot tista kroglica pri ruleti, ko čudno poskakuje.
Ni kaj. Smo imeli vsaj izlet. Končali nekje okoli nule in se z veseljem zarili pod tople odeje postelje.

Sreda.
Zjutraj je bilo pestro. Predvsem zato, ker so bili sami problemi s podlogami.
In printom. Sploh, ko nama je postalo jasno, da je nekje vmes zmanjkalo rumene. Pa vse jovo na novo. Zmenjena sem bila za obisk bienala, pa sva na koncu morali obe odpovedati. Meni se je vse pakiranje zavleklo, njej pa faks. Jutri preizkusiva srečo.
Ko sem imela vse podloge spakirane in vse rokovnike v škatlah ter kovček v avtu, sem se odpravila v Ljubljano.
Na koncu se je izkazalo tako, da bom prestavila dostavo na čar prižiga lučk in da bom dobila pomoč pri nošenju škatel.
Ampak najprej malo vertikalnosti. Ležanje.
Kuhinja je čudovita v realnosti. Nekaj sva se igrala z vzorci in izbirala, tako da sem se jaz še naprej igrala in naredila en primer kako bi lahko izgledalo. Sfotošopana kuhinja. In ko sem stopila notri in pogledala je bila čisto takšna. Tam pred mano. Pikasta kuhinja.

Najslabša stvar tega prazničnega decembra in lučk v Ljubljani, je iskanje parkirišča.
Z mojim se nisem hotela lotiti iskanja parkirišča v modrih conah, saj se mi zdi, da bi bila na koncu oba živčna. Pa sva raje izbrala tisto bolj "ziher" rešitev - garažno hišo. Ampak kaj, ko je bila tista pod Kongresnim trgom zaprta. Pa sva naredila en krog, optimistično, do tiste, ki je pod trgom republike. Takoj sva dobila prazen parkirni prostor.
Vsak s svojo škatlo sva se odpravila v stari del Ljubljane, v Smile concept store.
Ni bilo ravno idealno, ker je deževalo, bile so pa lučke. In moje neizmerno veselje, do njih!
Ne tistih, ki so bile v nekih oblikah, ampak tistih naključnih na drevesih in teh rumenkastih. Luštno.
In ko sva čez deževno Ljubljano, ki se je napolnila s kančkom prazničnega duha in vonja po kuhanem vinu, potem sva končno prispela do trgovinice, ki je bila res polna. Komaj sva se prebila do pulta, da sem predala dostavljeno.
In toliko luštnih stvari. Da sem naslednjih nekaj minut samo cvilila, ko sem kazala s prstom na vsako stvar, ki sem jo videla. Polno lisičk in sovic. Pa še KONOČZASPI izdelki zapolnjujejo sedaj ta prostor. Ker res najdejo svoje mesto med vsem. Pa podlogice so tam poleg pulta.
Skratka potem sva šla malo sproščeno naokoli. Brez škatel v rokah, ampak z roko v roki. Do kuhančka, da se pogrejeva. Potem sva se počasi vrnila k avtomobilu, da sva šla naprej z opravki.
Pri sosedih so dobili novega prebivalca, pa so šli fantje proslavit. Sosedi pa sva malo poklepetali. Ker sem jo takoj, ko sta se odpeljala, klicala kaj počne. Pa sem šla na čaj in klepet.
Hranjenje mi je šlo res slabo.

Naključja. Spletna serija. Meh. Ne razumem. Premalo povedano. Toliko misterioznosti, da ti sploh ni nič jasno.

Sama sem ostala, med ilustracijami.

Četrtek.
Ker je prejšnji dan bienale ilustracije odpadlo, sva to nadoknadili danes.
Nekako sem se navadila na parkirišče v Prulah in še vedno rada tam avto pustim, da se malo sprehodim do centra. Nekako sva obe malo zamujali, saj sem se jaz po napačni ulici odpeljala v čisto napačno smer. Sploh ne vem kako. Skratka na koncu sva bili dobro minuto narazen na mestu srečanja.
Za hitro kosilo pač pride prav skok v McDonalds. Jaz imam za kosilo čisto dovolj "čiza in tamal pomfri". Na študentske bone že dobiš skoraj preveč hrane.

Jaz se vedno veselim, ko pride naokoli čas za bienale ilustracije.
Ker je to vedno priložnost, da vidiš originalne ilustracije. Pa čeprav za steklom, ampak jih lahko čisto od blizu, da vidiš poteze čopiča, da vidiš teksturo lista, da vidiš tiste popravke, ki so potem popravljeni. In da primerjaš, kako izstopa od printa, ki konča v knjigi.
Pa še poleti na pikniku sem spoznala tisto, ki je letos prejela nagrado Hinka Smrekarja. Res občudujem detajle.
Ko je odhitela v službo, sem jaz ostala sama v prostoru in si še nekaj časa namenila, da sem bila očarana nad ilustriranim svetom, preden sem se odpravila ven. V svet.
Gospod na blagajni nama je razložil, da je bilo včeraj čisto noro, ko je bil brezplačen vstop. Kar je pomenilo, da je bilo dobro, da nisva šli včeraj. Ker potem nimaš časa in priložnosti, da si zares ogledaš razstavo, ker vsi samo hitijo in jim zakrivaš pogled. Ali pa ga oni tebi.
Še skok do Konzorcija in potem sem šla po avto, da sem se zapeljala v BTC. Moj me je že čakal v Emporiumu. Odločen, da si morava najti novo zimsko garderobo. Mislim moj plašč je že kar odslužil svoje, on pa je rabil malo toplejšo bundo. Jaz pa sem nujno rabila še bundo, za smučat in to. Jaz se sicer nisem najbolj strinjala, ampak naj bo.
Prehodila sva Emporium. Avto postila tu. Se sprehodila v Halo 12 in jo pregledala. Skozi Citypark. Skozi Intersport in skozi Halo A. Za okrepčilo sva šla na Hot Horsa. Skratka bila je dilem, da bi ostala do pol devetih, da bi se dobili na pijači, pa se je zdelo preveč, ampak je potem v resnici zmanjkalo časa.
Štiri urni in pol šoping. In to uspešen, saj sva našla kar sva iskala. On bundo, jaz plašč in bundo.
Potem pa smo šli na pijačo in malo sem čutila, da bodo noge kar odpadle, ker sva vse to prehodila.
Vsak s svojim jeklenim konjičkom domov.

Jennifer Lawrence - The Hanging Tree

Hiška

Sobota.
Nekaj dni nazaj sem se strinjala za en spontan izlet ob koncu novembra. In to v hribe. Kar sem se verjetno mesec nazaj popolnoma otepala. Sicer tudi po tej izkušnji ne ostajam ravno navdušenec nad hribolazenjem, ampak saj je bilo kar pestro. Še en izmed tistih izletov, ki se spremeni v zanimivo zgodbo. Čeprav med samim odvijanjem ponavadi ni tako.
Dobila sem cel spisek potrebščin za seboj. In moje prvo vprašanje se je seveda navezovalo - za koliko dni res gremo, ker smo "trogale" kar nekaj prtljage s seboj. Čeprav se potem izkaže, da bi imel lahko še kakšno majico več, ampak saj se tudi tako znajdeš.

Jaz kot neizkušeni hribolazec sem končala s šolskim nahrbtnikom in v mestnih "gojzarjih". Predvsem zato jih imenujem mestni, ker imajo pri strani zadrgo. Konec koncev sem pa v hrib še vedno prilezla.
Dih jemajoči pogledi na dolino, ko si nad meglo in vidiš, da se kot reka razprostira v daljavo. Res čudoviti prizori. Gospodična umetnica pravi, da so kot iz Tumblerja. In se je kar za strinjat. Kot bi vkorakale v svet Tumblrja, sodobno povedano.
Ampak smo prispele. Ne vem točno kako, ker vem da so mi noge odpadle, obe majici sta bile po celotni površini hrbta mokri in moje spraševanje - koliko še, se je razlegalo od začetka poti do vrha.
Vendar, ko sem pred seboj videla tisto brunarico je izgledala kot hišica iz kakšne pravljice. Kot da pridemo na obisk s Sneguljčici, ko palčkov ni doma.
Tako sem bila očarana nad prizorom, da sem kar pozabila slikati vse skupaj. Redkost, dandanes.

Čaj v termovki je bil še vroč, ko je bila notranjost hiške hladna. Dejansko je bilo znotraj še bolj hladno kot naokoli.
Srečna, da sem celo poletje trenirala in sploh zadnji mesec, ko so bile na vrsti uteži, da sem z malo manj sopihanja lahko nesla na pol polni kangli vode nazaj.
Brez elektrike in tekoče vode. Samo tisto, kar smo si prinesele s kanglami od potočka, izvira ter ogrevanje na drva. Čisto drugo življenje.
In od tu naprej se je začelo prehranjevanje. Pa so prišli najprej sendviči. Že prej sta se pri meni ustavile na zajtrku, ki je vseboval šmorn. Po poti smo jedle bonbone za energijo, ampak 505 smo imele za potem. Pa malo kasneje juha. Pa vmes prigrizki. Pa zvečer še špageti.
Sama hrana, ko se spusti noč in si tam ti z družbo in naglavnimi svetilkami.

Ko smo lovile še sončne žarke, smo se zabavale v družbi fotoaparata. Fotošuting nas in tistega kar se je dogajalo naokoli. Čudovit pogled se je odpiral na tisto morje iz oblakov in vrhove bližnjih hribov kot otočkov.
Ampak je hitro nastopila noč in smo naokoli svetile z naglavnimi svetilkami. Kot polhki smo bile vse tri na postelji, vsaka v svoji smeri in brale. Potem pa klepetale dolgo v noč in se kartale. Dolgčas nam le ni bilo. In čas je kar bežal, čeprav se je zdelo, da je že precej več kot je v resnici bilo.

Ena tabornica za eno leto. Druga, ki redno hodi sem gor. Pri tretji pa imajo kamin doma.
Tako, da nam je v nekaj poskusih in s skupnimi močmi uspelo zakuriti ogenj. Dosežek dneva in oddaja v živo pred nami. Mislim, da smo kar lep čas gledale v peč kako gori. Pristna televizija in zabava.

Med oblaki z nekaj sončka.

Nedelja.
Kurile smo tako optimistično, da smo ob strahu, da nas bo zeblo iz hiške naredile savno. Pravo pravcato savno, saj nas je vse tri naenkrat zbudila neznosna vročina. Jaz sem spala direktno pod stropom, na zgornjem pogradu in sem se zbudila v prepričanju, da je zagorelo.
Na srečo samo v kaminu.
Ni nam preostalo drugega, kot prezračiti prostor, da smo prišle vsaj na normalne temperature. Ogenj smo pustile, da je počasi ugasnil. Da se je malo shladilo in zjutraj je bila naša gospodična umetnica tako pridna, da sva se midve zbudili v toplo jutro.
Zunaj pa je bilo prav prijetno hladno.
Stranišče je bilo v obliki srca.

Hranjenje mi ni šlo najboljše od rok, saj sem bila od prejšnjega dne še malo prenažrta. Je bil zjutraj dober samo rogljiček, več ni šlo vame.
Pa še nisem bila najbolje razpoložena. Tisti dnevi, tiste težave.
Po zapisu v hišni dnevnik smo našle igro z vprašanji in je čas zbrzel mimo, ko smo me odgovarjale na listke, ki smo jih prebrale.

Z mojim sva se za petnajst minut zgrešila, ko je bil tudi on v Bufu, na poti ko so se vračali domov.
Za vikend sva bila vsak po svoje, saj nisem kakšen velik navdušenec nad smučanjem. Sicer je res, da niso nič smučali, ker je letos pretoplo in premalo snega. Vsaj v bližini.

Rustikalno.

Vsaka svojo smer. Pri nas doma pa turnir iz kvartopirjenja.
Zmaga. Poraz. Drugo mesto.
Prej gostilna, potem smučanje z Alešičem in Talenti. Komentar in koesenca. Pa smo bili vsi na novem kavču.

Kings of Leon - 17

Grand Theft Auto in čustveni rollacoaster

Torek.
Že prejšnji večer sva se čisto ogrela za GTA. Danes pa se je igralo od jutra do noči. Oziroma do takrat, ko se je spustila tema.
Ker sva bila še vedno brez drugega avtomobila, se je odpravil naokoli z mojim, jaz pa sem izkoristila čas, sama doma.
Malo serij, malo interneta in malo gospodinjskih opravi. Pet žeht in popeglano.
Je pa res, da mi je čisto padel "cuker". V hladilniku so bile borovnice, v omari moka, kakav in sladkor. In sem malo improvizirala. Želela sem ustvariti mafine, pa sem raje preizkusila nov pekač, za kolač.
Nočni pogovori. Ker včasih se toliko zbudim, da odgovarjam nazaj in kdaj pa kdaj se razvije vneta debata, samo kaj, ko se zjutraj sploh ne spomniš več, za kaj se je šlo.

Ko v kuhinji zadiši.

Sreda.
Čustveni rollacoaster.
Hofer. Meni se je čisto luštno sprehodit in nakupit tisto potrebno, toliko da lahko neseš v roki ali na rami, da ne rabiš avtomobila ali še enega pomočnika poleg. GTA. Padla notri, kako naj si pomagava. Vsak enkrat. On kuha. Dvakrat. Kosilo in večerjo.
Na sprehod po avto, da sva se potem odpeljala naprej. Spet sva nekaj brskala med jaknami in bundami. Ker pač je moja že preživela nekaj sezon, druga pa je od nekega bonbona rožnata na določenih koncih, drugače je siva.
Elektrika me je stresla. Ker so te bunde tako naelektrene. Ko se je obešalnik dotaknil stojala se je zaiskrilo. Dobesedno.
Mislim, da bi pogrnila na izpitu, če bi morala še enkrat delati pisni del, tistega za avto. Ker so res čisto čudna vprašanja. No, kaj vprašanja, odgovori so takšni, da sploh ne veš kaj bi izbral.
Nisem se mogla spravit domov. Juha za večerjo.
Doma pa trdnjava. In čokoladni kolač z borovnicami je izginil v trenutku. Medtem, ko sem šla do kopalnice in nazaj, sta ostala samo dva mala koščka. En zame in drug za mamo. Če ga ne bi nesla domov, bi to pomenilo da bi splesnel, tako pa so bili doma najbolj hvaležni.
Recimo. Ker še vedno sem bila prekmalu doma. V sobi je bilo še več pohištva, v dnevni ni bilo parketa in ostal je samo del sedežne in televizija in mali omarici. Kot bi se ravno notri vselili, brez vsega.

Četrtek.
Ginekolog. Dopoldanski termin. Zato sem morala domov.
Še vedno so upali, da bi malo kasneje prišla domov. Res nenavdušenje nad menoj. Hvala.
So bila vsaj nova tla. Mislim bilo je ravno pred tem, da dobimo nova tla. Rekla bi parket, laminat, pa ni nič od tega.
Smo se vkampirali pri mami na kosilu. Ona je imela mizo, mi pa ne. Zato smo imeli tak dogovor, da ona ponudi prostor, medtem ko jaz skuham kosilo, lazanjo. Da je še en kos še zanjo, pa je bila čisto srečna.
Ampak ravno v času našega poznega kosila je ropotalo nad našimi glavami. Pa gre lazanja vseeno v slast.

Petek.
Tla so bila še vedno v delu. Tisti zadnji detajli kot letvice naokoli.
Ampak je nastajalo čudovito. Po drugi strani pa smo imeli zopet kosilo pri mami, ker je bila tako navdušena nad dejstvom, da ji ni bilo potrebno kuhati, da je za vse skuhala kosilo. Še izbirali smo lahko. Pečenica in zelje ali krvavica in repa. Jaz sem vedno za prvo izbiro. To prav paše v teh bolj hladnih mesecih. Je pa vseeno še nekaj ropotalo nad nami.
Medtem, ko se je dokončevalo sva šli raje malo naokoli.
Radio Gorenc je praznoval rojstni dan v Tušu in z mami, ki ga ima zelo zvesto prižganega cele dneve, sva šli pogledat. Da bi videla kako so moderatorji videti.
Ata sva hecali, da so bili večinoma generacijsko samo njegovi sošolci. In ko sta dva malo manj vztrajna sprostila mizo, sva takoj zavzeli prostor in se spravili nad tortice. In to ne običajne, tokrat sva se lotili presnih. Ena je bila z brusnic, druga pa s čokolade. Taktika pa sledeča, naročiva obe tortici in jih dava na polovico in po kombinirava. Pa se je izkazalo za odlično idejo. Mešanica čokolade in sadnega okusa je precej dobrodošla. Sploh, če je ta presna čokolada zelo močna.
Že drugič so naju preganjali iz Momaxa pol ure pred zaprtjem.
Doma pa presenečenje. Ne samo nova tla, tudi naš nov kavč, ki je že od februarja čakal v garaži je prišel na svoj račun. Čista posodobitev, luštno.

Malo sem impresionirana nad spotom Taylor Swift. Nad celotno sceno in kostumografijo. Očarana.

Taylor Swift - Blank Space

All night šopingi

Petek.
Po dolgem času, se nama je uspelo dobiti za en sprehod. Sedaj sva žal samo še dve dekleti in en pes. Ampak sva lahko vsaj poklepetali kako gre kaj v življenju, kaj se kaj novega dogaja in sanjali o Parizu. Po tisti običajni poti, ko sva pazili, da ne bi stopili v blato, ko je bila zemlja namočena od vsega dežja. Narejen krog in vsaka na svojo pot, ona se je odpeljala, midva pa sva odpeketala domov.
Sicer nisem ravno prepričana kaj je bilo tako posebnega na tem petku, ampak po Sloveniji in trgovskih centrih je zavladalo nočno nakupovanje. Tisto pod nazivom "All night shopping". Pa sva šli malo pogledat naokoli. Ampak mislim, da je osma, pol deveta še vedno prezgodnja ura za nočno nakupovanje, tako da je mati ostala razočarana nad nedogajanjem v Kranju. Po radiu sva samo slišali, da je v Ljubljani noro, ker je bilo pri prometnih informacijah, da je pred izvozom za BTC nastala dvokilometrska kolona. Potem pa si predstavljajte norijo s parkirišči in vrste na blagajni. Ne, hvala.
Sva vsaj doživeli mali primer tega, ko sva šli malo pofirbcat v Intersport, kjer so ponujali popust na vse. In to je pritegnilo vse nakupovalcev pretežno smučarske opreme, da so kar en lep del svojega večera preživeli čakajoč v vrsti.
Ne, hvala.
Toliko o tej noriji z nakupovanjem.

Sobota.
Tisto za Pariz včeraj je vzbudilo toliko zanimanja, da sem začela raziskovati letalske karte za Pariz.
Ko te premamijo vse cene, ki se vrtijo okoli 20€ za enosmer, potem pa začneš ugotavljati, da moraš priti do letališča, kar je strošek pa če je avto ali prevoz. V Parizu leti na bolj odročno letališče, kar je še en strošek. Da vsi prevozi nanesejo toliko, kot če bi lagodno letel iz Ljubljane. Če naletiš tukaj na tiste cenejše karte si potem na istem. Ali tam nekje.
Jaz sem se samo prikazala. Očitno moram prej napovedati. Vsaj reakcija je kazala na to.
Rojstni dan in darila zadnji trenutek.
S skupnimi močmi smo ugotovili, da se zatakne pri tem kaj kupiti za darilo, če gre za moškega. Za žensko je lažje, ker je polno takšnih trgovin, ki premorejo vse luštne drobnarije. Ampak za moškega pa je to že bolj komplicirana zadeva.
Zanimivo je, da smo se dvoji nakupovalci za istega slavljenca zadnji trenutek našli v isti trgovini in iskali primerno darilo. Na koncu smo združili moči in mu kupili srajco.
Bunda pa moje pripombe, da takšne izgledajo kot za kakšnega mafijca. Ampak mafijci ne nosijo takšnih stvari. Recimo.

Nedelja.
Včeraj je bila zabava kar uspešna. Luštno smo se imeli. Naplesali smo se tako, da smo kar zašvicali. Čez slemer je šla kuba libre. In na koncu so nas zabili zeliščni napitki. Nekako se mi dogaja, da vedno srečam od prijateljev prijatelje, ki so po možnosti hodili na oblikovno. In sva padli v debato, o tistih časih, o profesorjih in tako. In sva pustila avto ter šla domov.
Ko sem se zbudila, se mi je najbolj zaluštala pašteta. Ampak ni se končalo dobro.
Obležala.

Ponedeljek.
Sem se zbudila že veliko boljše. Očitno sem imela včeraj dan za restart.
Popoldne sva imela čas, da sva šla malo naokoli. Najprej sva najbolj vneto iskala servis za smuči, ki pa sploh ni obstajal. Šment. Sva potem vsaj drugega nekje v bližini našla.
Po dveh dneh sva šla po moj avto, ki je še vedno stal tam, kjer sva ga pustila v soboto. Tako, da sva se spet okoli vozila z dvema avtomobiloma.
Šla sva v Citypark, z namenom, da greva v kitajsko, pa je sploh ni bilo. Pa sva zavila v lokal z balkanskih pridihom, na ene čevapčiče. Pa ne en ne drug nisva bila preveč navdušena.

Nisva želela tvegati in sva Brezovico črtala s seznama. Preveč popoldanske gneče. Gume v BTC-ju sva zamudila. Naokolis sva se podila z dvema avtomobiloma in pri meni je bila GTA petka. Tako, da sva res želela odhiteti domov in prižgati. Jaz sem imela rahlo prednost, ker je bil toliko za menoj, da je ostal na rdečem semaforju, sem si pridobila malenkostno prednost. In s tem, mi je uspelo priti do zadnjega predora, ko je pridrvel mimo mene iz obvoznice. Kot raketa.
Se kar zabavava. Pa sva GTA naložila in začela z igro. Čisto druga grafika, kot tisto kar smo pred leti igrali.

Selena Gomez - The Heart Wants What It Wants

Dnevna v sobi

Ponedeljek.
Danes sem se vživela v vlogo dostavljavca in paket z miškami nesla v center. V trgovinico SMILE concept store. No, sedaj so tam na voljo podloge za miško!
Malo sem se časovno in orientacijsko uštela, ker vedno pozabim, da parkirišče ni kar tako pred teboj, ko se pripelješ tja, ampak se moraš voziti gor in dol in obračati, da najdeš kaj. Ura pa že toliko, da sem bila dogovorjena.
Ampak sem se potem sprijaznila z dejstvom, da nimam veliko časa in da bom pač morala parkirišče iskati tudi za zapornico. Pa še tam ni bilo takoj parkirišča. In sem šla v stari del. Sicer sem bila prepričana, da naj bi ta trgovinica bila na drugem koncu kot se je na koncu izkazalo da je. Ups.
Ampak sem oddala paketek in šla nazaj. Nekako nisem bila razpoložena za tisto pohajkovanje po mestu in sem šla lepo nazaj.
Po vseh tistih vzorcih, ki sva jih izbirala za kuhinjo, sva končno prišla do sklepa katerega bi. In je poslal naprej.
A ni najboljše, ko nekomu nekaj na hitro sphotošopaš skupaj in ugotovi, da je to ravno tisto, kar si je želel, ampak ni znal opisati ali pa si ni znal predstavljati kako bi v resnici izgledalo, izpadlo.
To ti pričara mali nasmeh.
Potem sem se zagrela za ustvarjanje na računalniku. Malo iskala lučke in tako.
Vkampirala sem se pod odejo in pred televizijo in malo podremala. Se najdejo kakšne zanimive oddaje.

Uganeš kam odpotuje?

Torek.
Tole ni bil moj dan, vsaj ne moj začetek dneva, dopldne.
Zbudil me je najprej en telefon, nato še drugi.
Kar me je pregnalo iz postelje in sem bila budna.
Sprehodila sem se do Hoferja. Po dežju. Samo mi je bilo v tistem trenutku že popolnoma vseeno. Prehajala sem v fazo, ko pozitivna energija počasi polzi iz tebe.
Super pa je, da imajo sedaj tudi v Hoferju sveže pečene žemljice in kruh. Tista sončnična pogača me je zamikala, ki je v resnici ržen kruh. Saj je dobro dela. No, recimo.

Kaj naj počnem?
Počasi mi je bilo že bedno. Saj ponavadi je luštno, ko imam dopoldneve zase, da kaj pregledam in postorim, ampak ko se ti dopoldnevi prevešajo v popoldneve in ga nikakor ne spravim s postelje… saj pride čas, ko je čas, da se odpravim pogledat še domače. Pa Rona.

Sem spakirala, mu prislonila poljub na lice in zaželela lep dan in odšla. No, skoraj tako. Skoraj.

Me je bil pa Ron čisto vesel. Res. Ko sem se usedla na kavč, je kar skočil name in me polupčkal. Potem pa se je kar prislonil zraven in se crklaj. Oh, ta moja luštna mala črna marcina. Kako je simpatičen.
Malo manj je bil, ko sva šla na sprehod in mi je skoraj skočil pred kombi. Na srečo sem povodec precej močno držala, da sem ga povlekla nazaj. Saj za 40 kilskega psa rabiš kar dosti moči. Sploh, če se veselo upira. Ne samo pred kombi, še enkrat je hotel skočiti na cesto pred avtomobilom, pa že tako naju bi eno ulico nazaj skoraj povozil avto, ki je pridivjal z ulice, sploh ni pogledal v najino smer in odbrzel naprej.
Doma smo imeli potem debato, da se ravno na tistem koncu mora dogajati nekaj čudnega, ker so se že vsi srečali s tem, da se je tam ustavil ali skočil na cesto. Jaz sem imela ravno to smolo, da je bil takrat promet precej gost.
Ampak na srečo ni bilo nič, trkam na les. Samo malo prestrašena sprehajalka.

Smo šli pa jest. Cela družina na dva bona. Midve z mami sva si porazdelili pico, ker je to za naju ravno prav hrane, oče je sicer vztrajal pri tortiliji, medtem ko je brat vztrajal pri makaronih. Tako, da je bilo za njiju tudi dovolj hrane. Smo si pa bratsko razdelili juho in sladico. Vsak nekaj žlic, dokler ni zmanjkalo.
Fanta sva dostavili domov, midve pa sva se spravili naprej v šoping.
Klasično sva pozabili kupončke doma in naredili še en ovinek, ampak se je splačalo. Saj sva koristili enkrat petnajst procentov in drugič petindvajset na izdelek. Jaz pa nisem mogla mimo tega, da si ne bi kupila pekača. Če pa res izgledajo simpatično tisti, ki jih imajo pri Tušu. Pa še keramični so. Plus in plus.
Nadaljevali sva v ritmu.

Vsaj pri Enki je šlo dobro. Zmaga.
Slab začetek, dober konec.

Podlogice za miško!

Sreda.
Trening me je dokončno potolkel. Po petnajstih minutah sem lahko samo še pol ure ležala čisto na miru. Gama je pretiravanje.
Kljub omejitvi prostora za telovadbo sem poskusila z gamo. Vendar se ni konča dobro. Preveč vsega. Preveč naenkrat.

Po dolgem času med knjižnimi policami polnimi knjig. No, skoraj. Dvakrat sem se sprehodila gor in dol po stopnicah čez celo knjižnico. Ker ne znam brati nalepk, da je samo za izposojo v čitalnico. In ravno tisto od obeh sem vzela. Pravi talent. Kdor nima v glavi ima pa v nogah. Očitno.
Ampak sem nosila tak kup knjig, da sem komaj videla čez sebe.

Doma so me izselili. Skoraj čisto za res.
Ko sem včeraj prišla domov sem doživela mali šok. Dnevno sobo so izpraznili, delno in v sobo. Dostop do omar in spodnjih hlač, nemogoč.
Še vedno imam vse kar v kovčku.
Vsaj prenosnik imam, da sem se potem jaz naselila na naš razpadajoči kavč z vsemi beležkami in blokci.

To je ta igra.

Četrtek.
Delavno.
Skuhala sem puding. Takšne, ki so izginjali iz miinute v minuto. Malo malin ali gozdnih sadežev pa je to recept za uspeh.
Sva pa imela zasledovalca na sprehodu. Mami se je pretihotapila za naju, kar sem opazila, ko sem se želela umakniti. Pa je stala tam in prislonila prst na ustnice.
Šli smo v Big Bang in gledali televizije. Te premami 30% in že tuhtaš možnosti in, če bo šlo v omaro. Kako ogromne so postale in koliko nekih funkcij in povezav ponujajo. Impresivno.
Lidl. Hofer in ozimnica.
Ups enka. Enkrat izgubila za trideset, drugič zmagala s prednostjo in trinajstimi zmagami od petindvajsetih iger. To pa je nekaj. In sedem zaporednih. Sedaj držim rekord.

Maroon 5 - Animals