Prenosen projektor

Sranje. Pardon. To kar med predstavjo. Popolnoma nezavedno. In nenamenoma.
Esej. Ljubezensko zorenje.
Iz česar je potekalo zasliševanje na veliko. Nekateri pa res ne znajo odnehat. Jao.

Neizrekljivo! Bilo je, zdaj sem to razumel, skrivnostno povezavo z bistvom. Bistvo je bilo neizrekljivo. Neizrazljivo. In vse, kar me je v tem svetu trpinčilo s svojo nemo lepoto, vse, za kar ni bilo besed, se mi je zdelo bistveno. Neizrekljivo je bilo bistveno.
Ta enačba je v moji mladi glavi povzorčila neke vrste intelektualni kratki stik. In po zaslugi njene jedrnatosti sem tisto poletje prišel do strašne resnice: »Ljudje govorijo, ker se bojijo tišine. Govorijo mehansko, glasno ali vsak zase, opijanjajo se s to zvočno kašo, v katero se pogrezne vsak predmet in vsako bitje. Govorijo o dežju in o lepem vremenu, govorijo o denarju, o ljubezni, uporabljajo besede, ki so bile izrečene že stokrat, stavke, obrabljene do kosti. Govorijo zaradi govorjenja. Izgnati hočejo tišino...«
(Andrei Makine: Francoski testament; str. 130-1)

Padla sem notri v Francoski testament. Samo zaenkrat. Čeprav so opisane grozote, ogabni prizori, je vse napisano precej elegantno.
Wow. Labello.
Zapletla sem se nekje med branje, učenje, skeniranje in pisanje. Včasih je početi (pre)več stvari naenkrat, pravo prekletstvo.
Govorni nastopi, predstavitve seminarsk, zagovori, kakorkoli je to imenovano, me spravlja na rob živčnega zloma.
Važno, da se bom spravila brati knjigo Veronika se odloči umreti. In zamudnino v knjižnici. Vsaj prvoten namen ostaja tak. Poleg natrpanega urnika nasploh. Kaj je narobe z vsemi v četrtem letniku? Še v vseh štirih letih nisem imela toliko stvari za narediti.

Robbie Williams - You Know Me