Zbudila sem se v jasno, sončno jutro. Z eno uro manj spanja, ker smo prešli na poletni čas.
Mehurčki, ki so se nabrali na steni plastenke.
Že po radiu je bilo parkrat povedano, naj izkoristimo ta dan. Za kakšen potep ali izlet na morje. Za nekaj koristnega. Ne poležavanje doma. In nekako sem upoštevala.
Podala sem se na pot. Smer: Velenje. Spet.
Čeprav naj bi bil spontan načrt izveden že prejšni teden, se je zalomilo pri mojem počutju. Tako, da je bila izvedba prestavljena za cel teden.
S polnim tankom, brez kakršnihkoli težav in hecnim vremenom sem prispela na cilj. No, vreme je bilo res nenavadno. Oblačno. Tunel. Ploha. Tunel. Sonček.
Spet sem bila pred blokom, na istem ali pa skoraj na istem parkirnem mestu. S tem, da danes ni vabil grad, ki se je bahal na obzorju pač pa jezero.
Topel sončen dan pomeni veliko sprehajalcev, kar jih je tudi bilo. Čeprav nisem ravno oboževalka velikega števila ljudi, sem vse skupaj zanemarila.
Bolj je bila važna zabava in fotošuting, kateri je sploh privedel do vsega skupaj.
Klik tu, klik tam. Barve so toliko boljše skozi očala z violičnim privdihom. Svet je lepši.
Dobila sem avtogram. Hodila po majavem in sumljivem pomolu. Se non-stop igrala z trakcem. Stoje. Leže. Sede. Fotografirala.
Hipi poze. Spontane. Paparaci. Vse mogoče. In nasmeh. Pettite Pomme, ki ni uspeval.
Iz ene klopce na drugo. Klic na zvočnik.
Potem pa je malce kapljic padlo na vodno gladino, kar je bila najina iztočnica. Čeprav ni nikoli zares začelo deževati.
Ugotovila sem, da so Domžale na poti in da to lahko izkoristim. In tudi sem. Za obisk.
Mala Hansa. Moder poni. Pomarančn sokec. Ostri zobki.
Sprehod. Ob avtocesti. Fotošuting. Moj drugi danes.
Bale na koncu. 6 min. Skok iz ene na drugo. Izgubljena očala na pol poti.
Potem pa domov.
Blejska kremšnita.
Zablujena generacija - Popoln dan
Ni komentarjev:
Objavite komentar