Kupon za pet evrov

Ponedeljek.
Iskala sem nov program za vadbo, ker imam Shaun T-ja počasi že dovolj. Pa tudi Piyo mi ni šel najboljše, tako da sem našla še Turbofire, ki je od iste tete kot Piyo. Recimo, da bi šlo. Optimističen začetek.
Začela sem se posvečati živalcam. In potem si prestavljajte tisto otroško navdušenje, ko ustvarjaš ljubka mala narisana bitja in je en kup "iii-jev" in podobnih samoglasnikov prisotnih.
Skratka tudi Pinterest board je bil zelo aktiven. Luštne živalice in potem notri padeš.
Zvitki z bučkami, lososom in mozzarelo. Nekaj me je prijelo, ko sem že imela vse sestavine doma, ki sem jih zadnjič med brskanjem zasledila v enem izmed receptov. Hiter in zanimiv prigrizek.
Je pa res, da potem ni bilo nobenih obiskov. Menili smo se še za hotel pa je potem vse prišlo vmes.

Torek.
Nekaj sem začela Oopsi brat. Vedno, ko najdem kakšen tak blog, te potem objave kar posrkajo vase.
Mojega podaljšanega vikenda je bilo konec in potrebno se je bilo prestaviti na delavno mesto.
Na poti domov še en skok v Supernovo. Doma pa nov tiskalnik. Hud!
Vse je delalo iz prve, še A3 format podpira in moje navdušenje. Sem kar začela iskati družinske fotografije, ker če smo ga dobili za en teden v testiranje, se splača izkoristit.
Zagrabila sem.
Mama je dobila cel paket vstopnic za rojstni dan in izvedli sva prvo rezervacijo.
Zunaj pa tako čudovit prizor.

So se začeli zbirati oblaki.

Sreda.
Malo sem bila srečna, ko sem ugotovila, da sem v sredo prosta s treningi.
Tako, da je po delavniku sledil eno druženje ob nakupovanju. Ko zmanjka hrane v hladilniku, ko imamo kuponček za skoraj zastonj nakup in še nekaj drugih kupončkov, takrat je čas za en krog.
Včeraj sem šla v H&M z namenom, da kupim tiste luštne majčke, pa mi ni ravno uspelo. Sem šla z drugimi stvarmi iz trgovine. Ker niso imeli številke, sem potem končala na oddelku s spodnjim perilom. Ups. No, tako da sem ponovila zgodbo. Z več sreče v drugi trgovini in še enim kupončkom. Joj, kako te privabijo s tem. In sem našla majčke zase, takšne ki jih prejšnji dan ni bilo v pravih velikostih.
Je pa bila panika, ker je bil atov računalnik fuč. Tako, da sva ga odnesli s seboj.

Hitro teče čas.

Četrtek.
Pa je prišel ta dolgo napovedani sneg. Ravno, da je tista dva milimetra tanke snežne rjuhe, ker odeja že ni, ki pokriva avtomobile in strehe. Na cesti se komaj kaj prime.
Midva pa sva šla do gozda, odeta v drobne pikice, saj so bile snežinke taki mali krogci, ki so se oprijemale plašča in pasjega kožuščka. Ron je bil "kontra dalmatinec". Črn pes z drobnimi belimi pikicami. Kako je bil lušten. Moj kompanjon.
Pa še tisto psičko, ki je čisto nora nanj, sva srečala. Oh, kako ga je bila vesela. Luštno pasje veselje.

Drugače pa smo bili pridni. Zelo pridni. Sama sem se zasidrala pred računalnik. No, skoraj, saj sem cel čas letala iz enega konca na drug, ne samo sedela. Pa kosilo. Pa sprehod. Potem pa nazaj.
Joj, kako je čas letel mimo. Še trening pa gremo gledat Ob kavi.

Eva Boto - Na kožo pisana

Sedemdeset

Četrtek.
Pri nas mama praznuje okroglo. Kar je pomenilo, da že drugi dan zapored nisem prišla do muslija za zajtrk, ker smo na veliko vdrli v kuhinjo in ji voščili z najboljšimi željami za rojstni dan. Pa smo ostali na zajtrku.
Malo podelam, potem pa vse skupaj napakiram in se napotim v center. Mislim najprej sem skočila do Kranja, potem pa v Ljubljano.
Dostava KONOČZASPI podlog za miške. Da Smile Concept store osveži svojo zalogo. Pa še posebne Valentinove podloge za miške sem dostavila. V omejeni količini.

Dobile smo se na kavi, po dolgem, dolgem času.
In zabavno ter zanimivo je bilo slišati vse trače in vse dogodke, ki so se zgodili v razponu zadnjih nekaj mesecev do pol leta. Saj sploh ne vem kdaj smo se nazadnje videli. Mora biti že zelo, zelo dolgo. Enkrat se meniš, pa ne gre skupaj. Drugič se meniš, pa ne gre skupaj. In potem tu minevajo meseci. Dobesedno.
Ampak je dobro biti spet tako na kavi v dobri družbi.
Ko smo podaljšale mojo parkirnino, sva se pa najavili še pri gospodični sedaj-Ljubljančanki doma. Zanimivo in luštno stanovanjce na pol v kleti z zelo visokimi stropi. Res ti dajo občutek ogromnega prostora. Simpatično urejeno.
Po še enem čaju, sem videla, da je tudi drugemu parkirnemu listku potekel čas in sem se napotila v drugi dom. Tistega skoraj v Ljubljani.
V Hofer sem skočila dobesedno za minuto, ker sem vse samo pograbila, šla na blagajno, bila takoj na vrsti in šla naprej. Dobro mi gre.

Kosilo. Da se cvetača ni hotela skuhati. En Mentalist in potem brainstorming na veliko. Na mizi sem v trenutku ustvarila ustvarjalni nered.

Zelenje v kuhinji.

Petek.
Razlagala sem o Tiffany. Pa sploh ne vem kako je prišlo na to, ampak kar naenkrat sem bila pri Audrey Hepburn, tistih ličnih turkiznih škatlicah in zajtrku. Ustvarijo pravljico, vsaj tako se zdi.
Pri sosedi sem bila na čaju. Dopoldne, da sva bili še sveži in polni idej.
Ta dan sem si vzela za risanje.
Same luštne živalice so mi delale družbo.
Sicer pa sem se pretvarjala, da je že sobota in na vrsto pridejo tista opravila, ki vsebujejo pralni in sušilni stroj pa mehčalec. Saj ni bilo dolgo, ko sta bili košari za perilo čisto prazni.
Potem pa sem kar nekaj začela drgniti, ko je bila vsa zelenjava že skuhana in štedilnik prazen, ker sem vse dala v pečico. V rumenih rokavičkah sem napadla vse kar ni bilo belo. Da se je svetilo.
Nekaj včerajšnjih ostankov in današnjih jedi, pa je nastala prava pojedina.
Cvetača, brokoli, korenje, riž z omako, pomfri in meso. Pa rečte, da ni pojedina.
Abba za spremljavo.

Sobota.
Pokonci sva bila že, ko so bili skoki zjutraj na sporedu. Tistih iz Sapora.
Pa sva držala pesti in komentirala komentatorja, ugibala dolžine in se šla te klasične stvari, ki jih ponavadi ugotavljaš med prenosi tekem.

Po skokih pa sva odrinila proti meni. Spotoma sva naredila še ovinek in pobrala bratovo punco in smo se vsi skupaj parkirali direktno v prvo vrsto, kjer smo imeli kot tiste strice na letališču, ki usmerjajo avion, samo da je bilo tukaj pol žlahte, ki je mahala, kje imam še prostor.
Mama praznuje okroglo. Letos je kar nekaj okroglih pri nas. Tako, da s to smo otvorili.
Gostilna Lakner za katero sedaj skrbi tisti Andrej, ki je zmagal enkrat na Gostilna išče šefa.
Seveda smo bili zadnji in zasedli še ostala prosta mesta, ko so bili drugi že nekje v globokih debatah.
Mama je imela kar neke govore in šale. Ko začne trkati ob kozarec in potem začne o tem, da je vesela, da smo se vsi zbrali.
Domači sokovi. Goveje roladice in pražen krompir. Sicer z zelo izrazitim oziroma močnim okusom, ampak je bilo dobro. Mislim končale so tako, da je ostal krožnik prazen, vendar ne samo po moji zaslugi.
Ko so tamali otroci šli, smo se malo večji otroci že spravili v kot ob peč in se kartali. In potem smo se zopet zamenjali. Vendar, da smo se poslovili, ker je bilo ob tisti peči tako toplo, da smo vsi končali v tistem zaspanem položaju, ko samo še na veliko zehaš.

Odpeketala sva domov.

Rada prebiram bloge. Mislim na seznamu jih imam toliko, da se kar začnejo nabirati. Ampak sem pa tja se najde še kakšen, ki ga tako mimogrede začnem prebirati in v naslednjem trenutku se zavem, da že pol ure berem objave, in da se številka poklikanih objav kar veča.
Ta dan je bilo tako z Anino kuhinjo. Kar nisem mogla zapreti. Pa ne zaradi receptov, začela sem brati tisti segment o vlogi mamice. Pa mi je bilo tako zanimivo, da kar nisem mogla nehati. Moj me je pa samo gledal, češ, kaj to berem.

Na veliko sem se lotila dela. Na kar je najbolje kazala tudi zelo razmetana miza.

Nedelja.
Včerajšnji skoki so me čisto izčrpali. Pride tisti del, ko se tekme odvijajo v Saporo in so zjutraj ali pa pozno zvečer ali zelo zgodaj zjutrja. No, tisto ob dveh sva počakala in gledala. Jaz sem samo gledala, brez pretiranih reakcij, ali reakcij na splošno, ker je bilo vse kar sem zmogla, gledati.
Pod toplo dekco, na kavču in držala pesti za vse naše skakalce. Dovolj dobro, da je Prevc zasedel še ene stopničke. Tiste bronaste.
Potem sem lahko samo spala do poznega dopoldneva. Pa vseeno še nisem povrnila vse energije, ker me je kar zmanjkovalo čez dan.
En zelo hiter skok do trgovine, ker sva imela nekaj zmenjenih stvari. Kosilo pri njegovih.
Bučna juha. Piščanec, krompir in grah. In popečena jabolka. Sem se kar dobro najedla.
Med kosilom smo ujeli še zmago brkatega Flisarja, ki je postal svetovni prvak.
Ampak sva se hitro poslovila, ker sem bila že nekaj dni prej dogovorjena, da greva pogledati s sosedo na poročni sejem. Ker sva dva velika firbca, se nobena ne moži. Jaz sem srečala bivšega sošolca, ki je poročni fotograf v timu That happy day. Res mi je všeč njun stil fotografije in lično dodelan album. Potem pa sva klepetali še z njeno kolegico, ki pa ustvarja Kjut dizajn. Sama luštna vabila. Vse vmes so naju pa ustavljali in ponujali vse mogoče, midve pa sva bili samo malo radovedni, brez datumov in obveznosti.

In sem se vrnila nazaj po hitrem obhodu. V objem.
Pa malo ustvarjat. Tisto mizo z ustvarjalnim neredom se pospravila in pisarno prenesla na zajtrk mizico kar na kavč. Malo ustvarjanja dobro dene.

Abba - Fernando

Retrograden

Nedelja.
Vstala sva ravno v času za skoke. Mislim, jaz sem se zbudila malenkost prej in šla še do trgovine po čudovitem sončku, po malico.
In potem sem se z zajtrkom vkampirala pred televizijo, da bi spremljala naše najboljše skakalce. Če smo jih imeli pravljično število tistih, ki so se uvrstili na tekmo.
Izteklo se je tako, da so nam stopničke ušle, da je slavil domači Stoch in je množica čisto ponorela.
Nekje med prenosom odbojke sva en na drugem zaspala. Midva imava en vzglavnik več kot dovolj. Vsak svoj konec in je več kot dovolj.

Potem naju je oba nekje naenkrat premamilo, da bi gledala Gordona Ramsaya, ki pomaga hotelom, no po tistem, ko nahruli vse po vrsti. Hotel Hell. Maraton. Čeprav bi bilo v določenih trenutkih bolje, da bi preskakovala in prestavljala naprej, ker se vse že ponavlja, le ljudje se menjajo.

Jaz sem gledala še Transcendence, on pa mi je delal družbo poleg, ni pa ravno gledal filma.
In kaj lahko povem o filmu? Hm… malo grozljivo se je zavedati, da bi se kaj takšnega zgodilo. Pač, da bi svet okupirala z nanodelci. Kako daleč od tega smo? In če opisujemo vzdušje, je kar malo temačen film. Tak, ki ti da misliti.

Ponedeljek.
Ob ponedeljku se vračam domov. Seveda preden grem pripravim še darilca, ki so ostala od božiča, da jih ne bo pozabil. Mogoče bo tokrat dovolj očitno.
Točno ob enajsti sem se vrnila, ampak je zabavno spremljati reakcije, ker nikoli ne vedno kdaj se vrnem.
Nekaj časa pred televizijo, da vidim kako Tina odpelje svojo vožnjo in šele potem se zglasim na delo. Nekaj tiste ustvarjalne energije se je zopet pojavilo v meni.

Merkur je retrograden. Luna je v praznem teku pa še mlaj bo.
Pravijo, da moramo v teh dneh počivati. Pa še nasveti za energijsko čiščenje prostora so bili Ob kavi.
Prezračimo. Sol. Sveča. Kadilo. Blagoslovljena voda. Daritev.
Sol v školjko. Počistimo za sabo. Zapremo prostor.
Tako povedano, zelo na grobo.

Torek.
Delo. Nekaj dela, veliko elektronske pošte.
En krajši sprehod z Ronom po kosilu. Ravno toliko, da sva šla gor in dol. Za slabe pol urce, ker nisem več mogla gledati tistih velikih prosečih oči, da bi počakala, da se primaje gospodična slaščičarka. Oh, te velike očke, kako prepričljive.
No, ko sva bila nazaj sem imela čisto malo časa, da sem se samo obrnila in šla na en sprehod. Da prideva na tekoče, da se malo sprehodiva, zbistriva glavo, pojamrava in se nasmejeva.
No, pogovori se niso končali s tem, ko se je odpeljala proč.
Eno uro sem ždela na stopnicah in govorila po telefonu. Izgledalo je kot pogovor za nekaj minut, končalo se je tako, da sem pogledala na uro in videla nekaj pod šestdesetimi minutami.
Še en telefon. Da mu razložim, da sem šla na dva sprehoda in mi je uho odpadlo, ko sem tako dolgo govorila.
Enka. Pa še enkrat zadnji del Prijateljev, ki so bili po televiziji.

Uganeš kaj je to?

Sreda.
Težko vstajanje. Saj ne vem ali je težje vstati zato, ker si na zgornjem pogradu ali pač tako na splošno. Kako narediti primerjavo?
Deveturni delovnik. Naredila sem tudi nov produkt. Tako je dejansko šlo od ideje do izvedbe. Podloge za miško. Srčkaste. Z vzorci vrtnic in romantičnim prelivom. Skratka takšne za prihajajoče romantične praznike. Za obdariti najdražjo osebo, ki se bo ob vsakem pogledu na podlogo spomnila nate. Ali nekaj takšnega.
"Kjer je veliko ljubezni, je malo besed."

Studio in slike. Z drugega konca sveta je zapakiran v čisto "zaselotejpano" škatlo prišel mini transporten studio. In tukaj je nastala priložnost da stestiram. Moje srčke, ki so na voljo vsem, ki bi jih želeli.
Dvakrat na hranjenju. Tolikokrat mi je pa le uspelo. Drugače sem bila čisto pri stvari.
Ob poročilih na kavču. Nekaj počitka. Pred akcijo.
Enka. Trikrat tri zaporedne. Ob kavi za zvečer in spanje.

Sheppard - Geronimo

Glavna kuharica

Sreda.
Zjutraj sem slišala nekaj o čeladi. Oh, luštno je sodelovati v teh zaspanih pogovorih.
Kdaj pa kdaj se zgodi, da zaslišim svoje ime z malo prestrašenim tonom. In ko se odzovem in narišem pred njim se meni in njemu razleze nasmeh čez obraz.
Odrinila sem proti domu, ker potem vem, da me kar vleče nazaj.

Mama in ata sta se oglasila. Zvečer pa klasično druženje ob kartah. Zame se je končalo presenetljivo dobro.
Za konec dneva dneva pa oddaja Ob kavi. Zanimive stvari. Koristni nasveti. Luštna oddaja.

Bučke.

Četrtek.
Dejansko nisem prav dolgo zdržala doma. Še en dan ne. Sam bila že nazaj, ker sem obljubila da za skoke pridem. Ker midva sva najbolj strastna navijača doma pred televizijskim zaslonom in ta šport res zvesto spremljava. Ni dogodka, ki nama tega ne bi dopustil. Skupaj ali vsak zase in sva potem na telefonski liniji.
Čeprav so razmere takšne, da jim vreme nagaja, smo videli le eno serijo in v tej stopničke. Skoke Prevca je res veselje gledati.
Potem pa pridejo na spored vse obveznosti in sva že vsak v svojem kotu. Jaz sem se nekako ujela v gledanje filma, ki se je ravno vrtel po televiziji. Že večkrat sem med reklamami videla napovednik, ampak ga nekako nisem nameravala gledati. Kar znašel se je tam in potem sem ga z zanimanjem pogledala do konca. Z vsemi reklamami vred.
The Odd Life of Timothy Green. Simpatično. Saj sem imela tega že enkrat na seznamu, pa nikoli ni bilo priložnosti. Se je pa sedaj našla. Čeprav je tak sproščen, enostaven film za kakšno nedeljsko popoldne. Sredi tedna.

Petek.

Res ustvarjalno dopoldne. Celo mizo sem založila s svojimi pripomočki. Ker sem dobila idejo, navdih in se lotila projekta. Načrtovanja in zapisovanja. Tako z lahkoto se razkomotim čez vse.
Treba bo narediti tudi kaj za diplomo. Se mi zdi. In sem nekaj čečkala in risala in ustvarjala in študirala in tako.
Pa sem že načrtovala nov projekt za valentinovo. Saj pravim, produktivnost na vrhuncu. Dva mormončka sem narisala.
"Kjer je veliko ljubezni, je malo besed."
Magic in the Moonlight. Ogrela sem se za filme. Emma Stone je res simpatična in njeni filmi so zanimivi, za kar se je tudi ta izkazal. Potegavščina vrhunskega kova. Oh, ti jasnovidci. Meni se je zdel prav simpatičen.

Sobota.
Zadnjič sva vzela brancina v Hoferju in sem se odločila, da ga pripravim. Vem, da je peka v pečici dokaj enostavna pa en recept je bil za "sprobat".
Najboljši brancin na krompirjevi posteljici. Ob spremljanju ekipne tekme, ki se je presenetljivo razvila. Oni so dobili kolajno, jaz pa sem tudi naredila dobro kosilo. Krompir, čebula, korenje kot posteljica in potem sem na tem zapekla brancina in si prste obliznila. Mene je prav očaral. Se že veselim ponovitve tega podviga.
Na sporedu sva imela praznovanje rojstnega dneva njegovega prijatelja in še večji podvig kupovanje darila. Nekje vmes je bila ideja, da to preprosto opustimo, saj je v življenju prejel že dosti daril. Da ne vem kaj bi. Da je potem prišla ena ideja. Da sva šla zopet v boj in v nakupovanje.
Seveda sva šla v največjo gnečo, tisto ob treh in v najbolj grozno vreme. Dež z vetrom. Potikala pa sva se nekje med Zaro in Emporiumom, čeprav sva avto parkirala šele pri Harvey Normanu. Gneča, ni kaj. Kravata. Za novopečenega poslovneža.
In darilo je bilo pravi hit zabave. Žurko smo imeli kar v dnevni sobi, ko smo prepevali, poplesavali in tako. Vmes so bila obdobja, ko je bilo potrebno spustiti notri nekaj svežega zraka, saj smo res "zašvicali". V določenem trenutku smo imeli skoraj ustvarjeno koreografijo na "Achy Breaky Heart". Saj pravim, žurka.
Cvetličarna. Zabavo smo želeli prestaviti na novo lokacijo, samo to ni bil kaj dosti uspešen podvig. Pa še "oldies goldies" sploh niso bili to, kar si človek predstavlja. Pač nepoznan tuc-tuc, ne komadi iz osemdesetih, ki jih nekako čudežno vse poznaš. Ampak saj smo imeli kakšen trenutek. V kadilnici sem bila kot prekajena šunka z multisolo.
Tako, da sva šla potem s taksijem po avto in domov.

Billy Ray Cyrus - Achy Breaky Heart

Žakeljček

Sobota.

Pa mi je uspelo pogledati Boyhood. Z vsemi "reklamnimi" pavzami. Ampak je res simpatičen film. Dejansko v dveh urah in pol vidiš nekoga odrasti in mu slediš na prelomnicah v življenju.
Malo drugače kot vse tiste že malo vsiljive stvari, ki jih gledaš dan za dnem. En tak svež vetrič med poplavo filmov. Sploh ker veš, da ni bilo posneto čez noč, ampak načrtovano, z vizijo.
Pa tista pesem, ko se odpravi na pot, na univerzo, mi je izredno simpatična.

Drugače pa so bili na sporedu končno poleti. Sicer v bolj slabih razmerah, ampak nekaj tistih čez poletov čez dvestotico pa smo le videli.
Sicer sem jaz bolj zmedeno med vsem tem kuhala kosilo in menjala cunje tako, da ni šlo nič od tega najbolje.
Ups. Pojedla pa sva.

Dopoldne je vedno odličen izkoristek za trgovino.
Včasih malo precenim svoj seznam za peš pot. Natovorjena sem odšla z dvema polnima vrečkama iz Hoferja. V košarici ni izgledalo tako veliko stvari, pa nisem se znala ustavit. Ampak sem preživela. S tem, da potem nekaj minut nisem čutila rok. Tudi kaj takšnega se zgodi.

Najboljše, domače.

Nedelja.
Dopoldne smo preživeli pri njegovem kolegu, ki se mu je v življenju zgodilo kar nekaj stvari, odkar smo se nazadnje videli.
Praznovanje rojstnega dne, novo leto, poroka, otrok, vse naenkrat. Da so se voščila kar vsula. Mali žakeljček.

Mami me je klicala naj se oglasiva na najboljših domačih kremšnitah, ki jih je naredila njena sestrična. Ponudba, da se ji človek ne more upreti.
Odpravila sva se k nam tudi z namenom, da pogledava polete, polna upanja in navdušenja za dobra mesta naših skakalcev, pa sva razočarano ugotovila, da tekme pač ne bo. Obisk pa ni odpadel.

Smo odigrali Enko, pred tem pa napeto gledali Beauty & Geek oddajo, ki je imela ravno preobrazbo piflarjev. To je bilo nekih komentarjev in opazk vseh sodelujočih na sedežni garnituri in za mizo.
Enka z vsemi premori in pavzami za hranjenje. Pa še nekako sva se čisto spontano strinjala, da greva z mojim bratom in njegovo v kino.

Into the Woods. Nekako smo se znašli ob ogledu filma za katerega smo vsi presenečeno ugotovili, da je pravzaprav muzikal.
Jaz sem uživala. V igralski zasedbi. V kostumografiji. V scenografiji. Ob prepevanem besedilu. Edino malo skeptično sem pogledovala proti moji levi, ker mi je bilo jasno, da pa on ne uživa toliko. Predvsem pa je bil mnenja, da sem mu zamolčala dejstvo, da je to muzikal. Ups, še jaz nisem vedela.

Same uporabne stvari.

Ponedeljek.
Jutranji sprehod do trgovine. Kar rada grem vsak dan po kakšno malenkost, da se malo sprehodim naokoli.
Ko se sem se vračala s polno vrečko, sta me soseda ustavila z balkona in sem šla težo nesti domov in sem ju počakala pred vhodom. Da smo naredili en sprehod, ugotavljali, da je maj še daleč in naredili še en obhod skozi trgovino. Načrtujemo izlet na otok pa smo malo razgovarjali o nastanitvi.
Kosilo. Nekaj na hitro, ker sem rekla, da grem v mesto med odpiranjem in zapiranjem določenih blagajn, katere sem nameravala obiskati.
Center. Enourni sprehod in nakupovanje darila. Od gledališča do gledališča pa s postanki vmes. Šla sem izkoristiti bon v L'Occitane, ker sem se zadnjič tako navdušila nad divjimi češnjami. Pa še v H&M sem malo morala pogledati. Če sem v prvi trgovini izkoristila bon, sem ga v drugi dobila. Pa še prav mi bo prišel, ker sem že zadnjič načrtovala en nakup teh njihovih "basic" majčk, ki so res fine, samo številke ni bilo prave.
Eno raztezanje. Preizkusila sem Piyo.
Tiltanje.

Torek.
Vsak po svoje sva preživela dan.
On je šel dopoldne, še kosila nisva jedla skupaj, zaradi treningov, in potem sem šla jaz. Ko sem bila nazaj je imel počitek. In potem sva bila vsak na svojem delovnem mestu. Ali pa zgolj vsak v svojem prostoru pri različnih dejavnostih.
Pečena polenta je res odlična. Prvič sem jo naredila in sva jo oba z navdušenjem odobrila. Skuhaš. Razporediš po pekaču, prekriješ s sirom in zapečeš. Res dobro, ni kaj.
Jaz sem šla s sosedo malo v BTC. Da sem bila asistent in družba. Da sva združili prijetno s koristnim, sva šli še v Citypark. In sem bila v dveh dneh dvakrat v H&M-u in dvakrat nekaj kupovala. Našla sem še žabice z zimskim vzorcem, katere sem si že enkrat ogledovala. In še eno bon.
Chef. Res je dober film. Navdušena sem. Imela sem tako nizka pričakovanja oziroma se mi je zdelo, da me zna razočarati, pa je bilo ravno nasprotno.
Všeč mi je kako je zgodba potekala. Brez tistih delov, ki so ponavadi preveč poudarjeni. Popotovanje s sinom in iskanje svojega glasu, okusa ali karkoli potem to že je v kuharskem smislu. Res simpatičen film z "velikimi" imeni. Pa še pete te zasrbijo ob glasbi.

Family of the Year - Hero

Liter juhe

Torek.
Zna se zgoditi, da sem prebrskala cel splet, da bi našla določeno črkovno vrsto, ki bi bila podobna tisti, ko so jo predlagali. Nekaj, kar je podobno tistim hokejskim številkam na dresih, da so bolj oglate. Nekaj kar ima črto naokoli in nekaj, kar je malo razžrto. Pa srečno, bi človek rekel.
Liter juhe. Juha za kosilo, juha za večerjo. Ups.

Sreda.
Tukaj sem imela pa vsega skupaj dovolj. To ni res, ko ima že spet toliko sreče, da me v zadnji igri prehiti, čeprav sem se cel čas najbolj trudila in se borila. In potem ostanem popolnoma zmedena med kupovanjem preveč kart, ki prinesejo previsok seštevek. Super! Res odlično!
Dejansko mi je zavrelo. Karte so letele na mizo, stol je skoraj padel na tla in jezno sem odvihrala iz sobe. Ko je enkrat preveč, je pa preveč.
Prvo igro sem še zmagala, ampak očitno je bilo to v trenutku pozabljeno. Zanimivo.
Ko te preseneti tudi lastna reakcija.

Saj je imel že sam dan tak čisto povprečen začetek. Nekaj v povezavi z darilom. Nekaj brskanja med kolesi. Ampak očitno se to išče v napačnem letnem času, ker nikjer nimajo tistega, kar bi želela na zalogi. Več sreče prihodnji. Bomo nekaj novega stuhtali.

Četrtek.
Obsedeno sem brskala za podatki v zvezi s Tomorrowlandom. Kakšne so cene in možnosti in podobno. Jutri prodajajo karte in moraš imeti verjetno več sreče kot pameti in dovolj velik limit na kartici.
Nekaj je v zraku v povezavi z Eurotripom in postankom v Belgiji. Ampak bomo videli kako bodo šle stvari jutri. V vsakem primeru pa je v igri potepanje po Evropi.
Letos bom in bomo vse počitnice načrtovali v naprej.
Najprej Turčija. Potem London. Potem Evropa na dlani. Luštno.
Do takrat pa moram biti kot mravljica pridna.

Na Ikeini strani sem si sestavila kar nakupovalni seznam. Mogoče bi mi stvari prav prišle, ampak je prav luštno malo brskati, še boljše pa bi se bilo sprehajati po trgovini. Enkrat se bo našel čas.

Sva pa imeli z mami dvodnevni ogled enega filma. Začeli sva, ko se je začel film, ampak potem sva se vsaka po svoje zamotili in naslednje popoldne nadaljevali, zaključili pa zvečer. Jaz sem, mami je malo podkožno razmislil in se zbudila s stavkom: "A je že konec?"
The Guilt Trip. Potovanje z mamo. Ni čudno, da sva sanjali o Ikei. In potepanju naokoli. Samo še o potepanju razmišljam. Očitno.

Petek.
Malo čez osem čisto budna, ampak ne toliko, da bi se lahko spravila iz postelje. Ne vem kaj se me je polotelo v zadnjem času, da nimam prav nobenega veselja vstati iz postelje. In kmalu ugotovim, da že res predolgo strmim v strop, ker se številke neprestano spreminjajo. Tiste na uri.

Ko končno splezam z zgornjega nadstropja pograda na trdna tla, se pač spravim k jutranji rutini. Tisto, da se zbudiš. Čaj mi je ostal še od prejšnjega dne in sem ga popila skupaj z umešanimi jajci. Switched at Birth po dolgem času. Saj so se šli enake "fore" kot že v mnogih filmih ali serijah, ko si predstavljaš kako bi bilo, če bi bilo.

Odmrznjen avto sem peljala malo na sprehod do trgovine po malico. Ampak, kaj ko je tisto parkirišče za družinske avtomobile samo na pol "skidano" in potem moj malček ravno prav sede notri in še ker ima široka in velika vrata tudi širina parkirišča pride prav. Čudno, da nimajo parkirišč za vse avtomobile z velikimi vrati.

Malo dela, potem pa Ljubljana za vikend.
Ostali počnejo ravno obratno. Jaz pa imam še en postanek. Stegne.
Seveda sem zopet zavila v napačno ulico, oziroma me je garmin zavedel, pa sem šla lepo naokoli. Kot, da me bo kdaj izučilo.

Imeli smo pripravljen računalnik in stran je odštevala sekunde in mlela pred prijave. Ampak očitno so bile le pred prijave na prijave, ki bodo čez slab mesec. Zaman smo se zbrali, ampak mogoče je malenkost pripomoglo k tem, da bomo poleti prepotovali del Evrope. Poletje je še daleč, ampak za začetek planiranja pa ni prezgodaj.

Ena pica. Ena serija in vsak po svoje.

Coldplay - Sky Full Of Stars (Robin Schulz Remix)

Trebušni pakt

Petek.
Nimam še tistega občutka, da se je letnica na koncu zamenjala. Že tako ali pa tako sem bila nekaj časa na to pripravljena, zaradi rokovnikov in vsega podobnega.
Predvsem pa smo imeli tako pestro te zadnje dni, da potem kar izgubiš občutek, predvsem, če komaj ujameš tisto odštevanje in se loviš. Ampak saj je bilo luštno. V dvoje ob risankah.

Iskala sva rastlino za v kuhinjo. Ko je sedaj tako luštna kuhinja s steklom in vzorcem, da je potrebovala še dodatno življenje. Pa sva našla začimbo med vsemi rastlinami. Po ugotovitvah in obupavanju, da ničesar pametnega nimajo, sva posvojila en lovor. Sedaj pa kraljuje v kuhinji.

Te novoletne zaobljube. In pakti. Sklenila sva nekaj o tridnevnem potovanju v neznano.
Včeraj smo imeli debato o načrtih za 2015 in rezervirano imava že Turčijo za začetek marca.
Moram izkoristiti še to leto, leto absolventa.

Morala sem malo domov. Po dolgih dnevih in še tem, da nisem že najdlje videla psa in še nove dnevne ne. Pa še pripravil si je novoletne plane, pa sem se poslovila. Mislim sva se nekaj časa poslavljala. Da ne bi bila otožna.
Končno mu je postalo jasno, koliko prtljage ves čas prenašam sem ter tja. Da imam še vedno zasnežen avto. Mojega novega Ljubljančana.

Preizkusili smo nov sistem za igranje Enke. In deluje. Mislim na splošno, samo brat je imel takšno srečo, da je slavil štiri igre od petih.

Sobota.
Lahko se samo še skrijem v vzglavnik, ko ugotovim, da ura na telefonu kaže pol enajstih. Spet sem predolgo spala. Začuda pa me nič ni zbudilo pred tem. Sem spala kot top.
Je že mami prišla pogledat, če sem budna, ker sem slišala samo butanje pasjega repa ob omaro.

Že dolgo nisva šli po nakupih hrane, ker me skoraj dva tedna, z izjemo kakšnega dneva, ni bilo doma. Meni je to ljubo opravilo, oziroma priložnost za druženje.
Turneja od trgovine do trgovine. Pred vsem tem, pa sva skočili še malo naokoli. Kot muhe na limance s temi popusti pa se razprodaje še niti začele niso, čeprav trajajo že vse leto.

Končno sem prišla do male črne torbice. Tigraste male črne torbice.
S prejšnjo nisem imela pretirane sreče, ker se je zadrga zataknila in sem ugotovila, da je težko najti neko manjšo torbico, v katero gre moja velika denarnica.
S časom in potrpljenjem se sčasoma nekaj najde.
En nakupovalni krog. Klasičen.
Pa še taki mali bonasai drevo, ki sicer v resnici to ni, sem našla. Včeraj sva obupovala, ker niso imeli nič simpatičnega, danes pa sem ga našla čisto mimogrede.

Ko sva prišli domov pa je po tortilijah za kosilo, sledila maratonska Upss Enka.
To pravim zato, ker smo začeli po kosilu, končali pa enkrat do pozne noči. Enajste zvečer.
Je res, da sem med tem naredila en zimski sprehod z Ronom, ki ga že dolgo nisem videla. Da sva se sprehajala po snegu, kjer še ni bilo poti, samo sledi srn.

Maratonsko igranje. Deset iger še z bratovo punco in mi smo že dve pred tem naredili. Z nekaj novimi pravili glede seštevanja.
Samo eno biftek pavzo smo si vzeli.
V minusu, ampak je kar izčrpajoče takole celo popoldne biti na preži.

Zimsko veselje.

Nedelja.
Imela sem dilemo.
Povabljena sva bila na kosilo, ker je njegova babica praznovala 80 let.
Nekako sem se že za predolgo naselila na obisk, pa sem skočila domov in se mi res ni dalo hoditi nazaj v Ljubljano. Sploh ne, ker sem bila po maratonski igri včeraj čisto izčrpana.
Pa še iz postelje nisem ravno skočila.

Me je pa prepričal lep sončen dan, ki se je zunaj naredil. Je kar dodobra pripomogel, da sem se malo nagibala, da bi šla. Pa tudi žlahto sem nekako želela spoznati.
Pa sem si rekla, da bom poizkusila s tem, da spečem piškote in če uspejo in uspejo pravočasno, se odpravim.
Čokoladno-kapljične piškote sem pekla. Celo škatlo le-teh.

Skratka namenila sem se proti Ljubljani, s pikčasto košarico in s škatlo piškotov.
Nasmejana, z dalmatinskimi pesmim in soncem za spremljavo.

Ni, kaj. Ko sva pobrala še njegovo sestro in njenega fanta smo se odpravili proti občini Horjul. V kraj za katerega sicer nisem slišala, dokler ga nisem spoznala.
K njegovi babici na rojstni dan. Na praznovanje za katerega sploh ni vedela, da se bo prikazalo en kup ljudi.

Spoznala sem vse sorodnike, bratrance, sestrične, tete in strice. Skratka bilo je veselo, polno voščil še ob novem letu in novih spoznanj.
Ko sem si poskušala zapomniti vsa imena in obraze, smo "uleteli" še k babi. Popolnoma šokirana nad množico ljudi, ki se je prikazala v njenem prostoru. Z znanimi in manj znanimi obrazi.
Sem se predstavila in ji voščila, ona me je pa kar potegnila v objem vsa vesela in mi povedala, da sem res simpatična. In še dvakrat potem. Res je bila čisto navdušena.
Kot priženjene tete, ki so me povabile v svojo skupino, da me navadijo in naučijo vseh trikov in pasti.
Res sem se zabavala. In najedla slaščic. In naigrala Activitija.
Res simpatičen dan. Pa še lisičko smo srečali nazaj grede.

In Triglav v ozadju.

Ponedeljek.
Delavni ponedeljek. Če že nisem sedela za računalnikom, sem se vozila gor in dol.
Zjutraj vidiš sms, zapreš oči in zvoni telefon. Oh.
Se spraviš k sebi, pripraviš nekaj za pod zob pa še enkrat zvoni telefon.
Ja, vem. Na različne konce moram. Tako, da sem naredila en velik krog po Ljubljani, da sem pobrala vse, kar so mi naročili.
ko pa se vrnem domov, obrnem in se spravim še na pol poti do Ljubljane nazaj.
Na cesti med Šenčurjem in Kranjem pa nesreča. In ravno takrat, ko se odpravljam proti Komendi. Pa sem šla na Šenčur okoli, kamor je bil očitno preusmerjen tudi ves preostali promet. Nazaj grede pa je bila še na avtocesti v nasprotni smeri nesreča. Kakšen dan je danes?
Super je, ko dobim instanten in pozitiven odziv na moja sporočila. Za sprehod.
Sprehod po kosilu dobro dene. Da prideva na tekoče, da greva skozi vse, kar se nama je zgodilo in da skoraj ujameva sončni zahod s Triglavom v ozadju.
Kar čez polje sva jo mahnili.
Nikoli ne smeš začet gledati slike pasjih mladičkov. Ker se potem ne konča.

Passion Pit - It's Not My Fault, I'm Happy

Na obali in dva tisoč petnajst

Ponedeljek.
Ker za vikend ni bilo nič moč postoriti glede avtomobila in tablic, sva bile z materjo celo dopoldne na vezi, ker je šla ona naokoli. Povprašat za vse in me je klicala glede izbire tablic. Pa še razložila mi je, da kraja tablic pač ne spada v osnovni kasko, ker nimamo vključene točke J. Ja, res hvala. Mislim, kot da imam kaj od tega zavarovanja, vedno najdejo luknjo v zakonu ali pogodbi.
Kasneje sem dobila tudi dostavljene registrske tablice. Luksuz.
Z materjo sva se lotili nameščanja. Up! je tako postal Ljubljančan. In tak bolj resen. Ali nekaj.
Kar malo žalostno sem pogledovala v njegovo smer, ampak saj bo.

Po tem, ko sva malo razočarano pogledovala v televizijo ob rezultatu Tine Maze, sva šla rajši malo izkoristit sonce, ki je bilo še zunaj. Tisto malo zimsko pravljico, ki se je kazala. Na sprehod.
En kratek krog, malo po vasi. Da se je v daljavi, za zasneženim travnikom, kazalo naselje.
Nisva ravno ujela pretirano veliko sonca, saj sva šla malo pozno in po senčni strani, ampak je dobro delo. Pa še občutek sva dobila, kako mrzlo zna biti.

Zimska idila.

Skoki. Brez tega ne gre. Sploh, ko se začne novoletna turneja. Res sva se našla, dva navdušenca, ki z veseljem preživite vikende ob spremljanju zimskih športov in na polno držita pesti. Oba sva jih, ko je Prevc skakal. Pa še na stopničke je stopil in si naredil odlično izhodišče za skupno zmago v tem delu.
Ampak ta novoletna turneja ima nekakšen čar, saj je vse skupaj malo drugače, tisto s pari in srečnimi poraženci.

Vedno se ti skoki najdejo ob takšnem času, da se nama ponavadi malo mudi naprej, ker so nepredvidljivi, glede trajanja.
Pa sva bila malo pred osmo oblečena in pripravljena, le prevoza ni bilo od nikoder. Res je bila gužva za priti v mesto, kaj šele najti parkirišče.

Big Foot Mama na Kongresnem trgu. Kupončki za kuhančka, ki so ostali. Zaradi polno drobnega tiska. Ampak, saj sem jih vsaj večino porabila in popila sem toliko kuhančka, kot še nikoli. Na vsaki stojnici in v lokali. Pa smo se ustavili na treh in se šli v Staro mačko pogret. Zunaj je res, res zima.
Nisva ostalo dolgo, samo za vzdušje. Malo potepanja. Malo centra. Malo lučk in malo kuhančka.

Na poti nazaj sva na semaforju ustavila taksi. Zapeljal naju je v McDonalds pa še po študentski tarifi. Najboljši ulov taksija daleč naokoli. Pa sva se že pripravila na čakanje na mrazu.

Big foot mama.

Torek.
Po iskanju koč, apartmajev in podobnih stvari, veliko prepozno, smo se od hribov podali na kontra stran. Na morje. V zadnjem mesecu pred novim letom, so nam opcije kar naenkrat pošle in potem je bilo res na vrat na nos rezerviran hostel v Piranu.
Že en dan pred novim letom smo se namenili, da gremo pogledati kako je kaj na obali.
Skratka štartali smo, ko se je naredilo popoldne in lovili čudovit dan na poti proti morju.
V Piran smo se pripreljali po neobičjanih poteh in avto je ostal na hribu, da smo mi znosili vso prtljago v hostel. In tu se začne orientacijski tek po ulicah Pirana.
Imeli smo tri mobitele z navigacijo in zanimivo je na vseh treh pokazal malo drugačno lokacijo hostla. In smo hodili gor in dol po ozkih in še ožjih ulicah v srcu mesta, da smo se končno znašli na pravem naslovu in pred velikim napisom na vratih: "Zaprto".
Nekje pri strani je bila na lističu napisana še številka, ki jo pokličemo, da nam odprejo. In smo čakali, v mrzli ulici, vsak natovorjen.
Teta je prišla, odprla vrata v ozko vrstno piransko hišo, nam pobrala denar in šla. In mi smo se znašli v hiši, kjer so štiri sobe oddajali kot hostel. Kar je pomenilo, da smo imeli zase skoraj cel hostel. Razmajane stopnice, neogrevani prostori, izpad elektrike in takšne težave so nas pestile. Nismo imeli ravno prostora za druženje, ker je bila kuhinja mrzla in ob prižgani pečici, je cela hiša ostala brez elektrike.
Pa smo se namenili ven v svet. Do Portoroža, da pustimo avto in nekaj pojemo. S polnimi vrečkami, smo šli na pico in končali v ribji restavraciji, kamor so nam prinesli pico. Dekleti sva si zaželeli lignje in to tudi dobile. Jaz takšne iz pečice, ki so bili super.
Po kosilu pa sladica, tista iz Cacaota. Čokoladni mousse z malinami za prste obliznit. Skupaj s cubo libre. Da sem imela popolno zmešnjavo v želodcu.
Skratka nadaljevali smo iz lokala v lokal, ker smo se izogibali biti tam v tistih prostorih. Ampak zanimivo so se lokali zgodaj zapirali.

Na obali.

Sreda.
Tako, da smo nadaljevali do jutranjih ur kar v Portorožu. In je bila zabava. Mi žurerji.
Spanec v popoldne, zunaj pa je bilo slišati samo močan veter. Kar so potrdili vsi, ki so se nahajali zunaj.
Ni bilo ravno tako luštno kot je bilo včeraj. Mucek se je potikal po sobi.
Nekako sta se dve tretjini druščine strinjali, da je bolje, če novo leto preživimo na domačem kavču, kot da se podamo v burjo, ki je razpihala cel Piran.
Tisti veter sem občutila šele, ko me je s težko vrečo celo prestavilo za pol metra. Noro.
Ni prestavilo samo mene, tudi naš avto je prestavljalo in metalo po avtocesti za pol pasu, ko smo se peljali proti Ljubljani. Avtocesto pa so zaprli direktno za nami.
Nore razmere, mi pa smo imeli turnejo. Bencinske.

Skratka imela sva luštno novo leto v dvoje. Pod najtoplejšo dekco z maratonom Ledene dobe. Če uporabim angleško besedo bo prava za opis kar "cozy". Udobno, prijetno in tam nekje.
Dva kozarca za penino in svečke. Tudi takšen vstop je čudovit. In sva poplesovala na Silvesterski poljub.

Srečno 2015!

Četrtek.
Novega leta dan.
Res je dobro, da se zbudiš lepo naspan, v precej domači postelji in se počasi lepo zrihtaš v kopalnici, ki je takoj poleg in ne tri nadstropja nižje. Zbudiš se v popolnoma navaden dan, vsaj dokler ne ugotoviš, da je pravzaprav nastopilo leto 2015.
Čudno je, ker se nama zdi, da nimava nič hrane, ker pač enaintridesetega nisva šla v trgovino, ampak še vedno se najde nekaj za podmazat in hladilnik ni čisto prazen. Samo tisti občutek, da nič nimaš, ker nisi šel v trgovino. Pa imam vseeno zajtrk brez pomanjkanja.
Sicer sem se tokrat zbudila malo pred koncem dopoldneva in so bili kaj kmalu na vrsti smučarski skoki.
Tradicionalni smučarski skoki z novoletno turnejo na novega leta dan.
Oba na domačem kavču, pod najbolj mehko in toplo dekco, sva držala pesti za naše skaklce. Precej premalo, ker nas je reševal samo Prevc. In nas tudi dobro rešil. S tretjim mestom in drugim v skupnem seštevku. Potem pa rečete, da ni fino navijati za naše skakalce.

Tako grozno smo navajeni, da imamo vse ves čas na voljo, da je prav čudno, ko ugotoviš, da ne samo da so trgovine zaprte, ampak še nekatere restavracije za povrh. Midva pa brez kosila.
Še za makarone s tuno je zmanjkalo sestavin.
Skratka na koncu smo vsi končali na kosilu pri Koširju. Ob Silvestru so se naše poti razšle, nas je razpihalo, zato smo se dobili raje naslednji dan na kosilu, da si zaželimo lepo leto.
Nazaj grede pa še k sosedom na čaj. Zadnji dogovori za dopust v maju.

Lea Sirk & Alex Volasko - Silvestrski poljub

Hvala 2014!

Za zaključek nekaj utrinkov mojega čudovitega leta.
2014 hvala za vse! Da bo 2015 tako čudovito, ali pa še lepše.

Skupni trenutki.
Čeprav sem nomad, vedno več časa preživim v svojem drugem domu. Ali pa ob potepanju naokoli, po svetu. Imela sva čudovite skupne trenutke. Polno smeha, polno zabave, pa tudi tisti trenutki, ko sva bila en drugemu opora. Če nisva imela morja poleti zase, sva imela toplice. Piknik s košarico in Kranjsko goro. Pa še marsikateri drug trenutek.

Piknik košarica.

Konočzaspi.
Letos se je moja znamka KONOČZASPI še bolj razvila, dodala sem izdelke, izbrala novo trgovino in sedaj že pišem, iščem in ustvarjam nove ideje. KONOČZASPI podloge za miške so potovale v trgovinico SMILE concept store v središču Ljubljane kot tudi novi rokovniki za leto 2015.
Letos sem našla kombinacijo med živalmi, pregovori in barvnimi ploskvami. In sem navdušena nad končnimi izdelki.

Podlogice za miško!

Egipt.
Prvič sem zapustila Evropo in se odpravila čez morje na drugo celino.
V marcu sva dopustovala v Egiptu. Kaj takšnega, kar tako iz neneada. Malo sva šla v raj ob koncu zime in on na prvi wake, ki je bil v tem času že odprt. Win-win. Modro morje, peščene plaže in koktajli, ki so vključeni v all inclusive. Uživancija. Pa besede že niso potrebne, dokler se ne vrneš nazaj.

Uživancija na polno.

Pag.
Z dekleti, mojimi kolegicami s faksa, smo na kavi pred zadnjim predavanjem sklenile, da gremo na morje. Da si naredimo absolventa in se sprostimo pred vsemi izpiti, da se bo lažje učiti.
Pa smo šle. Pet deklet, en velik avto in deset minut makadama, pa se znova znajdeš v čudovitem svetu. Apartma, pod njim pa kristalno čisto morje, ki kar vabi v svoj objem. In sem dobila tisto jutranje kopanje ob prvih sončnih žarkih. Pa še ob začetku junija smo imele pravo poletje.

Kje bi rekli, da se potepam?

Teden restavracij & hrana.
Letos jeseni sem imela plan, da tega tedna ne zamudim. In sem naredila plan, rezervirala in uživala v hrani. V tem tednu sem imela priložnost poskusiti jedi v treh različnih restavracijah in sem bila zadovoljna s kulinarično izbiro.
Sem pa tudi sama kuhala, pripravljala kosila za družino in prijatelje. Tiste obilne pojedine, ki so jih vsi hvalili in so si oblizovali prste. Enkrat za rojstni dan mojega dragega, enkrat za Martinovo in še enkrat za božič. Da se je miza šibila pod dobrotami. Mislim, da prav uživam v tem.

Res fino kosilo.

Mjuzikli v Križankah.
Zaljubljena sem v mjuzikle. Mene popeljejo v popolnoma drugačen svet. Ko te noge zasrbijo in se ti ramena zibljejo, občuduješ kostumografijo in scenografijo. Tako, da nisem hotela zamuditi priložnosti, ki se je ponudila v okviru Festivala Ljubljana. Pa še tisti osemdeset procentni popust sem lahko prvič in zadnjič izkoristila. Druga vrsta na Eviti in prva na Cvetju v jeseni. In odšla sem zasanjana, z melodijami v glavi. Nisem še bila v Križankah, ampak sta bili obe predstavi vrhunskih. Polna vtisov, malenkostno bolj izpopolnjena.

Pred prestavljenim začetkom.

Morski dnevi ali dopustovanje v okolici Poreča.
Letos je bilo spet nekaj tistih morskih dni, nekaj skokov do morja in nazaj, ampak sem komaj kaj zaplavala v vodi. Uživala sem v tistem čudovitem morju na Pagu, poreškega nisem kaj dosti marala. Ampak sva kar nekaj dni preživela tam. Dvakrat po nekaj dni pri sosedih v Valkaneli. Nekaj dni s kolegi v mobilni hiški v Poreču. Še rojstni dan sem praznovala na morju. Zanimivo, da sem šla od vseh teh dni, samo dvakrat v vodo. Sem rajši uživala pod drevesi, v senci. Ob igranju namiznega nogometa in balinčkanja na mivki. Pa še žar smo zapekli kar na plaži. Luštno je bilo.
Pa še na morje se odpravljamo za novo leto.

Za menoj pa mavrica.

Insanity.
Še vedno ne vem kako sem se sploh strinjala, samo vem, da sem tisti ponedeljek, ko sva se vrnila z dopusta začela z fit testom in omagala. Ampak, ko z nekom to delaš, najdeš motivacijo, najdeš podporo in skupno jamranje o tem kako težki treningi so, pomaga. Zelo pripomore.
Tako, da sva dala skozi en cikel Insanityja. Noro. Nisem mogla verjeti sama sebi, sploh pa so vsi hodili v sobo preverjati in se čuditi svojim očem, ko sem skakala skupaj z ljudmi v mojem ekranu. Ampak je šlo mimo in po tem sem se "nagradila" še z enim DM tekom. Po poletju sva se lotila novega programa, vendar sva T25 manj zvesto delala.
Zanimiva izkušnja, ni kaj.

Končano, dva meseca Insanity.

Izleti.
Tako ali pa tako obožujem izlete. Tiste spontane, tiste v neznano, tiste s presenečenjem.
Eden takšnih je bil naš izlet do Madžarske in s postankom v Ptuju, nazaj. Polno smeha, zabave in nenadnih postankov. Končale pa smo na Čukih. Na otroškem pustovanju v Ptuju, skoraj v prvi vrsti, ko smo prepevale in plesale na vse njihove pesmi. Zanimivo, da nisem bila prvič na Čukih takrat. Trikrat sem se znašla na njihovem koncertu to leto. Dejstvo za mimogrede.
Drugi je bil na hiško. To je bila zanimiva izkušnja, ko se strinjam, da gremo v gore. V savno.
Tretji je bil izlet v neznano z novim Passatom, kot božično darilo. Če že novega avta ne morem dati pod smrečico. Da sva šla malo naokoli, na krofe in nazaj. Ampak tistega nasmeha, ki se prikaže na ustnicah ob šesti prestavi, si človek ne more izbiti iz glave.
Pa še tisti izlet do Italije, ko se nazajgrede ustavimo v dveh Ikejah.

Tudi tako se konča izlet v Ikejo.

Darilca.
Zdi se mi, da sem se to leto res poglobila v vsa darila in darilca, na katere sem mislila že mesece prej. Za mojega sem družabne igre začela načrtovati že mesece poprej. Za božična darila sem za vsakega po nekaj ugotavljanja, tuhtanja in brskanja po spominu, našla pravo stvar.
Jaz pa sem šla v gledališče. Pa še dve oblekici za rojstni dan. In na vožnjo z golf avtomobilčkom. Res odlično darilo.

Pod smrečico.

Abba - Thank You For The Music

Sladkosneda poletuša

Četrtek.
Ko enkrat nastopi božič, ti je počasi jasno, da se bo leto zdaj zdaj izteklo. Vse je lučkasto in smrekčasto, z darilci in pričakovanji. Z druženjem, kuhanim vinom in načrti za silvestrovo.

Zbudili smo se v eno navadno jutro. Če ne bi bilo smrečice in datuma bi človek pomislil, da smo nekje bolj pri začetku novembra ali proti koncu oktobra, ne pa decembra.
Smrečica se je bahala v dnevni sobi, pa vendar ni bilo pod njo nobenih daril, samo komplet Jaffa keksov, tisti 3+1, ki je bil že včeraj tam.
Mogoče se je božiček ustrašil brata, ki je kot ponavadi spal v dnevni in se ni želel tihotapiti z vsemi darili.
Pa smo šli iskat tista, ki so bila pri mami, spodaj. En kup sladkarij in potica za zajtrk.
Sodoku, križanke in remi.
Darila! Božičku je uspelo pretihotapiti vsa darila pod smrečico medtem, ko nas ni bilo. Tako, da so bile velike škatle za vsakega pod smrečico. Ampak najbolj pridna pa je bila bratova punca, vsaj po velikosti in količini škatel.
Danes je bil že ob enih na mizi golaž, ker nekako se je izkazalo, da smo od tiste potice dopoldne, že kar lačni.
Potem pa Enka, Enka in še enkrat Enka.
Z Ronom sva samo skočila na sprehod in nazajgrede v daljavi videla, da smo dobili obisk.
In obisk je bil totalno navdušen nad darilom, ki je bilo zavito v ogromni škatli. Najbolj mehak in prikupen medvedek.
Pa smo igrali.
Monopoly, kjer sta prevladovali dve tajkunki in sta fanta bankrotirala, jaz pa bi verjetno takoj nekje za njima.
Pa smo imeli večerjo za presekat vso sladkobo. Malo narezka.
Da smo potem kot nori igrali Enko naprej.


Petek.
Zjutraj sem bila doma. Dopoldne že po nakupih.
Malo tu, malo tam.

Ko sem vse napakirala, sem se spravila od doma in naredila še en postanek po trgovinah.
Nakupila sem vse potrebno za kosilo. Za njegove domače.
Vsebovalo pa je tortilje z mletim mesom, popečena piščančja nabodla, gratiniran brokoli s korenjem ter v pečici pečen pomfri.
Pa da ne pozabim so bili še čokoladni pudingi z borovnicami in malinami.

Skratka prava pojedina, ki se je začela v ravno obratnem vrstnem redu od naštetega. Od sladice proti ostalim jedem. Pa še pri tem, ko sem imela tortilje narejene se je potem tri četrt jedi pripravljalo v pečici. Jaz sem samo na vsake toliko obrnila nabodala in smo imeli pojedino.
Res pojedino.

Čakala so jih božična darila pod smrečico, mene pa tudi. Mislim, da so bili vsi precej navdušeni. Karte za gledališče, knjiga polna dobrih misli, najbolj "stajliš" pulover, zame pa čaj ingverja in limone.
Res sva imela dober načrt za darila. Najbolje, da si tudi drugo leto zapisujem kakšne želje, da potem zadnji trenutek nebo kakšnih težav in bova imela tako gladko potekajoče nakupovanje kot to leto.
Preizkusili smo še Dixit, ki sva ga dobila za božička. Pa je kar zanimiva igra, samo malo bolj bi se morali še uigrati, pa bi šlo še bolje.

Njegovi so se odpravili domov. Moj je odpeketal na večerjo. Jaz pa sem poklicala sosedo, ki je tudi ostala sama, da sva malo pokramljali.
Ob ingverjevim čajem, ki je res presenetljivo dober. Sem mislila, da bo bolj okus po ingverju, pa se je izkazalo za nasprotno. Kar je odlično.

Skratka midve sva se tako vživeli v pogovor o tem kako sta se imela na decembrskem dopustu, da sva kar malo načrtovali leto 2015. Ups.
Nekaj se je omenjal London, pa poletje v Dalmaciji, Valencia. Tam nekje.
Luštno je gledati slike na internetu in poceni letalske karte.
Še fante morava zvabiti na najino navdušeno stran.

Sobota.
Kdo bi vedel kako se bo ta dan začel.
Najprej sem zunaj videla, da počasi začenja snežiti in to sporočila tudi v sosednji blok. Pa sva bili zmenjeni za en sprehod do trgovine, ker je ravno luštno dolga pot. No, tja je res že lepo snežilo in je že avtomobile malo zamedlo. Pa sem pokazala na mojo avtomobilsko tablico, češ lej kako jo je zasnežilo. Pa sva šli mimo. Nabavili vse v Hoferju in šli domov. No, na poti nazaj ni več snežilo pa še sneg je kar izginil z avtomobilov. Zanimivo se mi je zdelo, da je moja tablica še vedno zasnežena. In ko sem gledala v tisti smeri se mi je končno posvetilo. Tablic sploh ni bilo več gor.
Da sem se prepričala sem šla še na sprednji konec avtomobila.
Avtomobilske tablice so mi ukradli!
Res hvala, res hvala… saj zaznate ves sarkazem.
No, ker nisva sami tega ugotavljali, nama je mimoidoči svetoval, da prijavim tatvino. In sem klicala 113, da prijavim to veliko nevšečnost.
Čez pol ure sta se prikazala dva policaja, ki sta naredila zapisnik in svetovala, da grem pač po nove, ker verjetno jih nikoli več ne bom videla. Šment.
Pa res mi je bila najbolj kul moja registracija. Kr ma sto enaindvajset.
Verjetno je kranjska tablica najbolj izstopala med vsemi ljubljanskimi ali pa je bil kakšen drug razlog. Skratka sedaj je avto čisto čuden.

Potrebovala sem en čaj za pomiritev in sporočiti mati novico. Ampak v soboto ob dvanajstih že težko kaj narediš, tako da se zgodba nadaljuje v ponedeljek. Upam, da avto ostane do takrat.

No, in potem smo bili dogovorjeni za kosilo. Pri nama. Ampak je moj malo obležal, pa sem šla še enkrat do sosedov s posodami polnimi vročega mesa in tortilij, za kosilo. Onadva pa sta poskrbela za prilogo.
Skratka na čaju in kosilu pri sosedih sem se sama danes potikala. Avto pa je bil še vedno brez tablic.

Hrana te kar uspava, sploh če je toplo in mamljiv kavč v igri. Pa sem se rajši odpravila nazaj in se pridružila v postelji. Da sva malo še poležavala.
Potem pa sva začela gledati posnetke letečih veveric in sladkosnede poletuše. Luštne jadralne živalice.

Posuto s snežinkami.

Nedelja.
Na vrsti so bili še moji, da pridejo iskat kar jim je božiček pustil pod smrečico.
Z bratom sva bila cel čas na vezi, saj se je vračal z morja. Predčasno, ker je bila doli takšna burja, da je bilo bolje, če sta se s punco odpravila kar nazaj proti Ljubljani. Oziroma do Grosuplja še na krajši postanek. Res je bil krajši, saj je že kmalu klical, kam točno morata, ker gresta do naju.
Midva sva na hitro skočila še v trgovino, da bi nakupila nekaj sestavin za kosilo.
In ko sva prišla ven, sva pred Hoferjam videla en Volvo, ki je krožil po parkirišču.
Imela sta spremstvo do parkrišča, potem pa smo se vsi štirje zaplejali v garažo. Da sem imela pomoč pri nošenju tiste vrečke iz trgovine, ki je bila v avtomobilu.

Kitajski poker in rižota za štiri. Jaz sem eno rundo izpustila. Potem pa se je izkazalo, da sem pri tej rundi pridobila ravno toliko, da so mi "poplačali" za kosilo.
Še starša sta nekje med našo igro prispela.

Nismo dolgo čakali preden je sledil turnir Enke. Potem so bili kruhki s poli in sirom za presekat.
Pa smo spet malo pokartali. Pa so bila darila za presekat. Pa smo spet kartali naprej, ko smo gledali sladkarije pod mizo. Saj niso dolgo držale.
Vmes smo presekali še z enim Dobblom.
Karte za gledališče. Ena knjiga za očeta. Nekaj za zdravje za mati. Še ena knjiga za oba. In velik paket od mojih za mojega. Prav luštno je opazovati ljudi, ko odpirajo darila. Sploh, če so jim všeč.

Moj je bil čisto izčrpan, jaz pa tudi malo, tako da so se počasi kar odpravili domov. Ta Enka je kar naporen šport, pa še malo iz forme sem padle, ko me dolgo ni bilo doma. Ni mi pa šlo slabo.
Oddala sem še prometno in ostale dokumente, ki bi pomagali za pridobitev novih tablic.

Ella Fitzgerald - Sleigh Ride