Kopanje štorov

Če bo jutri ali v nadalnjih dneh kakšen hud potres kje, nismo mi krivi. Res ne.
Mogoče smo samo sprožili učinek metulja danes. Dvakrat.

Okoli vrta smo naredili jarek. Dvižni most, oziroma sam most smo že postavili, sedaj čakamo le še na zmaja. In grad.

Skratka danes so se nakupi 'fasnge' začeli tako, da sva se z materjo znašli v Ledeni dvorani na neki gorenjskem neki tekmovanju v drsanju. In metali plišaste igračke na led.
Daljša razlaga je ta, da je bila tam mamina sošolka in njena hčerka je nastopala.

Nakupila sem sestavine za kremšnite.
In naredila sem jih. No, so pri precej zadnji fazi.

Na vrtu je bilo pestro, ker smo urejali vse skupaj. Lesena ograda naokoli se je podrla, tako da pride drugo naokoli. Poleg tega pa smo štore pobirali ven. In temu sta se pridružila še ata in mama in vsi smo bili pridni. No, jaz malo manj.
Zabaval nas je sosedov pes, ki je še majčken in je kot miška tekal gor in dol po jarkih. Kako smo se nasmejali.
Na plano sem privlekla mojega velikega malčka, ki je že precej spešan, ampak za kakšno fotografijo ali pa dve pa še je dober. Dokler baterija zdrži.

Pomendrani zvončki.

Cults - You Know What I Mean

Druga seminarska

Še drugo seminarsko sem dala skozi. Ubistvu s tedensko zamudo, ker smo se prejšni teden znašli v galeriji in kasneje v Tivoliju, ampak dobro.
Predstavila sem Paulo Scher. Do nje sem prišla po seriji naključnih klikov in z vsakim novim odprtim zavihkom o njenem življenju in delovanju - sem odkrila kaj fascinatnega. Ona je tista, ki je oblikovala novi logo za Windows 8. Ona je tista, ki je imela v sekundi narejeno podobo za podjetje. In 34 letih. Ona je tista, ki je slikala mape sveta in imena poljubno umeščala v prostor. Nekje vmes pa je tudi predstavila Slovenijo svetu.
Skratka - zelo zanimiva ženska, ki je tudi med boljšimi na svojem področju. In meni najljubše delo - plakat Hamlet and Hair. Pa tudi plakat za Twelfth Night and The Bacchae je kul.

Živčna sem bila tako grozno, da sploh nisem govorila tistih stvari, ki sem jih imela napisane na listu, ampak kar nekaj tretjega, kar sem slišala skozi njena predavanja. Če bi obstajala možnost, bi se v tistem trenutku verjetno pogreznila v zemljo. Ampak ni šlo in nekako sem bila konec še predno sem se dodobra zavedala.
In oddahnila sem si. Ker zaenkrat je to to, s seminarskimi nalogami in predstavitvami. Bingo.

Ko bom velika bom Pehta. Res.
Ker danes sem načrtovala, kakšne rastline in zelišča rabim za čajčke. In na stara leta bom izdelovala mavže.
Poleg tega pa sem sklenila, da je najbolj kul drevo magnolija. Uradno razglašena za moje najljubše drevo. Sledi zvok fanfar.
Če je pa neopisljivo čudovita v teh mesecih. S svojimi velikimi cvetovi v nežnih rožnatih odtenkih. Poleg tega pa je osupljiva tudi ponoči. Nekako ne znam opisati, kako kul je.
Torej oda magnoliji.

Natasha Bedingfield - These Words

Prehranjevanje na Kongresnem trgu

Današnja tema - dadaizem. Profesor je povedal, da naj bi moje delo predstavljalo kritiko na lepoto. Ampak jaz sem jo nekako naslovila 'Živa zaprta', no tako nekako.

Prehranjevanje na Kongresnem trgu. Park ustvarjen za posedanje na travi v skupinicah. In prehranjevanje.
V določenem momemntu se kaže tudi entuziazem nad tisto, ki je okoli hodila s ChupaChups torbo. Definitivno opazen.
Kako biti dvakrat na eni fotografiji. No, vsebuje veliko tekanja sem ter tja. Pa čeprav sodobno ustvarjanje panorame ni ustvarjeno, da se trikrat lahko pojaviš na isti končni fotografiji. Preprosto zablokira sistem. Presneta reč.
Najdi potencialno primernega kandidata med mimoidočimi v razponu petih minut. Za vsako. Oh, koliko smeha.
Želva sem. Kar se tiče reševanja konfliktov.

Palčka prišepne.
To življenje...

Kaj sem se danes naučila. Besede eklektik - kdor prevzema in spaja različne sisteme, poglede, ugotovitve.
Seminarska ne gre prav nikamor. Čeprav so nekateri boljši kot Chuck Norris.

Hellogoodbye - When We First Met

Sam svoj mojster

Danes sem dekle, ki pridno skupaj sestavlja in "šravfa" očetovo "novo" pohištvo. Beri kot predalnik za pisarno.
Seveda, da sem bila tak a-je-to mojster, da sem v določeni točki narobe obrnila stranici in sem porabila več časa za definiranje in razvrstitev elementov glede na sam načrt, kot s samo montažo.
Mene to precej zabava, dokler se z istim vijakom ne mučim celih deset minut, ker nimam več moči v rokah.

Toplo sonce... Vam bom dala toplo sonce, te definicije ni več. Je samo še vroče.
Verjetno sem staknila blažjo obliko sončarice. Takšno spomladansko sončarico, saj sem se samo zavila v deko, ko sem prišla domov in glava mi je utripala v ritmu.
Močno sem se trudila iskati senco cel dan, pa sploh ne vem kam se je skrila. Ne glede na to na kateri strani ceste sem bila, je bilo sonce ravno na takšni višini in pod takšnim kotom, da me je zaslepljevalo skoraj celo pot.
In ja, sončna očala sem pozabila doma. Kako priročno.
Sedaj si bom že slamnik zložila v torbo, ker ne vem, če bom preživela takšne sončne dni.
Mene bo to sonce še ubilo.

Poleg tega - cvetni prah je tu. In moje srbeče in zabuhle oči.
Danes sem se mi je zgodilo, da sem se prvič letos nezavedno začela praskati in mencati oči. In potem sem se zavedno blazno brzdala, da se nisem spet zalotila.

Kako lahko štiri ure delaš seminarsko nalogo in te po narejenem vse skupaj nikamor ne pripelje. Vse ostale strani za zapravljanje časa, sem začasno odmislila, pa še vedno nimam nič pametnega skupaj danega.
Ko delaš v angleškem jeziku, se ti kar naprej pojavljajo viri v slovenščini. Ampak, ko pa jo rabiš narediti v slovenščini pa drugega kot angleških virov sploh ni. Kakšen Murphyjev zakon je to?

Dobila sem precej zanimiv "feedback" grafološke analize.

»Bolj kot na občutke, se zanesete na racionalno razmišljanje. Blizu vam je logika in sposobnost poenostavljanja problemov. Odzivate se hitro in aktivno. Zaslediti je visoko stopnjo samoiniciativnosti. Ste komunikativni, toda tudi kritični in zahtevni. Verjetno ste opazili, da vam nekateri ljudje ne sedejo najbolje. To so v glavnem tisti, ki si ne zmorejo vzeti časa za natančno in poglobljeno razmišljanje. Ste vztrajni in miselno usmerjeni v prihodnost. Kljub naštetim sposobnostim, vaša pisava sporoča, da ne čutite čustvene trdnosti. Videti je tudi, da ob aktivnostih poskušate dvigovati raven energije, vendar vam le-ta po nekem času upade. Morda ste enostavno preutrujeni in bi potrebovali trenutke, ki bi bili le vaši, vas napolnili z novo energijo in vam prinesli notranji mir.«

Imela bom samo plan A.

Lil Wayne feat. Bruno Mars - Mirror

Norveški gozd

Viri prometa so me pripeljali do zanimivih infomracij. Na strani povejmo.si sem odkrila, da se moj blog redno objavlja - očitno sem že pozabila na to. Poleg tega pa je tudi imenovan pod kategorijo Zlati izbor, kar je dejansko izbira uredništva. Vsaj tako kaže.
Kakšna čast.
Pa tudi na strani "slovenski blogi" je med popularnimi na 18. mestu. Malo statistike za informacijo.
Kdo bi si mislil.

Norveški gozd.
Ta knjiga mi je blazno všeč. Mislim, da jo bom čez čas še enkrat prebrala.
Ne znam razložiti o čem se gre. Kaj mi je tako všeč na njej. Ampak mogoče je pa ravno to, da ne znam razjasnit zakaj me je tako blazno pritegnila. Mogoče kot Naoko iščem besede in izgubim tisto, kar bi želela povedati. Nekaj je.
Če v bližni prihodnosti preberem še enkrat, in bom našla razlago... potem takrat več o knjigi.

Rada bi si ogledala film. Zasledila sem, da je bil na zadnjem Life-u, ampak žal takrat nisem povezala teh dejstev skupaj in tudi ne vem, če sem že slišala za to knjigo. Je res, da sem kar precej časa čakala, da bi bila na voljo v knjižnici, v določenem momentu sem si jo ogledovala tudi v knjigarni, ampak sem si nazadnje premislila in jo odložila nazaj na polico.

Ker potem, ko sem jo končala sem začela z drugo. Nekaj z naslovom Kot voda za čokolado, ampak mi je tako grozno neberljiva, da sem obupala. Prav ne bere se mi.

The Beatles - Norwegian Wood

Stoli v parku

Bolj kot gledam jutrišnji urnik, bolj obupan je moj izraz. Vse skupaj smo prestavili na kasneje in sedaj se mi noben vozni red ne sklada z urnikom. Lahko pridem eno uro in še malo prekmalu in potem dobro uro čakam na vlak za domov. Naravnost fantastično. To sta samo dve uri in pol čakanja. Plus upoštevajmo še vožnjo z vlakom vključno z vožnjo do postaje, kar nanese še dodatno uro in pol. Za svojo super mobilnost rabim preklete štiri ure.
Super....
Prav super...

Poleg tega pa me danes še ob živce spravlja ta slovenska politika, ko poskuša na vse možne načine varčevati na nas, nam počasi ukinjati eno boniteto za drugo, medtem, ko si sami kupujejo nove avtomobile prestižnik znamk in drage računalnike.
Super je živeti v svetu, kjer je vsak drugi stavek "če ima Evropa, moramo imeti tudi mi...".
A smo lahko vsaj enkrat drugačni kot vsi?
Aja, tako ali pa tako smo ravnokar pokazali da smo nestrpni do drugačnosti. Saj res.

Propad civilizacije se zdi še najboljša rešitev. Sami se s tega tako ali pa tako nikoli ne bomo izvlekli.

Ampak, če preidem na človeku bolj prijetne teme, lahko povem, da je prišla pošta z Anglije. Vržena kar direktno v naš nabiralnik. Čakala me je Moleskine beležnica, skicirka, ki je bila naročena pred časom.
Za še malo manj kot polovično ceno naše in z zastonj dostavo. Kaj ni to super?
Ne bi smela začeti s temi črnimi beležnicami, ker sedaj mislim, da se jih ne bom znebila. Imam ročno izpopolnjen planerček. Beležko za kuharske recepte, posebno oblikovano v ta namen. In sedaj še skicirko.
Ne vem, kje se bo nehalo, ker sem si danes z navdušenjem ogledovala njihovo skicirko za akvarel.
Verjetno je dovolj za enkrat.

Tale pomladna utrujenost prav zagotovo izhaja iz premika ure. Ker danes se mi je nekje med skiciranjem tako spalo, da sem legla za pet minut in kar precej dobro zaspala le nekaj sekund za tem, ko sem se namestila v vodoravno lego. In ni bilo samo pet minut, dobre pol ure je minilo preden sem se ponovno zavedala sveta okoli sebe.
In svet se počasi prebuja. Poleg tega pa imajo v parku Navje najbolj kul stole. Saj bi se potrudila in jih umestila v kakšen slog, ampak trenutno ni nič ne pade na pamet. No, google jih imenuje "ice-cream parlor chair" in jih umešča v pedeseta leta. Zanimiv podatek.

Norah Jones - What Am I to You?

Načrti kako sestavim avtomobilske zavore

Eno uro so nam ukradli. Šment.

Verjetno sploh ne bi vedela, da se je ura premaknila, če mi ne bi to omenjali. Ker sedaj se že vse tako avtomatsko prestavlja, da ni panike.

Človek hoče vedno več, kot je mogoče.
(dokumentarni film: Ivana Kobilca - portret slikarke)

Statisitka je tako zabavna reč. Sploh vir prometa. In ključne besede pri iskanju so lahko precej bizarne, kot te - "načrti kako sestavim avtomobilske zavore". Očitno tudi to pripelje do tega bloga, ne vprašajte pa kako. In to je bila celo štirikrat iskana "besedna zveza", bolj stavek.
Ja, čudim se.

Projekti, ki jih delam za faks gredo mi sploh ne gredo od rok. Ali pa se vse skupaj odvija prekleto počasi.
Seznam samo podaljšujem in odlašujem. Iz trenutka v trenutek, češ da je še dovolj časa.
Saj se bom resno lotila.
Jutri.

The Velvet Underground – Sunday Morning

Očistimo Slovenijo

S pomladjo pride spomladanska utrujenost in spomladansko čiščenje.
Vsega je dovolj.
Očistila sem Slovenijo s tem, da sem imela spomladansko čiščenje sobe. Tudi to šteje. Tudi to je nekaj.
Včasih so tisti koraki veliki, ki so v resnici majhni in postopni. Nekje je pač potrebno začeti.

Še balerinke sem očistila. Prav prikupno sem jih izobesila na štrik.
In ko nisem zunaj na sončku posedala, se sprehajala po gozdu in opazovala srne, sem brala knjigo v postelji.
Norveški gozd. Še nekaj strani mi ostaja.

Curtis Mayfield - Move On Up

Druga čajanka ta teden

Danes je bil tak pozno pomladanski dan. Pa čeprav se je pomlad komaj dobro začela. Ampak jaz ga definiram tako, ker je bilo na trenutke že čisto prevroče. In vsakič bolj se sprašujem, kaj nas čaka šele poleti.
Mogoče se bom skrila v klet in šele jeseni pokukala na zrak.

Janković je posedal ob Ljubljanci v družbi svojega tipičnega nasmeha.
Dejstvo za mimogrede, ker sem ravno opazila v nekem trenutku, ko sem dokaj hitro švignila mimo na poti, proti končenmu cilju.

Galerija Vžigalica. Razstava 90. ADC in 9. ADC Young Guns. Precej zanimive projekte izdelujejo ljudje širom po svetu. Kampanije.
Kje ljudje najdejo te ideja ali kje te idejo najdejo ljudi, da jih dejansko izvedejo.
In ker smo se ravno znašli pred Križankami smo se znašli na kavi. In se spominjali dni, ko smo mi sedeli v vseh teh učilnicah in lezli po stopnicah in poslušali objave po zvočniku. Kot, da bi bilo že tako dolgo nazaj.

Tivoli. Nekako sem se namestila na drugo zeleno klopco na levi strani in tam kar dobro uro čakala na dogovorjeno druženje. Na veliko srečo sem s seboj imela knjigo, da mi je vsaj navidez krajšala čas. Ker pač povedati kje si - očitno sploh ni tako preprosto. Sploh, če te razumejo, da si v Jakopičovi galeriji, ne na sprehajališču, kjer dejansko si. Tudi to se zgodi.

Ampak dekca je bila razgrnjena. Imele smo čaj in še celo lončke. Uuuu.
Saj so se našla dekleta malo naprej, ki so imela poleg pogrnjene deke še povšterčke in torto in šampanjec. Fensi.
Ter med nami se je odvilo en kup izmenjanih besed. Na sončku. V Tivoliju. Ob prijetno toplem dnevu. Ja, tu se začne ta spomladanska utrujenost. In brezskrbno ležanje.
Vse dokler ne postanemo lačne. Tako, da se nekaj trenutkov kasneje znajdemo v popolnoma prazni La Storiji. Čudno.

Včasih je huje, če nič ne delaš, ker te nekako bolj izmuči. Kar se je precej vidno kazalo pri nas.
Grozno.

Mika - Relax, Take It Easy

Ekslibris

Pomlad se neizmerno čuti.
Ko med enim in drugim predavanjem posedaš na soncu v družbi sošolcev. Bivših ali trenutnih.
Če se kafič uradno še ni prestavil ven, se neuradno definitivno je. In polite kave je bilo ravno dovolj.
In kava z rožico. No, bolj je bila štiriperesna deteljica.

Vso gibanje smo poskušali ujeti na en sam list papirja. Temu se je reklo futurizem.
In iz svojih začetnic smo še vedno oblikovali monograme. Jaz pa sem iz monograma naredila vzorec. In to sem počela tako zelo vneto, da me je še profesor/asistent vprašal, če mi dogaja. Kaj, Illustrator je lahko v vsaj enem trenutku zabaven.

Včeraj smo imeli mali maraton New Girl. Ups.
Še kokice so se našle. Ups.
Saj drugače se čisto lepo znamo delati pridne. Kao.
In še nekaj fotografij, ki sem jih pridobila. Samo, da tokrat ni bilo 50mm.

Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje tako aktivno odpisevala na smse kot danes. Cel čas sem imela telefon v rokah in nekomu pisala, ali odpisovala. In tako smo vsaj dogovorjene za jutri.

Colbie Caillat - Brighter Than The Sun

Preveč

Ne bom delala načrtov.
Ne bom verjela obljubam.
Ne bom imela sanj, želja.
Ne bom se dogovarjala z nikomer.
Ker vedno ostanem razočarana. Ker hočem verjeti, da so ljudje sposobni držati svoje obljube.
Ampak ne.
Vedno skoči nekaj vmes. In jaz sem zadnja oseba na svetu, ki se ji prilagajajo.
Mogoče sem preveč dobra. Preveč razumevajoča. In rečem, da ni problema. Pa drugič.
Ja, seveda. Drugič...

Prekleto!

Ne razumem niti - ali so moja pričakovanja res tako visoka, ali pa sem tako krhka, da se ob najmanjši zavrnitivi sesedem?

Srce bi spremenila v kamen. Saj ga noben ne rabi, vključno z menoj.

Beyoncé - Why Don't You Love Me

Strah je zaenkrat premagan

Misija opravljena.
Sicer sem se pred samo predstavitvijo še cel dan tresla kot šiba na vodi. Bolj kot se je približevala huje je bilo, čeprav čisto na koncu sem bila za nekaj trenutkov popolnoma mirna, preden je bilo poklicano moje ime.
Ker ti govorni nastopi so en sam strah in trepet. Včasih se človek resno vpraša kako profesorji funkcionirajo s tem vsak dan. Ker gledati v vse obraze, ki strmijo vate in ti dajejo občutek, ko da čakajo, kje se boš zmedel.
Ampak enkrat, ko sem odprla usta in začela razlagati tisto, kar sem imela za povedati, sem se nehala zavedati kaj govorim. Na splošno sem se nehala zavedati in samo govorila in govorila. Seveda mi je zmanjkalo kakšne besede tu ali tam, ampak tisti moment, ko ti je popolnoma vseeno in ko z vsako izgovorjeno besedo pozabiš, kaj si povedal.
Ampak najboljši občutek pride po tem, ko se usedeš v svojo klop in si oddahneš. Da je mimo. Da je končno mimo.
To kar mi je povzorčalo strah in trepet. In najbolj sem navdušena nad svojo odločitvijo, da sem se že med prvimi javila za seminarsko. Ker sedaj imam mir do začetka izpitnega obdobja. Uspeh.
Misija tako uspešno opravljena, da sem pobrala vse točke s tem.

Saj smo proslavili. Na pol. Na čajanki pri sošolki.
Ker sem spekla čokoladno pito in jo v dveh nadstropjih zapakirano, v posodi prenašala naokoli cel dan. Bila je tako nepraktična, da nekako nisem vedela kako naj jo še preprimem.
Pretty Little Liars. Da sedaj vem in ne vem kdo je A.
2 Broke Girls. Drugič v dnevu.
Gostje so iskali ta mali občutek podeželja prav sredi Ljubljane in voda je vrela v veliko posodi.
Koliko ljudi potrebuješ, da nekomu dopoveš kaj mora kupiti - veliko več kot bi pričakoval.

Tipograf je še živ.

Tema naše čajanke je spontano postala - jagode in čokolada. S prečokoladno pito in zelo čokoladnimi mafini v kombinaciji z jagodnim čajem in sokom in likerjem.
Še fensi skodelice smo imeli. Oh, kako smo kul.

Pictionary. Presneto zabavno.
Ker zelo pogosto smo se samo za glavo držali in se spraševali v smislu kako-je-sploh-mogoče. Nepojasnjene stvari.
Tako kot ugibanje po principu: reka - dinozaver - bled - jezik. In en kup začudenih pogledov. Ja, narisan je bil jezik, kako je prišlo do ostalih besed, kdo bi vedel. Pa jaz sem govorila.
Zabavno, zabavno. Ni kaj.

Vine. In iz kuhinje smo se za trenutek ali dva prestavili za računalnike. Naredili gasilsko fotografijo in počasi po zadnjih posrebanih čajih odšli vsak na svoj konec. No, najprej so vsi odšli. Jaz sem morala še trenutek ali dva počakati, ker vozni red Slovenskih železnic je res "vrhunski".
Ampak je res, da me je Juke dostavil. Hvala. In da sva zapadli v debato, kaj vse je šlo narobe pri izpitnih vožnjah in med samimi vožnjami z inšturktorji. Zanimive štorije.

Rihanna feat. Chris Brown - Birthday Cake (Remix)

Priprava na jutri

Že cel dan se pripravljam na jutri. Psihično in z ustreznim gradivom.
Tako zelo me skrbi, da se pravzaprav malo precej tresem. Da imam suho grlo in da sem se zjutraj zakopala pod odejo in nisem hotela nikamor.
Sicer je bilo moje počutje celo dopoldne enako temu, kot da bi me nekdo povozil. Bila sem kot cunja. Takšne zaskrbljene sorte.

No, trenutno moje stanje ni kaj dosti boljše, ampak mislim, da se mi že rahlo meša.
Globoko diham in čakam, da jutrišna angleščina čimpreje mine. Da bo tistih deset minut mimo prej kot bi se zavedala in da lahko še v petek zaključim s predstavitvami za to leto. Upam.

Quick-Jaxx - Hey Bill (Bang Bang)

Ljudskal

Če sem norela gori in doli po stopnicah in prepevala "Planica, planica, snežena kraljica", je bilo to nekaj povsem običajnega za ta čas.
Verjetno so smučarski skoki edini šport, ki ga še najbolj spremljam. Ker vsako novo leto se začne z novoletno turnejo po kosilu ali tam okoli in vsaka sezona se zaključi s Planico.
Vmes pa kot nanese.

Ampak vsaj v veselje je navijati za naše in ugibati kako daleč so skočili, če so tako dobri kot so. Kapo dol slovenskim orlom. Za vse uspehe to sezono. In aplavz.
Tako.

Hvala. Ko to ni samo zahvala, ampak je priimek. Ha. Kako zabavno.

Bratrancu sem narisala Mojstra Miha, ker se mi je zazdelo, da bo ustvarjanje pentlje iz traku dalj časa trajalo. Mislim, da sem se precej uštela. Ampak je bilo vsaj vredno, ker ga je vsaj za trenutek navdušilo, preden je odracal skupaj s svojima kompanjona po svoje. Te malčki.

Zbujam se tako, da odejo povlečem čez glavo, ko se zavedam, da sem iz sanj prešla v budno stanje. Naokoli hodim s slušalkami v ušesih in pol poti pretečem skozi gozd. Letos se bom že prej začela pripravljati na DM tek. Ker treningi se začnejo čez dobra dva tedna.

Kakšen mjuzikal bi šla gledat. Tako, v gledališče.
Ker sem pogledala del oziroma dva serije Smash. In se mi pesmica blazno prepeva. Že cel dan.

Smash Cast - History is Made at Night

Urejeni dokumenti

Moment, ko stopiš v trgovino in skozi tvoja ušesa zadoni Drive By, ki se mi zadnje dni tako grozno posluša. Takrat se mi je začelo smejati do ušes.
Sanje so še vedno zabavne in zanimive. Ne vem, kako se mi to tako zelo redno dogaja.
Malo me že skrbi.

Danes je dan, ko vsi postanejo Irci. In ko je zelena najbolj kul barva.

Našla sem "stare" fotografije. Takšne, ki so nastale v tisti kabini za slikat se v trgovskih centrih. Našla sem slike iz maturanca. Osnovnošolske. Srednješolske. In vsa potrdila.
No, samo preložila sem jih.

Katy Perry - Part Of Me

Sončno petkovo popoldne

Ja, sončno petkovo popoldne. In mi na faksu. Tistih pet nas, ki smo bili tako nori, da smo se dejansko prikazali na faksu. Prostovoljno. Mislim, saj nas je bilo malo več kot pet, ampak tako ogromno pa spet ne.
Na prelep sončen dan. Za skorajšni začetek vikenda.
In, ko bi bilo vsaj tako blazno zanimivo. Bilo je bolj bizarno, sploh predstavitev o nekem fotografu, ali kamorkoli se ga že uvrsti, ki je ustvarjal fotomontaže iz najdenih predmetov in fotografij. Skratka vse skupaj se mi je zdelo malo bizarno.
Moj razlog danes je bil ta, da sem videla, kakšne predstavitve so pripravili. Ampak kaj, ko jih sploh ni bilo veliko.

Ne zmenim se več za nobeno pijačo in nič. Ker ta teden sem bila že dvakrat lepo odslovljena. Čeprav se mi je sedaj že vsaj dvakrat, čeprav imam na sumu, da trikrat, zgodilo, da sem bila zavrnjena zaradi smrti v družini od prijateljičine prijateljice. Kakšno čudno avro jaz oddajam?
Saj trdim, da se počutim krivo, za stvari, ki sploh niso povezane direktno z menoj. Ali v moji moči. Ampak po nekem čudnem naključju dogodkov pripeljejo do takšnih nenavadnih zaključkov.
V srednjem veku bi me po vsej verjetnosti zažgali na grmadi. Ali pa so me, kdo bi vedel.

Nihče ne mara samote, samo razočaranja sovražim.
(Haruki Murakami: Norveški gozd; str. 59)

Prebiram Norveški gozd. In v knjižnico sem nesla cel paket sposojenih knjig, ki mi niso prav nič koristile. Ampak sem pa danes odkrila najbolj kul kotiček v knjižnici. Takšnen pri katerem mi je manjkala samo še skicirka in svinčnik in preklela sem dejstvo, da je vedno tako nepriročna, da bi jo čisto mimogrede nosila seboj. Mogoče se enkrat namestim tja.

Poleg tega pa mi je še Monet delal družbo in sem listala med njegovimi deli.
Danes sem najbolj oboževala veter, ki je blažil učinke pripekajočega sonca. Prav prijetno močno je pihalo.

The Summer Set - Young (Acoustic Remix)

Petnajst do ananas

Srčeva trojka je ležala na tleh. Kar tako sredi ceste. Vsa prašna in zapuščena.
In verjetno nisem šla prva mimo nje, ampak ne vem pa koliko ji je res posvetilo kanček pozornosti. Toliko, da ti ostane v mislih še nadalnjih deset korakov. In potem kaj drugega zmoti tvojo pozornost.
Veliko je stvari na poti. In ljudi, psov, kolesarjev. Ampak misli so vedno ujete nekje drugje. Tako po malem procesirajo življenje. Dogodke, ki so se zgodili, dogodke, ki so načrtovani. Besede, ki so izrečene in tiste, ki so samo zamišljene.
Moj miselni proces nese sem ter tja. Verjetno, če bi snemala ta proces, bi bilo vse skupaj precej zanimivo. In kako me eno in isto videno vedno spominja ob skoraj enakem trenutku, skoraj vsakega dne, na iste stvari. Kadar grem po tej poti, kar dejansko ni redko.
Kot se vedno smejim na iste šale in momente ob enakih prizorih iz filma.
Rada večkrat, no ne samo večkrat, precejkrat, pogledam film, ki sem ga že videla. Nekateri so prava pravila, ki poterjujejo izjeme. Rada hodim po poteh, ki sem jih že prehodila in se mi vsak dan zdijo drugačne. Rada se vozim po poteh, ki sem jih že prevozila. Rada vidim poznane obraze.
Ampak po drugi strani pa nočem biti ujeta v rutino. Četudi rada počenjam enake stvari, blazno obožujem, če imam vmes čas. Da ni zaporedno. Samo podovojeno. Potrojeno.
Rada vem, kaj me čaka. Ampak prav tako imam rada popolnoma spontane stvari. Da se odvije vse čisto brez načrtov. Kakor nanese.
Pri meni je vse tako odvino. Od dneva. Od trenutka. Situacije. Nikoli ne veš kaj pričakovati. Še jaz ne vem.
Lahko dajem napačne vtise. Lahko si želim stvari, ki se ne bodo zgodile. Lahko sanjam in sanjarim. Lahko sem to ali ono.
Ampak vedno bom samo jaz.

Včasih je tisto kar si želim, popolnoma irelavantno od tistega, kar hočem. Včasih sanjam o stvareh, ampak se zavedam realne situacije. Recimo.

Zjutraj sem se vozila po cesti naokoli. Imela sem tako malo časa in na običajni cesti je bila takšna gneča in je vse stalo. Pa sem morala hitro naokoli.
Ampak tako zelo hitro spet ni šlo. Saj kadar se ti najbolj mudi imaš pred seboj najbolj počasnega voznika. Verjetno je tudi to en od Murphyjevih zakonov.
Ja, zamujala sem na vlak. Ampak potem sem bila dobrih štirideset minut prekmalu na faksu. Kje je logika?

Te dni srečujem same osebe, ki so bile nekoč moje sošolke.
Zdi se kot, da je že dolgo tega.
Čeprav obljubljeno zbledi in nastanejo novi načrti, kot je kosilo s kolegi iz faksa. To se sliši smešno. S sošolci?
Skratka med vsem packanjem po listih papirja in kubističnimi razčlenitvami in delom na računalnikih, ki nas je čakalo smo si zaslužili eno kosilo.

Travie McCoy - We'll Be Alright

Pi dan

Če primerjamo našo raven šaljivosti z produktivnostjo med vajami, je med njima precejšna razlika. Res precejšna. Pa tudi udeležba ni bila precejšna.
Ampak ja, ta štiriurna visenja na računalnikih so zabavna. Sploh kadar imamo od nekje privlečen še en fotoaparat.
Kaj, tudi tako razvijamo naš kreativen proces. Predvsem pa, ker en k drugemu špegamo, ko ta brska po spletu. In zbiramo nove ideje, ali nekaj takšnega.
New Girl skupni ogled se ni čisto zgodil. Ampak načrt je bil zelo optimističen in prepričljiv. Le pomankanje tehničnih stredstev je oviralo.

Tisti bloki, zgradbe v Župančičevi jami me vedno znova spomnejo na Paris. Ne vem, ali se je v moji glavi ustvarila prava podoba, ampak vsako jutro in popoldne, ko grem tam mimo, mi pogosto misli nanesejo na tist en obisk tega mesta pred leti. Tak stil imajo.
Dobi še kdo takšen občutek? Ko se ozreš proti streham stavb. Strehe in barve in okna in kako vse izgleda. Oh, Paris.

Danes sem bila opozorjena, da je Pi dan. π. Saj vsi poznate to matematično konstanto, ki se začne nekako tako 3,14...

Hecen dan je danes. Srečala sem bivšo sošolko po zelo dolgem času in imela s preostalimi debato o tem, da bi šle enkrat kmalu gledati predstavo. Danes smo imeli tak mali virtualno "obletnico", bolj srečanje. Malo, čisto malo.

Lana Del Rey - Blue Jeans (Eyela Beret Bootleg Remix)

Pozabljeno doma

Danes vse samo optimistično začenjam.
Kot to, da sem si cel kup novih pesmi po dolgem času naložila za v avto in sem potem pozabila doma ključek. Blazno zabavno ja.
Začela sem delati na projektu. Ga pustila.
Naredila sem načrte, jih samo zapisala v beležko.
Skratka v glavi je toliko idej in zamisli, ampak ko se enkrat lotim izvajanja kar naenkrat vse izgine in ostanem s prazno glavo ter se sprašujem, kaj za vraga naj naredim.
To se vedno znova in znova dogaja.

Prestrašena sem do kosti za naslednji teden. Ko bom morala imeti predstavitev seminarske. Ker je postavila takšne kriterije, da me je kar zmrazilo, poleg tega pa je še v angleščini. Blazno zabavno.
Angleščina v pogovorni obliki z američani - to gre. Ampak angleščina v šoli je pa katastrofa. Tam nikoli nič ne vem in ne znam nič povedat. Grozno.

Še vedno si dopisujem nove filme na seznam. Joj. Ampak toliko jih je, ki bi jih videla. Tako grozno veliko. In verjetno jih je še veliko več, ampak sploh nočem vedeti za njih. Saj bom postopoma in nekoč naključno naletela, če bo namenjeno.
Če je namenjeno...

The Police - Every Breath You Take

Poklopa

Gregorjevo. Ja.
Ker imam to zapisano v beležki, tako da vem, da se danes ptički ženjo. Pregovorno.

Danes sem bila malo fotoreporter. No, saj sem vmes strmela v računalniški zaslon in se premikala gor in dol po sledilni ploščici. Ali ni to produktivnost?
Za krajši čas sem zaplenila fotoaparat z najbolj kul objektivom. Tisti z oznako 50mm f/1.8. Kako kul.
Fotke, ki nastajajo s to kombinacijo leč, so neverjetne.
Skratka. Izgledamo tako blazno pridni in produktivni. Predvsem produktivno zamišljeni in stmeči v zaslone pred seboj. Kako je v resnici izgledalo v računalniški učilnici od osmih do pol dvanajstih - ja, precej bolj zabavno in nekreativno.

Danes so se odvijale čisto random stvari in se dogajala čisto random razmišljanja in ugotavlanja.
Očitno, da imajo ljudje o meni popolnoma drugačen vtis. Moje predvidevanje odvijanja dogodkov gre v čisto nasprotno smer, kot predvidevanje okolice. Ampak nekako mi to ni razjasnjeno prvič. Dajem popolnoma drugače vtis kot v resnici je. Ali pa se jaz ne zavedam resnice, nekaj je.
Če sem šla čisto random na kavico, nekaj trenutkov po tem, ko sem študirala, da sva šli ravno prejšni teden v isti lokal na kavo. Res je bilo popolno naključje danes.

Odločam se kdo bolj na glas smrči - globoko diha. Pes, ki se ga sliši skozi zaprta vrata? Ali moj preljubi brat, ki leži na postelji nekaj metrov proč. Pa še nič kaj usklajena nista.
V meni je sled naveličanosti.

The Fray - I Can Barely Say

Zoperstaviti se

Danes sem tako prekleto jezna sama nase. Brez konkretnega razloga. Samo v meni se pojavlja ta močan odziv emocij. Bes pomešan z jezo in obupom.
Krivim se za vse in vsako stvar. Krivim se za vse kar se dogaja meni in drugim. Obstaja možnost, da sem kriva še za vse tegobe tega sveta.
Sama do sebe sem tako kruta, da ni več moči živeti znotraj mene. Da ni moč obstajati.
Kako kruta nase, verjetno sploh ni moč opisati. Počutim se kot najbolj grozna oseba na svetu. Kot da sem otopela za vse. Da nisem sposobna normalnega emocionalnega odziva. Da nisem sposobna imeti nekoga rada. Kaj šele, da bi nekomu pomenila ves svet. Tega preprosto ne privoščim. Nikomur.
Kaj sorodna duša. Ljubezen. Tega ni. V mojem svetu.

Glede na to, da sem večino časa prepuščena sama sebi, je včasih težko obstajati. Ne vem zakaj so vsi ljudje tako daleč proč. Izven dosega. Da rabiš pol urni podvig da prideš kam. Da rabiš mesece, da uskladiš urnik.
Sedem objemov na dan je vsak dan misija nemogoče.

Rabim nekaj. Nekoga. Da razbije in uniči vse to. Da se rešim mene same.
Zoperstaviti se temu? Verjetno nemogoče.

Zbudim se iz sanj. Vsa srečna.
In potem, ko se v nekaj trenutkih zavedam, da sem se prebudila v jutro, me zaskeli. Močno stisnem veke in upam, da se je še moč vrniti nazaj. V sanjski svet, kjer so se ravnokar dogajale zanimive stvari. Ampak ne, lahko samo kakšno rečem čez telefon, ki je moral dobiti sms sporočilo.
Zakaj so samo za zdražit?

Ubija me. Vse. Počasi.

Natasha Bedingfield - Strip Me

Cel kup angleških besed

Verjetno še polž hitreje steče mimo mene, kot se meni piše seminarska. Tale angleščina mi sploh ne gre. Saj se lahko menim in pogovarjam, lahko jo poslušam in razumem. Ampak, ko pride do pisanja in struktur stvakov tu zamrznem. Kaj šele, da bi se ubadala s pravilno uporabo časov.
Že stavčne strukture v slovenščini mi povzročajo preglavice.

Kako nos. Raje ne omenjam. Menim, da spreminja obliko. Ali nekaj.
Naj omenim,  da je bila včeraj polna luna. Očitno sem prejla ugriz volkodlaka. Na zelo vidno mesto. Blazno zabavno, a?
Kdo bi razumel ljudi? In kdo bi šele razumel pijane ljudi. Bepanthen pa je danes moj najboljši prijatelj.
Ostale ignoriram. Sicer precej neuspešno, ampak ja, ignoriram jih.
Kao.

Modjo - Lady (Hear Me Tonight)

Ugriz

Pa smo šli ven. Kako se je končalo - z ugriznjenim nosom. Pantomimo mem iz 9gag in striptizom. Nismo bili mi.
Kako je udoben zic na mojem sedežu. Kaj?

Poskusila sem se pretihotapiti notri v hišo, samo kaj, ko si bili že vsi pokonci in pripravljeni v jutru za nov dan. Meni pa se je tako blazno spalo. Vse dokler ni mobitel zvonil.
Potem sem se samo delala produktivno in pisala seminarsko. Saj ne, da še nisem nikamor prišla.

Queen - Under Pressure

Dan žena

Za vsaj danes je moje razpoloženje popolnoma manično in sem polna nekakšnega navdušenja in splošnega veselja.
Skratka se mi je naredil po koncu risanja, ko sem oddala svoja dela in bila nekako pohvaljena. No, dobila sem eno lepo desetico za prvi semester risanja. Za tistih malo več kot 150 del. Ali nekaj manj. Ampak profesor je iz velikega kupa vsega pobiral dela ven. Jih sestavljal v neko smiselno celoto. Preko študijskega risanja, do prvih zametkov bolj sproščenega stila, ki so pripeljali do slikarske tehnike. In tista mala sovica, ki je povzročila neizmerno navdušenje.
Ja, danes sem srečna. Danes verjamem vase in v svet. Danes je možno vse.

Vzorčasto jabolko. Paradižnikasta pomaranča. Pardon. Tipografska pomaranča. Kreativnost na vrhuncu, ko udari pomlad. In posedamo na sončku. Princesa na zrnu stola. Oziroma. Princesa na stolu betona.
Ustvarjamo monograme. Ali naj bi jih.
Tovorila sem toliko stvari naokoli, da sem se počutila kot kakšna mula. Tako to je pri dveh predmetih.

Danes sem še tako zelo evforična, da sem se brez premisleka strinjala, da gremo ven.

6pack Čukur - No.1 žena

Pomlad v hiši

Zvončki in trobentice. Mačice. Vijolic pa nimamo.

Šla sem na vrt. V gumjastih škornjih in z motiko v roki. V času, ko je sonce prišlo že dokaj visoko in je nagajivo oddajalo toploto od sebe.
Pes je stal za menoj s frizbijem v gobcu in opazoval, česa se bom pravzaprav lotila.
No, lotila sem se presajanja zvončkov. Ker, če jih bom nabrala bodo tam 2-3 dni in potem bodo oveneli. Ampak, če jih izkopljem, posadim v lonček in zasujem z zemljo - potem se mi celotna situacija zdi veliko bolj optimistična. In tako sem se lotila projekta.
Samo enostavnost pri tem, sem malo precenila, ker sem kopala in kopala in nikjer ni bilo videti konca čebulic.
Pa vendar se sedaj prav lepo podajo v lonček in prinašajo pomlad v prostor. En šop zvončkov s kronco.

Cel vrt jih imamo. Cel vrt je bel.
Faks sem izpustila in raje zabavala psa na vrtu, ki je bil navdušen nad idejo.
Saj sem si zastavila, da bom prav optimistično spisala seminarsko, ampak me je vedno kaj zmotilo pri moji koncentraciji.
Tisti občutek, ko ravno začneš nekaj delati. Padeš notri. In potem pride nekdo in te popolnoma vrže ven iz tvoje smeri optimisitčnega napredovanja, ter obrne veter v nepričakovano smer. Zato se moraš udati toku kamor teče voda in pustiti vse za pozneje.
Ampak, ko imaš končno čas. Takrat pa prvotno zanimanje mine in zopet ne veš kaj bi sam s seboj.
Zakaj je vedno tako.

Zakaj se več ne pošilja pisem. Današnja pošta vsebuje le še položnice.
Dolga pisma. Zapakirana in poslana z ljubeznijo. Kje so se zgubila?

Jason Mraz - I Won't Give Up

Pojav na nebu

Ko se uzreš v modro nebo nad Ljubljano in na njem jadra galeb.
Ja, tudi takšne stvari se dogajajo.

Z menoj ni dobro načeti teme o Harry Potterju. Ali se odzvati nanjo. Ker očitno ne znam nehati.
Oh.
To je vse. Ker mi poslovna angleščina ne gre najbolje. Ker sem danes v takšnem čudnem stanju, da niti ne poskušam definirati svojega razpoloženja, čeprav je trenutno precej optimistično. In ker imam tako razpokane ustnice, da boli.

The Summer Set - When We Were Young

Jar kislih kumarc

Kako se pomije posoda? Zložiš jo v nedelujoč pomivalni stroj.
In potem se vsak sprašuje kam so izginile vse vilice ter ostale stvari v kuhinji.

Kako pravzaprav skupaj nabereš ves pogum, da izveš odgovor.
Ampak verjetno te drago stane.
In tudi, če dobiš odgovor - kaj z njim narediti.
Sprašujem se še, če je normalno imeti več načinov funkcioniranja. Več načinov mišlenja. Stanj uma, bi bil boljši izraz. Ki so si v splošnem spominjanju in obdelavi že slišanih podatkov precej podobni, ampak ko pride do pogleda na svet je pogled na kozarec povsem različen.

Ko pade noč, je svet drugačen. Ko zaprem vsa okna pogovorov, ko odpišem na zadnji sms ali ko odložim slušalko telefona, takrat pride tist moment, ko se počutim tako grozno samo. Mračna senca pade na moj obraz.
In potem vsako jutro, ko se zbudim - to zopet izgine. Vse do večera.

Zakaj gledam toliko serij?
Da sem ujeta v drug svet. Da za pol ure ne razmišljam o svojem življenju. Da odklopim misli in sem lahko kdorkoli si želim biti. Lahko sem lik v zgodbi, ki opazuje vse. Gledam, da se morda malo nasmejim. Da mi za nekaj časa ni potrebno prebiti v lastnih mislih. Verjetno še kaj, ampak vse skupaj res ni iz čistega dolgčasa, ali ker bi imela preveč časa.

Sedaj imam tako zelen ključ kot fotoaprat in na njem več prostora kot bi ga potrebovala. USB, seveda.
Po mestu se vozit ob uri kot se vsi vračajo domov, je vse prej kot prijetno. In knjižnica ima nekaj knjig manj, moja polica pa se šibi pod težo vseh.
Ko bi le začela početi kaj pametnega.

Train - Drive By

Dva filma in kup opranega perila

Anonymous. Anonimnež. Tokrat film o angleški zgodovini in teoriji zarote, ki se vrti okoli Shakespeara in avtentičnosti njegovih del. Če sploh so njegova. Skratka odprto je shakespearejansko vprašanje.
Zgodba se vrti okoli dvora in viktorijanskega gledališča. Prikazano je, da je v resnici večino del napisal grof Edward de Vere.
Shakespeare so prikazali kot lutko, ki se je znašla na poti in podpisali njegovo ime. Ker naj ne bi znal niti pisati, kaj šele skladati verze. In da je bil ves čas le igralec, v verjetno največji vlogi - največjega dramatika in poeta svojega časa in današnjih dni.
Kako izpirjen je bil angleški dvor te vedno znova presneti. Vse krvoskrunstvo. Vsi ljubimci. Vsi boji za nasledstvo. Verjetno ga ravno te zgodbe delajo še toliko bolj zanimivega. In nikoli ne bomo vedeli, kaj se je zares dogajalo. Še sami niso.
In verjetno nikoli zagotovo ne bomo vedeli o avtorstvu vseh Shakespearovih del.
Kaj sploh vemo z gotovostjo?
Mogoče je film na trenutke malo predolg, ker preskakuje iz obdobja v obdobje in se zgubljaš na začetku, ampak drugače je čisto dober film za ogled.

Never Let Me Go. Ne zapusti me nikdar. Presunljiv film. Blazno dober. O tem kako ustvarjajo ljudi samo za potrebe darovanja organov in preživetja ostalih. Celotne ustanove, šole pravzaprav, kjer jim oprejo možgane in jih vzgajajo kot živali za zakol. Nimajo nobenega stika z zunanjostjo in, ko pride čas gredo pod nož. Tolikokrat, da jih popolnoma izčrpa in pomeni konec. Ne konec, ampak zaključek, v smislu, da izpolnjejo svojo nalogo, poslanstvo.
Zgodba se mi zdi tako realna. Čeprav je le fiktivna, izmišljena antiutopija. Negativna utopija je zvrst fikcije, ki vnese grozo za usodo človeštva, pri tem pa ne nudi nobenega upanja. Pravi Wikipedija.
Zanimivo zastavljena zgodba. In izrazi, ki so jih uporabljali, da oblaži to kar se v "resnici" dogaja.

"Ne vem pa ali so se naša življenja res tako razlikovala od življenj ljudi, ki smo jih rešili.Vsi nekoč dokončamo. Morda nihče od nas ne razume, kaj smo pravzaprav preživeli, ali meni, da smo imeli dovolj časa."(iz filma Never Let Me Go)

Šele nekje vmes sem ugotovila, da gledam danes angleške filme. Britansko angleške, kar je precej dobrodošla sprememba po vseh ameriških.
Bolj umirjeni so. Zdi se, ko da se vrtijo okoli zgodbe.
Danes verjamem v vse, kar sploh ni resnično. Danes so del mene le zarote in vse, kamor seže človeška domišljija in izperjenost. Vse se mi zdi mogoče. In vse resnično.
Ampak, kaj v resnici je resnično, ne bom vedela nikoli. Ker včasih se že pri sebi sprašujem o pristnosti dejanskosti. Doživetosti. Kaj šele, da bi se s tem ukvarjala z drugimi ljudmi in preživetimi dogodki iz preteklosti. Verjetno je resnično le tisto v kar verjamemo. In če ne verjamemo v nič? Kaj potem?

Judy Bridgewater - Never Let Me Go

Domžalski vrtci

Prebujena sem bila s stavkom, da imajo pri sosedih novega psa. In še res se je mala kepica dlake kaj kmalu prikazala na hodniku in prišla pozdravit velikega soseda, torej našega psa, ki pa je vztrajno spoznaval novega prijatelja. Prav navdušen je izgledal. Ampak mali je bil na smrt prestrašen in se je skril ob vsaki priložnosti.
Koliko novega zanj in za en dan.
Boni.

Pridno se dela in počasi nastaja soba za fitnes. Čepav jaz nisem kaj veliko od koristi. Za držanje svetilke, nošenje pijače in pripravo narezka. Delno kosila.
Saj pravim, da ni velike koristi od mene, ampak nekdo mora pospraviti in pogostiti marljive delavce. Ki so sami domači.
Pa še pecivo se je peklo nekje med vsem. Plus vestno sem opravljala tudi taksi službo in hitela iskati ljudi in jih razvažala naokoli.

Pot proti Domžalam.
Ker je sobota zvečer prav takšna za en izlet do tja in pijačo. Ali dve. Govorim seveda o čaju.
Znam se orientirati po pikčastem Merkatorju, pri vsem ostalem so potrebne še dodatne informacije. In ne vem kako, ampak v tistem koncu se meni smisel za orientacijo popolnoma zmeša in se zgubim.
Ilustracija. Žirafa. Slon. Za darilo.
Čaj. Prvič. Divja češnja.
Debate. Sem ter, tja o vsem, kar pade na pamet.
En sprehod v obliki ekskurzije naokoli. In ko se mimo vseh vrtcev pride do začetne točke, se mobilno premakne do naslednjega mesta.
Še en čaj. Mislim, da borovnica. Wifi in mac.
Kakšno pristno navdušenje se kaže. Nad preprostimi inovacijami, ki so blazno učinkovite. S premiki sem ter tja.
Načrti. Filmi. Glasba.
In šalica čaja je ostala prazna.

Pecivo je čakalo v škatli in jaz sem krenila domov. En zaspan glas.
Ostalo je samo zvonenje v prazno.

Far East Movement ft. Justin Bieber - Live My Life