Danes me je totalno razganjalo, od pozitivizma. Mogoče je pa zaradi obeska. Tista turška modra očesa. In če vidim sonček, je to nekaj, po čemer ljudje sklepajo, da se mi meša. Če je bil res. Čudovit sončen vzhod. Resnično ne vem, kaj je v sončnem vzhodu toliko bolj zanimivejšega kot v zahajajočem soncu. Dejansko sem si zamislila dež. Ker mi je pasal. Da je spral vse.
Tri v vrsto. Oziroma križci in krožci. Z indefinidom. "To je Rusija!" Tako se je glasil stavek izrečen pretirano velikokrat. In to je vse, kar mi je ostalo v spominu. Čeprav sem si izpisala veliko količino citatov s knjige. Ne vem kaj me žene.
Kje najedejo avtoportret? Res pa je, da nam opcija likovne teorije pušča precej bolj odprte roke kot izdelovanje le-teh pri risanju. Naloga dobi čisto drugačen prizvok.
Ne razumem zakaj sem gledala Bandslam. Samo, saj ni tako švoh. Nekako mi je všeč. Čeprav mi je Nick and Norah's Infinite Playlist veliko bolj všeč. Pa sploh ne razumem, zakaj ju mečem v isti koš. Ampak ta informacija se mi je usedla v glavo in tam obtičala. Primerjave s HSM pa ni. Edino enaka igralka je.
O fak. O fak. Ne. Pa zakaj? "Jaz te rabim tukaj zdaj, daj pomagaj mi čimprej, ker rabim te, ekstrasupermegafakinnujno!"
Ob branju knjige Coelha sem si močno zaželela poslušati zvok klavirja, ob katerega udarjajo razigrani prsti. Zaradi Veronike.
Najbolj me pa zabava dejstvo, da se je to dejansko zgodilo. Še isti dan, nekaj uric pozneje. Med poukom. Kje drugje kot pri umetnostni. Klasika ob spremljanju evropskega romantičnega slikarstva. Dejansko je sedel Chopin.
V Skali, dvakrat. Na kotki z limeto in iznakaženo limono. Sama predstava Francoskega testamenta je bila daleč od navdušojoče. Mogoče zaradi knjige, ki odpre nov svet, ki ga ni mogoče udejaniti. In potem to pač ne funkcionira.
Pristala sem pri poslušanju klasike. Danes. Ok, prej je bil še kavalirski Nate v Gossip girl. Povzroča širok nasmeh na obrazu.
Produktiven dan. Zbudila sem se v jasno, sončno jutro. Z eno uro manj spanja, ker smo prešli na poletni čas. Mehurčki, ki so se nabrali na steni plastenke.
Že po radiu je bilo parkrat povedano, naj izkoristimo ta dan. Za kakšen potep ali izlet na morje. Za nekaj koristnega. Ne poležavanje doma. In nekako sem upoštevala.
Podala sem se na pot. Smer: Velenje. Spet. Čeprav naj bi bil spontan načrt izveden že prejšni teden, se je zalomilo pri mojem počutju. Tako, da je bila izvedba prestavljena za cel teden. S polnim tankom, brez kakršnihkoli težav in hecnim vremenom sem prispela na cilj. No, vreme je bilo res nenavadno. Oblačno. Tunel. Ploha. Tunel. Sonček. Spet sem bila pred blokom, na istem ali pa skoraj na istem parkirnem mestu. S tem, da danes ni vabil grad, ki se je bahal na obzorju pač pa jezero. Topel sončen dan pomeni veliko sprehajalcev, kar jih je tudi bilo. Čeprav nisem ravno oboževalka velikega števila ljudi, sem vse skupaj zanemarila. Bolj je bila važna zabava in fotošuting, kateri je sploh privedel do vsega skupaj.
Klik tu, klik tam. Barve so toliko boljše skozi očala z violičnim privdihom. Svet je lepši. Dobila sem avtogram. Hodila po majavem in sumljivem pomolu. Se non-stop igrala z trakcem. Stoje. Leže. Sede. Fotografirala. Hipi poze. Spontane. Paparaci. Vse mogoče. In nasmeh. Pettite Pomme, ki ni uspeval. Iz ene klopce na drugo. Klic na zvočnik. Potem pa je malce kapljic padlo na vodno gladino, kar je bila najina iztočnica. Čeprav ni nikoli zares začelo deževati.
Ugotovila sem, da so Domžale na poti in da to lahko izkoristim. In tudi sem. Za obisk. Mala Hansa. Moder poni. Pomarančn sokec. Ostri zobki. Sprehod. Ob avtocesti. Fotošuting. Moj drugi danes. Bale na koncu. 6 min. Skok iz ene na drugo. Izgubljena očala na pol poti. Potem pa domov.
Navdušujem se nad francosko govorečimi filmi. Definitivno. In nad to nosno izgovorjeno francoščino. Blazno me zabava. Ko razumem samo 5 besed. Ali kakšno več. Mademoiselle. No, vse to je zaradi filma. Coco Avant Chanel. Danes se inspiriram z Audrey Tautou. Moram si pogledati še Amelie. In obleke. Pri filmih izražam navdušenje nad scenografijo in kostumografijo. Ampak te kičaste obleke, ki so jih imele vse, so čudovite. Sploh vse te čipke.
Potem sem pa gledala še Neslavne barabe. Kjer je tudi francoščina, ki jo hočem na vsak način zapisati kot fransoščino. In nemščina, malce italijanščine in seveda amerikanščina, pardon, angleščina.
Toča je bila. Majcena. Tolklo pa je vseno. Ni pa nič stolklo.
Živim od septolet, ker sem še vedno na slabem glasu. In od jagod. Sladkih, sočnih, rdečih jagod. Ter toplega sendviča. In golaža. Ja, no.
Dejansko sem tekla. Laufala, kakorkoli. Iz čistega, norega, trenutnega prebliska. Ker se mi je zdelo lahkotno in zabavno. Ampak so ta dejstva odpadla že po kakšni minuti, ko sem ostala vsa zasopla.
Scapinove zvijače. Lepo vas prosim, na koncu predstave smo stoje ploskali. To se ne zgodi kar povsod. Čeprav nekateri imajo res neverjeten talent. "Prekleta galeja!" Ampak tako blazno moteča in nadležna je bila bliskavica v popolni temi. Nekateri res nimajo smisla ali pa olike. In otroci. Za katere bi bilo bolje, če bi ostali doma, ker pač njim koncentracija pade in še nič ne vidijo iz zadnjih vrsta. Pa še v stol ti začnejo na vsake toliko časa brcati.
Na vlaku. Močno sem se zadarževala, da nisem bruhnila v smeh. Neka ženska in tip sta imela debato o solarijih. Koliko plačata, kam hodita, kakšen odtenek in podobno. Solarij pa naredi tako umetno barvo kože, sicer jo tiste fejk barve še bolj. In potem sta na dolgo in široko celo pot razglabljala o tem, kateri solariji so učinkoviti in kateri ne. Bolj na kratko - o učinku porjavelosti, v povezavi z številom obiskov. In to ne ženska, ampak tip je o tem razlagal. Vprašanje je na mestu: "Kam za vraga gre ta svet!?"
Materinski dan. Malo roza sporočilce. "Sploh se ne zavedate, kako lepo vam je." Lepota in veselje se skriva v malih, majcenih detajlih.
Prefinjenost. Resnično mi je všeč ta Francoski testament. Porodila se mi je ideja, da bi prebrala Prousta in še drugo knjigo Makina. Samo zaradi sloga. Tega čudovitega podajanja besed. Nenormalnega opisovanje in neprizadetega navajanja dejstev. Blazno mi je všeč.
In slišal sem, da njen glas rahlo drhti. »Ljubila je Fjodorja,« sem preprosto pomislil. On je tisti, zaradi katerega je ta dežela, kjer je toliko pretrpela, postala tudi njena. In še vedno ga ljubi. Po vseh teh letih, odkar ga ni več. Ljubi ga v tej večerni stepi, v tej ruski neskončnosti. Ljubi ga... Ljubezen se mi je znova prikazala v vsej svoji boleči preprostosti. Nerazložljivi. Neizrekljivi. Kot ozvezdje, ki se lesketa v očesu ranjene živali, sredi puščave, prekrite z ledom.
Dejansko si nisem mislila, da je knjiga za maturo lahko tako zanimiva, pa čeprav obravnava meni neljubo, vojno tematiko.
Kako blazno težko je najti lokal v katerega spraviš 6 ljudi naenkrat? Precej. Sploh, če nas s Salona po hitrem postopku odslovijo. Ampak vse za scenarij za naš maturitetni filmčk oz. za filmček za maturanca. Ideje so, izvedba je bolj pod vprašajem. Ampak nam bo že nekaj uspel. Upam. In ne glede na zvrst imam vedno enako vlogo.
Spomini na Toskano. Po zelo dolgem času sem se znašla na osnovni šoli. Bivši. Z občutkom, da se čisto nič ni spremenilo. Vse je ostalo enako. Tuje. Z mešanimi, odrinjenimi občutki. Nemaram se vračati. Popini in zmazoni.
Danes sem videla sliko, ki bi jo takoj imela doma. Pač v nekem kafiču nasproti šole so imeli dve sliki iz te serije in me močno zanima kdo je avtor. Resnično me muči že cel večer. Mislim, da je pariška scena z stavbami ljudmi v ozadju in kolesom. Na eni sliki je bilo eno, na drugi pa dve. Nekako so se pojavljali znameniti predvsem francoski Lautrecovi postri. In vse skupaj je obdajal nekakšen okvir ali paspartu iz izrezanih časopisnih člankov in naslovov. Močno bi imela vsaj eno izmed teh slik/postrov.
Bel ekran se mi blešči in črtica, ki naznanja začetek, ki izpisuje črke, v enakomernem ritmu utripa. Moji možgani pa preiskujejo današnji dan. Nič pametnega? Ne, nič pametnega. Sicer so dvorišče res razsvetlili sončni žarki, kar nas je v trenutku "nagnalo" ven. In da sva brskale po centru za zlato mašnico, ki je bila nakoncu raznobarvn in nedefinirana. Kako luškane stvari imajo v tisti trgovini. Flat ali pač nekaj takega. Tam na vogalu med prvim in drugim semaforjem.
Kako me zabava malo napisati, veliko povedati in nič razkriti. In s tem ljudi močno, močno spravljam ob živce.
Čutim pomlad. Modra, oceansko modra reka. Modro nebo. Z vijolično posejani travniki, polni žafranov. Okoli pa opustošenje zime. Zelena reka. Grički posejani z rumenimi trobenticami. Nadležen zvok "glasbe".
Močno me živcira pristnost spomina iz male šole. Ker še vedno nisem prepričana, kaj je res in kaj ne. Na splošno me to živcira, ker včasih ne vem kaj se je res zgodilo in kaj ne. Ker se sanje ali pa nekaj takega prepleta z realnimi spomini. Kot branje zadnje knjige HP, vzporedno z vsemi zgodbicami na BP. Še vedno nisem prepričana, kaj se je dejansko zgodilo. Zmešan in zamešan spomin.
Ne vem, če lahko še kdo pogleda en in isti film desetkrat in mu je ob vsakem gledanju zanimiv. Ker na splošno vem kaj se je zgodilo, ampak podrobnosti do takrat se pa ne spomnim. Razen tik pred sceno. In to mi je blazno zanimivo. Pogledala sem si Seks v mestu. Ampak mi je še vedno interesanten. Sicer sem vedno znova presenečena nad kombinacijami, ki jih ima Carrie na sebi, ampak glas Sarah mi blazno ugaja. Mogoče je ta serija (in film) zanimiva predvsem zaradi njenega pripovedovanja in barve glasu. Čeprav mode newyorčank ne bom nikoli razumela. In znamk.
Vse smo bile prezgodnje. Vsaj malo. Ampak zanimivo je bilo to dejstvo, da se je na koncu dejansko pol razreda zbralo v Skali. Na kavi in kakavu. Ob takšnih in drugačnih debatah. Skupaj in po skupinicah. In ta pesem nam je še dolgo po tem odmevala.
Knjige in filmi so osupljivi, ker te popeljejo v nek drug svet. Povesem nekaj novega. Neverjetnega. Doživljaš vse drugače. Ni ti treba skrbeti za tukaj in zdaj. Za prihodnost ali preteklost, ker sem nekje drugje. In je čudovito, kadar ima tudi film oz. knjiga to vzdušje. Ker sem rada odsotna. Ker mi tukaj in zdaj ne ugaja. Ampak po vsem tem, vedno pride tisti vstop, nazaj v realnost. Boleč pristanek na trdna tla.
Ni učinka v ustvarjanju eseja v glavi. Mogočnih misli in zanimivih dejstev, če ob stiku s tipkovnico ostanem prazne glave. Sovražim, ko se mi to dogaja. Ker sem polna misli in zamisli, a potem ostanem brez besed. Kar tako. Na lepem.
Ne razumem žužkov. Po tistem na zjutraj me je ob spravlanju v posteljo na smrt prestrašil velik pajek sredi stene. Še celo noč sem se tresla od strahu. Ne prenesem pogleda nanje. Res me je strah. Čeprav ne razumem, zakaj.
Košarka. Tako eksplozivnega igranja, kar cele telovadbe na splošno, kot smo pokazale danes, v štirih letih nismo izvedle. Kot bi dejansko vsa leta nefunkcioniranja združile v eno samo uro. Eno samo igro. Nenavadno.
Ni matura zame. Ker nimam pojma, ker je preveč snovi naenkrat. In se počutim zgubljeno in ne verjamem vase... Poskušam funkcionirati na spominih. Ampak me bo to tako zelo pokopalo.
Kako si? V redu. Kaj delaš? Ne vem. Kaj je narobe? Nič. Vse je laž.
Kriče sem zganjala paniko navsezgodaj zjutraj. Zaradi majhnega letečega žužka, ki se je še vedno neznano kako znašel na meni. Ne nisem ljubiteljica teh malih "živalic". Razen pikapolonice.
Ta moja omotičnost je postala že nekako nadležna. Še na sprehod ne morem v miru, ker se posledično drevesa začnejo premikati in poplesavati in potem se bojim, da se bom v kakšno zabila, čeprav se mu bom hotela izmaknit. In posledično obležim s kozarcem vode v postelji. Juhej.
Nasprotna kateta vlomljeno z hipotenuzo. Priležna kateta vlomljeno z hipotenuzo. Sinus in kosinus. Blazno zabavno. Čeprav sem se spravila delati neskončno stvari, dejansko nobene nisem dokončala. Ne vem več kaj to pomeni. Ni moja stvar. Ker niti filma ne morem več do konca pogledati. Razen enega sem se prisilila. Prave ženske imajo obline. Mogoče zato, ker ni bila na POPTV, Kanalu A, ali TV3. Zanimivo, ne. In ja prijelo me je, da sem še enkrat začela gledati The Vampire Diaries. Da lahko malce občudujem Damona. Ha.
Slovenija ima talent. Obupala sem že pred drugimi oglasi, ker prvi so bili takoj po nekaj minutah. Ni to zame. Slovenci pa tako ali tako ne znamo drugega kot si samo "sposojati ideje", ker kopirati se sliši že nezaslišano.
Moram priti do Velenja. Spet. Ampak danes ni bil ta dan. Še. Vem kakšen je občutek, ko imaš nekaj na koncu jezika in se ne moreš spomniti. Ob tem pa si tako zelo zaposlen s to mislijo, da drugega ne moreš početi in te spravlja ob živce. I know the risk. I have to know her.
Miha. Mala drobcana štručka. Novorojeni bratranec. Vsem prisotnim je izvabilo nasmehe na obraz in ponosni očka je okoli skakal s fotoaparatom, da bi ovekovečil te prve trenutke. Mali ribič.
Planica. Planica. Snežena kraljica.
Kaj je point Viktorjev? Resnično!? Voditelj, kdorkoli že ta kreten, je tako zelo blazno nadležen. Ne še bolj kot zelo blazno. Slika brez tona v tem primeru je pravi balzam za ušesa. Čeprav tudi grozno izgleda. Lepo vas prosim, violčna svetleča zadeva. Sicer pa tudi ne vem, kaj je letos oblikovalcem s to kombinacijo violične in zlate. Navidezen učinek razkošja.
In slovenska "scena" ne prinese bleščečih oblek. Resnično ne. Edino pametno so bile nekako glasbene točke namesto sfejkanega "igranja" misic in wnb estradnikov. Viktorji so totalno razvrednoteni. Edino kategorija za posebne dosežke se mi zdi še nekaj vredna. Val 202 in Perpetuum Jazzile. Njihova Afrika je res ganjljiva.
Začela sem brati knjigo, tisto o Veroniki, katero točni naslov vedno pozabim. Ampak očitno sem se tako razvadila s slogom Makina, da pogrešam to opisovanje.
Arhitekt Boris Podrecca. Všeč so mi raznoliki stoli, da niso vsi enaki ampak govorijo vsak svojo zgodbo. Ali pa različni krožniki. In pa knjižne omare polne knjig prekrite z velikimi slikami. Drugače pa ugotavljam, da se moj odnos do moderne arhitekture izničuje. Dejansko sem vedno manj navdušena, nad to preprostostjo. Ne preprostostjo, bolj dolgočasnostjo strogih oblik. Ker so detajli bolj zanimivi. In s tem dobiš občutek, da je arhitekt vložil del sebe notri. Ne pa da narišeš par kvadrov in to je to. Ampak je pa res, da je vzdušje, ko si v stavbi, čisto drugačno od vzdušja, ko vidiš to stavritev na fotografiji ali posnetku. Ker ta novi del Narodne galerije je tudi tak. Ampak nekako ne občutim tega tako močno, kot kadar opazujem fotografije in me stavbe odbijajo. Resnično pa je, da je moje občutjenje zelo deljeno in odvisno od trenutka. Neznosne bolečine.
Bili smo v Narodni galeriji. Ne samo enkrat, kar dvakrat v enem dnevu. V razmahu parih ur, dejansko. Prvič smo gledali zgoraj omenjeno razstavo. Drugič pa smo risali Robbov vodnjak. Me iz drugega nadstropja. Debata. Zakaj ni fontana, zakaj je imenovana vodnjak, če je vodnjak tista luknja, ki je izkopana z namenom pridobivanja vode. Sicer se pa po drugi strani Fontana treh kranjskih rek ali pa Robbova fontana, sliši bolj čudno kot Robbov vodnjak. Besedna zveza drugega para je bolj prijazna.
Pomladno prebujenje. Mjuzikal. Ali karkoli se pač to slovensko imenujejo. Fantastična predstava. Perverzna, ampak zabavna. Osvežujoča. Meni je bil užitek gledati, pa čeprav čisto iz zadnje vrste. In definitivno je vredna svoje cene. Definitivno. Ugotovila sem od kje mi je poznana prva/uvodna pesem. Serije, kaj pa drugega. Čeprav ima Iva Kranjc res fantastičen glas. Pri moški vlogi pa se najbolj nagibam k Slakonji. Ne zganjam pa nikakršne evforije. Pestre scene, ja.
Poševna ali prečna. Irski pub. Na pivu. Ok, na kakavu. S smetano. Ker sem imela preveč časa do vlaka. In bilo je prav prijetno. Interne fore, umetniške fore. Smeha pa obilico.
Mislim, da se mi šibijo kolena. Nasmeh, še vedno ostaja ubijalski. Melting. Da bo zaključek dneva ostal tako čudovit, grem samo še spat.
Sneg je skopnel, listi z opozorili ter koli pa ostajajo. Samo, da tokrat ne pada več sneg iz streh, pač pa strešniki. Prekopana Ljubljana v nulo. Nobenemu turistu ne privoščim tega pogleda. Resnično vsega lepega sploh ne vidijo. No sicer pa vsaj gradu ne obnavljajo več.
Ujela sem se nekam med svet ruskih step, mrzlih zim in babušk ter francosko uglajenostjo, šarm in Pariz. Pri Franconskem testamentu je ta tema in presenetljivo z veseljem ga prebiram. Potem pa gledam še risanke z podobno vsebino z drugega zornega kota. Anastazija. Ti Rusi imajo očitno neverjetno navezanost na svoje babice. Ali pa imajo te tak vpliv na otroke. Neverjetno veliko vlogo igrajo v njihovem življenju.
Rada se zgubim v drugem svetu. Ker je... drugače. Samo potem se je težko navaditi na "resničnost". Ko nekoč odtavaš, neznano, v lepši jutri. Ko me v kruto realnost vrne železniška postaja, na kateri moram iztopiti in potem nezavedno tavam po svetu. Všeč mi je nezavedno. Poplesavanje v ritmu sanj.
Zadnje čase sem tako fertik, da se zbudim v istem položaju kot sem zaspala. Malce pa je izčrpajoče vse skupaj. Dan svetega Patrika. To pravijo, da je danes. Praznik Ircev.
Boga ameba, ki je bila danes ujeta v drugi dimenziji. In peli smo pri španščini. Oziroma smo poskušala, ampak se je na koncu slišal samo še smeh. Nekako tako smo potem mi izgledali - Cowboy Pedro. Ampak smo se pa zabavale. Precej.
Zanimiva misel: "Bela je najlepša barva, ker v njej lahko vidimo vse barve mavrice. Belina belega ni nikoli bela, skoraj vedno je spremenjena zaradi luči, ki se spreminja; neba, oblakov, sonca in lune." Richard Meier. Ker je še vedno potrebno narediti seminarsko o njem.
Moški v hordah s posiljevanjem njihove muske, so naravnost odvratni. Lahko bi poiskala še hujši izraz.
Ugotovitev, da je naša slovnica več kot porazna ("our grammar is very, very bad"), je še kako resnična. Umetnostna. Kako bomo mi naredili maturo iz tega, mi nikoli ne bo jasno. Ker naše plonkanje ne more biti tako očitno.
Jakopičeva galerija. Marko Jakše. More Freshest Meat. Pretresena. Od vsebine slik. Navdušena. Nad načinom samim. Drugič pa sem bila pretresena še ob tem elegantnim opravlanjem z besedami, ki opisujejo takšne grozote. Charlottina zgodba. Rusija.
Natov pogled. Da dol padeš. Nekako sem se topila ravno tako, kot sir v toplem sendviču. Lumpi piškotki. Transparent. Link. Zgubljene številke...
Sranje. Pardon. To kar med predstavjo. Popolnoma nezavedno. In nenamenoma. Esej. Ljubezensko zorenje. Iz česar je potekalo zasliševanje na veliko. Nekateri pa res ne znajo odnehat. Jao.
Neizrekljivo! Bilo je, zdaj sem to razumel, skrivnostno povezavo z bistvom. Bistvo je bilo neizrekljivo. Neizrazljivo. In vse, kar me je v tem svetu trpinčilo s svojo nemo lepoto, vse, za kar ni bilo besed, se mi je zdelo bistveno. Neizrekljivo je bilo bistveno. Ta enačba je v moji mladi glavi povzorčila neke vrste intelektualni kratki stik. In po zaslugi njene jedrnatosti sem tisto poletje prišel do strašne resnice: »Ljudje govorijo, ker se bojijo tišine. Govorijo mehansko, glasno ali vsak zase, opijanjajo se s to zvočno kašo, v katero se pogrezne vsak predmet in vsako bitje. Govorijo o dežju in o lepem vremenu, govorijo o denarju, o ljubezni, uporabljajo besede, ki so bile izrečene že stokrat, stavke, obrabljene do kosti. Govorijo zaradi govorjenja. Izgnati hočejo tišino...« (Andrei Makine: Francoski testament; str. 130-1)
Padla sem notri v Francoski testament. Samo zaenkrat. Čeprav so opisane grozote, ogabni prizori, je vse napisano precej elegantno. Wow. Labello. Zapletla sem se nekje med branje, učenje, skeniranje in pisanje. Včasih je početi (pre)več stvari naenkrat, pravo prekletstvo. Govorni nastopi, predstavitve seminarsk, zagovori, kakorkoli je to imenovano, me spravlja na rob živčnega zloma. Važno, da se bom spravila brati knjigo Veronika se odloči umreti. In zamudnino v knjižnici. Vsaj prvoten namen ostaja tak. Poleg natrpanega urnika nasploh. Kaj je narobe z vsemi v četrtem letniku? Še v vseh štirih letih nisem imela toliko stvari za narediti.
Preklet powerpoint, kateremu se ne ljubi totalno nič. Jaz naj se pa cel dan ukvarjam s predstavitvijo. Vse skupaj pa ima približno takšno brzino kot internet na modem. Komot greš lahko na kavo.
Lazanja. Ki je bila delana neznansko dolgo. Pri dežurnem. Že trikrat.
Ampak čez današnje sanje ga pa ni. Kako blazno sem se zabavala. Če sem si v sanjah govorila, da moram to na blog zapisat, ampak ne vem več kaj natanko. Velika bela plahta sredi neznanega trga. Sedenje na robniku ali nečem takem. Fantje. Tisti s torbo takšne barve, katera je bistvena pri vprašanju o tem kašne barve je ta barva. Čisto preprosto. Smehi. Lupček na lička. Nori smehi. Lovljenje po beli plahti. Zbledele sledi na plaži. Folk z norimi frizurami. Takšnimi hecnimi. Nekaj med trajno, ki čudno stoji. Pa še nekaj je bilo, kar me je sicer prešinilo čez dan, trenutno pa je odletelo z mojih misli. Pa drugič. In nek spominek, kipec, ki sem ga že videla v enih izmed prejšnih sanj ampak sem šele sedaj dojela pomen, ki pa mi v tem trenutki ni več jasen. Ampak da se po spanju nasmejan zbudiš, je pa že nekaj.
Pesem. Mešani občutki. Ampak bolj vleče proti všečnemu delu.
Vsi so v redu. Definitivno me ni pustil ravnodušno. Za potočit kakšno solzo. Z dobro igralsko zasedbo. Zgodbo. In scenografijo. Všeč mi je.
Predmatura. Poskusna matura, kakorkoli. Seveda, da ni vlakov, ko jih človek potrebuje. Kdaj so pa že bili? Ampak vožnja z avtomobilom je pa potem toliko bolj prijetna. Ko sem lahko sama svoja šefica, kot bi se izrazil oče. In sem tudi bila. Angleščina. Kode. Red. Pole.
Tri vrečke so ravno dovolj. Novi čevlji. Prešibka sem bila za upiranje, ups.
Bila je ideja in bila je izveba. Koktejl parti. Kljub misli, da imamo časa na pretek, se je ta še kako hitro iztekel. Saj smo se ubadale z jogiji, filmi, slikami in podobnim, ampak hitro je minilo. Prevažale smo se gor in dol z različnimi avtomobili. Ampak čez tankanje ga pa ni. Odpreš, ja. Natočiš, ja. Zapreš, hm... tukaj je nastal en velik problem in veliko ponesrečenih poskusov. Verjetno smo vsaj kakšnega nasmejale. Limeta. Šejkr. Ker en je premalo. Kako enostavno in hitro je lahko led narejen. Samo prisloniš posodico in začne leteti ven. Ameriška verzija. Različni okusi, različne mešanice. Pomarančni. Vodna pipa. Po celodnevnem druženju, zabavanju in vsem, smo izmučene zaspale na kavču med ogledom filma in to komaj po začetku. Strateški premik.
Prva budilka. Druga budilka. Celo jutro je nekaj zvonilo. Pretiranega navdušenja nad vstajanjem pa ni izražala prav nobena. Taktiziranje. Vlak. Hranjenje med potjo. Šola. Resnično me je risanje danes napsihiralo do konca. Vprašaj, resno? Še dobro, da sem ALU že zdavnaj odpisala.
Trop srnic. Res jih je bilo veliko. Tekale in tekale so med debli dreves.
Kaos. Svet gre v k. Dobesedno. Močna neurja po celi Evropi in tudi pri nas. Na cesti je obup. Samo eno uro sem porabila, da sem prišla domov po poti v kateri pridem v slabih 10min. Ljudje so obračali avtomobile sredi klanca, ker niso mogli gor. Kombiji so stali z vsemi štirimi smerniki sredi ceste. Avtobus se je čez vse obrnil. Cesta pa je bila totalno poledenela. Juhej, ne? Mislim, da bomo iz tega presedlali samo še na 30°C. Nič več pomladi in jeseni. Samo poletje in zima. Vročina in mraz. In vse kaže v to smer. Sesuli smo sistem, in ga še vedno sesuvamo.
Boli. Brezveze pa vso butasto učenje, če zaspim zraven. Pa še Lara me nervira z Gossip girl.
Nisem sposobna glavo držati pokonci. Omotična sem in šibka že cel dan.
Taktiziranje na kubik. Če bi vsi manj kompliciral in več delali naloge, ne rabijo nobenega pametovanja. Ampak kdo je že tako inteligenten? Potem pa se dajejo v skupinice in šepetajo z očitajočimi pogledi in eni mislijo da so boljši od drugih. Ter obratno. Ah... Narcisoidna fotografija. Profesorica pa ima ideje.
Dolgočasna igra o knjigi, ki jo imamo za angleščino na maturi. Predolgo je trajalo, drugače je bila na začetku še zanimiva. Saj smo se po hitrem postopku spravili ven, ker je bilo potrebno ujeti vlak. Profesorica ne bo navdušena jutri.
Removirati se. Osmi marec ali dan žena. Zadnji dan za oddajo vpisa.
Tehtnica ni imela možnosti proti nam. In pri tem nikakršnega namena vzpostaviti sodelovanja z nami. Prva je kazala najmanj 10kg preveč, druga pa je funkcionirala samo na določene trenutke. Premalo energije za prižig.
Totalno omotična in slabotna.
Bolečina nedoživetega. Ravno pravšnji izraz. ... ostaja hrepenenje po ljubezni in sreči. Slovenci smo tako samomorilski narod, da še brazilski pisatelj napiše knjigo, ki je postavljena v Ljubljano. Veronika se odloči umreti.
Teleport. Obožujem kostumografijo v videu Katy Perry "Thinking of you". Štirideseta (1940s) prejšnega stoletja.
Oskarji so v noči iz sobote na ponedeljek. Lapsus.
Prestopno leto sem si pogledala do konca. In ugotovila, da so mi pri filmih zelo všeč posamezni detajli. Vse se skriva v detajlih. Lepota ali pa hudič. Včasih me samo en mali stavek navduši, samo eno dejanje. Nekaj čudovitega.
Parada. Všeč mi je oddaja, ker so stare pesmi v nove preobleki. In zaenkrat je bilo vse še tako sproščeno. Poljub, je bila danšnja tema. Nina Pušlar in dišeči poljub prve ljubezni.
Avtomobili so bili včasih tako luškanih oblik. Resnično. Ne razumem kaj se je zgodilo. Vse deluje grobo in odsotno. Ostro in neprijazno. Aerodinamično. Ah, pa kaj še. Hrošč je lep. Fičo je zanimiv. Citroenova žaba. Alfa Romeo oldtajmerji.
Na Tabujih je bilo preprosto rečeno amejzing. Osupljivo. Noro. Waauuu.
Človeštvo si izmišlja nove norme, nas kar naprej s tabuji straši, družba naša nobena izjema ni.
Najbolj zanimivo je, ko imaš časa na pretek, ga na koncu vedno zmanjka. Črni nohti. Ravni lasje.
Vse prepovedano pa strašno me privlači, kot Adama jabolko in ko enkrat ugriznem vanj nič več me ne zadrži
Varnostni v Tušu mi še vedno najedajo. Kot Tuš sam. Ampak, se da potrpeti in pozabiti na to, če se zabavaš. Nismo nič zamudile, ko smo prišle malce čez deseto. Šele ob 11h so se pojavili na odru. Moder koktejl, ki sem ga Urški malce pila. Hihi.
Zapeljiva je skušnjava lačno me premami spet in spet, a ni tabuja na celem svetu, ki ne bi zrastel le v tvojih očeh.
Vzdušje na začetku konceta je bilo bolj sramežljivo, ampak je publika prihranila svojo energijo za konec, ko se je vse skupaj končalo noro. Sama sem uživala celoten čas. Meni je bilo všeč, ker poznam nove pesmi. In sem pridno prepevala zraven. Oni so bi blazno kul. Ful zanimivo mi je kako se Tina vživi med koncertom in kakšno res neverjetno energijo oddaja in ima. Skakala je. Norela. V transu. Všeč pa mi je celotna atmosfera s tistimi svetilkami. 42 o smislu vesolja, življenja in sploh vsega.
Le naj strmijo le naj govorijo, to me res ne skrbi za vedno sem opravila s tabuji nič več me ne zadrži
Ob novih komadih so se vsi bolj kot ne samo pozibavali v ritmu. Vse je še sveže in nepoznano. Ampak meni so pesmice blazno všeč. Take specialne so. Še sami sebi so pripravili presenečenje, ko so Izija presenetili z darilom. Jack in kokakola. V posebnem kovčku. Luksuz. Koridorček. Do šanka. Zanj. Ampak ga izkoristijo še ostali Tabujevci. Kar niso imeli v načrtu, ampak spontano je najboljše. Potem pa so začeli s starimi komadi, katere folk pozna. Noreli smo, skakali, plesali, peli. Don't stop me now, I love rock'n'roll. In za konec Pesek in dotik. Lahko rečem, da je bilo noro in da bi mi bilo neskončno žal, če ne bi bila tam.
To me res ne skrbi vsak tabu ima velike oči. (Tabu - Tabu)
Seveda nismo odšle takoj po koncertu, ampak smo obvisele tam, dokler nas niso "vrgli ven". Bili so sami poznani komadi, katere smo znale odpeti, če ne pa smo jih vsaj odplesale. Iiii. Neki tipi. Umirale smo od smeha, ko smo zmrzovale na mrazu. Dokler ni prišel naš prevoz, pa še takrat so se na vsak način hoteli zbasti v avto. V posteljo sva popadali z nasmehom na obrazu. Vsaj mislim.
Totalno pod vplivom filma Nine. Ugotovitev, da so mi muzikli, noro všeč. Ti učinki. Gibi. Scena. Kostumi. Slog. Glasba. Zasedba. Vse. Noro! Noro. Noro. Samo na trenutke je bilo očitno, da so ga naredili ustvarjalci Chicaga. Kar je hudo. Kondicijski trening. Opravljen.
Četrtkanje. Slovenščina je bila danes dejansko najbolj sproščen predmet v štirih letih. Samo razlagala in razlagala je. Mi pa smo zavzeto poslušali. Verjetno prvič. Šoping tajm. Ki se je končal s posedanjem v lokalu pod Kolosejom.
Nestabilna. Neuravnovešena. Z ekstremnimi menjavami razpoloženj. Kako preprosto me sošolke opišejo z eno besedo pri španščini. Inestable.
Kako poimenuješ stil, ki je v uvodniku Ameriškega top modela v 10 sezoni. Blazno mi je všeč. In Katarzyna s pajčolanom. Plus size model - bla bla bla. Kako pa te američani pretiravajo v vsem. Sploh temnopolta rasa. Te pa res znajo delati slona iz muhe.
Dobila sem navodila. Moram se lotit vsega.
Danes sem ugotavljala zabavne kombinacije stvari, ki mi visijo v omari. Črne žabe. Črni škorenjci s peto. Modra kiklca. "Jahaška" srajčka. Nekako prej viktorijansko.
Naše generacije, tega prebivalsta se ne da več rešit. Občutno pregloboko smo zabredli in ni nam pomoči. Nobene. Ljudje vedno mislimo, da smo najboljši in da lahko pohodimo kar leze in gre. Tudi druge rase. Ta odnos nas pelje naravnost proti pečini, ki sega globoko v nič.
Očitno je obdobje zmanjšanega števila ur v šoli. Nobeneg ni. Nobeneg ne bo. Ure pa odpadajo. Ena za drugo. Danes smo jih imeli 4 in pol. In do konca tedna kaže na prav takšno število. Seveda me je poklicala za matematiko gor. Kako ne bi. Očitno sem morala nekaj znati, če sem dobila prav dobro. Še vedno je prednost, da praktično znam vse zračunati, kar me rešuje pred propadom na teoretičnem delu. Ne znam razložiti teorije, lahko pa zračunam.
Še jaz sem po vsem govorjenju čutila. Ščemenje.
Damski stil. Plašček s krajšimi rokavi v kombinaciji z usnjenimi rokavicami. Plašček na zvonec oziroma takšen, ki dopušča kiklco spodaj. Smetanasta jopca. Čipkasti detajli. Oblekica z volančki. Srajčke, ki so prosojne. Rožasto/cvetlični pisani vzorci. Mary-Jane čevlji. Peep toe čevlji z trakcem okoli noge. Ali pa vintage črni/rjavi čevlji z cvetlično torbico. Čez ramo. Damski dežniček. Čipkaste rokavičke. Velika očala. Ideje, ja.
Seveda, da nimajo v moji velikosti nič. Plašček nedefinirane marelične z rdečo pomešane barve.
Vzela sem si "prosto" in se spravila gledati film Leap year. Tipična američanka z visokimi peta na podeželju, kjer ni žive duše. Poleg tega želi zaprositi fanta. Že videno, že slišano, že prebrano. Ampak, ko je ravno Amy Adams. Ko je ravno Irsko podeželje in ne samo amerikanščina. In ko so ravno nizozemski podnapisi.
Oddala sem vpisnico za faks. Sedaj pa lahko samo še potrpežljivo čakam na vse rezultate in učenje.
Sovražim kozmos, ker le-ta sovraži mene. Ha, pa sva si bot. Ampak verjetno nikoli ne bom razumela dejstva, zakaj pri mislim, da celo plusu zjutraj, samo moj avto zamrzne kompletno. Z ročno vred seveda. Ups, I did it again.
Lady Gaga. Khm, pač norca smo se delali sami s sebe. Pa kaj. Vsaj nasmejali smo se, čeprav so trpela kolena. Zelo trpela. Lahko nas kdorkoli pride gledati ko vadimo, pa mi nič ne bo. Ampak, ko se zbere celotna "javnost", takrat me bo pa pobralo. Situacija je bila precej podobna šibi na vodi. Me veseli, da nas niso zasuli z rižem.
Barok. Znani stereotip o nakičenosti, načičkanosti in neokusnsti. Zlata, vzroci in zlata. Ampak na severu Evrope imajo pa realizem. Res fantastične mojstrovine, ki pa začas tistega obdobja sploh niso cenjene. Vermeer. Čeprav mi je njegovo Dekle z bisernim uhanom, blazno zanimivo. Knjigo bi morala prebrati. Poleg tega pa Dekle s pismom in Mlekarica, čisto nič ne zaostajata. Prečudoviti žanri, ki dovoljujejo en majhen vpogled v svet takratnih meščanov in njihovega življenja.
Vsi so dolgoročno bolni.
Namučila sem se s kletvicami in slengom. The Catcher in the Rye.
Beyonce - Satellites
Rada bi dala neko drugačno izvedbo te pesmi, super izvedbo. Ampak ne gre. Zaenkrat
