In potem se vsak sprašuje kam so izginile vse vilice ter ostale stvari v kuhinji.
Kako pravzaprav skupaj nabereš ves pogum, da izveš odgovor.
Ampak verjetno te drago stane.
In tudi, če dobiš odgovor - kaj z njim narediti.
Sprašujem se še, če je normalno imeti več načinov funkcioniranja. Več načinov mišlenja. Stanj uma, bi bil boljši izraz. Ki so si v splošnem spominjanju in obdelavi že slišanih podatkov precej podobni, ampak ko pride do pogleda na svet je pogled na kozarec povsem različen.
Ko pade noč, je svet drugačen. Ko zaprem vsa okna pogovorov, ko odpišem na zadnji sms ali ko odložim slušalko telefona, takrat pride tist moment, ko se počutim tako grozno samo. Mračna senca pade na moj obraz.
In potem vsako jutro, ko se zbudim - to zopet izgine. Vse do večera.
Zakaj gledam toliko serij?
Da sem ujeta v drug svet. Da za pol ure ne razmišljam o svojem življenju. Da odklopim misli in sem lahko kdorkoli si želim biti. Lahko sem lik v zgodbi, ki opazuje vse. Gledam, da se morda malo nasmejim. Da mi za nekaj časa ni potrebno prebiti v lastnih mislih. Verjetno še kaj, ampak vse skupaj res ni iz čistega dolgčasa, ali ker bi imela preveč časa.
Sedaj imam tako zelen ključ kot fotoaprat in na njem več prostora kot bi ga potrebovala. USB, seveda.
Po mestu se vozit ob uri kot se vsi vračajo domov, je vse prej kot prijetno. In knjižnica ima nekaj knjig manj, moja polica pa se šibi pod težo vseh.
Ko bi le začela početi kaj pametnega.
Ni komentarjev:
Objavite komentar