Ampak očitno sem se tako razvadila s slogom Makina, da pogrešam to opisovanje.
Arhitekt Boris Podrecca. Všeč so mi raznoliki stoli, da niso vsi enaki ampak govorijo vsak svojo zgodbo. Ali pa različni krožniki. In pa knjižne omare polne knjig prekrite z velikimi slikami.
Drugače pa ugotavljam, da se moj odnos do moderne arhitekture izničuje. Dejansko sem vedno manj navdušena, nad to preprostostjo. Ne preprostostjo, bolj dolgočasnostjo strogih oblik.
Ker so detajli bolj zanimivi. In s tem dobiš občutek, da je arhitekt vložil del sebe notri. Ne pa da narišeš par kvadrov in to je to.
Ampak je pa res, da je vzdušje, ko si v stavbi, čisto drugačno od vzdušja, ko vidiš to stavritev na fotografiji ali posnetku. Ker ta novi del Narodne galerije je tudi tak. Ampak nekako ne občutim tega tako močno, kot kadar opazujem fotografije in me stavbe odbijajo.
Resnično pa je, da je moje občutjenje zelo deljeno in odvisno od trenutka.
Neznosne bolečine.
Bili smo v Narodni galeriji. Ne samo enkrat, kar dvakrat v enem dnevu. V razmahu parih ur, dejansko. Prvič smo gledali zgoraj omenjeno razstavo. Drugič pa smo risali Robbov vodnjak. Me iz drugega nadstropja.
Debata. Zakaj ni fontana, zakaj je imenovana vodnjak, če je vodnjak tista luknja, ki je izkopana z namenom pridobivanja vode. Sicer se pa po drugi strani Fontana treh kranjskih rek ali pa Robbova fontana, sliši bolj čudno kot Robbov vodnjak.
Besedna zveza drugega para je bolj prijazna.
Pomladno prebujenje. Mjuzikal. Ali karkoli se pač to slovensko imenujejo.
Fantastična predstava. Perverzna, ampak zabavna. Osvežujoča. Meni je bil užitek gledati, pa čeprav čisto iz zadnje vrste. In definitivno je vredna svoje cene. Definitivno.
Ugotovila sem od kje mi je poznana prva/uvodna pesem. Serije, kaj pa drugega. Čeprav ima Iva Kranjc res fantastičen glas. Pri moški vlogi pa se najbolj nagibam k Slakonji. Ne zganjam pa nikakršne evforije. Pestre scene, ja.
Poševna ali prečna. Irski pub. Na pivu. Ok, na kakavu. S smetano. Ker sem imela preveč časa do vlaka. In bilo je prav prijetno. Interne fore, umetniške fore. Smeha pa obilico.
Mislim, da se mi šibijo kolena. Nasmeh, še vedno ostaja ubijalski. Melting.
Da bo zaključek dneva ostal tako čudovit, grem samo še spat.
Spring Awakening - Mama Who Bore Me
Ni komentarjev:
Objavite komentar