Sicer sem se pred samo predstavitvijo še cel dan tresla kot šiba na vodi. Bolj kot se je približevala huje je bilo, čeprav čisto na koncu sem bila za nekaj trenutkov popolnoma mirna, preden je bilo poklicano moje ime.
Ker ti govorni nastopi so en sam strah in trepet. Včasih se človek resno vpraša kako profesorji funkcionirajo s tem vsak dan. Ker gledati v vse obraze, ki strmijo vate in ti dajejo občutek, ko da čakajo, kje se boš zmedel.
Ampak enkrat, ko sem odprla usta in začela razlagati tisto, kar sem imela za povedati, sem se nehala zavedati kaj govorim. Na splošno sem se nehala zavedati in samo govorila in govorila. Seveda mi je zmanjkalo kakšne besede tu ali tam, ampak tisti moment, ko ti je popolnoma vseeno in ko z vsako izgovorjeno besedo pozabiš, kaj si povedal.
Ampak najboljši občutek pride po tem, ko se usedeš v svojo klop in si oddahneš. Da je mimo. Da je končno mimo.
To kar mi je povzorčalo strah in trepet. In najbolj sem navdušena nad svojo odločitvijo, da sem se že med prvimi javila za seminarsko. Ker sedaj imam mir do začetka izpitnega obdobja. Uspeh.
Misija tako uspešno opravljena, da sem pobrala vse točke s tem.
Saj smo proslavili. Na pol. Na čajanki pri sošolki.
Ker sem spekla čokoladno pito in jo v dveh nadstropjih zapakirano, v posodi prenašala naokoli cel dan. Bila je tako nepraktična, da nekako nisem vedela kako naj jo še preprimem.
Pretty Little Liars. Da sedaj vem in ne vem kdo je A.
2 Broke Girls. Drugič v dnevu.
Gostje so iskali ta mali občutek podeželja prav sredi Ljubljane in voda je vrela v veliko posodi.
Koliko ljudi potrebuješ, da nekomu dopoveš kaj mora kupiti - veliko več kot bi pričakoval.
Tipograf je še živ.
Tema naše čajanke je spontano postala - jagode in čokolada. S prečokoladno pito in zelo čokoladnimi mafini v kombinaciji z jagodnim čajem in sokom in likerjem.
Še fensi skodelice smo imeli. Oh, kako smo kul.
Pictionary. Presneto zabavno.
Ker zelo pogosto smo se samo za glavo držali in se spraševali v smislu kako-je-sploh-mogoče. Nepojasnjene stvari.
Tako kot ugibanje po principu: reka - dinozaver - bled - jezik. In en kup začudenih pogledov. Ja, narisan je bil jezik, kako je prišlo do ostalih besed, kdo bi vedel. Pa jaz sem govorila.
Zabavno, zabavno. Ni kaj.
Vine. In iz kuhinje smo se za trenutek ali dva prestavili za računalnike. Naredili gasilsko fotografijo in počasi po zadnjih posrebanih čajih odšli vsak na svoj konec. No, najprej so vsi odšli. Jaz sem morala še trenutek ali dva počakati, ker vozni red Slovenskih železnic je res "vrhunski".
Ampak je res, da me je Juke dostavil. Hvala. In da sva zapadli v debato, kaj vse je šlo narobe pri izpitnih vožnjah in med samimi vožnjami z inšturktorji. Zanimive štorije.
Ni komentarjev:
Objavite komentar